5 zmot o vzgoji psov

Vzgoja psa se je skozi desetletja močno spremenila. Avtoritarno, vojaško strogost je zamenjala pozitivna motivacija brez prisile. A v glavi marsikaterega skrbnika so še vedno globoko vtisnjena stara načela. Skušajmo jih spremeniti!

1. Uredilo se bo samo po sebi

Prepričanje je lažno, pa še vedno preveč prisotno, sploh ko gre za srečanja z drugimi psi. Kakšen konflikt res rešijo psi sami. Toda, kaj pa če ga ne? Tu ne gre le za možnost poškodb, temveč tudi za psihični vpliv teh situacij na bolj občutljivega izmed psov. Poleg tega se vprašajmo: kako nam bo pes zaupal, če ga v ranljivih situacijah pustimo samega? Bolje bo, da pravila pri srečanjih postavljamo skrbniki.

2. Vedenje je značilno za pasmo, zato ga ne moremo spremeniti

Marsikdaj vedenje svojega psa opravičujemo z njegovo pasemsko pripadnostjo. ”To je pač šnavcer, ne morem ga odvaditi vlečenja na povodcu”, ali pa ”beagle ima zelo razvit lovski nagon in ga zato ne morem spustiti s povodca”, sta stavka, ki ju lahko pogosto slišimo. Ali je to res? Povsem normalno je, da se bo lovski pes hitreje odzval na premikajoče se dražljaje, kot kakšen pripadnik molosoidnih pasem. Ampak s pravilno vzgojo lahko dobro obvladamo vsakega psa in vsako pasemsko posebnost. Z redno vadbo, potrpežljivostjo in doslednostjo bomo zmagali.

3. Mladiček je zaščiten!

Skrbnik, ki misli, da odrasli psi ne napadajo mladičev, bodo verjetno kaj kmalu neprijetno presenečeni. Pasji mladiči pred takšnimi napadi nimajo kakšne ”naravne” zaščite. Res je, da imajo takšno zaščito v lastnem krdelu, kjer jim mati marsikaj dovoli, tuji psi pa do vsiljivih pasjih mladcev niso nič kaj posebno nežni in prijazni. Nekateri odrasli psi, ki imajo slabe izkušnje z mladiči, so do njih še posebej napadalni. Seveda pa mladiček potrebuje stik z odraslimi psi, le s skrbniki se prej pogovorite o odnosu njegovega psa.

4. Psi potrebujejo trdo roko

Kdor razmišlja tako, ni poznavalec vedenja psov. Še vedno se najdejo tudi skrbniki, ki ostrine in strogosti ne razlikujejo od doslednosti. Doslednost je pri vzgoji psov nujno potrebna, saj z njo psa učimo osnovnih pravil. Z nedvoumnimi pravili bomo olajšali življenje tako sebi, kot svojemu štirinožnemu prijatelju. Želena pravila pa bo psiček sprejel in se po njih ravnal, če jih bomo določali s potrpežljivostjo in ljubeznijo. Vodnik, ki mora vedno znova dokazovati, da je prvi v krdelu, v pasjem svetu ne uživa zaupanja.

5. Ima slabo vest?

Čeprav je videti, da ima pes slabo vest, ko smo ugotovili, da je uničil povsem nov čevelj, živimo v zmoti. V takšnih primerih namreč pes nima občutka, da je storil karkoli narobe in zato tudi nima slabe vesti. Pes pa zna iz našega razpoloženja prav dobro razbrati, da ga ne čaka nič dobrega, čeprav ne ve zakaj. Karati ali celo kaznovati psa po dejanju je povsem nesmiselno in neučinkovito. Ukrepamo lahko le, če dobimo psa pri dejanju.

Kako naučiti psa, da bo znal biti sam

Ko v hišo pride mladiček, bi poleg vseh ostalih stvari ( ki jim v prvih dneh ni videti konca) ena izmed prioritet morala biti tudi učenje ‘biti sam’.

To je izjemnega pomena za srečno pasje življenje, saj ima le redkokateri pes svojega skrbika ob sebi 24 ur na dan. Pa tudi, če imamo ta privilegij, se nikoli ne ve, kdaj bo prišlo do situacije, ko bomo primorani kosmatinca za nekaj časa pustiti samega.

Če pes ni vajen biti sam, lahko razvije vzorce problematičnega obnašanja, kot so žvečenje pohištva, ekstremno lajanje … Psi so izjemno družabna bitja, zato je izolacija za njih stresna. Upanje, da bo sčasoma bolje, ni dovolj, če vemo, da lahko nekaj v tej smeri naredimo sami, začenši pri mladičku.

Naj se učenje prične takrat, ko ste vi doma. Ustvarite varno, omejeno območje, katerega cilj je, da ga pes posvoji kot brlog, kot prostor za sprostitev (in ne kot kazen). Da bi si kuža prostor razlagal kot nekaj pozitivnega in ga povezoval z lepimi stvarmi, mu kdaj sem postavite obrok. Če je prostor dovolj velik, se tukaj igrajte z njim. Imejte nekaj ločenih, njemu ljubih igrač, ki so namenjeni samo za v ta prostor. Ko pes z veseljem stopi na to območje, je čas, da pričnete z ”biti sam” treningom.

Če je prostor dovolj velik, se tukaj igrajte z njim. Imejte nekaj ločenih, njemu ljubih igrač, ki so namenjeni samo za v ta prostor.

Pričnete tako, da ‘zaprete’ psa v območje in hitro ter potiho zapustite prostor. Skoraj takoj se vrnete in ga nagradite s pohvalo ali priboljškom. Postopek nekajkrat ponovite, počasi podaljšujete obdobje odsotnosti. Na pričetku bosta dovolj minuta ali dve, čez štiri dni pa je to lahko že daljše obdobje.

V obdobju odsotnosti potiho spremljajte, kako gre psu. Če je tih in miren, ga lahko nagradite in spet zapustite prostor. Nikoli pa ne delajte preveč cirkusa okoli vaših vmesnih prihodov, saj ne želite, da bi vas pričel kuža pogrešati.

Če pes joka, je to znak, da ste pričeli z navajanjem, še preden je pes osvojil prostor kot nekaj dobrega, prijetnega, sproščujočega. Ko vas kliče, ga nikar ne izpustite iz območja, saj mu bo to dalo vedeti, da obstaja način, da gre ven. In potemtakem bo tudi v času vaše zaresne odsotnosti jokal in lajal in čakam na ‘osvoboditev’. Raje mu skrajšajte čas v območju in postopoma, njemu primerno, prilagajajte.

Da psu ne bo dolgčas, je dobro prostor opremiti z nečim, kar ga bo zaposlilo, kot so igrače za žvečenje.

Če pes joka, je to znak, da ste pričeli z navajanjem, še preden je pes osvojil prostor kot nekaj dobrega, prijetnega, sproščujočega.

V tej fazi bi moral pes že vedeti, da četudi ste vi doma, on ni vedno v centru pozornosti. Zna biti sam in zna sam najti zabavo (ki pa ni uničevanje hiše). Vaše odsotnosti ne povezuje z osamljenostjo.

Omejen prostor je le začasen, ko ga enkrat pes popolnoma osvoji, mu postopoma širite območje, po eno sobo (prostor) naenkrat. Cilj je, da je odrasel kuža, ko je sam doma, sproščen, samozavesten in zaupanja vreden.

vir: www.akc.org

Pomanjkljiva socializacija – pogosta napaka

Vzgoja in socializacija sta najpomembnejši stvari v življenju psa. Če ste poskrbeli za osnovne stvari, kot je hrana, voda in primeren prostor, je prav to tisto, kar vam bo prineslo srečo v vaš dom.

Samo zato, ker je vaš pes pasme zlati prinašalec ali labradorec, še ne pomeni, da bo imel rad vse ljudi in otroke. Največ napak naredijo prav lastniki manjših pasem in pasem, ki imajo sloves prijaznih.


Tako kot ni nevarnih pasem, tudi ni prijaznih pasem.


Vse prevečkrat se spozabijo prav lastniki majhnih pasem in ne poskrbijo dovolj za vzgojo in socializacijo. Tako lahko videvamo kužke, ki nimajo primernega odpoklica, so velikokrat zelo provokativni in vse prevečkrat preveč počlovečeni. Velikokrat prav v pomanjkanju vzgoje in socializaciji tiči problem ločitvene tesnobe, ki se kaže v neprimernem vedenju, ko je odsoten lastnik, in težavah, ki jih takšno vedenje prinaša. Ne glede na to, ali ima vaš pes 5 ali 70 kg, ste dolžni poskrbeti za vzgojo in čim boljšo socializacijo med celotnim življenjem psa.

Avtor: Urška Krivec

Pasji trikci – 7 pravil za lažje učenje

Učenje trikcev je lahko prav zabavno in sproščujoče. Možnosti, kaj vse jih lahko naučimo, je ravno toliko, kot imamo idej.

Tako kot vsako učenje, tudi učenje trikcev lahko poteka na veliko različnih načinov. Ali bomo posamezen trikec učili s pomočjo vabe in luringa, mogoče shapinga ali kakršen koli drug način učenja, pravzaprav ni pomembno. Ne glede na to, kakšen način šolanja izberemo, za posamezno vajo veljajo neka splošna pravila.


PRAVI ČAS – Še posebej pri učenju trikcev moramo resnično čim bolj natančno zaznamovati tisti trenutek, ko naš pes nekaj pravilno stori. Ravno prepozno nagrajevanje lahko povzroči, da bomo psa nagradili za popolnoma drugo vedenje, kot smo želeli. Primer: učimo ga prinašanja časopisa in ga želimo nagraditi, ko drži časopisni papir v gobčku. Ker smo se malenkost prepozno odzvali, smo psa pohvalili, oziroma označili trenutek, ravno ko je časopisni papir že spuščal. Nagradili smo torej spuščanje časopisnega papirja in ne držanje.


NAGRAJEVANJE – Nagrada mora biti vedno prilagojena našemu psu. Nekaterim mnogo več pomeni naša čustveno obarvana pohvala kot košček klobase. Spet drugim je igrača središče zabave. Ne glede na to lahko nagrade vedno menjamo glede na zahtevnost trikcev ali primernost trenutka. Če delamo s klikerjem, moramo natančno označiti pravi trenutek in nato vseeno psa nagraditi. Sam klik še ni nagrada! Nagrada pa mora biti vedno zelo okusna, kadar gre za hrano, naš glas poln veselja, kadar gre za besedno pohvalo in predvsem mora biti ta pohvala kratka in jasna. Igra pa naj bo zabavna in ne predolga.


JACKPOT – Vaje, ko pes naredi res nekaj zanj zahtevnega, ali trikec, za katerega smo se morali res potruditi in natrenirati tudi svoje živčke, si zasluži jackpot nagrado. To je nagrada, ki psu pomeni več kot običajna nagrada. Pomembno je, da po jackpot nagradi vajo zaključimo in psu damo možnost, da se sprosti in uživa.


NE VSE NAENKRAT – Včasih se ujamemo v svojo lastno željo po uspehu in pretiravamo v zahtevnosti ali številu vaj. Začnemo pri bolj enostavnih trikcih in učenje vedno končamo z vajo, ki jo pes obožuje. Učenje trikcev mora biti psu v zabavo. Kadar mu vaja večkrat ne uspe, se morate vedno vrniti korak nazaj. Gradimo na dobrih temeljih in šele nato nadaljujemo na naslednje vaje.


NAJ SE NAM NE MUDI – Hiter tempo življenja nas na splošno včasih sili tudi k nestrpnosti na drugih področjih. Tako tudi pri učenju različnih vaj ali tudi pri vzgoji sami hitimo in prehitevamo nekatere stvari. Pustimo psu, da dozori, premisli in si vzame čas. Včasih bo zelo hitro razumel, kaj želimo od njega, spet drugič se bomo lahko z istim trikcem trudili tudi mesec ali več. Nič zato, vzemimo si toliko časa, kolikor je potrebno, da psa vajo naučimo. Seveda bodite pozorni na izigravanje. Opazujte psa in ne pozabite razlikovati med nerazumevanjem vaje in nespoštovanjem že naučene in razumljene vaje.


‘SEDI’, ‘DOL’, ‘LEZI’, ‘DOWN’ … Pravzaprav sploh ni pomembno, katere besede uporabljate. Pazite le, da vsako vajo zaznamuje enaka beseda. Ne uporabljamo torej različnih povelj za enako vajo. Kako samo vajo poimenujete, nima nobenega pomena. Dobrodošla so kratka in razumljiva povelja, njihov besedni pomen pa je nepomemben, saj se psi bolj kot na pomen besede, kot ga razumemo mi, odzivajo na to, kako to izrečemo in kako se takrat odziva naše telo.


POTRPEŽLJIVOST – Ključ do uspeha pri učenju kateregakoli trikca je prav v potrpežljivosti. Pes včasih ne bo razumel vaje takoj, kar vas mogoče lahko razočara. Ne odnehajte; treba vztrajati in dosledno ter pravilno izvajati vajo.

avtor: Urška Krivec

Kako se psi učijo?

Znanost je šele na začetku raziskav o sposobnostih pasjih možganov, o tem je namreč še veliko neznank. Vendarle pa je dosti znanega o tem, kakšne umske zmogljivosti ima pes pri povezovanju stvari, kakšne so njegove učne sposobnosti in kako to uporabljamo v vsakdanjem življenju.

Prav je, da razumemo v kakšni obliki in na kakšen način se psi učijo. S tem bomo lahko svojemu štirinožnemu prijatelju bolj učinkovito dopovedali, kaj od njega pričakujemo in kako se mora obnašati. Tokrat predstavljamo nekaj oblik učenja.


Habituacija ali nezavedno navajanje na novosti

Vsak skrbnik ve: če je pes stalno izpostavljen določenemu hišnemu zvoku, se bo nanj sčasoma navadil in bo glede tega postal ravnodušen. Pse lahko navajamo na različne dražljaje iz okolja, s katerimi se srečujejo v vsakdanjem življenju, to obliko poučevanja pa imenujemo habituacija.

Pri tem je pomembno, da psa na dražljaje navajamo postopoma, zlasti pri srečanju psa z močnejšimi dražljaji moramo biti previdni. Pes bo namreč do dražljajev iz okolja ravnodušen le, če se bo ob prvih srečanjih z njimi dobro počutil. Če se bo, na primer, pes bal zvoka sesalnika za prah, smo zelo verjetno ravnali napačno ob prvem stiku psa z zvokom tega gospodinjskega aparata. Na zvok bi ga morali navajati postopoma, predvsem pa iz primerne razdalje in tako, da bi bil v tem trenutku ob psu nekdo, ki mu pes zaupa. Ko se pes navadi na zvok iz večje razdalje, ga približujemo …


Povezovanje dražljajev

Vedenje psa je v veliki meri rezultat delovanja dražljajev, pozitivnih in negativnih. Negativno izkušnjo, ki jo je pes doživel pri soočanju z dražljajem, je zelo težko odpraviti. Govorimo o senzibilizaciji oz. preobčutljivosti.

Pri tem pes slabo izkušnjo povezuje z okoljem, marsikdaj pa tudi s svojim skrbnikom. Preobčutljivost na določene dražljaje lahko pri psu povzroči hudo psihično-čustveno prizadetost, ki obremenjuje tudi skrbnika ali pa kar vso družino. Zelo značilen je strah pred nevihto. V začetku je lahko pes preobčutljiv le na močno nevihto oziroma na močno grmenje, pozneje pa postane paničen, ko je grmenje še daleč in ga mi niti ne slišimo.

Iz izkušenj povem, da strahu pred nevihto oz. pred bliskanjem in grmenjem ni mogoče povsem odpraviti, lahko pa z določenimi ukrepi strah zmanjšamo. Ampak ne s tolažbo in tako, da se nam pes ”smili”. V blažjih primerih strahu lahko poskusimo s preusmerjanjem pozornosti, pri težjih pa z uporabo kakšnih naravnih pripravkov, ki nam jih predpiše veterinar. Med nevihto tudi zagrnimo okna, pomembno pa je tudi, da pes ni sam, sam se tedaj največkrat razvije strah.


Posploševanje izkušenj

Pri psih se pogosto srečujemo tudi s posploševanjem oz. generalizacijo – eno neprijetno doživetje povzroči, da se bo pes enako odzival ob drugih situacijah, ki jih bo povezal s tem dogodkom oz. s povzročiteljem. Tako poznamo primere, ko se pes boji le psov določene pasme oz. določene velikosti. V teh primerih poskrbimo za previdnost pri srečanjih z drugimi psi, še zlasti v obdobju odraščanja.


Klasično pogojevanje

Do nezavednega učenja lahko pride tudi s tako imenovanim klasičnim pogojevanjem. Pri tej obliki učenja, pes potrebuje nekaj ponovitev, da poveže dražljaj in posledico, oz. da se utrdi vedenje na določen dražljaj. Za primer klasičnega pogojevanja lahko pogledamo situacijo, ko gremo s psom v ambulanto na pregled k veterinarju. Če bo imel pes pri prvih obiskih pozitivne izkušnje, se tam ne bo slabo počutil. Zato je priporočljivo, da gremo k veterinarju že z mladičem samo na obisk, kjer se bo na prijeten način seznanil z okoljem. Podobno lahko s pomočjo klasičnega pogojevanja usmerjamo vedenje tudi v drugih okoljih.


Načrtna krepitev vedenja

Pri instrumentalnem pogojevanju bo pes reagiral na določen način zato, da bo nekaj dosegel. Za določeno dejavnost ali vedenje se bo odločil, ker bo pričakoval neko zadoščenje, na primer igro, nagrado ali kakšno drugo spodbudo. Pri tej obliki učenja želeno vedenje potrdimo s pohvalo, igro ali nagrado. Ker bo pes pri določenem vedenju doživel nekaj prijetnega, bo to ponavljal tudi v prihodnje.


Pes se najbolje uči:

  • v okolju, kjer bo sproščen in vsaj na začetku brez motečih dejavnikov;
  • kolikor je mogoče v igri;
  • v povezavi z vidnimi znaki, ne zgolj s povelji;
  • postopoma, z majhnimi koraki;
  • z veliko ponavljanja;
  • s pozitivno motivacijo.

avtor: Jože Vidic

Ali manipulira z vami?

Saj poznate tisti pogled, ko v nas zrejo velike, nedolžno začudene oči. Le kdo bi se mu mogel upreti … Tudi vi plešete po pasjih notah?

Psi imajo zelo bogat repertoar domišljije in z različnimi triki dosežejo, da plešemo po njihovih notah oz. da z nami ”manipulirajo”.

Pes običajno ne obvlada le ene oblike vedenja, da bi nas prelisičil, ampak jih je vešč precej več. To, da bo med vnetim igranjem z vrstnikom prišel za hipec k nam in nas z neizmerno nedolžnim pogledom premamil, da mu bomo dali priboljšek, je verjetno le ena od mnogih veščin. Sicer pa je s svojim vedenjem ugotovil: ni mu treba veliko, da ga bomo nagradili vsaj s kakšno malenkostjo. Kdor še vedno zanika, da kuža z njim vsaj malce manipulira, naj preveri, ali se dogaja kakšna oblika spodaj opisanega vedenja. Te oblike običajno potrjujejo, da z nami manipulira:

  • Klovnsko vedenje in različne druge oblike poskusov, da bi dosegel našo pozornost;
  • cviljenje, lajanje, suvanje z gobčkom ali kaj podobnega, s čimer skuša doseči, da bi z njim sodelovali;
  • vsiljivo pozivanje, da bi se z njim igrali;
  • stalno ponavljanje določenega vedenja, za katerega ve, da bo nagrajeno s priboljškom;
  • fiksiranje z očmi, skupaj z uporabo ”dramatičnega pogleda”;
  • norčavost, s katero skuša prikriti vedenje, za katerega ve, da nam ni všeč;
  • nerganje in protestiranje, da bi lahko delal po svoji voljo.

Jože Vidic, dr. vet. med

Tudi majhni psi potrebujejo vzgojo in šolo

Večkrat se srečamo z vodnikom kakšnega malega psa, za katerega je očitno, da mu primanjkuje osnov vzgoje in poslušnosti. Žal je veliko vodnikom malih psov mnenja, da njihov mali pes ne potrebuje nobene vzgoje ali šole, ker je pač majhen.

S tem seveda škodijo tako svojemu psu kot okolici, saj psa očitno ne vidijo kot pravega psa, pač pa kot mali pasji nadomestek, okolica pa gotovo ne uživa v vedenjskih težavah, ki jih kaže mali pasji razposajenec.


Dejstvo je, da je vsak pes le pes, ne grede na velikost. Pa vendar malim psom marsikdo ne priznava dolžnosti in pravic, ki pasji vrsti pripadajo.


Prav je, da se enakovredno posvetimo tudi vzgoji malih psov, čeprav je jasno, da pritlikavi pes, težak le nekaj kilogramov, svoje okolice kljub nevzgojenosti ali napadalnosti ne ogroža toliko, kot znatno težji pes s podobno vedenjsko sliko.

To pa nikakor ne pomeni, da ne more povzročiti nobene škode. Napadalen mali pes namreč lahko prav tako hudo prestraši otroka ali starejšo osebo, lahko preganja druge živali ali se zapodi pod avto in povzroči prometno nesrečo. Ob vsem skupaj pa ne pozabimo še na to, da pes, ki se zaganja v druge pse in ljudi, tudi sam ni sproščen in zadovoljen.

O vzgojnih pripomočkih

Piščalka, kliker, prinosilo, priboljški, dolg povodec … ? Tokrat o tem, katere so v praksi pozitivne in negativne strani vsakega izmed pripomočkov.

PIŠČALKA

  • Pozitivno: Pri klicanju psa s pomočjo piščalke ne izražamo nobenih čustev, saj je pisk vedno enak. Psa naučimo, da se bo odzval na dva kratka piska in prišel k nam. Prednost uporabe piščalke je tudi v okolju, kjer je več ljudi, ki se sprehajajo s svojim psom. In še to: odpoklic s pomočjo piščalke lahko uporabljajo enakovredno vsi družinski člani.
  • Negativno: Precejšnja pomanjkljivost je, da moramo imeti piščalko vedno s seboj. Če jo bomo pozabili, bomo imeli težave, ko bo pes prosto spuščen in ga bomo želeli poklicati.

KLIKER

  • Pozitivno: Kliker omogoča hitrejše in časovno natančno potrjevanje želenega vedenja. Če na primer psa učimo kakšen trikec, je namreč zelo pomembno, da ga potrdimo v trenutku, ko bo izvedel želeno. Z glasom ali na kakšen drug način to zelo težko dosežemo. Poleg tega kliker zveni vedno enako, svoj glas pa, čeprav nehote, spreminjamo, saj nan deluje tudi naše čustveno razpoloženje. Uporaba klikerja je koristna tudi pri takoimenovani desenzibilizaciji oz. pri odpravljanju neželenega vedenja. Tudi pri tem je namreč pomembno, da vedenje potrdimo v pravem trenutku. Z nepravilno uporabo klikerja pa naredimo več škode kot koristi.
  • Negativno: Slaba stran klikerja je, da ga moramo imeti vedno s seboj. Skrbniki, ki ga uporabljajo, ga večkrat pozabijo, ali pa imajo težave s tem, ker morajo v roki hkrati držati povodec, kliker, priboljšek oz. Nagrado … Z malce spretnosti pa se na uporabo klikerja hitro navadimo.

PRIBOLJŠKI

  • Pozitivno: Ko želimo psa karkoli novega naučiti, je zelo pomembno, da ga znamo motivirati. Pri večini psov za to odlično učinkuje hrana. Ko gremo s psom na sprehod je najbolje, da vzamemo s seboj tudi priboljške. Shranjene imamo lahko v posebnih torbicah, ki so v različnih barvah in oblikah na voljo v trgovinah za živali. Priboljše lahko menjamo, saj tako naš štirinožec ne bo vedel, kaj ga na določen dan okusnega čaka. En dan damo v torbico koščke sira, drug dan salame, nato brikete …
  • Negativno: Še zlasti pri psih, ki so nagnjeni k debelosti, pazimo, da priboljškov ne bo preveč. Še najbolje bo, da ustrezno zmanjšamo redne obroke, s tem pa bomo pri psu ohranili optimalno telesno težo. Prekomerna telesna teža obremenjuje še zlasti starejše pse in slabo deluje na ves organizem. Priboljške kot nagrado uporabljamo predvsem pri učenju novih znanj, pri utrjevanju in ”navadni” vadbi pa nagrajevanje postopoma opuščamo. Priboljške uporabljamo le občasno, za dobro opravljeno delo pa naj bo dovolj pohvala.

DOLG POVODEC

  • Pozitivno: Še zlasti pri psih, ki niso zanesljivi pri odpoklicu, lahko koristno uporabimo dolg povodec. To je lahko približno deset metrov dolga vrvica, na kateri je pes navezan, ko ga spustimo. Povodec naj bo čim lažji, še najbolje, da uporabimo primeren kos dovolj močne vrvice, ki jo pes vleče za seboj. Tako bomo nanj lahko delovali tudi, ki bo malce bolj oddaljen. Preprečili bomo lahko neželeno pobiranje nesnage, preganjanje divjadi, mačk, kokoši, najbolj pomembno pa je, da bomo lahko utrjevali odpoklic.
  • Negativno: Smisel tega, da je pes spuščen na dolgem povodcu je preprečevanje prevelikega oddaljevanja. Pomembno pa je, da povodca na drugem koncu ne držimo. To je napaka, ki jo dela marsikateri skrbnik. Pa še to: metodo lahko uporabljamo le na odprtem terenu in ne na primer v gozdu, kjer bi se pes lahko zataknil.

ISKANJE PRINOSILA

  • Pozitivno: Za boljšo povezanost s psom lahko koristno uporabimo ”mošnjiček” oziroma prinosilo. Vanj skrijemo priboljšek in ga med sprehodom skrijemo tako, da ga pes ne bo videl in ga nato pošljemo, da ga bo poiskal in prinesel k nam. Seveda ga zato nagradimo z delom vsebine iz ”mošnjička”. Sprva skrijemo prinosilo tako, da ga bo pes zlahka našel, pozneje pa tako, da se bo moral malce bolj namučiti. Vajo lahko izvajamo tudi v hiši ali na domačem vrtu.
  • Negativno: ”Mošnjiček” ali prinosilo s hrano lahko skrijemo le v domačem okolju, kjer v bližini ni drugih psov. Sicer se lahko zgodi, da bo moral pes svoj plen čuvati pred konkurentom, kar lahko izzove spopad. Paziti moramo tudi, da bomo imeli med iskanjem psa ves čas na očeh. Med drugim tudi zato, da si ne bo ”postregel” sam. Priboljšek naj dobi namreč šele, ko nam bo mošnjiček prinesel.