5 vprašanj, ki bi jih moral vsakdo zastaviti svojemu veterinarju

Obisk veterinarja je najpogosteje stresen. In v takšni situaciji človek pozabi ali pa mu je neprijetno vprašati veliko stvari, katere bi moral vedeti.

Veterinarka dr. Leni Kaplan pravi, da bi morali skrbniki veterinarje vprašati prav vse, kar jih zanima. Pripravila je seznam 5 vprašanj, ki bi jih moral vsak pasji ali mačji skrbnik vprašati pri svojem veterinarju.

Kako naj hranim svojega psa/mačko?

Tukaj absolutno ne gre za to, da bi veterinar moral svetovati določeno blagovno znamko. Gre za to, da bo veterinal znal dobro presoditi, kakšna vrsta hrane bo najbolj ugajala pasmi, velikosti, teži in zdravstvenim potrebam vašega ljubljenčka.

Kakšna je teža psa/mačka?

Včasih je ljubljenčka doma skoraj nemogoče stehtati, poleg tega pa skrbniki velikokrat ne vidijo dovolj kmalu, da njihov pes ali mačka preveč pridobiva na teži. Ko pa se to opazi, je reševanje nastale težave mnogo težje. Zato je dobro za mnenje vprašati veterinarja, ki bo na situacijo pogledal objektivno.

Koliko aktivnosti potrebuje?

Vsi ljubljenčki potrebujejo dnevno aktivnost, toda količina je odvisna od teže, pasme, zdravstvenega stanja. Žal pa mnogi skrbniki aktivnost prilagajajo svojim potrebam, kar pomeni, da so nekateri psi premalo aktivni, drugi pa preveč izčrpani. Zato je dobro veterinarja povprašati o tem in se nasvetov držati, četudi to pomeni kakšno prilagoditev v dnevni rutini.

Lahko preverite zdravje zob in dlesni?

Zdravje zob in dlesni je pomembno, žal pa veliko skrbnikov to zapostavlja, dokler ne pride do zdravstvenih težav. Prosite veterinarja, da preveri, ali ustrezno skrbite za ustno higieno ljubljenčka.

Mi lahko prosim razložite račun?

Najverjetneje najbolj neprijetno vprašanje, kajne? Račun je večji, kot ste pričakovali in ni vam jasno, pa vam je to neprijetno vprašati. Zato je pomembno, da veterinarja že vnaprej povprašate o stroških oz. ga prosite, naj vas tekom zdravljenja vnaprej obvešča o stroških ter alternativah, da se bosta skupaj dogovarjala. Če vam na koncu še vedno ne bo jasno, pa ga prosite, da vam račun razloži.

So mešanci res bolj zdravi?

Primerjava zdravja mešancev in pasemskih psov je pogosto ‘na tapeti’. Ena večjih raziskav, ki se je ukvarjala prav s tem področjem je vključila kar 90.000 psov.

Leta 2013 so takšno študijo opravili na kalifornijski veterinarski fakulteti. Med letoma 1995 in 2010 so opravili raziskavo, v katero je bilo vključenih 90.000 psov. Med temi so izbrali 27.000 psov, ki so imeli eno od 24.tih izbranih bolezni. Med temi so bile: displazija kolčnega in komolčnega sklepa, izpah pogačice, različne kožne bolezni, težave s srcem, različne oblike raka, dedne bolezni oči …

Pri štirinajstih boleznih ni bilo nobenih razlik med pasemskimi psi in mešanci. Pri desetih boleznih pa so ugotovili, da se pogosteje pojavljajo pri pasemskih psih. Med drugim pri displaziji komolčnega sklepa, boleznih ščitnice, alergičnem dermatitisu, sivi mreni in epilepsiji. Pri mešancih pa so ugotovili pogostejše težave zaradi pretrganja križne kolenske vezi.

 

Serija fotografij: pes in mačka kot najboljša prijatelja

Serija fotografij, ki je najboljši dokaz, da sta pes in mačka lahko tudi najboljša prijatelja.

Psička rešila dojenčico pred ognjem

Psička Sasha pasme pitt bull in dojenčica Masailah sta se rodili le nekaj dni narazen in vzpostavili čudovito vez. ”Sasha bi za malo dojenčico naredila vse,” pravi njena mama Latana Chai.

In to niso samo besede, kajti lanskega junija se to prav zares zgodilo. Ponoči je zagorelo zraven njihove družinske hiše in prva je na požar z lajanjem opozorila Sasha. Zmedena Chai, ki ni vedela, kaj se dogaja, je spustila Sasho noter, saj ji ni bilo jasno, zakaj sicer zelo miren pes naenkrat tako glasno laja.

Ko je Chai stopila ven, da bi pogledala, kaj se dogaja, je zagledala sosedovo hišo v ognju. Ker gre za vrstne hiše, ji je bilo jasno, da je ogrožena tudi njihova. Chai je stekla v sobo hčerke Masailah, da bi jo pravočasno rešila, a tu je pred njo že bila psička.

”Zagledala sem Sasho, kako nežno vleče deklico za pleničko ven iz sobe, na varno,” je povedala Chai in zraven poudarila, da jih je Sasha rešila pred ognjem in da je psička njihov junak.

Pred skoraj gotovo smrtjo ga je rešila ‘mačja gospa’

Majhnega mačkončka Hanka so v škatli za robčke pustili pred trgovino z živalmi. Bil je prekrit z umazanijo in muhami, star komaj 4 dni, tehtal pa je samo 80 gramov – vse to mu je zmanjšalo možnosti preživetja na minimun.

A zahvaljujoč ljudem, ki so se za živali pripravljeni boriti na vso moč, Hank danes živi! K sebi ga je vzela Hannah Shaw, znana tudi kot Kitter Lady (v prevodi: mačja gospa).

Mačji mladički, stari manj kot 8 tednov so zelo ranljivi. Ne uravnavajo še telesne toplote in potrebujejo posebno nego, ki je večine zavetišč ni zmožna dati. Kljub slabim napovedim, je bila Hannah odločena pomagati mačkonu. Nekaj tednov je povsem posvetila skrbi zanj in pri treh tednih je Hank naredil svoje prve korake! Hannah je ves napredek objavljala na svojih družabnih omrežjih in Hank je postal prava zvezda.

Zdi se, da so z njima dihali mnogi, ko so Hanku ugotovili okužbo z mačjo kugo. Toda obupala nista ne Hannah in ne Hank in mali maček je premagal okužbo in se pričel aktivno vključevati v družinsko življenje ter se spoprijateljil s Kodijem, še enim mačkom, ki ga je rešila začasna skrbnica Hannah.

Jasno je bilo, da bosta Kodi in Hank samo skupaj odšla v novi dom. Tega sta že dobila, Hank je postal prav živahen mucek in prav z ničemer ne kaže, kakšno usodo je doživel pri komaj nekaj dneh.

Hanka in Kodija lahko spremljate na: https://www.instagram.com/hank_and_kodi/

vir: www.onegreenplanet.org

Nemški ovčar 15 ur varoval izgubljenega malčka

Nemški ovčar Dasher si je že pri sedmih mesecih prislužil naziv heroja. Med močnim neurjem je več kot 14 dni v gozdu varoval dveletnega skrbnikovega malčka.

Ko je dveletni avstralski deček Dante odtaval od doma, je sprva to opazil samo pes Dacher. Dante je hodil po svoje, Dacher pa mu je zvesto sledil. Zgubila sta se v gozdu, okoli 3 kilometre od doma. Ko so starši opazili izginotje, so obvestili policijo, ki je pričela z iskanjem, le tega pa je ovirala močna nevihta, zaradi katere so morali iskanje preložiti. Naslednje jutro, 15 ur po izginotju, sta bila Dante in Dacher najdena v gozdu, kjer je sicer precej plenilcev, oba brez praske. Dantejeva presrečna mama je povedala, da nad Dacherjevim ravnanjem in obnašanjem ni presenečena, saj je od nekdaj izjemno zvest in vdan pasji član družine.

@heraldsun

Pri pasji babici na Švedskem

Lass, babica naše mlade škotske mejne ovčarke Tewi živi na Švedskem. In ker smo se zadnje poletje potepali po tej veliki skandinavski državi, smo si vzeli čas še za obisk Tewine sorodnice.

Moklinta, raztreseno naselje, ki leži dobri dve uri vožnje severozahodno od Stockholma, nam je bilo sicer malo s poti. A priložnost za nenadejano srečanje vseeno dovolj mikavna, da smo se v oblačnem popoldnevu znašli na redko poseljenem podeželju. Navigacijska naprava nas je vodila mimo jezer, rek in potem skozi gozdove po cestah, ki so na koncu predstavljale le še neobetaven kolovoz. Ta se je končal ob velikih gospodarskih poslopjih in nabiralniku z napisom Alex Fyhr. Torej smo vendar prišli prav, k veliki ljubiteljici škotskih mejnih ovčarjev.

Pasje srečanje

Lass in Tewi sta se hitro sporazumeli. Ni šlo za kakšno sorodstveno naklonjenost, temveč je Lass preprosto z renčanjem pokazala, kdo je tu gospodar. Tewi pa se je brez večjega upiranja podredila. Dolg skandinavski večer je Tewi omogočil še njeno prvo srečanje z ovcami. Takoj je pokazala prirojeno nagnjenje za pašo. Ovc se ni bala, temveč jih je poizkušala prepoditi. Seveda na preveč zaletav način. A za prvič je bilo kar vzpodbudno…

Po izkušnje na Škotsko

Alexsandra, odločno dekle sredi tridesetih let, je popolnoma predana delu s psi. Doma so imeli pse od nekdaj in z njimi se je nekako razumela bolje kot z ljudmi. Prvega in to dolgodlakega škotskega mejnega ovčarja je dobila pred dvajsetimi leti. Šele dobro desetletje kasneje pa je začela spoznavati značaj pasme, ki je v prvi vrsti namenjena paši ovac. Njen pes je imel precej pašnega nagona, a je bil tudi nagnjen k poškodbam.

Dve leti kasneje, leta 2011 pa je dobila dobila Lass, ki je izhajala iz izrazito delovne linije. Hitro je začela spoznavati, da je dobila prav posebno psico. Delovno in predano. Zato se je odločila, da psici in sebi omogoči kar čim več pašniških izkušenj. Za poltretje leto je z Lass odšla na Škotsko, kjer je šele spoznala in razumela kakšna pasmo je to! Na Škotskem je ob prvem stiku s pašniki in ovcami vedela, da se je odločila prav: občutek, ko prvič prideš na prostrane pašnike in se izza griča na ukaz pojavi čreda ovc, ki jo prižene pes, je res vredno doživeti. Večino časa je preživela na posestvu Ardormie . Lastnika Mosse in Lotta Magnusson sta priznana rejca pašniških psov in z njimi tudi tekmujeta, ter na večjih tekmovanjih dosegata visoke uvrstitve. O paši se je naučila zelo veliko, še več pa Lass, ki je postala neprekosljiva mojstrica pri delu z ovcami.

Kasneje je z Lass še dve leti preživela na velikem posestvu na Norveškem. Tam je morala skrbeti za kar 900 ovc! Zakonca Jon in Torunn Sand redita drugačne, večje ovce, pašniki pa so zelo odročni, tudi več ur hoda daleč od najbližje ceste. Za obhod potrebuješ cel dan in brez pašnih psov, bi bilo nemogoče iskati iz vračati izgubljene ovce.

Vzgoja za pašo

Po vrnitvi domov je v njej dozorela želja, da bi vzgajala delovne pse za pašo. Njenim željam je prisluhnil oče in pred letom dni kupil veliko posestvo, na katerem so več let redili koze. Tako ali tako so že nekaj časa iskali posestvo, na katerem bi se lahko dobivali ob družinskih srečanjih. Prepotrebne obnove hiše in gospodarskih objektov sta se s hčerjo lotila kar sama. Na posestvu je poleg psov že tudi nekaj ovc, Alex pa si je zamislila še vzrejo prašičev, ki živijo na prostem. Čreda ovc naj bi se povečala na okoli sto glav, kar bi moralo zadoščati za preživetje. Poleg reje in vzgoje psov namreč namerava prodajati tudi mlade ovce in prašiče.

Alex je med dolgoletnim delom spoznala, kako pomembna je zgodnja socializacija mejnih ovčarjev, saj veliko časa preživiš s psom, trening in tekmovanja pa so le manjši del časa. Pomembno je, da se navadijo na različna okolja in situacije, ter spoznavajo ljudi in druge živali. Zato bo na svojem posestvu vzgajala in po potrebi prevzgajala pašne pse za druge rejce. Mejni ovčar namreč nujno potrebuje vodnika, ki mu zaupa in zna izkoristiti njegovo energijo ter sposobnosti za različne aktivnosti ali delo.

Če ji bo dopuščal čas, bo imela tudi še kakšno leglo s svojimi ovčarji. Do sedaj je imela mladiče le Lass. In sicer v sedmih letih štiri legla. Njeni potomci večinoma živijo na Švedskem, Norveškem in Škotskem. Večina tekmuje v paši, nekateri tudi v kinoloških športih. Tako kot mama, so vsi zelo eksplozivni in potrebujejo veliko aktivnosti. Lass je zelo skoncentrirana, hitra močna, vztrajna, včasih še preveč navdušena za pašo. Rada dela z ovcami, tudi s kravami in celo racami. Redno se udeležuje tekmovanj v paši na švedskem, Norveškem in tudi na Škotskem, njena najboljša uvrstitev pa je bilo drugo mesto.

Več o Alex in njenem delu lahko najdete na spletni strani: fyhrs.wordpress.com

avtor: Igor Fabjan

Mladiček slepemu seniorčku povrnil vero v življenje

Pred nekaj leti so danes 11-letnemu zlatemu prinašalcu Charlieju zaradi glavkoma morali odstraniti obe očesi.

Kljub življenjski spremembi in izgubi vida se je držal dobro in počasi prilagajal novemu načinu življenja. Zaradi staranja pa se je pričel upočasnjevati in njegovo navdušenje nad življenjem je pričelo upadati.

Njegovi skrbniki so razmišljali, kako bi mu povrnili iskrice. Odločili so se za novega psa in v hišo pripeljali mladička, v upanju, da bo ta razvedril Charlieja. In kako prav so imeli!

https://www.instagram.com/charlieandmav/

Ko je mali zlati prinašalec Maverick prišel v hišo, se je Charlie počasi pričel spreminjati. Sprva je bil malo muhast, toda kmalu se je popolnoma ogrel za Mavericka, ki s svojo neverjetno energijo inspirira celo družino.

https://www.instagram.com/charlieandmav/

”Charlie je veliko bolj igriv in otročji, odkar imamo Mavericka, neprestano se igrata eden z drugim” je dejala njegova skrbnica Chelsea Stipe.

https://www.instagram.com/charlieandmav/

”Maverick ve, da je Charlie drugačen in pozna njegove omejitve in ve tudi, kdaj Charlie potrebuje pomoč! Igrače položi neposredno pred Charlieja, zelo je pozoren, kadar se Charlie prične premikati in pazi nanj. Ko pa hodita skupaj, ga Maverick na nek način vodi in mu kaže pot,” je še povedala skrbnica tega ljubkega para.

https://www.instagram.com/charlieandmav/
https://www.instagram.com/charlieandmav/
https://www.instagram.com/charlieandmav/

vir: www.thedodo.com

V Londonu se ta teden dogaja prvi ‘Teden psov’

London je bojda eno najbolj osamljenih mest na svetu in tudi zaradi tega so organizatorji prišli na idejo ‘Tedna psov’, ki se v britanski prestolnici odvija ta teden.

Osem dni bodo praznovali in ‘slavili’ naše pasje prijatelje – vse s ciljem, da britanska mesta, ulice, trgovine … postanejo psom prijazne.

Ta teden v britanski prestolnici prinaša nešteto možnosti druženja pasjih skrbnikov, seveda v družbi štirinožcev, promovira ljubezen ter povezanost med človekom in psom. Organizirajo številne različne aktivnosti, med drugim bo na voljo tudi storitev, da na obisk na delovno mesto pripeljejo pse, ki bodo motivirali zaposlene in izboljšali njihovo voljo, udeleženci se bodo lahko udeležile tečajev prve pomoči za pse …

@oliver_george_photography

Glede na program je vse skupaj bolj kot na pse usmerjeno k skrbnikom – in prav je tako, saj psom modne revije in skupinski zajtrki pač ne pomenijo kdovekoliko. Če pa bo vse to vplivalo na lažje in bolj prijetno urbano življenje kosmatincev, pa je že vredno, kajne?

vir: lonelyplanet.com

Rešen tik pred evtanazijo je Jonathan danes pravi popotnik

Jonathan je mala čivava, ki je postal prava zvezda, odkar njegova skrbnika objavljata na svojih socialnih omrežjih njegove fotografije s skupinskih potepanj.

Toda Jonathan ni vedno imel tako avanturističnega življenja. Pravzaprav sta ga iz zavetišča in pred zanj že določeno evtanazijo rešila Amanda Klecker in Jeremy Simon. Amanda se že celo življenje bori za to, da bi živali posvajali in ne kupovali. Ko je v zavetišču iskala pasjega družabnika zase je v Jonathanu, ki je do tistega trenutka poznal le kruto življenje v kletki, našla prav to.

Amanda in Jeremy obožujeta potovanja, pri katerih se jima je pridružil Jonathan. Sprva so pričeli s krajšimi izleti, toda psiček je pokazal, da v potovanjih uživa in danes se potepajo po vsem svetu.

https://www.instagram.com/jonathanwarrenofficial/
https://www.instagram.com/jonathanwarrenofficial/
https://www.instagram.com/jonathanwarrenofficial/
https://www.instagram.com/jonathanwarrenofficial/

”Pomembno se mi zdi, da Jonathanu pokaževa svet, saj je do sedaj poznal le kletko. Upava, da bo deljenje njegovih avantur pomagalo, da psi iz zavetišča ne bodo več stigmatizirani ter da bodo ljudje posvojenčke videli v bolj pozitivni liči,” je dejala Amanda.

vir: lonelyplanet.com