Išče se hotelski butler za pse

St. Regis Aspen Resort se je januarja vpisal v zgodovino, ko je predstavil prvo rezidenco za pse. Sedaj pa išče še butlerja za tamkajšnje štirinožne kralje in kraljice.

Imate radi živali in družbena omrežja? Potem je tole morda idealna služba za vas.  Delo vključuje načrtovanje urnika za njihove živalske goste, od sprehodov do organizacije dogodkov. Kandidat, ki bo sprejet na to mesto, bo v ‘resortu’ vodil program za hišne živali, koordiniral njihove zabave, vestno fotografiral in fotografije delil s svetom, ter tudi skrbel za pojavljanje na družbenih omrežjih. Vse informacije glede prijave so dostopne tukaj.

vir: lonelyplanet.com

 

Zakaj sta partnerja po paritvi sprijeta?

Po izlivu semena (ejakulaciji) samec sestopi s psice in se zasuče za 180 stopinj, tako da sta partnerja skupaj z zadnjim delom telesa.

V tem položaju ostaneta od 10 do 40 minut, šele potem gre samčevo spolovilo iz nožnice. Pes in psica torej po prvem delu paritve ostaneta sprijeta. Biologi, ki so preučevali vzrok za takšno paritev, ki je v živalskem svetu nekaj posebnega, menijo, da sta partnerja tako dolgo sprijeta zato, da noben drug samec ne more pokriti psice. S tem je tudi zagotovljeno, da bo psica oplojena le s semenom enega samca in da bodo vsi potomci njegovi. Mnenja o tem pa so seveda različna, saj vemo, da lahko psica v enem leglu skoti mladiče več različnih očetov.

Smrtno nevarno pa je, če skušamo partnerja med sprijetjem na silo spraviti narazen. V tem primeru lahko pride do hudih poškodb v predelu spolovil. Partnerja sta namreč sprijeta zelo trdno, saj ima med spolnim aktom pes zelo povečano t.i. bulbouretralno žlezo, ki je v nožnici, poleg tega pa pri psici pride do močnega krčenja nožničnih mišic.

rš, objavljeno v reviji Moj pes

Cigaretni dim škoduje tudi hišnim ljubljenčkom

Kar je škodljivo za nas, je škodljivo tudi za hišne ljubljenčke. Cigaretni dim je najnevarnejši strup v hiši.

S škodljivostjo cigaretnega dima za hišne živali se je na ameriški univerzi v Oklahomi ukvarjala dr. Carolynn MacAllister. S študijo je ugotovila, da se še zlasti pri psih z dolgim nosnim delom lobanje pogosto pojavlja tumor na nosu, če živijo v stanovanju skupaj s kadilci. Pri takšnim psih so pogostejše tudi alergije in bolezni na dihalih.

V več različnih drugih raziskavah so ugotovili, da se pri psih s kratkim in srednje dolgim nosnim delom lobanje pogosteje pojavlja rak na pljučih, če živijo v stanovanju skupaj s kadilci. Poleg tega so z raziskavami ugotovili, da se večina kadilcev ne zaveda, da s kajenjem v stanovanju škodujejo tudi svojim hišnim živalim.

Jože Vidic, dr. vet. med, objavljeno v reviji Moj pes

Psička ga je našla na 250 kilometrov dolgi tekaški preizkušnji čez puščavo

250 kilometrov in 5 dni dolg maraton čez puščavo Gobi je Dionu Leonardu spremenil življenje.

Avstralec, ki živi na Škotskem, se je udeležil 250 kilometrov dolgega maratona čez puščavo Gobi. Preizkušnja traja pet dni in Dionu se je že konec prvega dne pridružil ”majhen kuža peščene barve z velikimi rjavimi očmi,” kot ga opiše Dion. Motal se je v šotoru, kjer so tekmovalci jedli in čeprav je bil sprva prepričan drugače (ker je na taki preizkušnji vsak košček hrane dragocen), je Dion s kužkom kmalu delil večerjo.


Naslednjo noč je psička že spala v šotoru z Dionom, ki ji je nadel ime Gobi.


Dion je dojel, da ga je Gobi izbrala, zato je bil trdno odločen da jo, očitno izgubljeno in zapuščeno, vzame domov. Tretji dan je bilo vse skupaj že preveč naporno, zato je Dion prosil prostovoljce, ki so jih spremljali z avtomobili, da malo Gobi vzamejo s seboj. Peti dan je Dion uspešno zaključil težko preizkušnjo – z Gobi ob strani!

Najtežje šele prihaja …

A tedaj se je pravzaprav najtežja preizkušnja šele pričela. Medtem je namreč Locja, Dionova žena, že pregledala postopek, kako psa odpeljati iz Kitajske v Veliko Britanijo. Poleg mikročipa in vseh potrebnih pregledov, mora biti postopek potrjen tudi s strani kitajske vlade, potem pa mora kuža preživeti še 4 mesece v karanteni. Vse skupaj bi stalo 10.000 funtov, zato sta se Dion in Locja odločila denar zbrati prek množičnega financiranja.


Zgodba je medtem že dosegla javnost in v samo nekaj dneh so zbrali več kot 20.000 funtov.


Toda Nurali – človek, ki je obljubil, da bo medtem skrbel za Gobi – je nehal odpisovati na maile Diona. Ta je odpotoval nazaj na Kitajsko in ugotovil, da je Gobi ušla od začasnega skrbnika. V skrbeh, da ni že pristala pri preprodajalcih z pasjim mesom, so jo pričeli aktivno iskati in kmalu je Dion dobil namig, kje so jo videli. Našel je Gobi, poškodovano, a živo!

Po vsem tem Dion ni bil pripravljen pustiti Gobi toliko časa v karanteni, zato se je odločil, da bo ta čas preživel na Kitajskem.


Po štirih mesecih, ko je bilo vse urejeno, sta Gobi in Dion na novoletni večer leta 2016 poletela v Pariz, kjer ju je pričakala Locja.


Odpeljali so se do Amsterdama in se vkrcali na ladjo za Newcastle.

”Šele ko smo prečkali škotsko mejo se si lahko oddahnil in končno dojel, da je Gobi z nami, da smo doma! To, da me je Gobi našla, je ena najboljših stvari, ki so se mi zgodile v življenju,” je dejal Dion.

Gobi pa je v novem domu takoj našla svoj najljubši kotiček na kavču – točno tistega, ki je bil najljubši tudi Dionu. Kot bi se celo življenje iskala …

Zgodba je bila navdih za knjigo Finding Gobi, ki je bila ena izmed najbolje prodajanih knjig lanskega leta, pripravlja pa se tudi film …

4 leta čakal lastnike na mestu, kjer se je izgubil

Ganljiva zgodba prihaja iz Tajske. Pes, ki so ga poimenovali Leo, je kar 4 leta čakal svoje lastnike na mestu, kjer se je izgubil.

Ljudje so sčasoma opazili psa, ki je stal vedno na istem mestu, ter je iz dneva v dan postajal bolj suh. 45-letna ženska Pinnuchawet ga želela odpeljati domov, toda Leo ji je vedno pobegnil in se vrnil na svoje mesto ob cesti. Tako mu je pričela sem redno prinašati hrano. Usoda Lea je skrbela še nekatere druge prebivalce, eden izmed njih pa je zgodbo delil na družabnem omrežju. Delili so tudi drugi in zgodbo je nekega dne prebrala tudi prava družina Lea.

Javili so se in povedali, da jih vse skupaj preveč spominja na zgodbo njihovega psa BonBona, ki se je pred štirimi leti, leta 2015, izgubil in so ga neuspešno iskali. Predvidevali so, da je skočil s kesona njihovega avtomobila in ko ga dolgo časa niso našli, so predvidevali, da je umrl.

Odpeljali so se na mesto, kjer je čakal Leo in ta je bil svoje družine vesel, očitno se jih je spomnil. Toda, presenetljivo, z njimi ni želel oditi domov. Odločil se je, da ostane s  Pinnuchawet, žensko, ki je zanj skrbela vsa ta 4 leta.

Družina je njegovo odločitev sprejela, ter se odločila, da bo Lea hodila obiskovat.

Vir: asiaone.com

Zakaj modre oči?

V osnovi daje očem barvo pigment melanin. Njegove molekule se nahajajo v koži, v kožnem pokrivalu in v epitelu očesne mrežnice sesalcev.

In zgolj od količine tega pigmenta je odvisno, kakšne barve oči oz. šarenice bo imel določen osebek. Šarenica je sestavljena iz dveh lističev in količina pigmenta melanina v notranjem in zunanjem  lističu šarenice določa barvo oči pri psih. Najpogostejša barva je v različnih tonih rjave. Če pa na zunanjem lističu ni pigmenta, na notranjem pa je, je prednja oz. zunanja plast prozorna in v tem primeru je barva šarenice videti modra. Gre torej za delno odsotnost pigmenta. Pri t.i. albinih pa oči sploh nimajo pigmenta, v tem primeru je njihova barva rdeča.

Modre oči povezujemo tudi z navzočnostjo t.i. gena merle, ki je razširjen pri nekaterih ovčarskih pasmah, na primer pri avstralskem ovčarju. Ti psi imajo tudi značilno marogasto (”merle”) barvo kožuha. Strogo gledano gre za dedno motnjo, povezano s pigmentiranjem, kar pa v pasemskem standardu ni označeno kot hiba. Hiba oz. motnja v barvi kožuha je povezana tudi z barvo oči, saj imajo takšni psi pogosto modro obarvane oči. Do težav lahko pride, če imata oba starša gen ”merle”, saj ga bodo podedovali tudi potomci. Po raziskavah, ki so jih opravili, so ugotovili, da so pri četrtini teh, t.i. homozigotnih psov prisotne gluhost in bolezni oči, ne glede na to, kako je obarvana njihova šarenica.

Nasploh v naravi motnje, povezane s pigmentiranjem, povezujejo s težavami s sluhom. To pa vsekakor ne pomeni, da so modre oči same po sebi znak, da je z živaljo karkoli narobe. Prav tako je napačno sklepanje, da je vsak pes z modrimi očmi nosilec faktorja ”merle”. Sicer pa je za modre oči odgovoren tudi neodvisni gen, ki se na primer pojavlja pri haskiju. Niso tako redki primeri, ko se pri tej pasmi pojavi eno modro oko, tako da ima pes različno obarvani očesi.

Nasploh barva oči pri psih, podobno kot pri ljudeh, nima kdove koliko opraviti s sposobnostjo čutila za vid.

avtor: rš, objavljeno v reviji Moj pes

 

Otožne jesenske počitnice

Kolumna: Tone Hočevar

Pri naši hiši na morje hodimo jeseni, ne poleti. Že dolgo je tako. S kužki se pripeljemo na Cres, ko v zalivu ni nikogar več. Idilično je bilo tudi tokrat na plaži, ki so je naši kužki vajeni vse svoje življenje in jo obožujejo. Kar nekaj generacij se je zvrstilo tam, eni so plavali in se vozili na čolnih, drugi vode niso marali.

Toda otožno je bilo letos kljub idili. Lani, ko je bila jesen prav tako lepa kot letos, turista pa nobenega daleč naokoli, nas je bilo več. Pet kužkov je štela pasja družina. Letos so prišli samo še trije. Kepa, ki jo lahko še vedno spremljamo, ko na kateri izmed televizij ponavljajo film Petelinji zajtrk, se je pri 15 letih poslovila pred božičem. Še na zadnjih zdravniških pregledih so ugotavljali, da je pravzaprav zdrava, samo stara je, so rekli … Kar zaspala je nekega jutra. Zlatka, ki so ji v Rimu, kjer je z nami preživela večji del svojega življenja, rekli Aurelia, pa je zatisnila oči samo en dan pred letošnjim jesenskim odhodom na morje. Pripravljali smo se na vse, tudi na najhujše, pomislili smo celo, da nam morda ugasne ob morju. Hoteli smo jo vzeti s seboj. Če bi nam zdravniki rekli, da ne sme potovati, pa bi ostali tudi doma. Naša Aurelia nas je prehitela. Ni še štela 15 let, vse življenje je bila čila in zdrava, pa jo je konec poletja kar nenadoma stisnilo. Pojavil se je tumor, rasel je, kot bi vzhajalo testo, nobena infuzija ni pomagala, vidno je hirala, v zelo kratkem času je bila samo še kost in koža. Njena veterinarka Iris je poskusila vse, kar je bilo v njeni moči.

Zlatka me je še dan pred koncem spremljala na pobočja Rašice, zanjo smo sprehode skrajšali in upočasnili, doma pa ni hotela ostati. Vse življenje je hodila in tekala, v Rimu je bil njen velikanski park Villa Pamphilj, v Ljubljani rašiški klanci. Tudi zadnjemu sprehodu na hrib se ni hotela odreči. Hoteli smo jo pustiti doma, saj ni imela več moči kot nekoč, pa je pohitela in se postavila pred vrtna vrata. Zadnje želje ji nismo mogli odreči. Čisto počasi smo šli po najkrajši poti. Bila je neskončno zadovoljna.

Veteranka med našimi kužki, skoraj 19-letna Čopa, pa je bila tudi letos z nami na morju! Ne vidi in ne sliši več, ne teka naokoli kot še nedavno tega, po vonju pa nas spremlja, če le nismo prehitri. Tudi kaj dobrega še vedno rada zaužije. Več je kot prej. Iz roke, ne več iz posodice. Po vrtu se sprehaja, včasih se malo zaleti v grm ali drevo. Ko je bilo še toplo, smo imeli poleg dreves na travi tudi več senčnikov, da je pod njimi zadremala, ko se je utrudila. Čeprav zelo rada je, vendarle hujša, izgubila je mišično maso. Pri skoraj 19 letih to navsezadnje ni nič nepričakovanega. Mešanka je iz zavetišča, tudi Zlatka in Kepa sta bili mešanki. In mala Ajša tudi, ki nas je pri 18 letih zapustila pred časom.

Še pomislili nismo, da se bo Čopka tako zelo razveselila morja! Že ob prihodu v zaliv je pokazala, da ve, kje je. Ko smo prišli na plažo, je bilo tako kot pred desetletjem in več. Ucvrla jo je proti vodi in plavala kot nekoč. Nekaj metrov stran od obale in potem nazaj, pa spet v globljo vodo, potem pa vzporedno z bregom pet ali deset metrov naprej. Utrudila se je in po plavanju spala vsaj dve uri. Ko si je odpočila, je vstala in se spet zapodila proti vodi.

Ko smo odhajali, si z ženo nisva delala utvar, da bodo šle prihodnjo jesen z nama še vedno tri psičke. Nič ji ne manjka, naši Čopki, samo stara je, neznansko stara, vsak teden se zdi bolj drobna, pa že prej ni bila velika in močna.

Težke in otožne so jeseni, ko se moramo poslavljati od kužkov, ki so nas spremljali dolga leta. Vsak otožen trenutek pa prinese tudi lepe spomine. Na tisoče je bilo sprehodov, kužki so bili nenehno z nami. Spomini na kužke, ki so se poslovili, ostajajo vedno lepi!

Zakaj imajo psi krajše življenje kot ljudje? – Odgovor 6-letnika

Veterinar Bill Overton je na Facebooku delil svojo izkušnjo o 10-letnem irskem volčjem hrtu Belkerju, ki so ga k njemu pospremili lastniki: starša in fantek Shane, vsi so bili na psa zelo navezani.

Odkril je, da ima Belker raka in da ne more narediti ničesar. Dogovorili so se za evtanazijo na domu. Starša sta želela, da je zraven tudi njun otrok. “Naslednji dan sem začutil znan cmok v grlu, ko so obkrožili svojega psa. Shane je bil videti zelo miren, ko je še zadnjič božal Belkerja, tako da sem se spraševal, če razume, kaj se dogaja. V nekaj minutah je pes mirno zaspal,” pripoveduje veterinary.

Fantek je bil videti, kot da je mirno sprejel Belkerjev odhod za mavrico. “Nekaj časa smo sedeli skupaj in razmišljali o žalostnem dejstvu, da so pasja življenja tako krajša od naših. Shane je tiho poslušal nato pa rekel: ‘’Jaz vem, zakaj!’”

Vsi so se obrnili k njemu. Veterinar pravi, da še nikoli ni slišal tako tolažilne razlage, ki da je spremenila njegov način življenja.

Deček je rekel: “Ljudje se rodimo, da se lahko naučimo, kako živeti dobro življenje – kako imeti vse rad ves čas in biti prijazen, kajne? No, psi pa to že znajo, zato jim ni treba ostati tu tako dolgo kot nam.”

Če bi bil pes naš učitelj, bi nas naučil:

  • Ko pride domov vaš ljubljeni, vedno stecite k njemu, da ga pozdravite.
  • Nikoli ne izpustite priložnosti za zabavo.
  • Pustite, da vas svež zrak in veter, poneseta v ekstazo.
  • Vzemite si čas za dnevni počitek.
  • Preden vstanete, se raztegnite.
  • Vsak dan tecite, norite in se igrajte.
  • Uživajte v pozornosti in se ne branite dotikov.
  • Ne grizite, če zadošča renčanje.
  • V toplih dneh se ulezite na travo.
  • V vročih dneh pijte veliko vode in ležite v senci drevesa.
  • Ko ste srečni, plešite naokrog in migajte s celim telesom.
  • Uživajte v preprostosti dolgega sprehoda.
  • Bodite zvesti.
  • Nikoli se ne sprenevedajte, da ste nekaj, kar niste.
  • Če želite nekaj, kar je globoko zakopano, kopljite, dokler tega ne najdete.
  • Ko ima nekdo slab dan, tiho sedite ob njem in ga nežno stisnite.

10 vonjav, ki jih psi ne marajo

Pasji vonj je popolnoma drugačen od človekovega, zato ne preseneča, da imamo različne “okuse”, ko se odločamo, katere dišave so prijetne in katere se nam zdijo neznosne.

Za nas sta najbolj odbijajoča vonja po blatu in urinu. Za pse pa ti vonji ponujajo informacije, ki jih zelo zanimajo.

Vonj je pri psih najbolj razvit čut, saj imajo med 150 in 300 milijonov vohalnih celic, kar je precej več, kot pri človeku, ki ima (le) 5 milijonov vohalnih celic Zato lahko prepoznajo vsak vonj, ki ga zaznajo v zraku ali na predmetih. Odličen vonj psa jim omogoča, da natančno določijo, kje ti vonji so. Zaradi tega so psi sposobni iskanja pogrešanih, odkrivanje opojnih snovi ali celo diagnosticiranje bolezni, kot je rak.

Toda nekatere vonjave psom niso najljubše. Med te sodijo:

  • Citrusi – če nameravate uporabiti vonj po citrusih, da psu preprečite uriniranje na določenem območju doma, priporočamo, da uporabite naravno sadje in ne eteričnih olj. Namen te tehnike je preprečiti, da se žival približa določenemu območju, ne pa da trpi zaradi preveč intenzivnih vonjav.
  • Jabolčni kis – je zelo učinkovit pri preprečevanju neprijetnega vonja vašega psa. Ker pa je to eden izmed vonjev, ki jih psi sovražijo, predlagamo, da ga zmešate z njihovim običajnim šamponom, da zmanjšate njegov vonj. Te raztopine ne nanašajte na predel glave in poskrbite, da jih po nanosu dobro izperete.
  • Čili vonj po tej hrani neposredno povzroči draženje dihal, srbenje v nosu in nenehno kihanje pri psu.
  • Antiseptični alkohol – v primeru poškodbe je najbolje, da očistite rano z vodo in peljete psa k veterinarju.
  • Lak za nohte – aceton je za pse najbolj moteč vonj. Odločite se za odstranjevanje laka za nohte brez acetona in hranite vse te kozmetične izdelke stran od psa.
  • Klor in čistila – če morate očistiti hišo, priporočamo, da jo očistite, medtem ko drugi družinski član psa pelje na sprehod.
  • Naftalin – ne le da sovražijo ta vonj, če pes zaužije eno naftalinsko kroglico, lahko pogine.
  • Parfum – ste opazili, da se vas po parfumiranju pes kar izogiba? Ker so parfumi narejeni z veliko količino kemičnih spojin in vonjev, ki jih psi ne marajo, poleg tega pa prekrivajo naraven vonj, po katerem vas pes prepozna.

Zakaj si psi ližejo smrček?

Razlogov, zakaj si ližejo smrček je več. Zagotovo drži, da so medtem, ko to počnejo zelo ljubki in narišejo nasmeh na obraze svojih človeških prijateljev.

Psi si najpogosteje ližejo smrček, če je le ta nekoliko suh ali v nasprotnem primeru, ko se spopadajo z izcedkom. Zelo pogosto se obližejo po smrčku, če na njem ostane hrana ali so na tem predelu umazani.

Lizanje smrčka psi uporabljajo tudi kot način komunikacije med psi. Po navadi je to znak, da se pes zaradi takšnih ali drugačnih razlogov pomirja. Lahko tudi, da se pripravlja na nekaj novega in morda nepričakovanega in se ob tem počuti nekoliko negotovo. To lahko primerjamo z nebesedno komunikacijo pri ljudeh, ko smo negotovi glede določenega položaja in se (nevede) popraskamo po glavi.

Kako pogosto si pes oblizuje smrček je odvisno od posameznega psa, za večino je to skoraj neopazna navada.