Na letališču v Sydneyju psi tolažijo potnike

Ameriška letalska družba American Airlines na letališču v Sydneyju izvaja prav poseben projekt.

Dvakrat na teden se lahko potniki pred poletom družijo s psi. Projekt je namenjen predvsem tistim potnikom, ki se bojijo letenja in se na ta način pomirijo. Kot pravijo uslužbenci letališča, je atmosfera ob torkih in petkih, ko so tam na obisku psi, mnogo bolj sproščena in umirjena.

Fordova izolirana pasja hiša

Pri Fordu so nedolgo nazaj predstavili prav poseben avto. No, pravzaprav ni avto, temveč hiša. In to pasja.

Dobro izolirana, ki kosmatincu nudi mir, ko ga potrebuje. Ustvarjena je bila predvsem z namenom, da se pse zavaruje pred pirotehničnimi sredstvi. Ima avtomatska vrata in je zvočno izolirana s posebno tehnologijo, ki prepreči, da bi zunanji zvoki vdrli vanjo. Zaenkrat je inovacija v fazi prototipa, cena pa še ni znana. Gre za prvi tovrstni izdelek v seriji izdelkov, ki so jo pri Fordu poimenovali ‘Interventions’.

Psi Černobila

Ko so leta 1986 evakuirali Pripyat, so morali živali pustiti za seboj, tudi pse. Po navodilih so takrat veliko teh zapuščenih živali pobili, a nekaj se jih je razkropilo.

Njihovi potomci na tem področju živijo še danes – ocenjujejo, da je v bližini elektrarne trenutno okoli 250 psov, še 225 v mestu in še na stotine v okolici, v zaprti coni.

Zadnja štiri leta sta njihovo število ugotavljala – in bila nad njim presenečena, Lucas in Erik, ustanovitelja fundacije Clean Futures (Čiste prihodnosti).

Vsako leto se ob nuklearki skotijo novi mladički in delavci skrbijo za njih v hudi ukrajinski zimi. Poleg vremenu so ti psi izpostavljeni tudi steklini, ki jo prenašajo mnoge divje živali, ki živijo v coni.

Tako so psi černobilske nuklearke odvisni od delavcev, ki skrbijo, da preživitijo. Nekateri jim odprejo vrata in jih spustijo v svoje prostore, jih oskrbijo, če so bolni ali poškodovani …

Iz obupa, ker je psov kljub njihovi skrajšani življenjski dobi vse več, je elektrarna celo najela delavca, ki naj bi lovil in pobijal pse, ker nimajo sredstev za nobeno drugo možnost. A do zdaj delavec odklanja to delo.

Fundacija že tretje leto zbira sredstva, da se to prepreči – da za kužke zagotovijo cepiva, jih sterilizirajo in kastrirajo.

Mladičke iz Černobila že nekaj let tudi posvajajo – do zdaj je nove domove v ZDA in Kanadi dobilo 40 psičkov. Čeprav sta postopek in pot zahtevna, so njihovi skrbniki nadvse srečni. Ena od njih je izkušnjo opisala takole: “Psička Natalka obožuje vse ljudi in ne razume, če se kdo ne ustavi, da bi jo pobožal. To, da sem jo posvojila, je ena najbolj nagrajujočih izkušenj v mojem življenju.” Veterinarji ob tem zagotavljajo, da radioaktivnost ni bojazen.

Viri: 

https://cleanfutures.org/projects/dogs-of-chernobyl/

www. sacramentocbslocal.com

Solne lučke lahko škodujejo psom in mačkam

Solne lučke so veliki kristali himalajske soli in naj bi imele številne blagodejne učinke na zdravje in počutje.

Problem pa je, ker lahko ogrozijo življenje vaše mačke, škodujejo lahko tudi psom.

Sol je namreč v večjih količinah tako za mačke kot za pse strupena. Zastrupitev s soljo lahko povzroči resne težave, kot so bruhanje, diareja, krči, letargičnost in celo smrt zaradi odpovedi ledvic. Maksimalen priporočen vnos soli za mačke je npr. 16.7 mg, in vsaka dodatna sol pomeni nevarnost.

Ker so solne lučke večinoma na dosegu mačk in psov, obstaja nevarnost – ki so jo ugotovili predvsem številni lastniki mačk, ki skačejo na police in nočne omarice, kjer so ponavadi lučke postavljene – da ljubljenčki ližejo slan kristal. S čimer pa v svoj organizem vnesejo precejšne presežke varnih doz soli.

vir: www.wideopenpets.com

Pasji skrbniki več »lupčkajo« kužke kot svoje partnerje

Riley’s Organics, družba, ki proizvaja organske pasje priboljše, je nedavno izvedla raziskavo, s katero so ugotavljali, kako blizu so si skrbniki psov s svojimi ljubljenčki.

Ugotovili so, da so psi v gospodinjstvu večinoma deležni več poljubčkov in objemov, kot si jih partnerji namenjajo med seboj. Kar 52 % vprašanih je odgovorilo, da več ljubeče pozornosti namenijo kužkom, kot svojim »dragim«. To pa še ni vse. 52 % anketirancev raje spi v postelji s psom, kot s partnerjem.

Te številke seveda niso presenečenje, če vemo, da je kar 94 % anketirancev povedalo, da je pes njihov najboljši prijatelj.

Znanstveniki potrdili, da se stres prenaša z lastnika na psa

Ste kdaj pomislili, da pes občuti vaš stres, ko se po napornem dnevu vrnete domov? Znanstveniki so prav to zdaj tudi potrdili.

V novi študiji, ki jo je objavil Scientific Reports, so pregledovali raven kortizola – stresnega hormona – s pomočjo analize vzorcev las in pasje dlake. Kortizol se shrani v laseh, kar omogoča merjenje, koliko je bil nekdo pod stresom v mesecih pred odvzemom vzorca.

Stres občutijo tako psičke kot psi

V omenjeni študiji so sodelovale le lastnice psov. 58 psov je imelo povečano vrednost kortizola, v primeru, da je bila njihova lastnica izpostavljena stresu. Psičke so bile bolj občutljive na lastničin stres kot psi, še posebej, če so bile lastnice v raziskavah osebnosti razvrščene kot “nevrotične osebnosti”. Če so imele lastnice “vestno” osebnostno lastnost, pa so bili psi tisti, ki so občutili več stresa.

Vir: Pets Magazine

Kinologija ni bila vedno komercialna

Nekoč, pa vendarle pred komaj nekaj desetletji so v Sloveniji, prav tako kakor zdaj, prevladovali kužki mešančki, le da jim ni bilo postlano, kot jim je zdaj.

Kolumna. Piše: Tone Hočevar

Večinoma se jim je slabo godilo, pri kozolcih so bili privezani, jedli so ostanke hrane od domače mize. Odnos do psov je bil na Slovenskem dolgo precej balkanski, pa čeprav smo se vedno hvalili, da prihajamo iz veličastne Avstro-Ogrske in ne s hribovitega Balkana.

Med rodovniškimi psi, torej med srečneži s plemenitimi papirji, so prevladovali nemški ovčarji. Vse jim je bilo prilagojeno. V kinoloških društvih so pse vseh pasem vzgajali in poučevali, kot če bi bili nemški ovčarji. Vse smo metali v isti koš, tudi majhne in živahne kodre ali pa občutljive škotske ovčarje, ki so se prebili v naše podalpske dolinice s filmi o psički Lassie.

Lovci, ki so imeli tedaj v kinologiji več besede kot danes, so imeli svoje pasme; največ nemške lovske terierje, ki so še danes imenitni kužki. Imeli so tudi istrske goniče, o katerih je bilo od nekdaj vsem jasno, da so slovenska pasma, saj jih je doktor Ivan Lovrenčič, ki je bil na Vrhniki lastnik usnjarne, z veliko znanja in zagnanosti oblikoval in vzredil na Ljubljanskem barju. Hotel jih je krstiti za kraške goniče, ker pa je bil Kras v tistih časih pod Italijo, so se kinologi bali, da si bodo istrske goniče prilastili Italijani. Ko se je Jugoslavija pred četrt stoletja razletela, se je vendarle zgodilo, česar so se bali pred drugo vojno. Istrijancev pa si niso pripisali Italijani, pač pa Hrvati. Prišli so na svetovno razstavo v Bruselj v narodnih nošah, s seboj so imeli tri ducate istrskih goničev (pred drugo vojno so si iz Slovenije pripeljali samo dva, po vojni jih tudi niso imeli veliko). Svetovna kinološka prestolnica jim je zaploskala in jim pripisala pasmo, ki so jo ustvarili slovenski lovci. Izgubili smo še posavskega goniča, ki je bil tudi pretežno slovenska pasma, zapravili smo tudi tribarvnega alpskega goniča, ki je šel na seznam srbskih pasem.

Pustili so nam samo kraškega ovčarja, ki je edina slovenska pasma. Kraševec je naš ponos med psi, kakor je lipicanec med konji, naš odnos do kraševca pa je dokaj mačehovski; kot do lipicanca.

Ob nemških ovčarjih, nemških lovskih terierjih in istrskih goničih je bilo še pred nekaj desetletji v Sloveniji prav malo pasem, ki bi imele veliko predstavnikov med slovensko pasjo populacijo. Razstave takrat še niso bile tako komercialne, kot so danes. Za ocenjevanje zunanjosti je šlo. Pse smo pripeljali pokazat, vodili smo jih po krogih in jih kazali sodnikom. Razen zelo redkih izjem nismo imeli pojma, kako se tem stvarem streže. In naši sodniki so takrat res ocenjevali predvsem pse, ne razstavnega (ne)znanja vodnikov.

Imeli smo nekaj upoštevanja vrednih strokovnjakov, ki bi se jim še dandanes odkrili. Ko so razlagali svoje ocene, smo jih poslušali z odprtimi usti, vsako besedo smo si poskušali zapomniti. Prav nič se ne spomnim, da bi se po razstavah valilo toliko oholosti, kolikor je najdeš dandanes, ko pse pred sodniki postavljajo in nastavljajo poklicni postavljači, handlerji. Seveda pa znajo handlerji svojo obrt tisočkrat bolje od pasjih vodnikov v predkomercialni dobi. Pred sodniki znajo skriti hibe, pokazati dobre plati, kar vpliva na oceno, na koncu na ceno mladičev. Razstave so denar.

Tudi jaz sem imel v tistih časih, v petdesetih in šestdesetih letih, nemškega ovčarja. Tudi tega smo klicali Runo, kakor vse nemške ovčarje pri naši hiši. Čisto vseeno je bilo, kaj je pisalo v rodovniku. Hodil je že v pravo pasjo šolo na ljubljanskem Brdu, učila sta nas tedaj najbolj imenitna in izobražena kinologa Janez Hojan in Miroslav Zidar, ki sta bila v resnici tudi botra, če ne kar očeta sodobnega kraškega ovčarja, pa jima zgodovina tega še ne prizna dovolj jasno in glasno. Učila sta po starem, ampak za tiste čase zelo moderno. Takih metod zdaj ne poznamo več, celo zavračali smo jih prav zviška pred nekaj leti. Saj – podobno bodo nekoč v prihodnosti govorili o današnjih metodah in današnjih tehnologijah.

 

Hotel na Baliju ponuja »pasjo terapijo«

Hotel in Hostel Puri Garden na Baliju se je povezal z lokalnim zavetiščem, Bali pasjo zvezo.

Ta zveza se trudi, da bi končali trpljenje brezdomih psov na otoku, in zdaj dvakrat tedensko pripeljejo nekaj mladičkov do omenjenega hotela, kjer se le ti igrajo z gosti hotela in hostla.

»Terapija s pasjimi mladički« je, kot zapisano, v ponudbi dvakrat tedensko za dve uri. Gostje se zabavajo in sprostijo, mladički pa v zameno dobijo crkljanje in učenje socializacije.

Za terapijo v hotelu ogradijo del vrta ob bazenu, kjer lahko gostje posedajo in se igrajo z rešenimi kužki. Vse je zaprto, da nihče od nadobudnih štiritačkov ne more pobegniti, poskrbijo pa tudi za igrače.

 

 

Naši psi uporabljajo svoje ljubke oči, da bi jim ugodili

Kdo se lahko upre psičku s tistimi srčkanimi očmi? Nihče. Zadnji rezultati raziskav so pokazali, da so se psom tako razvile oči, ker živijo z ljudmi.

Raziskovalci so ugotovili, da so se mišice okrog pasjih oči razvile na način, ki jim omogoča, da se izražajo, kar je še posebej privlačno za ljudi. Psom »puppy eyes« pogled pomaga, da se povežejo s svojimi lastniki. Ugotovitve raziskovalcev iz Združenega kraljestva in ZDA kažejo, da se je sprememba njihovih obrazov razvila v tisočih letih, ko so psi živeli skupaj z ljudmi. Spet drugi pravijo, da se je to zgodilo, ko so psi postali hišni ljubljenčki in ne delovni psi – in uporabljajo čustva, da ustvarijo vez. Kakorkoli, ljubki so.

Srečen konec za psičko, ki je pojedla 10 golf žogic

Sprehod je za večino čas sprostitve, a vseeno je ob štirinožnem prijatelju potrebna pozornost.

Psa je treba imeti na očeh in paziti, kaj pobira iz tal, da se ne zgodi tragedija.

Labradorko Poppy so pripeljali na veterinarsko kliniko Wilson and Partners v Cupar na Škodskem, ker je bruhala. Skrivnost slabega počutja se je hitro razjasnila, ko je veterinarka na rentgenskem pregledu odkrila 10 golf žogic v pasjem želodcu.

 

Žogice bi lahko povzročile usodno blokado

Veterinarka Ashleigh McDowell je za BBC Scotland povedala, da še nikoli ni videla ničesar podobnega: »Položaj bi bil lahko veliko resnejši, če bi ena od žogic prišla v napačen del črevesja in bi tam povzročila usodno blokado.« Po nujni operaciji je Poppy na poti do popolnega okrevanja.

 

Lastnikom psov svetuje, naj pozorno spremljajo, kaj njihove živali pobirajo in pojedo, še posebej na sprehodih ob igriščih za golf.

Vir: BBC