Otožne jesenske počitnice

Kolumna: Tone Hočevar

Pri naši hiši na morje hodimo jeseni, ne poleti. Že dolgo je tako. S kužki se pripeljemo na Cres, ko v zalivu ni nikogar več. Idilično je bilo tudi tokrat na plaži, ki so je naši kužki vajeni vse svoje življenje in jo obožujejo. Kar nekaj generacij se je zvrstilo tam, eni so plavali in se vozili na čolnih, drugi vode niso marali.

Toda otožno je bilo letos kljub idili. Lani, ko je bila jesen prav tako lepa kot letos, turista pa nobenega daleč naokoli, nas je bilo več. Pet kužkov je štela pasja družina. Letos so prišli samo še trije. Kepa, ki jo lahko še vedno spremljamo, ko na kateri izmed televizij ponavljajo film Petelinji zajtrk, se je pri 15 letih poslovila pred božičem. Še na zadnjih zdravniških pregledih so ugotavljali, da je pravzaprav zdrava, samo stara je, so rekli … Kar zaspala je nekega jutra. Zlatka, ki so ji v Rimu, kjer je z nami preživela večji del svojega življenja, rekli Aurelia, pa je zatisnila oči samo en dan pred letošnjim jesenskim odhodom na morje. Pripravljali smo se na vse, tudi na najhujše, pomislili smo celo, da nam morda ugasne ob morju. Hoteli smo jo vzeti s seboj. Če bi nam zdravniki rekli, da ne sme potovati, pa bi ostali tudi doma. Naša Aurelia nas je prehitela. Ni še štela 15 let, vse življenje je bila čila in zdrava, pa jo je konec poletja kar nenadoma stisnilo. Pojavil se je tumor, rasel je, kot bi vzhajalo testo, nobena infuzija ni pomagala, vidno je hirala, v zelo kratkem času je bila samo še kost in koža. Njena veterinarka Iris je poskusila vse, kar je bilo v njeni moči.

Zlatka me je še dan pred koncem spremljala na pobočja Rašice, zanjo smo sprehode skrajšali in upočasnili, doma pa ni hotela ostati. Vse življenje je hodila in tekala, v Rimu je bil njen velikanski park Villa Pamphilj, v Ljubljani rašiški klanci. Tudi zadnjemu sprehodu na hrib se ni hotela odreči. Hoteli smo jo pustiti doma, saj ni imela več moči kot nekoč, pa je pohitela in se postavila pred vrtna vrata. Zadnje želje ji nismo mogli odreči. Čisto počasi smo šli po najkrajši poti. Bila je neskončno zadovoljna.

Veteranka med našimi kužki, skoraj 19-letna Čopa, pa je bila tudi letos z nami na morju! Ne vidi in ne sliši več, ne teka naokoli kot še nedavno tega, po vonju pa nas spremlja, če le nismo prehitri. Tudi kaj dobrega še vedno rada zaužije. Več je kot prej. Iz roke, ne več iz posodice. Po vrtu se sprehaja, včasih se malo zaleti v grm ali drevo. Ko je bilo še toplo, smo imeli poleg dreves na travi tudi več senčnikov, da je pod njimi zadremala, ko se je utrudila. Čeprav zelo rada je, vendarle hujša, izgubila je mišično maso. Pri skoraj 19 letih to navsezadnje ni nič nepričakovanega. Mešanka je iz zavetišča, tudi Zlatka in Kepa sta bili mešanki. In mala Ajša tudi, ki nas je pri 18 letih zapustila pred časom.

Še pomislili nismo, da se bo Čopka tako zelo razveselila morja! Že ob prihodu v zaliv je pokazala, da ve, kje je. Ko smo prišli na plažo, je bilo tako kot pred desetletjem in več. Ucvrla jo je proti vodi in plavala kot nekoč. Nekaj metrov stran od obale in potem nazaj, pa spet v globljo vodo, potem pa vzporedno z bregom pet ali deset metrov naprej. Utrudila se je in po plavanju spala vsaj dve uri. Ko si je odpočila, je vstala in se spet zapodila proti vodi.

Ko smo odhajali, si z ženo nisva delala utvar, da bodo šle prihodnjo jesen z nama še vedno tri psičke. Nič ji ne manjka, naši Čopki, samo stara je, neznansko stara, vsak teden se zdi bolj drobna, pa že prej ni bila velika in močna.

Težke in otožne so jeseni, ko se moramo poslavljati od kužkov, ki so nas spremljali dolga leta. Vsak otožen trenutek pa prinese tudi lepe spomine. Na tisoče je bilo sprehodov, kužki so bili nenehno z nami. Spomini na kužke, ki so se poslovili, ostajajo vedno lepi!

Zakaj imajo psi krajše življenje kot ljudje? – Odgovor 6-letnika

Veterinar Bill Overton je na Facebooku delil svojo izkušnjo o 10-letnem irskem volčjem hrtu Belkerju, ki so ga k njemu pospremili lastniki: starša in fantek Shane, vsi so bili na psa zelo navezani.

Odkril je, da ima Belker raka in da ne more narediti ničesar. Dogovorili so se za evtanazijo na domu. Starša sta želela, da je zraven tudi njun otrok. “Naslednji dan sem začutil znan cmok v grlu, ko so obkrožili svojega psa. Shane je bil videti zelo miren, ko je še zadnjič božal Belkerja, tako da sem se spraševal, če razume, kaj se dogaja. V nekaj minutah je pes mirno zaspal,” pripoveduje veterinary.

Fantek je bil videti, kot da je mirno sprejel Belkerjev odhod za mavrico. “Nekaj časa smo sedeli skupaj in razmišljali o žalostnem dejstvu, da so pasja življenja tako krajša od naših. Shane je tiho poslušal nato pa rekel: ‘’Jaz vem, zakaj!’”

Vsi so se obrnili k njemu. Veterinar pravi, da še nikoli ni slišal tako tolažilne razlage, ki da je spremenila njegov način življenja.

Deček je rekel: “Ljudje se rodimo, da se lahko naučimo, kako živeti dobro življenje – kako imeti vse rad ves čas in biti prijazen, kajne? No, psi pa to že znajo, zato jim ni treba ostati tu tako dolgo kot nam.”

Če bi bil pes naš učitelj, bi nas naučil:

  • Ko pride domov vaš ljubljeni, vedno stecite k njemu, da ga pozdravite.
  • Nikoli ne izpustite priložnosti za zabavo.
  • Pustite, da vas svež zrak in veter, poneseta v ekstazo.
  • Vzemite si čas za dnevni počitek.
  • Preden vstanete, se raztegnite.
  • Vsak dan tecite, norite in se igrajte.
  • Uživajte v pozornosti in se ne branite dotikov.
  • Ne grizite, če zadošča renčanje.
  • V toplih dneh se ulezite na travo.
  • V vročih dneh pijte veliko vode in ležite v senci drevesa.
  • Ko ste srečni, plešite naokrog in migajte s celim telesom.
  • Uživajte v preprostosti dolgega sprehoda.
  • Bodite zvesti.
  • Nikoli se ne sprenevedajte, da ste nekaj, kar niste.
  • Če želite nekaj, kar je globoko zakopano, kopljite, dokler tega ne najdete.
  • Ko ima nekdo slab dan, tiho sedite ob njem in ga nežno stisnite.

10 vonjav, ki jih psi ne marajo

Pasji vonj je popolnoma drugačen od človekovega, zato ne preseneča, da imamo različne “okuse”, ko se odločamo, katere dišave so prijetne in katere se nam zdijo neznosne.

Za nas sta najbolj odbijajoča vonja po blatu in urinu. Za pse pa ti vonji ponujajo informacije, ki jih zelo zanimajo.

Vonj je pri psih najbolj razvit čut, saj imajo med 150 in 300 milijonov vohalnih celic, kar je precej več, kot pri človeku, ki ima (le) 5 milijonov vohalnih celic Zato lahko prepoznajo vsak vonj, ki ga zaznajo v zraku ali na predmetih. Odličen vonj psa jim omogoča, da natančno določijo, kje ti vonji so. Zaradi tega so psi sposobni iskanja pogrešanih, odkrivanje opojnih snovi ali celo diagnosticiranje bolezni, kot je rak.

Toda nekatere vonjave psom niso najljubše. Med te sodijo:

  • Citrusi – če nameravate uporabiti vonj po citrusih, da psu preprečite uriniranje na določenem območju doma, priporočamo, da uporabite naravno sadje in ne eteričnih olj. Namen te tehnike je preprečiti, da se žival približa določenemu območju, ne pa da trpi zaradi preveč intenzivnih vonjav.
  • Jabolčni kis – je zelo učinkovit pri preprečevanju neprijetnega vonja vašega psa. Ker pa je to eden izmed vonjev, ki jih psi sovražijo, predlagamo, da ga zmešate z njihovim običajnim šamponom, da zmanjšate njegov vonj. Te raztopine ne nanašajte na predel glave in poskrbite, da jih po nanosu dobro izperete.
  • Čili vonj po tej hrani neposredno povzroči draženje dihal, srbenje v nosu in nenehno kihanje pri psu.
  • Antiseptični alkohol – v primeru poškodbe je najbolje, da očistite rano z vodo in peljete psa k veterinarju.
  • Lak za nohte – aceton je za pse najbolj moteč vonj. Odločite se za odstranjevanje laka za nohte brez acetona in hranite vse te kozmetične izdelke stran od psa.
  • Klor in čistila – če morate očistiti hišo, priporočamo, da jo očistite, medtem ko drugi družinski član psa pelje na sprehod.
  • Naftalin – ne le da sovražijo ta vonj, če pes zaužije eno naftalinsko kroglico, lahko pogine.
  • Parfum – ste opazili, da se vas po parfumiranju pes kar izogiba? Ker so parfumi narejeni z veliko količino kemičnih spojin in vonjev, ki jih psi ne marajo, poleg tega pa prekrivajo naraven vonj, po katerem vas pes prepozna.

Zakaj si psi ližejo smrček?

Razlogov, zakaj si ližejo smrček je več. Zagotovo drži, da so medtem, ko to počnejo zelo ljubki in narišejo nasmeh na obraze svojih človeških prijateljev.

Psi si najpogosteje ližejo smrček, če je le ta nekoliko suh ali v nasprotnem primeru, ko se spopadajo z izcedkom. Zelo pogosto se obližejo po smrčku, če na njem ostane hrana ali so na tem predelu umazani.

Lizanje smrčka psi uporabljajo tudi kot način komunikacije med psi. Po navadi je to znak, da se pes zaradi takšnih ali drugačnih razlogov pomirja. Lahko tudi, da se pripravlja na nekaj novega in morda nepričakovanega in se ob tem počuti nekoliko negotovo. To lahko primerjamo z nebesedno komunikacijo pri ljudeh, ko smo negotovi glede določenega položaja in se (nevede) popraskamo po glavi.

Kako pogosto si pes oblizuje smrček je odvisno od posameznega psa, za večino je to skoraj neopazna navada.

Koliko let dočakajo psi?

Starost psa je odvisna od več različnih dejavnikov. Ponavadi imajo večji in konstitucijsko močnejši psi krajšo življenjsko dobo.

Tako je, denimo, življenjska doba nemške doge le približno devet let, čivava pa jih dočaka petnajst in več.

Na življenjsko dobo psa seveda vplivajo tudi dedni dejavniki, v zelo veliki meri pa tudi življenjske razmere, v katerih pes živi. Med življenjske razmere sodi več dejavnikov. Nanje na primer v veliki meri vpliva prehrana. Razlika je, ali psa hranimo z ostanki človeške hrane in s tovarniško pripravljeno hrano slabše kakovosti, ali pa mu dajemo visoko kakovostno tovarniško ali doma pripravljeno hrano.

Na življenjsko dobo vpliva tudi to, kje pes živi. Kuža, priklenjen na verigi, ki nima na voljo primernega zavetja (dobro izolirane in od tal dvignjene hišice), bo imel nedvomno krajšo življenjsko dobo kot kuža, ki živi v hiši skupaj s svojimi ljudmi.

Pomemben vpliv na dolžino pasjega življenja je tudi skrb za zdravje, sem sodijo cepljenja, odpravljanje zajedavcev … Vsak pes potrebuje tudi redne preventivne zdravstvene preglede.

Na dolgost življenja nedvomno vpliva tudi stres. Pes, ki je pogosto pod stresom, bo živel manj časa v primerjavi s tistim, ki živi mirno v toplem in prijetnem okolju. Skrbnik ima torej velik vpliv na dolgost in kakovost pasjega življenja.

Seveda pa je treba poudariti, da je, kot pri človeškem, tudi pri pasjem življenju za dolgo življenje potrebne tudi kanček sreče. Na še mnogo pasjih (in človeških) let!

Zakaj psi ne marajo poštarjev?

Zdi se, da večina psov ni preveč vesela poštarja. Toda, ali je za tem res kakšna posebna “znanost” ali gre le za mit?

Glede na to, kaj pravijo veterinarji in strokovnjaki za pasje obnašanje, tudi za nepriljubljenost poštarjev pri naših kosmatincih obstaja razlaga.

Večinoma živali izražajo agresijo zaradi strahu ali bolečine. Če vemo, da psa nič ne boli, na poštarja torej laja, ker se ga boji. Gre za strah pred neznanim, okrepljen s tem, da poštar vstopa v teritorij psa. Ker imajo psi naravni nagon, da ščitijo svoj teritorij pred vsiljivci – posebej takšnimi, ki pridejo vsak dan ob isti uri, nekaj poropotajo ali pa celo vržejo v hišo skozi režo kup pošte, polne različnih neznanih vonjav, to početje in posledično to osebo zaznajo kot grožnjo. Ter se odzovejo z lajanjem. Ker se tak scenarij odvija dan za dnem, včasih psi začnejo lajati že v naprej, kot opozorilo, da bi poštarja odgnali.

In to še ni vse – tudi ko bodo psi zagledali poštarja na ulici med sprehodom, ga bodo nalajali. Prepoznali bodo njegov vonj in predvidevali, da predstavlja enako grožnjo, kot jo izkusijo doma.

In kako psa navadimo na to, da poštar ni grožnja? Strokovnjaki svetujejo, da ga, če se le da od malega, navadimo na poštarja tako kot na druge ljudi. Poštarju povemo, kako je kužku ime, da ga lahko pokliče in mu kaj prijaznega reče.

Fotozgodba: Najlepša živalska prijateljstva

Slavimo živalska prijateljstva. Pes in mačka nista več – pes in mačka, pač pa pogosto najboljša prijatelja. Pa pes in konj in zajček … Je lahko še kaj lepšega?

Obrok z ‘Michelinko’ za pse na letalu zasebne letalske družbe

Potovanje z zasebnimi letali je nedvomno luksuz, toda letalska družba VistaJet je šla še korak dlje v luksuznem razvajanju svojih potnikov.

Tokrat so se osredotočili prav na pasje prijatelje. Skrbniki psov ob vstopu na letalo prejmejo poseben paket, ki vsebuje vse potrebno (in, če smo malce pikri, najverjetneje tudi vse nepotrebno) za nego svojega psa med poletom.

Paket vsebuje bio organsko hrano za psa, posebno luksuzno blazino, priboljške, ki jih je ustvaril kuhar z ‘Michelinko’, šampon, milo in igračke.

Glede pasjega jedilnika sodelujejo z veterinarjem, s katerim skupaj ustvarijo meni, ki kar najbolje deluje pa psihofizično stanje psa in zmanjša morebitno tesnobo med poletom. Za večjo sproščenost psa pa po želji kabinsko osebje psom zmeša ‘koktajl’ z eteričnimi olji, ki pomirjajo.

Prav tako bo kabinsko osebje skrbnike psov obvestilo o vsem, kar je treba vedeti o destinaciji, na katero se odpravljajo (o cepljenju, ‘nevarnostih’, morebitnih prepovedih …). Ob pristanku po želji kabinsko osebje poskrbi za rezervacijo psom prijaznih hotelov ali storitev za pse (frizer, sprehajalec …) v času skrbnikovega dopustovanja.

Na letališču v Sydneyju psi tolažijo potnike

Ameriška letalska družba American Airlines na letališču v Sydneyju izvaja prav poseben projekt.

Dvakrat na teden se lahko potniki pred poletom družijo s psi. Projekt je namenjen predvsem tistim potnikom, ki se bojijo letenja in se na ta način pomirijo. Kot pravijo uslužbenci letališča, je atmosfera ob torkih in petkih, ko so tam na obisku psi, mnogo bolj sproščena in umirjena.

Fordova izolirana pasja hiša

Pri Fordu so nedolgo nazaj predstavili prav poseben avto. No, pravzaprav ni avto, temveč hiša. In to pasja.

Dobro izolirana, ki kosmatincu nudi mir, ko ga potrebuje. Ustvarjena je bila predvsem z namenom, da se pse zavaruje pred pirotehničnimi sredstvi. Ima avtomatska vrata in je zvočno izolirana s posebno tehnologijo, ki prepreči, da bi zunanji zvoki vdrli vanjo. Zaenkrat je inovacija v fazi prototipa, cena pa še ni znana. Gre za prvi tovrstni izdelek v seriji izdelkov, ki so jo pri Fordu poimenovali ‘Interventions’.