Oglas zavetišča za živali postal viralen, ko so psa označili za “demona, ki bruha ogenj”

Zavetišča za živali imajo težko nalogo, da vsem svojim živalim najdejo ljubeč dom. Za francoskega buldoga po imenu Ralphie je zavetišče menilo, da je najbolje, da so pošteni in da povedo dejansko, kakšen pes je.

V oglasu, ki je od takrat postal viralen na Facebooku, je Niagara SPAC v New Yorku sledilcem predstavil čudovitega, 26-kilogramskega črno-belega psa z opozorilom: »Ralphie je demon, ki bruha ogenj. Vse mu pripada. Če si upaš preizkusiti njegovo sposobnost jemanja stvari, bo sledila jeza. Če pokažeš trenutek šibkosti, se pripravi na izkoriščanje.«

V zavetišču so pojasnili, da je Ralphiejev nekdanji trener pripravljen pomagati njegovim novim lastnikom z orodji za usposabljanje in informacijami, ki bodo potrebne, če se odločijo za posvojitev.

Zbiranje donacij za Ralphiejevo šolanje

Objava, ki je bila deljena več kot 1100-krat in je prejela več kot 2300 odzivov, je naletela na sporočila Ralphiejevih novih oboževalcev, ki so želeli pomagati z donacijami za njegovo šolanje in posvojitev, ter lastnikov hišnih ljubljenčkov, ki so delili svoje grozljive zgodbe o posvojenih živalih, ki so postale del njihovih družin.

Zavetišče je posredovalo tudi že nove informacije, da Ralphie napreduje pri usposabljanjih in na vedenjskih terapijah.  Zaključili so: »Za Ralphieja še obstaja upanje!«

Na tem mestu ne moremo mimo tega, da je pasma francoski buldog sicer ena spornih pasem – zaradi svojega videza ima nemalo zdravstvenih tegob, ponekod so jih oz jih bodo prepovedali, tako da nikakor ne promoviramo nakupa te pasme. V konkretnem primeru pa seveda je pomembno, da pes najde nov dom in oglas je posrečen.

Vir: Entrepreneur

Zvesti pes Hachiko ima svoj kip ob železniški postaji v Tokiu

Hachiko je za Japonce nacionalni heroj in je tako znan, da so o njem posneli več filmov. Ob železniški postaji Shibuya v Tokiu ima svoj bronasti kip, kjer se vsak dan z njim fotografira na stotine ljudi.

Eizaburo Ueno, profesor kmetijskih znanosti na tokijski univerzi, si je dolgo želel čistokrvnega japonskega psa akito inu in po dolgem iskanju je posvojil Hachiko iz mesta Odate v prefekturi Akita na Japonskem. Hachiko ali Hachi, kar je postal njegov vzdevek, in njegov novi lastnik sta kmalu postala najboljša prijatelja. Hachiko je svojega lastnika zjutraj pospremil na železniško Shibuya v središču Tokia in ga popoldne, ko se je vrnil iz službe, tam spet čakal.

Ločila ju je smrt

21. maja 1925, le dve leti po rojstvu Hachika, je kot običajno sedel ob izhodu na železniški postaji Shibuya in čakal na svojega dragega Eizaburo. Toda njegov lastnik se ni nikoli pojavil. Izkazalo se je, da je Eizaburo utrpel možgansko krvavitev in je med delom nenadoma in nepričakovano umrl.

Hachiko se je preselil k nekdanjemu vrtnarju družine Ueno. Toda ves preostanek svojega desetletnega življenja je vsako jutro in popoldne zahajal na železniško postajo Shibuya, točno takrat, ko naj bi vlak pripeljal na postajo. Ure in ure je sedel tam in potrpežljivo čakal na vrnitev svojega ljubljenega lastnika, ki se žal nikoli več ni vrnil.

Zgodba o Hachiku obkrožila državo in svet

Pomemben japonski časopisni novinar je leta 1932 napisal zgodbo o Hachiku in jo objavil, zaradi česar je Hachiko postal slaven po vsej Japonski. Ljudje so ga začeli klicati “Chuken-Hachiko”, kar pomeni “Hachiko – zvesti pes”.

Zgodba o psu, ki ni nikoli obupal, je požela veliko pozornosti tudi v svetovnih medijih in navdušila številne ljudi z vsega sveta, da so obiskali Hachika na železniški postaji Shibuya in mu ponudili priboljške.

 

Spoznajte še ostale znamenite pse, ki imajo po svetu svoje kipe

Spoznajte 10 znamenitih psov, ki imajo po svetu svoje kipe

 

Vir: Nerd Nomads

Gasilci reševali psa z drevesa – Izzy je lovil veverico

“To pa definitivno ni maček,” se je pošalil eden od ameriških gasilcev, ki je že velikokrat reševal mačke z drevesa – psa pa še nikoli.

Pes z imenom Izzy iz zvezne države Idaho pa je očitno posebnež – tako zavzeto je lovil veverico več tednov, da je nazadnje za njo uspel splezati na drevo. Gasilci so neverjetno zgodbo delili na družabnih omrežjih in komentirali, da morda naslednjič le ne bo tako vztrajno lovil veverice.

Lastnica je povedala, da je bil Izzy že kot mladiček nagajivček legla. Jutro pred svojim plezalnim podvigom je menda na vse pretege cvilil, da ga spusti na vrt in gre lahko lovit svojo veverico. Ameriški kinološki klub trdi, da nič ne pritegne pasje pozornosti bolj od veverice, ki teče čez “njegovo” dvorišče.

Izzy je, ko so ga gasilci varno spravili nazaj na trdna tla, saj dol z drevesa ni znal, pojedel celo skledo svoje hrane – in menda malo pozabil na veverico.

 

Zaradi dolgov sta najprej sodila svojemu psu, nato pa še sebi

V Veliki Britaniji odmeva tragična novica – starejši zakonski par, ki je bil v velikih dolgovih, je na dan, ko sta bila prisiljena zapustiti svoj dom, najprej ustrelil psa, nato sebe.

V svojih 70-ih letih sta se soočala s hudo finančno stisko, iz katere se, po tem ko sta najela še posojilo za nov posel, nista mogla več izkopati. Imela naj bi sicer več investitorjev, ki pa so se nekaj dni pred dogodkom, iz sodelovanja umaknili.

Žena je po tem pisala svojemu bratu, da nima več prihodnosti ne energije in da sta prišla do konca svoje poti. Potem sta prejela še obvestilo o zaplembi hiše in datum, do kdaj jo morata zapustiti.

V njej sta pustila sporočilo: “Sva v gozdu, žal nama je, da je prišlo do tega.” V gozdu je policija našla vsa tri trupla – tudi truplo njunega psa.

 

 

Greyfriars Bobby, kip najbolj znanega in zvestega psa na Škotskem

Na Bobbyjevem nagrobnem spomeniku piše “Greyfriars Bobby, umrl 14. januarja 1872, star 16 let. Naj bo njegova zvestoba in predanost lekcija vsem”.

Leta 1850 je vrtnar po imenu John Gray skupaj z ženo Jess in sinom Johnom prišel v Edinburg. Ker ni mogel najti dela kot vrtnar, se je pridružil edinburški policiji kot nočni čuvaj.

Da bi mu delal družbo v dolgih zimskih nočeh, si je pripeljal partnerja, majhnega skye terierja, njegovega “psa čuvaja” Bobbyja. Skupaj sta John in Bobby postala znana nočna čuvaja, ki sta se sprehajala po starih tlakovanih ulicah Edinburgha, v dobrem in slabem, pozimi in poleti.

Zvestoba se je nadaljevala tudi po gospodarjevi smrti

John je umrl 15. februarja 1858 in bil pokopan v Greyfriars Kirkyardu. Bobby se je kmalu dotaknil src tamkajšnjih prebivalcev, ko ni hotel zapustiti gospodarjevega groba niti v najhujših vremenskih razmerah. Vrtnar in oskrbnik Greyfriarsa je večkrat poskušala izgnati Bobbyja iz Kirkyarda. Na koncu je odnehal in poskrbel za zatočišče za Bobbyja tako, da je postavil vrečo pod dva mizna kamna ob strani groba Johna Graya.

Prijazni prebivalci Edinburga so dobro skrbeli za Bobbyja, a je kljub temu ostal zvest svojemu gospodarju. Štirinajst let je pokojnikov zvesti pes nenehno bdel in stražil nad grobom vse do njegove smrti leta 1872.

Bobby prejel večen spomin

William Brody je izdelal kip Bobbyja, ki so ga odkrili novembra 1873 nasproti Greyfriars Kirkyarda. In s tem se bo glavno mesto Škotske vedno spominjalo svojega najbolj znanega in zvestega psa.

Spoznavajte še druge znamenite pse, ki imajo svoje kipce po svetu:

Spoznajte 10 znamenitih psov, ki imajo po svetu svoje kipe

Vir: Historic UK

Najbogatejši pes na svetu ali največja prevara za gledalce?

Pes Gunther, o katerem je Netflix pravkar izdal novo dokumentarno serijo Guntherjevi milijoni (Gunther’s Millions), naj bi imel 400 milijonov dolarjev ter 27 strežnikov – po tem, ko mu je njegova lastnica, grofica, zapustila vse svoje premoženje.

Nemški ovčar sicer uživa ves možen luksuz, a s tem luksuzom je povezana temna skrivnost, nekateri so jo označili za kult.

Napovednik filma se začne takole: “Kaj bi si mislili, če vam povem zgodbo o zelo bogati grofici? Ko je umrla, je vse zapustila svojemu psu, Guntherju.”

Nato vidimo razvajenega psa, ki se sprehaja po skrbno urejenih vrtovih ogromnega dvorca, žveči gurmanski zrezek in leti z zasebnim letalom. Zaposlena pa pravi: “To je resnična zgodba. Delam za psa.” Ob 27 zaposlenih je v Guntherjevem premoženju tudi nekaj posestev  v Italiji in jahta. Zanj skrbi Maurizio Mian, ki pove, da mora Gunther živeti najboljše možno življenje.

Komentator pa razloži, da so številni mladi “lepi” ljudje prišli živet s psom, eden od nekdanjih sostanovalcev pa prizna, da so šle zadeve malce po zlu …

Menda naj bi bil dvorec ves čas pod nadzorom kamer, mlade sostanovalce pa so spodbujali k življenju kot v “Big brotherju”. Tega sicer ne priznavajo, prav tako ne, da naj bi bil to nek kult. Nekateri pa pravijo, da gre za lažno zgodvo in da so bili poskusni zajčki.

A napovednik filma nadalje sproža vprašanja, kaj je zadaj za zgodbo, ali je bila grofica sploh resnična in od kje ves ta denar. Morda je vse skupaj le prevara?

 

 

Balto, vlečni pes, ki ima v New Yorku svoj kip

Haski Balto je bil eden od junaških vprežnih psov, ki so rešili življenja mnogim.

Na Aljaski je leta 1925 izbruhnila davica, v mestu Nome je epidemija še posebej močno prizadela otroke. Ker v mestu ni bilo zdravilnega seruma, ki bi pozdravil to bolezen, so se domačini znašli po svoje.

Z vlakom so serum prepeljali le do Nenane, zato je Balto kot vodilni pes vprege 20 vlečnih psov, tekel do Nenane in se z zdravilom vrnil v Nome. Prepotoval je 1.600 km in skupaj s preostalimi psi postal junak.

Kot priznanje za takšen pogum, so slavnemu kiparju, Fredericku Georgeu Richardu Rothu naročili, da ustvari trajen poklon Baltu. Kip si lahko ogledate v Centralnem parku v New Yorku.

 

 

 

Sam je izdelal hiško za psa in mačka, da se sklada z ostalo opremo doma

“Ideja je bila od žene,” uvodoma pove Tomaž Kogej iz Maribora, ki, lahko bi rekli, ima nov hobi – izdelal je že nekaj kosov pohištva za družinska člana na štirih nogah. 6-letno labradorko Jono in 10-letno Maine Coon mačko Luno.

Kako se je začelo? Doma so imeli kupljeno kovinsko kletko, v kateri je labradorka spala. Ker so si zaželeli leseno, jo je Tomaž izdelal kar sam. Kupil je iverne plošče, prevlečene z melaminom (podobne uporabljajo za omarice npr. v Ikei, pove. Razrezali so mu jih v lokalni mizarski delavnici.

“Uporabite lahko kateri koli les. Hiška je za notranjo uporabo in po meri večjih pasem, lahko pa mere prilagodite tudi za manjše pse,” pove in postreže s prikazom svojega načrta.

Opozarja, da mora biti dovolj velika, da lahko pes v hiški normalno leži (ne da se mora zviti v klobčič), da mora biti odprtina dovolj visoka, da lahko pes vanjo vstopi z normalno hojo, ter da mora biti hiška dovolj visoka, da lahko pes v njej normalno sedi, ne da se z glavo dotika stropa.

Od izdelave hiške je izdelal še manjšo hiško – votlino za mačko in praskalnik zanjo.

Božično darilo: Lokalna skupnost pomagala najti izgubljenega psa

Vojaku iz Kalifornije je 17. decembra pobegnil pes, nemški kratkodlaki ptičar po imenu Hunter.

Zadnjih pet let je Ross E. Downum z očetom hodil na letne lovske izlete in tudi njegov pes Hunter je že lovil, toda tokrat so ga prvič pripeljali v Greensburg. Prvi dan ga je peljal ven na povodcu. Naslednji dan pa je želel videti, kaj zmore, in v trenutku, ko se je začelo streljanje, je Hunter pobegnil neznano kam.

Hunter je poseben pes

Downum je povedal, da je Hunter terapevtski pes, ki mu je ves čas okrevanja po možganski kapi stal ob strani. »Brez njega mi ne bi uspelo,« je dejal. »Zato sem bil tako žalosten in obupan, ko sem ga izgubil.«

Drugi lovci so se čez dan ali dva vrnili domov, Downum pa ne, saj psa ni mogel pustiti tam zunaj, čisto samega. »Vsako minuto budnosti sem poskušal vzpostaviti stik z ljudmi, ki bi morda kaj vedeli ali ga morda videli. S svojim avtomobilom sem v dobrem tednu prevozil več kot 6.000 km, ko sem se samo vozil po okrožjih Kiowa, Pratt in Edwards in iskal svojega psa.«

Na pomoč priskočila vsa lokalna skupnost

Ko so Downumova sporočila o njegovem izgubljenem psu preplavila družabna omrežja, so začele deževati ponudbe za pomoč. »Neverjetno je bilo, kako so se ljudje povezovali z mano in na različne načine pomagali pri iskanju mojega psa.«

Na dan pred božičnim večerom so psa slišali in videli z daljnogledom. Ker se je stemnilo in je prišla hladna fronta, ga niso mogli ujeti. Naslednji dan so ga poskusili ujeti v past, kjer je imel hrano in svoja oblačila, a ni delovalo.

Za božič se je vrnil v Kalifornijo

Downumova družina v Kaliforniji je želela, da se za božič vrne domov, zato je 24. sedel v svoj avtomobil in se 22 ur vozil domov. Le nekaj ur po prihodu domov je prejel klic, da so našli njegovega Hunterja. Samo predstavljamo si lahko, kako vesel je bil božičnega darila.

Ponovno snidenje s Hunterjem

Downum je nekaj ur preživel s svojo družino, nato pa se je 22 ur vozil nazaj v Kansas po svojega psa. »Skočil mi je v naročje in me vsega polizal. Jokal sem kot dojenček,« je povedal.

Hunter je izginil za skupno sedem dni, v času najhujšega mraza. Nihče ne ve, kako je dejansko preživel, vendar je preživel, z nekaj ozeblinami na tacah in izgubo nekaj kilogramov.

Vir: Kiowa County Signal

Spoznajte 10 znamenitih psov, ki imajo po svetu svoje kipe

Kipi obstajajo že stoletja in zajemajo številne zgodovinske dogodke in ljudi v času. Po svetu pa je tudi več slavnih kipov psov.

Če radi potujete ali se slučajno znajdete v bližini katerega od pasjih kipov, je to odlična priložnost, da si ga ogledate tudi v živo.

V naslednjih objavah vam bomo predstavili 10 zelo znanih pasjih kipov po svetu ter seveda njihove zgodbe:

·         BALTO v New Yourku, ZDA

·         GREYFRIARS BOBBY v Edinburgu, Škotska

·         HACHIKO v Tokiu, Japonska

·         ISLAY v Sydneyju, Avstralija

·         FALA v Washingtonu, ZDA

·         BORDER COLLIE v Lake Tekapo Villagu, Nova Zelandija

·         PSI VARUHI LEV na Kitajskem

·         LOS PERROS DE LA PLAZA DE SANTA ANA na Kanarskih otokih, Španija

·         KONSTANTIN »KOSTJA« v Tolyatti, Rusija

·         WAGHYA v Maharaštri, Indija

 

Vir: Continental Kenel Club