Zeus, največji pes na svetu, v višino meril kar 111,8 cm!

Ali veste, kdo je bil največji pes vseh časov? Ta naslov je v Guinnessovi knjigi rekordov osvojil Zeus, predstavnik pasme nemška doga, ki je v višino meril kar 111,8 centimetrov!

Rekord, ki ga do zdaj ni podrl še nihče, je Zeus postavil 4. oktobra 2011. Ta pasji orjak, ki je bil v lasti družine Doorlag iz kraja Otsego v ameriški zvezni državi Michigan, je ob merjenju sicer tehtal 70,3 kilograma, vsaka dva tedna pa je v povprečju pojedel kar 13,6 kilograma hrane.

Zeusovo življenje je bilo na žalost kratko: skotil se je 22. novembra 2008, poginil pa je 3. septembra 2014. Kot je takrat sporočil njegov lastnik Kevin Doorlag, je Zeus poginil naravne smrti, kar nekaj časa pred smrtjo pa je kazal simptome, ki so sicer značilni za starejše pse. Doorlagovi Zeusa zagotovo nikoli ne bodo pozabili: ko se je dvignil na zadnje tace, je v višino namreč dosegel kar 2,26 metra. »Ljudje me najpogosteje vprašajo, ali imamo doma konja ali psa,« je za enega od lokalnih medijev Kevin Doorlag povedal leta 2012. Reakcija ljudi ob pogledu na Zeusa ni bila presenetljiva, saj do takrat tako velikega psa še nihče med njimi nikoli ni videl.

Po Zeusovi smrti leta 2014 je naslov največjega psa pripadel Freddyju, prav tako predstavniku nemških dog. Freddy živi v Veliki Britaniji, v kraju Leigh-on-Sea, v pokrajini Essex. Naj dodamo, da Freddy v višino meri le tri centimetre manj od Zeusa.

In če se mogoče sprašujete, kdo je najmanjši pes, ki je kadarkoli živel na zemeljski obli, naj razkrijemo, da ta naslov trenutno pripada ženski predstavnici pasme čivava z imenom Miracle Milly. Miracle Milly namreč v višino meri le 9,65 centimetra, njena lastnica pa je Vanesa Semler of Dorado iz Puerto Rica.

Katja Željan

Deset muzejev po svetu, ki so posvečeni psom

Ste že kdaj obiskali muzej, posvečen pasjemu prijatelju? Pet jih najdemo v Ameriki, po enega pa v Švici, Nemčiji, Italiji; Veliki Britaniji in na Japonskem.

Eden najnovejših ‘pasjih’ muzejev se nahaja v New Yorku; sicer ne gre za novost, saj je Muzej psov v tem ameriškem velemestu nekoč že obstajal, zadnjih 30 let pa ga ni bilo. Lani je Združenje kinoloških zvez ZDA odprlo prenovljeni Muzej psov, in sicer le nekaj korakov stran od Grand Central Station v New Yorku, v njem pa so na ogled največja zbirka umetnosti, posvečena psom, interaktivna digitalna doživetja in knjižnica, polna virov, iz katerih se lahko obiskovalci naučijo vse o psih.

Poleg omenjenega muzeja lahko v Ameriki obiščete še Muzej psov North Adamsu v zvezni državi Massachusetts (gre za zasebno kolekcijo več kot 180 umetniških del, ki so jih navdihnili prav psi, vključno z risbami, slikami, skulpturami in fotografijami), Nacionalni muzej ptic in psov v Grand Junctionu v zvezni državi Tennessee (ki se med pasmami psov osredotoča predvsem na pointerje in prinašalce) in Muzej 11. septembra v New Yorku, kjer so lansko jesen odprli začasno razstavo o psih, ki so junaško pomagali pri iskanju žrtev terorističnega napada. V mestu Wasilla v zvezni državi Aljaska pa je na ogled zanimiv muzej, ki prikazuje dolgo tradicijo tukajšnjih vlečnih psov.

In kje lahko muzeje, ki so posvečeni psom, najdete v Evropi? V bavarskem mestu Passau lahko poiščete Muzej jazbečarjev z več kot 2000 eksponati, od kruha v obliki jazbečarja do velikega zlatega kipa tega psa. V švicarskem mestu Martigny lahko pokukate v muzej, ki je posvečen bernardincem, nacionalnemu ponosu Švice, v angleški grofiji Kent pa boste v mestu Leeds našli muzej pasjih ovratnic z več kot 130 primerki iz obdobja od 15. do 20. stoletja. Muzej v italijanskem mestu Mondragone resnično nekaj posebnega, saj se osredotoča na med odnos med psom in človekom, hkrati pa daje obiskovalcem priložnost, da posvojijo psa, saj se dejansko nahaja v zavetišču za pse.

In za konec še skok na Japonsko: Muzej akit v kraju Odate predstavlja japonski (pasji) nacionalni ponos, pasmo akito inu. Ta je svetovno slavo požela po filmu Hachiko: Zgodba o zvestem psu, ki ga zagotovo poznajo tudi ljubitelji psov v Sloveniji.

Katja Željan

Prijetni feromoni za boljše sobivanje psov in mačk

Raziskovalci so ugotovili, da bi bili lahko prijetni feromoni ključ do uspešnega sobivanja psov in mačk, ki živijo pod isto streho v skupnem gospodinjstvu.

Najnovejša raziskava, ki sta jo vodila profesor Daniel Mills in dr. Miriam Prior, se je osredotočila predvsem na raziskovanje učinkov dveh različnih feromonov na interakcije med psi in mačkami v skupnih domovih, ki bi lahko prinesli priložnost za napredek in izboljšanje odnosov med enimi in drugimi.

Rezultati raziskave (izvajali so jo raziskovalci vedenja živali z Univerze v Lincolnu v Veliki Britaniji) dokazujejo, da imajo produkti, ki oddajajo feromone, ki sproščajo mačke oziroma pse, pozitiven učinek na interakcije med enimi in drugimi. V obdobju šestih tednov so namreč ti produkti občutno zmanjšali neželene interakcije med mačkami in psi, ki živijo v skupnem gospodinjstvu (na primer pasje preganjanje mačk, skrivanje mačk pred psi, strmenje drug v drugega in lajanje psov na mačke) ter celo prispevali k pomembnemu dvigu nekaterih oblik želenega vedenja (prijazno pozdravljanje, skupno sproščanje v istem prostoru).

“Čeprav se vsi zavedamo napetosti med mačkami in psi, pa trdno verjamemo, da je to prva tovrstna študija, ki preučuje uporabo feromonov na izboljšanje odnosov dveh živalskih vrst, ki živita v skupnem gospodinjstvu,” je pojasnil profesor Mills.

Približno sedem odstotkov gospodinjstev v Veliki Britaniji ima za hišna ljubljenca tako mačko kot psa. To predstavlja relativno veliko število lastnikov in njihovih ljubljencev, ki živijo pod isto streho, prav tako pa tudi potencialno veliko vsakodnevnih stresnih odnosov med mačkami in psi.

Veliko lastnikov mačk in psov sicer poroča, da je njihovim ljubljencem prijetno v družbi drug drugega, a tam, kjer tovrstne harmonije ni, imajo slabi odnosi med mačkami in psi lahko resne posledice na dobrobit posamezne živali. Problematični odnosi med ljubljencem, ki pride v hišo, in tistim, ki je v njej bival že prej, je sicer eden najpogostejših vzrokov, da mačke in pse vrnejo v zavetišče.

Katja Željan

Posvojeni kuža začutil nosečnost lastnice kar tri tedne pred njo

Rachel Muniz in njen mož sta se dolgo časa borila z neplodnostjo in v tem času sta se odločila, da posvojita psička z imenom Apollo.

”Apollo je bil tam zame, ko sem bila najbolj na tleh”, pove Rachel o svojem kužku, v katerega se je v zavetišču zaljubila na prvi pogled. Apollo je bil vedno nežen, ljubeč in zaščitniški kuža, toda nekega dne se je vse to še močno povečalo.

Apollo se je ulegel k Rachel, se naslonil na njen trebuh in kar ležal tam. Tako smešna in čustvena se je zdela ta situacija Rachel, da je naredila nekaj posnetkov tega trenutka, potem pa vse skupaj odmislila in na to pozabila. Dokler čez tri tedne ni dobila najlepše novice na svetu – po vsem trudu in razočaranjih je končno zanosila! Rachel je prepričana, da je Apollo to začutil prvi. Čez devet mesecev so pozdravili sinčka Donovana, ki je z Apollom postal največji zaveznik in prijatelj.

Zvest pes umrl ob grobu svojega lastnika, kjer ga je čakal kar 12 let!

Zvest argentinski pes je kar 12 let stal pri grobu svojega pokojnega skrbnika, dokler se mu pred dvema letoma tudi sam ni pridružil na oni strani mavrice.

Nemški ovčar z imenom Capitan je zadnjih 12 let svojega življenja preživljal ob grobu svojega pokojnega lastnika. Zgodba prihaja iz Argentine. Capitan je prvič prišel na naslovnice tamkajšnjih medijev leta 2012, ko so lokalni časopisi pisali o tem, da nek pes že več let čaka svojega človeka ob grobu.

Miguel Guzman je umrl leta 2006 in kmalu po tem je od doma ušel njegov pes Capitan. Guzmanova vdova Veronica ga je našla ob grobu svojega pokojnega moža. Kljub temu, da se je trudila, da bi psa spravila domov, je Capitan vedno našel pot nazaj na grob. Pokopališče se sicer nahaja okoli petnajst ulic stran od njegovega doma.

Psa so pričeli hraniti in zanj skrbeti delavci na pokopališču, ki so (po)skrbeli tudi za njegovo zdravstveno stanje. Zadnje leto je bil Capitan že precej slep in zelo težko je hodil. Veterinar Cristian Stempels, ki je zdravil Capitana, je povedal, da je trpel zaradi odpovedi ledvic in da so ga zadnja leta zdravili za to. Prejemal je posebna zdravila in hrano. ”On je legendaren pes v Carlos Paz-u in ker je večino svojega življenja preživel na pokopališču, smo se odločili, da tudi umre tam,” je povedal veterinar.

Skrivnost in vprašanje brez odgovora pa ostaja, kako je Capitan našel grob, ko pa njegov lastnik sploh ni umrl v mestu Carlos Paz, pač pa v Cordobi. Potem ko je umrl, ga niso več pripeljali k hiši, da bi morda pes lahko karkoli videl, pač pa v vas, da so bedeli ob njem in nato neposredno na pokopališče.

Po 21 dneh je svoja dva mlada psa lastnica našla v bližnjem silosu

Kar 21 dni so pogrešali Zivo in Zeusa, izjemno igriva mlada psa. Nekega dne pa se je zgodilo, da sta v svoji igri odtavala proč …

Da ju ni nikjer je prvi opazil mož Jessice Donges, ki je ženo poklical v službo, ta se je takoj vrnila domov in pričela sta z iskalno akcijo. Iskala sta ju vso noč, toda neuspešno. ”Proti jutru sem bila že popolnoma histerična,” je povedala Jesicca.

Za njo in njenega moža sta bila Ziva in Zeus del družine. Zeus se jim je pridružil eno leto po Zivi in takoj sta postala najboljša prijatelja. Ko tiste noči o psih ni bilo ne duha in sluha, je Jesicca pričela z akcijo po družabnih omrežjih, po okolici je lepila plakate in govorila s sosedi.

Minili so trije tedni, toda Zive in Zeusa ni bilo nikjer. Jesicca je pričela izgubljati upanje, toda še enkrat se je odpravila preverit kraje, kjer sta z možem že iskala. Šla je znova do zapuščenega silosa, ki se nahaja slabih 200 metrov od njihovega doma. Tam je našla zaprta garažna vrata. Ko jih je odprla, je zagledala luknjo, v luknji pa sta v vodi stala Zeus in Ziva!

Jessica je vedela, da jih sama ne bo mogla rešiti, ne da bo ju poškodovala, zato je poklicala pomoč. S skupnimi močmi je policistom in gasilcem uspelo rešiti psa, ki sta bila izjemno izmučena, sicer pa v zelo dobrem stanju, kar je presenetilo tudi veterinarje.

Rešena psička Jasmine ‘posvojila’ več kot 50 živali

Včasih se zdi, da psi, ki so bili rešeni, svojo hvaležnost izkazujejo skozi svoje celo življenje. Zagotovo je to počela rešena psička Jasmine, pasme veliki angleški hrt.

Jasmine je bila zapuščena psička, ki so jo našli v Veliki Britaniji, stradajočo, tresočo in samo v zaklenjeni garaži. Par, ki jo je našel, jo je odpeljal v zatočišče za divje živali, kjer so ji pomagali, da je popolnoma okrevala.

Kljub težkemu življenju, je bila Jasmine izjemno nežna psička, ki je takoj, ko se je počutila bolje, pričela pomagati ostalim živalim, ki so prihajale, ne glede na vrsto. Bila ‘krušna mama’ pasjim in mačjim mladičkom, pa lisičkam, kokošim, prašičkom, zajcem in celo srninemu mladičku.

”Jasmine živalim odvzame ves stres in jim pomaga pri tem, da se znajdejo v novem okolju. Takoj, ko pripeljemo kakšno žival, se približa, malce pvoha, nato pa polže prišleka in ga prične crkljati,” je pred leti dejal oskrbnik zatočišča.

Jasmine se je v zgodovino zapisala kot prav posebna psička. Česar življenje ni dalo njej, je samo podarjala naprej.

 

 

Kuža Swansea Jack v svojem življenju iz vode rešil kar 29 ljudi

Zgodba gladkodlakega prinašalca z imenom Swansea Jack je gotovo ena bolj znanih pasjih zgodb. V svojem življenju je ta kuža rešil kar 29 ljudi!

Zgodba sega v leto 1931, ko je Swansea Jack, ki je živel v velškem mestu Swansea ob reki Tawe, iz vode rešil 12-letnega utapljajočega se dečka. Dogodek je minil brez prič in bi gotovo utonil v pozabo, toda nekaj tednov kasneje se je zgodba ponovila.

Tokrat pred množico ljudi, je Swansea Jack zopet skočil v vodo in rešil človeka. Fotografija se je pojavila v lokalnem časopisju, lokalne oblasti pa so mu podelile srebrno ovratnico. Pet let kasneje pa mu je časopis Star v Londonu podelil še naziv ‘Najpogumnejši pes leta.”

Pravijo, da je Swansea Jack v svojem življenju iz vode potegnil in tako rešil kar 29 ljudi. Umrl je oktobra leta 1937 zaradi zaužitja strupa za podgane. V mestu so mu postavili spomenik, leta 2000 pa je bil Swansea Jack poimenovan tudi za psa stoletja s strani NewFound Friends of Bristol, kjer se ukvarjajo s šolanjem psov za reševanje v vodi.

Bobbie the Wonder Dog prehodil 4105 km in našel pot domov!

Avgusta leta 1923 sta Frank in Elizabeth Brazier s svojima hčerama Leono in Novo ter mešančkom Bobbie-jem, obiskala sorodnike v ameriški Indiani.

Bobbieja so tam napadli trije psi in pobegnil je. Družina ga je na vso moč iskala, toda neuspešno, zato so se nazaj domov v Oregon vrnili brez svojega pasjega družinskega člana. Sprijaznili so se s tem, da Bobbieja ne bodo več videli. Toda Bobbie (kasneje so mu nadeli ime Bobbie the Wonder Dog) je imel drugačne načrte.

Čez pol leta, februarja 1024 se je pojavil v Oregonu umazan, razmršen in zanemarjen. Presodili so, da je prehodil vso pot, vključno z vmesnim prečkanjem rek in gorovja Continental Divide. Upoštevajoč tamkajšnjo hudo zimo je zgodba zares neverjetna.

V povprečju je na dan prehodil 23 kilometrov. Ko se je vrnil v Silvertone, je bil deležen pozornosti medijev in prave slave. Po njegovo zgodbi so natisnili knjigo in tudi nemi film The Call od the West, v katerem je zaigral kar sam.

Ljudje so mu od vsepovsod pošiljali darilca, javljali pa so se tudi tisti, ki so mu na njegovi poti pomagali, ga nahranili, mu ponudili zavetje. V Portlandu je zanj kar nekaj časa skrbela neka Irka, ki mu je pozdravila poškodbe na tačkah.

Bobbie the Wonder Dog je poginil leta 1927, priredili so mu častni pogreb.

Hospic za pse, kjer neozdravljivo bolni kužki dobijo ‘najboljše življenje’

Okoli 20 psov biva v t.i. Monkey’s House, ki je nekakšen hospic za pse. Psi so različnih velikosti, barv, temperatentov, vsak pa se bojujejo tudi z drugačno neozdravljivo boleznijo.

Nekateri imajo diabetes, drugi srčno bolezen, nevrološke težave, nekateri vse troje skupaj, pa različne vrste raka, nekateri so gluhi, drugi slepi, nekateri oboje. Toda ta nenavadni hospic za pse bolj kot prognoze in številke v ospredje postavlja potrebe vsakega psa.

Monkey’s House sta ustanovila Michelle Allen in njen mož Jeff Allen leta 2015 na njunem domu v New Jerseyu. Ona medicinska sestra, on tehnik, oba pa tiste vrste človeka, ki jih tako drugi ljudje, kot psi enostavno morajo imeti radi.

Monkey’s House ni klinika, zavetišče ali komercialen hotel. Je dom, kjer je vse brezplačno in za svoje delo nihče ni plačan. Večino od svojih letnih stroškov (175.00 do 200.000 dolarjev) dobijo donirano. Čas, energija in srčnost pa so neprecenljivi.

Kakšen pa je njihov namen? Da psom omogočijo, da preživijo tisti čas, ki jim je še ostal preprosto tako – da so psi. Da lajajo, se igrajo, crkljajo, vohajo, uživajo v dobri domači hrani in so obdani z veliko ljubezni. ”Želim, da imajo kakovostno življenje in takšno smrt,” pravi Michele. In še: ”Ko nas kuža za vedno zapusti, ve, da je obdan z ljubeznijo.”

vir: inquirer.com