Po 21 dneh je svoja dva mlada psa lastnica našla v bližnjem silosu

Kar 21 dni so pogrešali Zivo in Zeusa, izjemno igriva mlada psa. Nekega dne pa se je zgodilo, da sta v svoji igri odtavala proč …

Da ju ni nikjer je prvi opazil mož Jessice Donges, ki je ženo poklical v službo, ta se je takoj vrnila domov in pričela sta z iskalno akcijo. Iskala sta ju vso noč, toda neuspešno. ”Proti jutru sem bila že popolnoma histerična,” je povedala Jesicca.

Za njo in njenega moža sta bila Ziva in Zeus del družine. Zeus se jim je pridružil eno leto po Zivi in takoj sta postala najboljša prijatelja. Ko tiste noči o psih ni bilo ne duha in sluha, je Jesicca pričela z akcijo po družabnih omrežjih, po okolici je lepila plakate in govorila s sosedi.

Minili so trije tedni, toda Zive in Zeusa ni bilo nikjer. Jesicca je pričela izgubljati upanje, toda še enkrat se je odpravila preverit kraje, kjer sta z možem že iskala. Šla je znova do zapuščenega silosa, ki se nahaja slabih 200 metrov od njihovega doma. Tam je našla zaprta garažna vrata. Ko jih je odprla, je zagledala luknjo, v luknji pa sta v vodi stala Zeus in Ziva!

Jessica je vedela, da jih sama ne bo mogla rešiti, ne da bo ju poškodovala, zato je poklicala pomoč. S skupnimi močmi je policistom in gasilcem uspelo rešiti psa, ki sta bila izjemno izmučena, sicer pa v zelo dobrem stanju, kar je presenetilo tudi veterinarje.

Rešena psička Jasmine ‘posvojila’ več kot 50 živali

Včasih se zdi, da psi, ki so bili rešeni, svojo hvaležnost izkazujejo skozi svoje celo življenje. Zagotovo je to počela rešena psička Jasmine, pasme veliki angleški hrt.

Jasmine je bila zapuščena psička, ki so jo našli v Veliki Britaniji, stradajočo, tresočo in samo v zaklenjeni garaži. Par, ki jo je našel, jo je odpeljal v zatočišče za divje živali, kjer so ji pomagali, da je popolnoma okrevala.

Kljub težkemu življenju, je bila Jasmine izjemno nežna psička, ki je takoj, ko se je počutila bolje, pričela pomagati ostalim živalim, ki so prihajale, ne glede na vrsto. Bila ‘krušna mama’ pasjim in mačjim mladičkom, pa lisičkam, kokošim, prašičkom, zajcem in celo srninemu mladičku.

”Jasmine živalim odvzame ves stres in jim pomaga pri tem, da se znajdejo v novem okolju. Takoj, ko pripeljemo kakšno žival, se približa, malce pvoha, nato pa polže prišleka in ga prične crkljati,” je pred leti dejal oskrbnik zatočišča.

Jasmine se je v zgodovino zapisala kot prav posebna psička. Česar življenje ni dalo njej, je samo podarjala naprej.

 

 

Kuža Swansea Jack v svojem življenju iz vode rešil kar 29 ljudi

Zgodba gladkodlakega prinašalca z imenom Swansea Jack je gotovo ena bolj znanih pasjih zgodb. V svojem življenju je ta kuža rešil kar 29 ljudi!

Zgodba sega v leto 1931, ko je Swansea Jack, ki je živel v velškem mestu Swansea ob reki Tawe, iz vode rešil 12-letnega utapljajočega se dečka. Dogodek je minil brez prič in bi gotovo utonil v pozabo, toda nekaj tednov kasneje se je zgodba ponovila.

Tokrat pred množico ljudi, je Swansea Jack zopet skočil v vodo in rešil človeka. Fotografija se je pojavila v lokalnem časopisju, lokalne oblasti pa so mu podelile srebrno ovratnico. Pet let kasneje pa mu je časopis Star v Londonu podelil še naziv ‘Najpogumnejši pes leta.”

Pravijo, da je Swansea Jack v svojem življenju iz vode potegnil in tako rešil kar 29 ljudi. Umrl je oktobra leta 1937 zaradi zaužitja strupa za podgane. V mestu so mu postavili spomenik, leta 2000 pa je bil Swansea Jack poimenovan tudi za psa stoletja s strani NewFound Friends of Bristol, kjer se ukvarjajo s šolanjem psov za reševanje v vodi.

Bobbie the Wonder Dog prehodil 4105 km in našel pot domov!

Avgusta leta 1923 sta Frank in Elizabeth Brazier s svojima hčerama Leono in Novo ter mešančkom Bobbie-jem, obiskala sorodnike v ameriški Indiani.

Bobbieja so tam napadli trije psi in pobegnil je. Družina ga je na vso moč iskala, toda neuspešno, zato so se nazaj domov v Oregon vrnili brez svojega pasjega družinskega člana. Sprijaznili so se s tem, da Bobbieja ne bodo več videli. Toda Bobbie (kasneje so mu nadeli ime Bobbie the Wonder Dog) je imel drugačne načrte.

Čez pol leta, februarja 1024 se je pojavil v Oregonu umazan, razmršen in zanemarjen. Presodili so, da je prehodil vso pot, vključno z vmesnim prečkanjem rek in gorovja Continental Divide. Upoštevajoč tamkajšnjo hudo zimo je zgodba zares neverjetna.

V povprečju je na dan prehodil 23 kilometrov. Ko se je vrnil v Silvertone, je bil deležen pozornosti medijev in prave slave. Po njegovo zgodbi so natisnili knjigo in tudi nemi film The Call od the West, v katerem je zaigral kar sam.

Ljudje so mu od vsepovsod pošiljali darilca, javljali pa so se tudi tisti, ki so mu na njegovi poti pomagali, ga nahranili, mu ponudili zavetje. V Portlandu je zanj kar nekaj časa skrbela neka Irka, ki mu je pozdravila poškodbe na tačkah.

Bobbie the Wonder Dog je poginil leta 1927, priredili so mu častni pogreb.

Hospic za pse, kjer neozdravljivo bolni kužki dobijo ‘najboljše življenje’

Okoli 20 psov biva v t.i. Monkey’s House, ki je nekakšen hospic za pse. Psi so različnih velikosti, barv, temperatentov, vsak pa se bojujejo tudi z drugačno neozdravljivo boleznijo.

Nekateri imajo diabetes, drugi srčno bolezen, nevrološke težave, nekateri vse troje skupaj, pa različne vrste raka, nekateri so gluhi, drugi slepi, nekateri oboje. Toda ta nenavadni hospic za pse bolj kot prognoze in številke v ospredje postavlja potrebe vsakega psa.

Monkey’s House sta ustanovila Michelle Allen in njen mož Jeff Allen leta 2015 na njunem domu v New Jerseyu. Ona medicinska sestra, on tehnik, oba pa tiste vrste človeka, ki jih tako drugi ljudje, kot psi enostavno morajo imeti radi.

Monkey’s House ni klinika, zavetišče ali komercialen hotel. Je dom, kjer je vse brezplačno in za svoje delo nihče ni plačan. Večino od svojih letnih stroškov (175.00 do 200.000 dolarjev) dobijo donirano. Čas, energija in srčnost pa so neprecenljivi.

Kakšen pa je njihov namen? Da psom omogočijo, da preživijo tisti čas, ki jim je še ostal preprosto tako – da so psi. Da lajajo, se igrajo, crkljajo, vohajo, uživajo v dobri domači hrani in so obdani z veliko ljubezni. ”Želim, da imajo kakovostno življenje in takšno smrt,” pravi Michele. In še: ”Ko nas kuža za vedno zapusti, ve, da je obdan z ljubeznijo.”

vir: inquirer.com

Za psa je pomembno, koliko časa je sam doma

Ko se vrnemo domov, nas je pes vesel iz vsega srca. Nihče ni rad predolgo sam doma. Ste kdaj opazili, da je veselje drugačno in odvisno od tega, koliko časa smo bili odsotni?

To sta potrdili tudi dve švedski raziskovalki, ki sta sicer to raziskavo izvajali že pred nekaj leti, toda izsledki so danes še vedno aktualni. Ugotovili sta, da je psu pomembno, koliko časa je njegov človek odsoten. V svoji študiji sta Therese Rehn in Linda J. Keeling posneli družinske pse v treh različnih situacijah – ko so bili sami doma pol ure, dve uri in štiri ure.

V vseh primerih so psi skoraj večino tega časa preležali. Edino v hišah, kjer sta dva ali več psov je bilo ležanja manj (ti psi so za okoli 12 % bolj aktivni v tem času).

Toda ključna sprememba se zgodi, ko se ljudje vrnejo v svoje hiše. Če so bili ločeni od svojega psa 2 ali 4 ure, jih je pes pozdravil z večjo vzhičenostjo kot v primeru, da so bili odsotni le pol ure.

Kot sta dejali raziskovalki je to intenzivno pozdravljanje po daljši odsotnosti odraz goreče želje po druženju, psi pa na ta način lahko tudi s sebe ‘stresajo’ stres. Kot sta še povedali, študija ne potrjuje tega, da psi dejansko pogrešajo svojega človeka, pač pa nakazuje na to, da imajo psi občutek za čas.

Res samo samci dvigujejo nogo?

Vsem je dobro znana podoba psa, ki z dvignjeno nogo označi hidrant ali drevo. Zakaj psi sploh izvajajo te akrobacije in ali to počnejo zgolj samci?

Najverjetneje psi s tem, tako kot njihovi predniki, označujejo svoje ozemlje. Višje ko jim uspe označiti izbrano drevo, bolj je vonj opazen in bolj se bo širil z vetrom. Drugi možni dejavnik je tudi, da se psi potrudijo pustiti svoj vonj čim višje, da bi tudi sami delovali čim višji.

Najbrž smo že vsi videli kakšnega samozavestnega ‘podkolenskega’ psa, ki se je na vse pretege trudil na treh ali celo na dveh tacah pustiti svojo sled kar se da visoko. Vidimo torej, da gre pri tovrstnem označevanju predvsem za željo po izpostavljanju in samozavestno puščanje svojega vonja v okolici. Prav zato pa to vedenje ni omejeno samo na moške pripadnike pasje vrste.

Marsikatera samozavestna samica suvereno dvigne nogo in označi grm ali drevo, sploh če je v bližini kakšna druga samica, ki bi jo rada ‘preglasila’, ali pa kak samec, ki ji je posebej všeč.

um, objavljeno v reviji Moj pes

Igrače za psa: ne oblika, pomemben je material

Igrače za psa danes najdemo v vsej mogočih oblikah. Toda znanstveniki iz britanske Lincolnove univerze domnevajo, da psi predmetov sploh ne razvrščajo po obliki …

… ampak po kakovosti materiala na površini in po velikosti. Naši štirinožni prijatelji se torej razlikujejo od nas, ljudi, ki predmete razvrščamo predvsem po obliki. Otroci na primer rečejo ”avto” vsakemu zaboju, ki ima 4 kolesa. Tudi za žogo imajo vsako kroglo, ne glede na to ali je majhna, velika, hrapava ali gladka.

Psi na predmete gledajo in jih občutijo drugače kot ljudje. Tako domnevajo znanstveniki iz Lincolnove univerze, ki so pred nekaj leti delali poskuse z borderskim ovčarjem Gablom. Pred raziskavo je bil Gable že zelo dobro izurjen pes, ki je poznal imena 54 različnih igrač, vsako posebej je na povelje poiskal in jo prinesel.

Pri poskusih se je Gable naučil spoznavati le eno novo igračo: s plišem preoblečeno penasto maso. Igrača je bila široka 7,6 cm, znanstveniki so jo poimenovali DAX. Takoj, ko je Gable igračo DAX na povelje zanesljivo prinašal, so izvirno zamenjali z drugimi igračami. Te so bile različnih oblik, a podobnih velikosti kot DAX ter oblečene z enakim plišem kot izvirna izvedba. Ko je vodnik Gabla pozval, naj prinese DAX, je ta stekel do predmetov, prinesel pa je tistega, ki je imel sicer drugačno obliko kot DAX, a mu je bi podoben po velikosti in je bil oblečen s plišem.

Ljudje svet opazujemo predvsem z očmi, se pravi, z vidom, za pse pa ima to čutilo manj pomembno vlogo. Raziskovalci menijo, da zelo verjetno prav v tem tiči vzrok za razlike med ljudmi in psi. Pes bržkone občuti predmet, ki ga ima v svojem gobčku. Zato sta zanj pomembna predvsem velikost in material. Ti lastnosti potem ostaneta v njegovem spominu in jih po njih tudi razporedi.

rš (objavljeno v reviji Moj pes)

 

Polna luna in pogostost ugrizov

Polna luna vpliva na počutje in vedenje številnih ljudi, zato je na mestu tudi vprašanje, ali polna luna denimo vpliva na popadljivost psov.

Angleški znanstveniki so v časopisu  British Medical Journal objavili raziskavo, v katero so zajeli 1600 napadov psov na ljudi. Ugotovili so, da polna luna nikakor ni povezana z napadi psov.

Rezultat raziskave je v nasprotju z izsledki grških raziskovalcev, ki so v raziskavi 2600 napadov psov na ljudi ugotovili, da so bili ugrizi pogostejši ob polni luni.

Angleški strokovnjaki pa so ugotovili, da je največ ugrizov ob koncu tedna (20 % več) in poleti (24 % več). To je povsem razumljivo, saj vemo, da je poleti in ob koncu tedna na prostem veliko več psov in ljudi kot med tednom in v hladnejšem delu leta.