V Londonu se ta teden dogaja prvi ‘Teden psov’

London je bojda eno najbolj osamljenih mest na svetu in tudi zaradi tega so organizatorji prišli na idejo ‘Tedna psov’, ki se v britanski prestolnici odvija ta teden.

Osem dni bodo praznovali in ‘slavili’ naše pasje prijatelje – vse s ciljem, da britanska mesta, ulice, trgovine … postanejo psom prijazne.

Ta teden v britanski prestolnici prinaša nešteto možnosti druženja pasjih skrbnikov, seveda v družbi štirinožcev, promovira ljubezen ter povezanost med človekom in psom. Organizirajo številne različne aktivnosti, med drugim bo na voljo tudi storitev, da na obisk na delovno mesto pripeljejo pse, ki bodo motivirali zaposlene in izboljšali njihovo voljo, udeleženci se bodo lahko udeležile tečajev prve pomoči za pse …

@oliver_george_photography

Glede na program je vse skupaj bolj kot na pse usmerjeno k skrbnikom – in prav je tako, saj psom modne revije in skupinski zajtrki pač ne pomenijo kdovekoliko. Če pa bo vse to vplivalo na lažje in bolj prijetno urbano življenje kosmatincev, pa je že vredno, kajne?

vir: lonelyplanet.com

Rešen tik pred evtanazijo je Jonathan danes pravi popotnik

Jonathan je mala čivava, ki je postal prava zvezda, odkar njegova skrbnika objavljata na svojih socialnih omrežjih njegove fotografije s skupinskih potepanj.

Toda Jonathan ni vedno imel tako avanturističnega življenja. Pravzaprav sta ga iz zavetišča in pred zanj že določeno evtanazijo rešila Amanda Klecker in Jeremy Simon. Amanda se že celo življenje bori za to, da bi živali posvajali in ne kupovali. Ko je v zavetišču iskala pasjega družabnika zase je v Jonathanu, ki je do tistega trenutka poznal le kruto življenje v kletki, našla prav to.

Amanda in Jeremy obožujeta potovanja, pri katerih se jima je pridružil Jonathan. Sprva so pričeli s krajšimi izleti, toda psiček je pokazal, da v potovanjih uživa in danes se potepajo po vsem svetu.

https://www.instagram.com/jonathanwarrenofficial/
https://www.instagram.com/jonathanwarrenofficial/
https://www.instagram.com/jonathanwarrenofficial/
https://www.instagram.com/jonathanwarrenofficial/

”Pomembno se mi zdi, da Jonathanu pokaževa svet, saj je do sedaj poznal le kletko. Upava, da bo deljenje njegovih avantur pomagalo, da psi iz zavetišča ne bodo več stigmatizirani ter da bodo ljudje posvojenčke videli v bolj pozitivni liči,” je dejala Amanda.

vir: lonelyplanet.com

Za donosno prodajo ustvarjeni ‘dizajnerski psi’

Svet je že tako urejen, da se v njem najbolje znajdejo trgovci z novci. Spretni poznavalci marketinga znajo prepričati neuke soljudi, da je najlepše, najboljše, v vseh pogledih naj prav tisto, kar ti ponujajo z reklamami in psihološkimi triki.

Gledajo te v oči in ti na debelo lažejo. Zato tudi skrajno dobro zaslužijo. Živimo v tržnem svetu, trg določa ceno v denarju, navsezadnje tudi lestvice vrednot. Ljudje se damo hitro opehariti.

O psih se pogovarjamo tule, ne o politiki, tudi ne o taki ali drugačni kinološki organizaciji. Psi nastajajo kot rezultat bujne domišljije nekoga, ki si je zadal en sam cilj – čim več zaslužiti. Psičko, ki verjetno ni dobila vzrejnega dovoljenja zato, ker ni izpolnjevala vseh pogojev, pari s samcem druge pasme, ki tudi nima vzrejnega dovoljenja. Mladiče potem prodaja kot novo pasmo z novim imenom. Rezultate križanj parijo naprej, brez znanja in doslednosti. Konglomerat, ki nastane, se slej ko prej pojavi v zavetiščih. Tam je tudi brez tega dovolj revežev, ki čakajo dom.

Nekateri od teh kužkov so simpatični, nekateri celo uporabni za to in ono, vse po vrsti pa so ustvarili zato, da bo ‘stvaritelj’ prinesel okoli neukega ljubitelja in mu kot nekaj popolnoma novega podtaknil posebej izbranega križanca ali pa tudi mešanca neznanih lastnosti s komercialno pravšnjim imenom. Ameriško združenje za te nove pasme ima na seznamu že skoraj sedemsto kombinacij; vsaka ima svoje ime, vsaki rečejo pasma. Na Japonskem in Kitajskem so izoblikovali nekaj na prvi pogled ljubkih ‘pošasti’, ki se komaj premikajo. Tudi k nam že segajo lovke spretnih ‘stvarnikov’ novih pasem. Poglejte spletne strani, pa vam bo jasno. Vabljive sličice, vabljivo besedilo, morda še vabljiva cena, pa smo tam!

Preden sekamo po ‘dizajnerskih’ križancih, ki jim pravijo nove pasme, velja omeniti nekaj neizpodbitnih resnic. Skoraj vse mednarodno priznane pasme, ki jih zdaj poznamo (na seznamu Mmednarodne kinološke zveze jih je približno za štiri stotnije, marsikatera tudi že izginja), so nastale na podoben način kot novodobni ‘dizajnerski’ psi potem, ko so si v Angliji sredi devetnajstega stoletja izmislili kinologijo. Brez križanj ne bi dosegali ciljev, ki so jih imeli ambiciozni prvi kinologi. Križali so pse z različnimi lastnostmi, da bi dosegli najboljše, se zaplezali v sorodstvenem parjenju, saj brez tega ne gre, naposled pa le dosegli dovolj široko vzrejno osnovo in naredili pasmo, ki je tudi komercialno uspešna. Če bi šlo zgolj za delovne lastnosti in ne tudi za komercialne cilje, najbrž sploh ne bi poznali pasjih razstav.

Tudi zdaj v kinološkem svetu še križajo rodovniške pse, da bi izkoreninili morebitne napake, odpravili genetske težave, bolezni, ki grozijo tej ali oni pasmi. Tega navadno ne obešajo na veliki zvon, največkrat pojasnijo, da so to ali ono lastnost dosegli s strogo selekcijo, nikakor ne s križanjem, ki je v marsikaterem primeru nujno. Vendar se s tem ukvarjajo strokovnjaki, genetiki, ki skrbno izbirajo pse in kombinacije. Brez modrih odločitev genetikov angleški buldogi ne bi več ne plavali in ne hodili, nemški ovčarji bi bili že do konca podrti kot kozolci, še nekaj sto podobnih primerov bi lahko našteli. Trezni, strokovni posegi so nujni, sicer bi se postopoma izrodile vse pasme.

Ko so proti koncu prejšnjega stoletja v ZDA izumili prve ‘dizajnerske pse’, je šlo največkrat za kombinacije s kodri, ki naj novi pasmi, ki bo – denimo – večja, močnejša, uporabna za to in ono, prispevajo svojo izjemno cenjeno dlako, ki ne povzroča alergij. Rezultati so bili menda dobri, potem pa je to početje postalo komercialna uspešnica. Tistim, ki se s tem ukvarjajo, ni mar, da ima genetika svoje zakonitosti. Da F1 pomeni križanje dveh pasem, pol-pol je rezultat prvega križanja. Pri F2 je že treba pretehtati, s katero od dveh pasem boš križal za poudarjanje lastnosti – z materjo ali očetom prvega legla. Če nimaš dovolj široke vzrejne baze za naslednja parjenja, se pri F3 že lahko usodno zatakne. Japonci so naredili kužka, ki mu rečejo panda. Res je podoben pravemu medvedku pandi, kaj pa bo iz njega nastalo v nekaj letih, ne ve nihče.

Kdor si želi mešančka ali križanca naključnih dveh pasem, naj gre raje v zavetišče. Trgovcem z novci, ‘dizajnerskimi’ ali tistimi s tovarnami mladičev v Evropi, gre dobro, dokler smo ljubitelji psov naivni in neumni.

Avtor kolumne: Tone Hočevar

Stari psi nosijo v sebi mir

Vsak mladiček, če le ima malo sreče v življenju, nekoč postane star in ostarel. V svetu, ki preveč ceni večno mladost in lepoto, pa so seniorji vseh vrst velikokrat zapostavljeni.

To velja tudi za starejše pse. Ti v zavetiščih čakajo, da bodo na vrsti za topel dom, pa le redko pridejo na vrsto. A kdor ima ali je imel doma ostarelega psa, ve, kaj to pomeni. Ne le zdravstvenih tegob, ampak predvsem je ostarel pes lahko najboljši prijatelj, pa tudi učitelj.

Iz knjige BEAUTIFUL OLD DOGS: A Loving Tribute to Our Senior Best Friends (avtor: David Tabatsky). Fotograf: Garry Gross.

”Stari psi so ranljivi in občutljivi, potrebujejo nas prav tako kot mladički. Kažejo brezmejno hvaležnost in zaupanje. Ne poznajo več zvijač. So smešni v novih in nepričakovanih vidikih. Toda predvsem pa nosijo v sebi mir.” Takole zapisal Gene Weingarten, avtor knjige Old dogs.

 

Iz knjige BEAUTIFUL OLD DOGS: A Loving Tribute to Our Senior Best Friends (avtor: David Tabatsky). Fotograf: Garry Gross.

Kdor razmišlja o posvojitvi seniorčka, pa nekaj namigov, zakaj je to dobra ideja:

  • Star pes se hitreje prilagaja kot mlad.
  • Hvaležen bo za vsak trenutek, ki mu ga boste podarili.
  • Stari psi so bolj potrpežljivi.
  • Manj energije pomeni manj možnosti za ”bombni napad” v hiši, ko se vrnemo domov.
  • Star pes potrebuje več počitka in ni več tako aktiven, zato bo dober sopotnik manj aktivnim ali bolj zasedenim.
  • Ne velja, da se starega psa nič več ne da naučiti. Pes ni nikoli prestar za učenje in tudi seniorčki so dojemljivi za pasje trike.
  • Če imate doma že kakšnega mladega in razigranega psa, bo seniorček prava izbira. Psi se učijo eden od drugega in večina starejših psov z veseljem opravlja nalogo ”čuvaja in učitelja” mlajšega psa. Tovrstno druženje običajno na oba psa deluje pozitivno: mlajši je ob starejšem bolj miren, starejši pa ob mlajšem postane bolj igriv.
  • Veliko posvojenih starejših psov ima za seboj težko zgodbo. Iščejo predvsem miren dom, kjer bi lahko sproščeno živeli. Če to dobijo, to spoštujejo iz vsega srca.
Iz knjige BEAUTIFUL OLD DOGS: A Loving Tribute to Our Senior Best Friends (avtor: David Tabatsky). Fotograf: Garry Gross.

 

Iz knjige BEAUTIFUL OLD DOGS: A Loving Tribute to Our Senior Best Friends (avtor: David Tabatsky). Fotograf: Garry Gross.

Nenavadno prijateljstvo: slon in (leteča) psička

Če to ni najbolj ljubek živalski prijateljski par. Posvojen slon z imenom Bubbles in črna labradorka Bella sta postala najboljša prijatelja.

Tako Bella kot Bubbles prebivata v Myrle Beach Safari v Južni Karolini. Bubbla so v Afriki rešili potem, ko so njegove starše ubili divji lovci. Bil eden redkih posvojenih slončkov, ostale so izpustili ali jih celo ubili, saj zanje niso našli nastanitve.

Ko je Bubbles prišel v Myrle Beach Safari, je tehtal samo 150 kilogramov – za primerjavo, danes ima dobre 4 tone. Bello pa je v parku (za)pustil človek, ki je slonu zgradil plavalni bazen.

Odkar sta našla eden drugega, sta Bella in Bubbles nerazdružljiva. Najraje se skupaj igrata v vodi. Vse pa povedo prisrčne fotografije in posnetek …

vir: www.boredpanda.com

 

Kako se psi učijo eden od drugega

Eden izmed načinov, kako se psi učijo, ki je vse prevečkrat spregledan, je oblikovanje vedenja glede na vedenje drugega psa ali skupine psov.

Psi se učijo mnogo hitreje z opazovanjem drugih, kot z razmišljanjem, kaj storiti. Lastniki odraslih psov so velikokrat presenečeni, kako enostavno poteka učenje mladička ob prisotnosti dobro vzgojenega odraslega psa. Seveda je prvi pogoj, da smo starejšega psa že naučili pravih manir. Tako hitro, kot se naučijo lepega vedenja, se naučijo tudi tistega, kar nam ni všeč. Mladiček se tako nauči priti na ukaz skupaj z odraslim psom, se usede, ko se usede odrasli pes …

Tako hitro, kot se naučijo lepega vedenja, se naučijo tudi tistega, kar nam ni všeč.

Nekaj praktičnih primerov so pokazali že leta 1977, ko sta znanstvenika Leonore Loeb Alder in Helmut E. Adler opazila, da so mladički, ki so opazovali druge mladičke, kako s pomočjo vrvi vlečejo voziček s hrano v kletko, precej hitreje razvili to veščino kot drugi, ki niso imeli možnosti opazovanja drugih. Mladički, ki niso imeli te možnosti opazovanja drugih, so to nalogo opravili v povprečju 697 sekund, medtem ko so mladički, ki so opazovali druge opravljati to isto nalogo, to opravili v povprečju 9 sekund. Ravno tako se lahko naučijo veliko bolj zapletenih vedenj, kot je hoja po stopnicah, plavanje, paša ovac …

Uporabite svojega starejšega psa

Če že imate dobro vzgojenega starejšega psa doma in ste ravnokar pripeljali k hiši še mladička, je vsekakor smotrno uporabiti starejšega kot vzornika mlademu odraščajočemu psu. Začnemo lahko že pri povsem vsakodnevnih vajah in vzgojnih procesih. Vaš veteran že dobro ve, da ne gre na sprehod, dokler se mirno ne usede pred vrati in potrpežljivo čaka na ukaz, kdaj lahko steče na dvorišče. Stopite proti vratom in čakajte, da mlajši pes stori enako. Na začetku mogoče mlajšemu psu še ne bo popolnoma jasno, kaj želimo od njega, zato ga spustimo ven, tudi če bo stal, ampak umirjeno brez skakanja in cviljenja. Enako lahko storite, kadar je vaš mladi pes poln idej, kako pregnati kolesarja ali tekača. Takrat vzemite žogico in se začnite igrati skupaj s starejšim psom. Mali bo kaj kmalu povzel vedenje in se raje igral z vami kot tekal za tekačem.

Piše: Urška Krivec

Foto zgodba: nenavadna živalska prijateljstva

Živali so brez predsodkov in prijatelje si najdejo vsepovsod, tudi med takimi živalskimi vrstami, pri katerih tega res ne bi pričakovali.

Pes zavoha strah in ga povzame

Večini pasjih skrbnikov se zdi, da se s psom čutijo. Pa to ni samo občutek, tudi raziskave kažejo, da pes res zavoha različna čustvena stanja, v omenjeni raziskavi konkretno strah, in jih povzamejo.

”Raziskave so že nekaj časa nazaj dokazale, da pes prek vida in sluha dobro ve, kakšno je naše čustveno stanje in razpoloženje,” pravi Biagio D’Aniello z neapeljske univerze. Toda doslej se še nihče ni ukvarjal s tem, ali bi lahko psi čustveno stanje tudi zavohali. ”Vloga vohalnega sistema je močno podcenjena, morda zato, ker se ljudje bolj fokusiramo na vizualno,” pravi omenjeni profesor, ki je s kolegi testiral prav moč pasjega voha. Osredotočali so se na to, ali je pes sposoben samo z vohom določiti emocionalno stanje človeka.

Test so opravili tako, da so prostovoljci gledali video posnetke, ki so vzbudili strah, veselje ali pa je bil njihov cilj vzpostaviti nevtralno razpoloženje. Po ogledu so raziskovalci vsakemu prostovoljcu vzeli vzorec znoja.

Nato so te vzorce dali psom in opazovali njihovo obnašanje ter merili ritem srca. Rezultat? Psi, ki so vohali znoj človeka, ki ga je bilo strah, so postali mnogo bolj nervozni kot tisti, ki so bili izpostavljeni ‘pozitivnemu’ ali nevtralnemu vonju. Srce je tistim, ki so ‘vohali strah’ bilo hitreje, iskali so svojega skrbnika in se izogibali stiku s tujci.

Ulična psička Mera postala prvi pes, ki je stal na himalajskem vrhu

Mera, mešanka med tibetanskim mastifom in himalajskim ovčarjem, je osvojila 7129 metrov visok Buruntse, vrh v nepalskem delu Himalaje, ki se nahaja južno od Mont Everesta.

Mera se je ekipi pridružila, ko je le ta sestopala s himajalskega vrha Mera (od tod tudi psičkino ime). Šerpe, ki so spremljale ekspedicijo sicer z uličnimi psi zaradi stekline nimajo stikov, toda ta psička je bila drugačna. Presenetile so jih njene neverjetne plezalske sposobnosti in volja. ”Šerpe so dejale, da česa takega še niso videli, da je Mera poseben pes, ki ekspediciji prinaša srečo. Nekateri so celo trdili, da je sveti pes,” je dejal vodja skupine Don Wargowsky. Ta si je naslednje tri tedne z Mero delil šotor, posodil ji je jakno in spalno blazino.

Don Wargowsky (outsideonline.com)

Mera je dan za dnem sledila plezalcem in skupaj z njimi premagovala izziv. Na neki točki Mera ni več zmogla slediti plezalcem, zato je dva dni ostala sama, ujeta na ledeniku, ki so ga bičali močni vetrovi. Dona je skrbelo, da psička ne bo preživela in po njo sta se vrnila dva vodiča. Našla sta jo živo in zdravo, ter jo spodbudila, da je prečkala nevarno sekcijo, ter zopet sledila skupini.

Na neki točki je Don Mero privezal v baznem taboru, saj so morali prečkati dolgo sneženo vertikalo. Toda Mera je zgrizla vrv in ujela soplezalce v eni uri. V naslednjem kampu jih je za štiri dni ustavilo vreme in Don in Mera sta štiri dni preživela v šotoru in si delila že tako strogo odmerjene alpinistične obroke.

Don Wargowsky (outsideonline.com)

Ko so končno prišli do točke, da lahko dosežejo vrh, je Don Mero pustil spati v šotoru, ekipa pa je naskočila vrh. Toda Mera, ki je spala do jutra, se je odločila, da brez nje ne bo šlo. V samo dveh urah je ujela alpiniste, katerim je pot vzela sedem ur. Ko so se približevali vrhu in so bili plezalci zaradi visoke višine že precej utrujeni in počasni, je Mera tekla naprej in jih spodbujala.

”Nikoli še nisem doživel česa takšnega, da bi si vrh delil skupaj s psom. Na vrhu se je ulegla pred mano in se želela crkljati,” je dejal Don, ki Mere žal ni mogel odpeljati domov in jo posvojiti. Je pa to naredil eden izmed vodja šerp v tej odpravi.

Don Wargowsky (outsideonline.com)

Mera naj bi tako postala prvi pes v zgodovini, ki je dosegel višino 7000 metrov.

vir: independent.co.uk