Res zebe le majhne pse?

Pogosto lahko slišimo, da zebe le majhne pse, kar pa nikakor ni res. Tudi veliki psi se lahko tresejo zaradi mraza in jih seveda tudi zelo zebe. Občutljivost na mraz je odvisna od različnih dejavnikov.

Ali je, na primer, dalmatinec majhen pes? Nikakor, a ga lahko zelo zebe in v mrazu trpi, saj nima takšnega kožuha, ki bi ga grel v hladnih dneh. V mrazu se slabo počutijo vsi psi, ki imajo zelo kratko dlako brez podlanke in seveda psi, katerih domovina je v bolj toplih krajih. Na mraz so bolj občutljivi tudi psi, ki živijo v ogrevanih stanovanjih, saj njihova dlaka oz. podlanka ni tako gosta in dolga kot pri sovrstnikih, ki živijo na prostem.

Bolj občutljivi na mraz so tudi psi, ki jih prepogosto kopamo, saj s tem kožuh razmastimo in s tem med drugim zmanjšamo naravne zaščitne sposobnosti kožuha. Naravna sposobnost kožuha med drugim pomeni, da se v vročini dlake ”zrahljajo” oz. sprostijo, s čimer pustijo zraku, da kroži skozi kožuh in s tem ohlaja telo. V mrazu pa se dlake ”stisnejo”, se bolj priležejo koži in s tem postane kožuh gostejši in omogoča boljšo zaščito pred mrazom.


Bolj občutljivi na mraz so tudi psi, ki jih prepogosto kopamo, saj s tem kožuh razmastimo in s tem med drugim zmanjšamo naravne zaščitne sposobnosti kožuha.


V mrazu pa lahko zebe tudi pse, ki imajo dolgo in gosto dlako. To se zgodi še zlasti pri starejših in bolnih psih, saj imajo ponavadi slabši imunski sistem in slabšo prekrvavitev. Takšni psi se tudi z gibanjem ne ogrejejo. In kako lahko pomagamo psom, ki so bolj občutljivi na mraz? Seveda s plaščkom, ki mora biti primerne velikosti in primerne kakovosti. Poznati pa moramo tudi negativne strani plaščkov. ”Oblečeni” psi imajo omejene možnosti za govorico telesa, ki je zelo pomemben del njihovega sporazumevanja z okoljem. Poleg tega se plašček drgne ob dlako, preprečuje prezračevanje kožuha in omejuje naravno delovanje termoregulacije.

Zakaj psi sovražijo poštarje?

Ikonsko sovraštvo med psi in poštarji ni povsem iz trte zvito, pač pa temelji na dejstvih.

Psi, ki so nagnjeni k čuvanju lastnega ozemlja, začnejo na prišleka (poštarja) lajati, se zaganjati v ograjo ali vrata. Poštar pa opravlja svoje delo, odda pošto in nadaljuje obhod. Gre za odličen primer potrjevanja in utrjevanja vedenja – pes laja na poštarja, da bi ga pregnal, poštar odide. Ker je pes z lajanjem dosegel svoje, se bo držal te metode.

Čeprav pes po njegovo poštarja uspešno odpodi od hiše, se ta kar naprej vrača! To problem še povečuje, saj ga pes že pričakuje in se okoli njegovega prihoda postavi v čuvajsko držo, da bo dobro opravil svojo nalogo – tujca odpodil od hiše.

Poleg tega poštarji na sebi nosijo kup različnih vonjav (ljudi, psov), zaradi katerih so čuvajem še bolj sumljivi.

Zaradi narave svojega dela so poštarji torej imenitna tarča naših psov, kar pa ne pomeni, da to velja vedno in povsod. Nekateri psi so s poštarji pravi prijatelji. No, ampak če smo čisto iskreni, teh ni prav veliko kajne?

Sicer pa bomo najbolj učinkoviti, če bomo že mladička navadili na prihod poštarja ter si za to vzeli čas (seveda bo vse skupaj bolj učinkovito, če bo tudi poštar pripravljen na sodelovanje). Pred leti so na Štajerskem celo izvedli akcijo spoprijateljevanja psov in poštarjev.

Najbolj učinkovita rešitev za obe strani pa je zagotovo ta, da poštni nabiralnik postavimo na zunanjo stran ograje. Pes poštarja ne bo dojel kot vsiljivca na svojem teritoriju, poštar pa bo v miru opravljal svoje delo.

 

Vonj igra močno vlogo od legla naprej

To, da psi vohajo bolje kot ljudje, vemo vsi, a tu ne gre samo za površino vohalnega epitela (5 cm2 pri ljudeh in 150 cm2 pri nemškemu ovčarju).

Pasje vohalne celice so veliko bolj občutljive in precej bolj goste, kot jih imamo ljudje. Vonj igra močno vlogo že v leglu in tudi kasneje v življenju psa. Predvidevajo, da ima vsak pes svoj značilen vonj, ki se razlikuje od ostalih. Zato lahko sprememba vonja povzroči tudi zmedo pri drugemu psu. Zdravila, ki se uporabljajo za anestezijo, lahko vplivajo tudi na osebni vonj; težava, ki je dobro poznana tudi pri mačkah.


Psi, večinoma samci, označujejo svoj teritorij z urinom, ki vsebuje informacije o spolu, starosti, možno celo o zdravstvenemu stanju in rangu na hierarhični lestvici.


Običajno samci, ki so višje po rangu, markirajo višje. To vpliva tudi na vedenje določenih zelo samozavestnih psic, ki po želji urinirati čim višje, dvignejo obe zadnji tački in urinirajo čim višje na izbrani točki. Podobno vedenje je opaziti tudi pri iztrebljanju. Verjetno ste že opazili, kako psi iščejo največji grmiček ali travo, se vrtijo in iščejo najvišji možni kotiček, kjer bi označili svoje mesto. Praskanje po tleh samo še dodatno razširi označeni teritorij.

Vonj pomembno vpliva na vedenje psa kot takšnega. Ne samo, da je izredno pomemben pri medsebojnem prepoznavanju, označitvi teritorija in iskanju plena. Intenzivno iskanje (vohanje) lahko zelo utrudi psa. Kot zanimivost: znanstveniki predvidevajo, da imajo psi, kot so baset, bigl in bloodhound dolge nosove in tudi dolga ušesa zato, da si z njimi pomagajo usmerjati vonjave bližje nosu.

Avtor: Urška Krivec

Eno pasje ni sedem človeških let

Psi se starajo mnogo hitreje od ljudi, vendar formula množenja s številko 7 ni najbolj verodostojna.

Pasji razvoj posebej intenzivno poteka v prvem letu življenja, potem pa se dozorevanja oz. staranje upočasni.

Najpomembnejša dejavnika, ki določata tempo staranja sta pasma in velikost. Pri enem letu starosti so psi načeloma sredi najstniškega obdobja in so že dosegli spolno zrelost, torej jih nikakor ne moremo primerjati s sedemletniki. Mnogo majhnih in pritlikavih psov (maltežani, pritlikavi kodri, čivave …) dočaka starost 15 let in več, medtem ko večina velikih psov molosoidnih pasem (nemške doge, angleški mastifi, novofundlandci …) po navadi živijo od 8 do 10 let.

Pri tem je zanimivo še to, da prav psi velikih pasem dozorijo pozneje kot majhni psi, kljub krajši življenjski dobi.

Visok, otroški glas bolj pritegne pasjo pozornost

Raziskovalci na britanski York University so želeli ugotoviti, kakšen vpliv ima na psa uporaba visokega (otroškega) glasu. ”Vemo, da psi ne morejo govoriti, zato smo želeli ugotoviti, ali način, s katerim nagovarjamo psa, vpliva na njegovo razumevanje,” je dejal glavni vodja raziskave Alex Benjamin.

Dosedanje tovrstne raziskave so pokazale, da ima ”otroška” govorica vpliv pri mladičkih, medtem ko je ta na odraslega psa zanemarljiv. Toda Benjamin in ekipa, ki so testirali prav 69 odrasl1ih psov, so dokazali, da ni čisto tako. Psi so pri testih poslušali različne glasove ter vsebino. Najprej osebo, ki je uporabljala ”otroški” glas in besede, usmerjene k psu (”priden kuža”, ”a greva na sprehod”). Druga oseba je uporabljala ”odrasel” glas brez vsebine, ki bi se navezovala na psa (”včeraj sem bil v kinu”). Potem pa so vse to še premešali. Psi so poslušali še osebo z ”otroškim” glasom, a brez vsebine, ki bi se navezovala na psa in osebo z ”odraslim” glasom in k psu usmerjeno vsebino. Tako so ugotavljali, ali je ton glasu tisti, ki vzbudi pasjo pozornost, ali so to same besede.

Raziskovalci so opazovali stopnjo pozornosti, ki so jo psi namenili posameznim glasovom, psi pa so morali izbrati, s katerim ”glasom” bi se raje igrali in družili.

Rezultat? Psi bi se najraje družili z ”govorcem”, ki se pogovarja ”po otroško” in z vsebino, ki je namenjena psu. Torej, da na polno vzbudimo pasjo pozornost, moramo uporabiti obe stvari.

”Zdi se mi zelo zanimivo, da so naši psi sposobni uporabljati tako akustično kot vsebinsko informacijo, da ugotovijo, kateri govor je namenjen njim,” je dejal avtor raziskave, zaključil pa takole: ”Če uporabljate to vrsto govora, lahko to raziskavo jemljete kot dokaz, da niste nora pasja mama. Psi imajo očitno to radi!”

Psi za odkrivanje glutena

Psi nam pomagajo na različnih področjih, pri tem zagotovo najbolj izstopa zdravstveni vidik. Od leta 2011 psi pomagajo tudi ljudem s celiakijo in sicer tako, da odkrivajo vsebnost glutena v hranilih.

Prvega psa za odkrivanje glutena je izšolala znana slovenska vaditeljica psov Maja Golob. To je bil beauceron Elias, ki še vedno pomaga veterinarki s celiakijo v ZDA. Golobova je kasneje izšolala še nekaj psov, ki pomagajo svojim ljudem v ZDA. Ni znano, koliko je vseh psov za odkrivanje glutena, vsekakor pa številka ni visoka, v Evropi naj ne bi bilo še nobenega. Kot je dejala Golobova, so za odkrivanje glutena najprimernejše ovčarske pasme, pa tudi prinašalci in španjeli. Pes mora biti po naravi zelo vodljiv, imeti mora veselje do dela z nosom. Poleg tega mora imeti vse lastnosti dobrega spremljevalca in družabnika.

Šolanje je precej zahtevno, saj je treba psa naučiti, da bo hrano ovohal ter zanesljivo nakazal, ali je v njej gluten. Pasji nos je sposoben odkriti tudi zelo majhne količine glutena, nakaže celo, če gre zgolj za ”okužbo” določene hrane z glutenom. Takšna natančnost oz. občutljivost pa je seveda nujno potrebna, saj bolniku škodi že najmanjša količina te rastlinske beljakovine. Psa večinoma uporabljajo za odkrivanje glutena v hrani, ki ni pripravljena doma.


Šolanje psa za odkrivanje glutena traja v več fazah od 6 do 9 mesecev.


Psa je pri učenju treba seznaniti z večino hrane, ki vsebuje gluten, in ga naučiti, da jo razlikuje od brezglutenske in da to zna tudi nakazati. Glede na obstoječe informacije, je zanesljivost psov pri odkrivanju glutena praktično 100 %. Do napak prihaja le na pričetku, ko uporabnik in pes še nista usklajena.

RECEPT: piščančji keksi

Tokrat so v Pasji pekarni Pika z nami delili enostaven recept za okusne priboljše – piščančje kekse.

Potrebujemo:

  • 2 skodelici pšenične moke
  • 1 skodelico kuhanega piščančjega mesa
  • 2 jušni žlici olja
  • 1 jajce
  • 1 jušno žlica lanenih semen

Priprava:

Meso drobno narežemo oz. zmeljemo. Mesu dodamo jajce, olje, moko in lanena semena. Vse dobro pregnetemo. Če je testo presuho, dodamo malo vode. Razvaljamo ga na pomokani površini in s pomočjo modelčka izrežemo piškotke. Pečico segrejemo na 180 °C. Izrezane piškote položimo na peki papir in jih pečemo 15 minut.