Nekateri psi že berejo: kako se lotiti učenja?

Psi pomočniki, ki s svojo prisotnostjo pomagajo otrokom s težavami pri branju, danes niso več nobena redkost. A brati smo začeli učili tudi druge pse …

…, čeprav vemo, da ne morejo zares razumeti sporočila prebranega, vsaj ne na tak način, kot to zmoremo ljudje.

Četudi smo glede smiselnosti in prihodnosti izobraževanja pasjih ‘bralcev’ skeptični, lahko svoje pse poskusimo za zabavo naučiti prepoznavati nekaj napisanih povelij. Če drugega ne, se bomo lahko s tem pohvalili pred znanci in prijatelji, pri učenju pa bomo zagotovo uživali oboji – kuža in mi.

  • Psa učimo brati napise za tiste vaje, ki jih že zanesljivo obvlada in se na naša ustna povelja zanje odzove pravilno, takoj in brez oklevanja. Najbolje je, da začnemo s poveljem ‘lezi’, nadaljujemo s ‘sedi’, nato pa morda ‘glas’. Če teh vaj pes še ne obvlada dovolj, jih najprej utrdimo.
  • Pes se bo naučil ‘prebrati’ napis tako, da bo povezal videz napisa in slušno povelje, ki ga že pozna. Kot vselej se mora nov element, ki ga uvajamo v učenje, pojaviti tik pred zaporedjem, ki ga pes že pozna. Pri učenju prepoznavanja napisa LEZI, se pes že uleže, ko sliši ‘lezi’ (povelje – pes se takoj uleže – nagrada).
  • Nov element pri učenju je zdaj list papirja z napisom, zato ga moramo psu pokazati, preden rečemo ‘lezi’ (NAPIS – povelje – pes se takoj uleže – nagrada). S ponavljanjem tega zaporedja pes ustvari povezavo med napisom in slušnim poveljem. Ker na ta napis način prevzame vlogo slušnega povelja, lahko zato čez čas izgovorjeno povelje ukinemo, saj se pes odziva že na napis.
  • Šele ko dobro utrdimo ‘branje’ prve besede, se lotimo učenja branja naslednje. To je lahko za psa precejšen izziv, saj morda še ne razume, da mu tisto, kar naj naredi, pove napis na listu in ne dejstvo, da se ta nenadoma prikaže pred njim.

Postopek učenja je podrobno razložen v knjigi ‘Teach Your Dog to Read’.

Razumevanje ‘branja’ bomo psu zelo olajšali, če ga bomo učili postopno in zares dosledno. Na začetku se izogibamo učenju napisov za vaje, kot sta npr.: ‘daj tačko’ ali ‘vijugaj osmico med mojimi nogami’, saj moramo pri tem iztegniti roko ali se razkoračiti, s tem pa psu že namignemo, kaj naj stori. Take vaje pridejo na vrsto kasneje, ko pes že dobro razume, kako vse skupaj poteka.

Veliko zabave pri učenju!

Karmen Zahariaš

 

V ZDA labradorec že 29. leto na prvem mestu priljubljenosti

Že 29. let po vrsti je labradorec najbolj priljubljena pasma v Ameriki, kot so 1. maja objavili pri AKC (American Kennel Club).

Rezultati temeljijo na 1,4 milijona psov, ki so bili registrirani pri AKC v letu 2019.

Vrh lestvice ostaja nespremenjen, labradorec ‘kraljuje’ že skoraj 30 let. Na letošnji lestvici mu sledijo nemški ovčar, zlati prinašalec, francoski buldog, buldog, pudelj, angleški brak, rotvajler, nemški kratkodlaki ptičar in valižanski corgi. Ta se je letos prvič prebil med 10 najbolj priljubljenih pasem v ZDA.

Drugo leto zapored je med ‘top 10’ tudi nemški kratkodlaki ptičar, yorkie-ja (ta je bil leta 2008 celo na 2. mestu) pa ni več tam.

Še nekaj zanimive statistične primerjave: Pasma št. ena  v 40. letih – koker španjel – je v 80. letih ‘doživel renesanco’ in v letih 1983 – 1990 je bil na samem vrhu lestvice. 23 let se je držal na vrhu, dokler leta 1991 ni prestola prevzel labradorec.

Katere pa so pri nas najbolj priljubljene pasme, si lahko preberete tukaj.

Avtodom, ženska in štirje psi

V času, ko nas večina sanja o poletnem dopustu, ki je kar naenkrat postal izmuzljiv, so popotniške zgodbe nekaj, kar nas vsaj v mislih popelje stran …

Ko se bo stanje vrnilo nazaj v normalne tirnice, bo veliko ljudi zopet ‘posvojilo’ cesto za svoj dom in se v takšnih ali drugačnih mobilnih hiškah selilo po svetu.

V tem času podjetje Freedom Vans intenzivno objavlja zgodbe svojih kupcev – izdelujejo namreč avtodome za najrazličnejše generacije in družine. Tista, ki je pritegnila nas, je zgodba o bodoči lastnici enega teh avtodomov, ki so ga za izdelali posebej zanjo in za njene 4 pse, ki bodo njeni sopotniki. Avtodom so simpatično poimenovali Pluto.

Avtodom (Mercedes Sprinter 144) je poln psom prijaznih kotičkov in prilagojen potovanju s psi. Med drugim ima senzor temperature, ki skrbnici v njeni odsotnosti omogoča, da kadarkoli preveri, kakšno temperaturo imajo psi, ki so v avtu.

© Freedom Vans

”Avtodom Pluto je navdih dobil pri 4 psičkah bodoče lastnice in njeni veliki želji po popotovanju s štirimi psi in občasno še z dvema posvojenčkoma,” je za Lonely Planet povedal Kyleigh Rogers, solastnik podjetja Freedom Vans.

Celoten znesek za potovanje s psi popolnoma prilagojenega avtodoma znaša 90.000 dolarjev.

vir: Lonely Planet

Kakšno je pravilno obnašanje do psov, ki jih ne poznamo?

Za obnašanje do psov, ki jih ne poznamo se zdijo pravila v teoriji logična in zdravorazumska. V praksi pa, kot da bi vse skupaj pozabili.

Ko nam pot prekriža prikupen kuža, se veliko ljudi enostavno ne more zadržati ter ga enostavno – poboža. A bonton, ki sodi k tovrstnemu vedenju, tega ne odobrava. Lahko se vprašamo tudi tako: kako pa bi se človek počutil, če bi ga mimoidoči kar malo pobožali, ko bi se jim to zahotelo? In potem, če pes zarenči, ker mu to pač ni všeč, je seveda pes nevzgojen in neprijazen. Ni morda tak mimoidoči, ki posega v njegov prostor?

Zatorej, če nam ljubezen do štirinožnih prijateljev ne da miru, je potrebno najprej stik navezati s skrbnikom. Vprašati, kakšen je njegov pes, ali ga smemo pobožati.  Morda ima ta pes kakšno slabo izkušnjo in mu božanje tujcev ne odgovarja. Morda ni najboljše volje, je bolan, poškodovan, preprosto utrujen. Zaradi vsega tega ne bi smeli nikoli kar tako planiti  na tujega psa. Ker gotovo tudi nam ni všeč, če se na sprehodu kar naprej nekdo vtika v osebni prostor našega psa.

Poškodovano žensko rešila psa, ki sta naredila izjemen načrt

Da je Pita Oates danes živa in zdrava se ima, kot pravi, zahvaliti predvsem svojima dvema psoma, ki sta jo rešila, ko se je med tekom poškodovala.

48-letna Pita iz Lancashira v Veliki Britaniji se je nekega zgodnjega večera odpravila na tek, družbo sta jih delala njena borderska ovčarja, Buddy in Meryln.

Med tekom je Pita padla in si zlomila nogo, ostala je ujeta v precej odmaknjeni in divji pokrajini, zaradi mraza pa je postajala vedno bolj podhlajena. Tri ure je ostala ujeta, brez telefona, jokala je od bolečin in izgubljala zavest, bila je že skoraj noč in tedaj sta v akcijo stopila njena psa.

Mlajši, Buddy, je ostal ob njej, Merlyn pa je izginila. Ker sta bila psa neločljiva, je situacija Pito še bolj spravila iz tira. Buddy je na vso moč lajal ob njej, ko je veter popustil, pa je Pita slišala tudi Meryln, ki se oglaša precej daleč stran. Zdelo se ji je, da se psa med seboj sporazumevata.

Merlyn je sčasoma naletela na sprehajalca in ga popeljala do svoje skrbnice, katero so nato prišli iskat reševalci in bila je rešena. Odnesla jo je z zlomljeno nogo in dislociranim kolenom.

”Rešila sta me, brez dvoma sta me rešila,” je dejala Pita.

 

 

‘Naravna zaščita mladičev’ je samo mit

Mnogo ljudi je prepričanih, da mladičke ščiti t.i. ‘naravna zaščita’ in da jih zato večji psi ne napadajo. Gre za povsem iz trte zvit mit.

Tudi srečanje mladiča z večjim psom se lahko konča s slabo izkušnjo, tudi krvavo, in ta izkušnja bo mladička spremljala vse življenje.

Zmotno prepričanje, da imajo mladiči naravno zaščito pred napadi drugih psov, je precej razširjeno. Opazimo lahko veliko lastnikov, ki v veri, da se zaradi naravne zaščite ne more zgoditi nič hudega, dovolijo, da se odrasel pes in mladič nenadzorovano skupaj igrata.

Zaščita velja le v domačem krdelu

Mladiči so res zaščiteni pred napadi odraslih psov, ampak le v domačem krdelu. Ko pride v krdelo tuji pasji mladič, ta najverjetneje ne bo imel nikakršne zaščite, saj ne sodi v njihovo krdelo in tam nima kaj iskati, pomeni ‘ena usta’ več, je rival pri iskanju spolnega partnerja … – tako razmišljajo odrasli psu, zato mladiček v večini primerov ni dobrodošel. Zaradi ‘konkurenta’ odraslega psa skrbi tudi to, da bo začelo primanjkovati prostora. Upoštevati moramo tudi to, da psi neradi karkoli delijo z drugimi – naj gre za hrano, igračke ali naklonjenost njihovih ljudi.

Nikoli brez nadzora

V naravi skrb za mladiča prevzame živalska mati. Ta poskrbi, da mladič dobi dovolj hrane, hkrati pa ga vzgaja in poučuje, kaj je prepovedano in kaj dovoljeno. Starejše in bolne živali pa preveč živahni mladiči lahko tako spravijo ob živce, da jih popadejo. Žrtve so lahko tuji mladiči ali pa mladiči, ki so člani krdela. Zato pozor: mladičev in odraslih psov nikoli ne smemo puščati brez nadzora, saj tako imenovana naravna zaščita mladičev ne obstaja.

Različni odnosi

Nekateri psi do mladičev zares ne občutijo nobene naklonjenosti, še več – prav sovražijo jih, najverjetneje zaradi slabih izkušenj. Na drugi strani pa imamo številne odrasle pse, ki se zelo radi igrajo z mladiči, do njih so izjemno nežni. Zato igranje odraslega psa in mladiča za vsako ceno preprečevati nima smisla, naj pa druženje poteka pod določenimi pogoji. Igro moramo nadzorovati tudi zato, ker igranje večjega in bolj živahnega psa s pasjim mladičem utegne biti nevarno za sklepe mladička.

Zakaj volkovi tulijo?

Namen tuljenja pri volkovih je medsebojno komuniciranje, ko se zbirajo za lov, ko želijo priti v stik s predstavniki drugega spola …

Tuljenje se sliši celo 15 kilometrov daleč. Pri volčjih mladičih se sposobnost tuljenja razvije pri starosti približno 4 tedne. Za mladiče je tuljenje iskanje prvega stika z družino.

Pri raziskovanju vedenja volkov so ugotovili, da ne tulijo vsi volkovi enako. Njihov način oglašanja je bolj ali manj individualen. Že mlade živali pa se učijo spoznavati oglašanje posameznih odraslih osebkov v krdelu. Poleg individualnih razlik pri tuljenju so pri preučevanju ugotovili tudi, da se tuljenje razlikuje glede na regijo, v kateri živijo, in tudi glede na vrsto volkov.

Tuljenje v luno …

Znane so zgodbe o tem, da volkovi tulijo v luno, še posebej takrat, ko je luna v ščipu. Zastavlja se vprašanje, zakaj to počnejo. Doslej strokovno veljavnega odgovora na to vprašanje še nismo dobili – znano je le, da volkovi intenzivneje tulijo ob svitu in v mraku. Prav mrak je čas, ko se prične življenje ponoči aktivnih volkov. Ali je tuljenje v času, ko se pojavi mesec, povezano z mrakom, ali pa volkovi takrat tulijo zato, ker v nočeh, obsijanih z mesecem, uspešneje lovijo, ostaja odprto vprašanje.

Titanik preživeli 3 psi, več pa jih je za vedno ostalo v morju

Več kot 20 psov naj bi bilo bilo vkrcanih, ko je Titanik izplul na tragično pot, od teh so le trije preživeli. Za pse je bilo na ladji sicer dobro poskrbljeno, imeli so organizirano tudi vsakdanjo rekreacijo.

Trije psi, ki so Titanik preživeli, so imeli nekaj skupnega: vsi trije so bili majhni in nihče ni bil vkrcan v kletke, pač pa so bivali v sobah. Vse tri so njihovi skrbniki vzeli s seboj na rešilne čolne, zavite v odeje ali skrite pod plašč.

Lady je bila pasme pomeranec, vkrcala se je skupaj z skrbnico Margaret Bechstein Hays, ki je psičko kupila v Parizu. Margaret je Lady zavila v odejo in se skupaj z njo vkrcala v rešilni čoln številka 7.

Sun Yat Sen je bil pekinezer, ki je pripadal Myri in Henryju S. Harperju, založniškemu mogotcu. Par se je s svojim psom vkrcal na rešilni čoln št. 3.

Še en pomeranec je imel srečo, da je preživel Titanik. Njegova skrbnika sta bila Martin in Elizabeth Jane Rothschild. Čeprav je posadka prepovedala vkrcanje psom, je ga. Rothschild vztrajala, da vzame svojega psa s seboj. Pes in ona sta preživela, mož pa ne.

Na ladji pa je bilo več psov, po nekaterih podatkih devet, toda v resnici bojda še kar nekaj več. Večje pasme so bivale v ladijskem pesjaku in ko se je nesreča pripetila, so jih spustili na prosto. Čeprav večina psov ni evidentirana, je nekaj podatkov vseeno znanih.

vir: https://commons.wikimedia.org/

Tam sta bila kavalir kralja Karla in airedalski terier, oba v lasti otrok premogovniškega mogotca iz Philadelphije, Williama Carterja. Kot zanimivost: po poročanju nekaterih virov, se je romanca med Rose in Jackom odvijala prav v Carterjevem avtomobilu.

Milijonar John Jacob Astor je izgubil Kitty, parme airedalski terier. Med izgubljenimi psi so bili še čov čov, foksterier in drugi. Še ena znana žrtev je francoski buldog, Gamin de Pycombe, ki ga je skrbnik kupil tik prek vkrcanjem.

Za konec pa še ena srce parajoča zgodba s Titanika. Potnica Ann Elizabeth Isham se je na Titanic vkrcala skupaj s svojo nemško dogo. Zavračala je vkrcanje v rešilni čoln brez svojega psa, ki naj bi bil prevelik za vkrcanje. Gospa Isham je bila ena izmed štirih potnic iz prvega razreda, ki je umrla na Titaniku. Pravijo, da Ann Elizabeth umrla v objemu svojega psa – tako naj bi ju našla tudi rešilna ladja.

vir: akc.org

Se psi lahko smejijo?

Mnogi skrbniki so prepričani, da se psi ne morejo oz. ne znajo smejati in da je pasji nasmeh lahko zgolj utvara.

Ampak z raziskavo so dokazali, da se psi lahko tudi smejijo. Res pa je, da tega ne zmore vsak pes. Znanstveniki domnevajo, da so psi povzeli nasmeh od ljudi v tisočletjih skupnega življenja. Kadar pes pokaže zobe, je to ponavadi znak grožnje. Vendar pa so mnogi psi sposobni razbrati, da jim je človek, ki se smeji (in pri tem kaže zobe) naklonjen in je dobro razpoložen. Psi, ki znajo odlično oponašati, so od ljudi prevzeli tudi nasmeh, ampak deležni so ga le ljudje, ki so jim všeč. Zanimivo pa je, da psi tega vedenja ne kažejo pri komuniciranju s svojimi vrstniki.

 

Hvaležni kužki nas čakajo v zavetišču

Slovensko ljudstvo ljubiteljev živali je to pomlad kar malo razburkala nemška novinarka in pisateljica Elli Radinger. Je zelo uspešna pisateljica, prevajajo jo v veliko jezikov in pozna jo ves svet.

Kolumno piše: Tone Hočevar

Nekoč, tako rekoč v mladih letih, jo je usoda zanesla med volkove v ameriški divjini, potem se jim je zapisala – volkovom in psom, ki so jo spremljali že od doma. Pri skoraj sedemdesetih se posveča samo še psom, z volkovi naj zdaj živijo mlajši; skrajno naporno je preživljati peklenske zime v hribih ameriškega srednjega zahoda.

Piše še eno knjigo, tokrat o vseh darovih, ki jih je prejela od divjine in jih zdaj deli naprej. V času novega virusa, ki grozi, da bo za trenutek umiril, skoraj ustavil svet, ki je tako zelo stremel k nenehni rasti proizvodnje in k dobičkom tistega enega samega odstotka človeštva, ki v žepe pospravi vse, se mora tudi Elli umiriti. V Slovenijo je še pripotovala, zdaj se bo nekaj časa posvetila samo svoji psički Shiri in sklepnemu oblikovanju knjige ‘Dar divjine’.

Divjina je bila tista, pravi, ki ji je pomagala doumeti, kako nespametno je nenehno pehanje za dobičkom. Volkovi so ji dali razumeti, da smo ljudje pozabili na iskrenost, pa na skrb za svoje starejše, pa na pravšnjo vzgojo mladine. Svet se peha samo še za uspehom in zaslužkom. Še v oči se več ne gledamo.

Naneslo je, da so me njeni založniki povabili, da sem se v Cankarjevem domu pogovarjal z gospo, ki ima izjemno izoblikovan, do kraja izdelan odnos do živali. Tudi dlake na jeziku nima, že zdavnaj so vse izginile. Srečo sem imel, da sem se z njo lahko pogovarjal več kot večina njenih novih slovenskih znancev in izpraševalcev. Vse je ganila s pripovedmi o svojih psih, ki so se postarali in se je morala od njih poslavljati. Tudi o mojih treh psičkah, ki so se poslovile lani – tri v enem samem letu – sva se pomenkovala.

In o psički Karmen sva tudi spregovorila, ki bo prišla k naši hiši bržkone že to pomlad. Njena skrbnica, naša prijateljica Irena, ima težave z zdravjem. Ne more ji več nuditi sprehodov kot nekoč. Ko je bila Karmen še mladička – zavržena in zapuščena je bila – jo je Irena rešila. Ponudila ji je dom, jo vzgojila. Njena usoda se zdi podobna poti naše Čopke, tiste, ki nas je pri devetnajstih zapustila pred novim letom.

»Ko se bo poslovila Shira – petnajst let šteje – bom novega pasjega prijatelja spet poiskala v zavetišču,« pravi Elli Radinger. Toliko kužkov tam čaka, da kdo pride ponje, tako hvaležni znajo biti in predani, da si človek v zrelih letih res ne more želeti ničesar boljšega. Stroški za veterinarske usluge so pri njih največkrat res višji kot pri mladičih, povrnejo pa vsak cent – stokrat ga povrnejo.

»Pri naših letih,« pravi Elli in se nasmehne, »se pa res ni več treba nenehno prilagajati vsakomur in sprejemati prav vsako muho politikov, ravnateljev, oblastnikov. Na kateri koli ravni. V vsakdanjem življenju, ali pa ko gre za volkove v naši vase zaverovani Evropi; ta bi se svojega naravnega bogastva najraje kar znebila.« Tudi pse in z njimi ljubitelje psov nenehno poskušajo vkleniti v okove takih in drugačnih organizacij, institucij, pasemskih usmeritev in – kar je po njenem mnenju še huje – celo pasjih razstav. Pri srcu so ji prinašalci, ker so nekako prilagojeni njenemu značaju. Nobeden izmed njenih prinašalcev pa ni bil razstavni lepotec; mešanci med eno in drugo vrsto prinašalcev so bili. Ali pa mešanci med mešanci … Ko sva se pogovarjala o tem, sta med nama pri mizi ležali moji Pupi in Hera, obe rodovniški psički s papirji, celo s kakšnim na pasji razstavi pridobljenim cacibom. Ker pa ne Elli in ne jaz nisva rasista, sva se razumela. Nobene zamere ni bilo. Olajševalna okoliščina je bilo tudi dejstvo, da so bile vse tri naše pasje pokojnice lanskega leta psičke iz zavetišč.

Knjigi o volkovih, s katerimi je živela četrt stoletja v popolni divjini, bom še enkrat prebral. Pa tisto o starih psih tudi, v kateri pove, kako modri, volkovom podobno modri, znajo biti kužki, ko se umirijo in upočasnijo. Prav tako kot ljudje na zrela leta.