Štirinožec Kimi bere z otroki v URI Soča

Program R.E.A.D. ali beremo s tačkami izvaja terapevtski par (pes s svojim vodnikom) na otroškem oddelku URI Soča že tri leta.

Pri gibalno oviranih otrocih se pogosto pridružujejo težave na področju opismenjevanja, zato je ta posebna oblika bralne motivacije zelo dobrodošla.

Vsakih štirinajst dni otroci že nestrpno pričakujejo obisk kužka Kimija. Najprej se z njim malo poigrajo, saj si tudi Kimi tega želi. Čeprav Kimi ne ve natančno, kateri otroci ga pričakujejo, zagotovo ve, da ga čaka »zelena žaba« – blazina z granulatom, na kateri se bo udobno namestil za poslušanje. Ko otroci vidijo, kako vesel je Kimi, tudi oni, brez strahu, sproščeno, pristopijo k branju.

Otroci se na prihod Kimija skrbno pripravijo. Vsak si izbere svoje besedilo, ki ga bo prebral Kimiju. Pri glasnem branju nimajo nobenih zadreg, saj vedo, da bodo lahko brali v lastnem tempu in da jih Kimi ne bo popravljal pri branju.

Po branju se skupaj tudi pogovorijo o besedilu in potem sledi Kimijeva nagrada za uspešno branje: »petka«.

Ob odhodu se igrajo še skrivalnice bombonov, potem Kimija na vrvici pospremijo z oddelka. Tudi to je pogosto zelo terapevtsko.

S pomočjo Kimija pa otroci premagujejo tudi javno nastopanje. Tako je v bolnišnični šoli OŠ Ledina nastal govorni nastop, na katerem je učenec Mark predstavil opis živali. Mark je, tudi s Kimijevo spodbudo, odlično opravil svoj govorni nastop.

Takole je zapisal Mark Mlakar:

Kakšen je KIMI?

KIMI je terapevtski pes, ki prihaja na otroški oddelek URI Soča. Jaz mu pogosto berem, saj me zelo rad posluša.
Za nagrado pri branju dobim njegovo „ petko“.

Kimijeve značilnosti

Je  družni pes in prihaja z Japonske; Velik je približno 28 cm;Tehta do 3 kg; Dlaka je bujna, dolga, svilnata; Barva dlake je bela z rdečimi ali črnimi lisami; Simetrija obraza je zelo izrazita; Življenjska doba je do 15 let.

Japonski španjel

KIMI je pasme japonski chin (japonski španjel). Pasma je še vedno razmeroma zelo redka in neznana. Ima celo kraljevo zgodovino – kraljica Alexandra jih je imela v lasti 261. KIMI je tako rekoč kraljeve krvi.
Ima brata Leona in sestrico Luno.

Kimi je suho hrano – brikete, en obrok, drugi obrok pa je sestavljen iz mesa in zelenjave. Za nagrado dobi pasje priboljške.

Kako se razmnožuje?

Japonski čini so sesalci. Na leto samica skoti od 1 do 3 mladiče. Pri mami sesajo mleko.

Kje živi?

Kimi živi v stanovanju. Lepo se ujame z Bartom, saj se radi igrajo in hodijo na razgibane sprehode, je prijeten, ljubezniv, pameten, živahen ter vedno igriv pes.

Kako se oglašajo?

Čini zelo redko lajajo. Njihovo oglašanje je zelo posebno. Njihovo oglašanje se sliši kot bi peli. To se je naučil tudi Kimi.

Hvala Kimiju in Tačkam pomagačkam, da nas obiskujejo.

Mark Mlakar in Tanja Babnik (prvi del besedila)

Deklica in psička, ki sta preživeli 11 dni v sibirski divjini, dobili svoj kip

Na letališču v ruskem Yakutsku so postavili kip deklice Karine in njene psičke Naide, ki je posvečen njuni vztrajnosti.

Konec julija leta 2014 se je Rodion Chikitova, ki z družino živi v oddaljenem delu Rusije, odpravil na izlet do svoje, še bolj oddaljene vasi. Ne da bi vedel za to, mu je v gozd sledila njegova 4-letna hči Karina, z njo pa se je odpravila psička Naida. Karinina mama je mislila, da je mož hčer vzel s seboj, toda tega ni mogla preveriti, saj je tukaj ni telefonske povezane. Z možem sta se slišala čez nekaj dni, ko je prispel v svojo vas in z grozo sta ugotovila, da deklice ni z njim.

siberiantimes.com/SakhaPress

Deklico so iskale reševalne ekipe po zraku in zemlji, toda o Karini ni bilo sledu. Eden izmed reševalcev se je moral med iskanjem celo spopasti z medvedom. Take informacije in dejstvo, da je bila dnevna temperatura v tistih dneh okrog 40 stopinj, so grozo staršev še povečevale.

Po devetih dneh se je v vas, kjer je živela Karina z družino, vrnila psička Naida. ”To je bil trenutek, ko smo bili prepričani, da Karine ni več in je usahnilo še zadnje upanje, saj je bila prisotnost psičke ob njej edino, kar nam je dajalo upanje. Noči so namreč izredno mrzle, temperature se spustijo tudi pod ničlo in edino tako, da bi jo psička grela, bi deklica lahko preživela” je dejal eden izmed reševalcev.

Toda psička je reševalce vodila do deklice in dva dni zatem (skupno po 11 dneh) so jo reševalci našli izmučeno, toda živo. Karina, ki je imela tedaj le 3 leta in 7 mesecev, je preživela tako, da je pila rečno vodo in jedla jagodičevje, posteljo pa si je naredila v globoki travi.

Zakaj imajo psi moker smrček?

Večina pasjih skrbnikov meni, da je moker in vlažen pasji smrček znak dobrega zdravja našega kosmatinčka.

Pa ste se kdaj vprašali, zakaj je pasji smrček moker? Če se ljudje v prvi vrsti bolj zanašamo na svoj vid in čutilo oči, je pri psu ravno obratno. Njegovi možgani se bolj zanašajo na tisto, kar vohajo in tako je nos ali smrček zanje zelo pomemben, pravzaprav ključen za preživetje. In moker smrček dela mnogo bolje kot pa suh. Poleg tega pa moker smrček psa tudi ohlaja. Psi imajo smrček vlažen zato, ker se njihovi solzni kanali iztekajo v nos. Vlaga na smrčku je mešanica sline in sluzi, smrček postane moker tudi tako, da si ga pes oblizuje (na ta način si ga tudi čisti). Za konec pa še to. Četudi ima vaš pes suh smrček, to še ne pomeni, da je z njim zagotovo nekaj narobe. Tako kot ima lahko bolan pes moker smrček, ima lahko zdrav pes suh smrček. Pozornost pa ne bo odveč takrat, ko ima pes suh in topel smrček, poleg tega pa še izcedek iz nosu, madeže na nosu ali kakšne druge spremembe smrčka.

Š.D.

Rin Tin Tin, verjetno najbolj znan nemški ovčar na svetu

Med najbolj znane pse v zgodovini sodi tudi Rin Tin Tin, čeprav njegova zgodba morda ni tako znana kot zgodbe Rexa, Lassiea ali Hatchika.

Rin Tin Tin je bil nemški ovčar, rojen leta 1918, ki ga je z bojnega polja prve svetovne vojne rešil ameriški vojak Lee Duncan, ki ga je ljubkovalno klical ‘Rinty’.

Duncan ga je odpeljal v Ameriko ter treniral in Rin Tin Tin je postal zvezda filmskih platnov. S svojo tačko je podpisal 22 pogodb, zaigral v 26 filmih, vse do svoje smrti leta 1932.

Njegova filmska kariera je trajala 11 let, začela se je s filmom The Man from Hell’s River, končala pa z The Lightning Warrior.

Rin Tin Tin je sokrivec, da je nemški ovčar prišel v številne domove in postal priljubljen družinski pes. Uspeh njegovih filmov naj bi studio Warner Bros celo rešil pred morebitnim propadom.

Po njem je ime dobilo mnogo nemških ovčarjev po vsem svetu, tudi pri nas najdemo veliko takih, ki slišijo na ime Rinti.

5 zanimivih dejstev o pasjem poljubu

Pasji poljub ali ko te pes poliže po obrazu, se zdi kot izraz njegove ljubezni. Toda kaj v resnici pomeni takšno obnašanje?

Pasji poljub večina dojema kot – poljub. Toda priznani veterinar dr. Patty Khuly pravi, da v pasjem jeziku to običajno pomeni ‘željo po še’, največkrat hrane. A pasji poljub ni le to, pravzaprav se za njim skriva nekaj zanimivih dejstev.

Psi s poljubom med seboj določijo status

Kot pravi dr. Khuly, je pes, ki ‘poljubi’ drugega psa, nižje na ‘pasji socialni lestvici’. ”Ti socialni znaki so pomembni predvsem za pse v krdelu, saj jim pomagajo razviti trdne socialne strukture z minimalnimi spori.”

Pasji poljubi so stari že 10.000 let

Poljubi so se najverjetneje pričeli prav pri psih in ne pri ljudeh. Od nekdaj mladički ližejo svoje mame, preden dobijo hrano. S ‘poljubljanjem’ nadaljujejo tudi v odrasli dobi in sicer največ ‘poljubov’ namenijo tistemu, ki je njihov prvi skrbnik.

Poljubljanje je lahko senzorično obnašanje

Včasih je edini razlog, da nas pes poliže po obrazu precej neromantičen – privabi ga naš oster, nenavaden, nov vonj. Naj bo to losjon, krema ali pa nekaj, kar smo pojedli in je psu zadišalo …

Psi nekatere ljudi poljubljajo bolj kot druge

Poljubljanje je naučeno vedenje. Če skrbnik, ko ga mladiček ‘poljubi’, to pohvali, ga opogumi, to intenzivno sprejme, bo mladiček to dojel drugače, kot če njegov poljub ignoriramo. To obnašanje bo prenesel v odraslo dobo. Če ste vi edini v družini, ki spodbujate to dejanje pri psu, bo pes poljube mnogo bolj pogosto delil vam kot preostalim.

Obstajata pravi in napačen čas za poljube

Ne glede na to, kako radi imate svojega psa, ne silite ga k tem, da vam deli poljube. Psi konstantno skrbniku sporočajo, kdaj jim je udobno in kdaj ne. Tudi lizanje ali ‘pasji poljub’ je en signal in če to pes naredi sam od sebe, je to sprejemljivo. Če pa bi ga v to silili, lahko postane precej nervozen.

Bogati newyorčani ‘pasjim varuškam’ plačujejo 130 dolarjev na dan

Bogati prebivalci New Yorka za svoje pasje prijatelje najemajo pasje sprehajalce, ki jih odpeljejo iz mesta, da se psi naužijejo svežega zraka.

Pasji sprehajalci psa ‘poberejo’ na njegovem naslovu v en izmed elitnih sosesk, običajno v Sohu ali na Upper West Side s posebnim avtomobilom, ki ima vso potrebno opremo za prevoz psov. Nato jih odpeljejo dobro uro vožnje ven iz mesta, na dolg sprehod po pohodniških poteh, kjer se psi lahko naužijejo svežega zraka, ki ga v njihovih zlatih kletkah primanjkuje. Tak dnevni izlet stane med 80 in 130 dolarji.

Za tem stojijo podjetja, ki skrbno izberejo varuške in pse razdelijo v skupine tako, da so čimbolj kompatibilni, glede na osebnost psa. Pohod običajno traja okrog pet ur.

nycdoggies

”Mestni psi, ki živijo v zelo kontroliranem in sterilnem okolju, mnogo svojih pasjim impulzov nikoli ne izživijo,” je dejala direktorica NYC Doggies, ki opravlja tovrsten posel. ”Izlet jim koristi fizično, še bolj pa psihično, saj se psi lahko svobodno sprostijo v naravi in dobijo senzorično izkušnjo. Ne le, da postanejo drugačni, tudi ko se vrnejo v mestno življenje, obdržijo nekaj tega v sebi,” je še dodala.

Mi pa dodamo samo: blagor psom, ki lahko vsak dan po mili volji raziskujejo naravo in živijo življenje, za kakršnega so ustvarjeni.

Športno kariero zamenjala za kolesarjenje po svetu in reševanje psov

Zadnja štiri leta Ishbel Holmes iz Škotske kolesari po svetu z eno samo misijo: da reši kar največ psov, kot lahko.

Nekdanja šprinterka na velodromu, ki je tekmovala pod iransko zastavo, je svoje emocionalno potovanje za lepši jutri živali pričela čisto nepričakovano, v Turčiji.

Njena avantura se je pričela leta 2014, ko je za seboj pustila svet profesionalnega športa in se odločila prekolesariti svet. S seboj je vzela poceni mestno kolo, okoli 300 evrov gotovine in spalno vrečo.

Najprej je potovala do Turčije, kjer je doživela dogodek, ki je spremenil njene načrte. Videla je, kako štirje psi napadajo šibko psičko.

Lucy, prva rešena psička (Ishbel Holmes/Lonely Planet)

”Psička se je samo ulegla na tla in čakala, kaj bo. Ni se branila, ni napadala nazaj, ni zbežala. Tisti trenutek sem podoživela sebe pri 16 letih, ko sem bila v rejništvu, obkrožena s samimi tujimi ljudmi in z nobenim, ki bi me imel rad,” je Ishbel povedala za Lonely Planet.

(Ishbel Holmes/Lonely Planet)

Kolo je vrgla na stran in tekla pomagat psički, naložila jo je v košaro za zelenjavo in se z njo peljala 600 kilometrov daleč po pomoč. To je bila prva od mnogih rešenih psičk na njeni poti.

”Poimenovala sem jo Lucy. Tako kot jaz, je v svojem življenju trpela in prestala marsikaj,” je še povedala Ishbel, ki je zgodbo objavila na blogu, malo kasneje v dar dobila voziček, s katerim sta z Lucy prepotovali več kot 1600 kilometrov po Turčiji in osveščali ljudi o tem, da je tudi za ulične pse treba (po)skrbeti.

Do danes je Ishbel prepotovala dvajset držav, o svoji avanturi je napisala tudi knjigo. V Braziliji je rešila psičko Mario, v katero se je tako zaljubila, da se je odločila, da jo posvoji. Od tedaj sta nerazdružljivi na vseh poteh.

vir: Lonely Planet

Hachiko, najbolj vdan pes v zgodovini

Japonski profesor Hidesaburo se je v dvajsetih letih prejšnjega stoletja odločil, da potrebuje pasjo družbo. Posvojil je psa pasme Akita Inu, ki ga je poimenoval Hachiko.

Postala sta nerazdružljiva prijatelja. Profesor je vsak dan hodil v službo z vlakom in vsako jutro ga je na postajo pospremil Hachiko, vsaj večer pa ga pričakal tam, da sta skupaj odšla domov.

Toda po dveh letih skupnega življenje, je profesorja leta 1925 prizadela kap, umrl je in nikoli se ni z vlakom vrnil na postajo, kjer ga je čakal Hachiko. Pes je naslednjih deset let, vse do svoje smrti, prav vsak dan prišel na postajo, upajoč, da bo njegov skrbnik tam.

Ko je Hachiko umrl, so na postaji v čast njegovi zvestobi postavili kip. Ta je bil med drugo svetovno vojno uničen, toda kasneje so ga obnovili in tam stoji še danes.

Njegov kip stoji tudi v tokijskem nacionalnem muzeju znanosti.

Po smrti so Hachika upepelili, njegovo žaro pa postavili zraven profesorjevega groba.

Po najbolj vdanemu psu v zgodovini so posneli filmsko uspešnico z Richardom Gerom v glavni vlogi.

Koledar, poln lepih gasilcev in srčkanih mladičkov

Pripadnikom močnejšega spola se že vnaprej opravičujemo, toda tale objava je res namenjena nežnejšemu spolu. Punce, ste vedele, da obstaja koledar, poln lepih moških in še bolj čudovitih pasjih mladičkov?

Pa ne le eden, našli smo vsaj dva, žal pa gre v obeh primerih za angleške verzije. Toda slike je prav tako prijetno pogledati, kajne?

Avstralski gasilci s koledarjem pomagajo otrokom

Avstralski Gasilski koledar ali ‘The Firefighters Calender’ je bil ustanovljen leta 1993 z namenom pomagati otrokom, ki se zdravijo zaradi opeklin. Od takrat se vsako leto na ogled postavijo postavni gasilci in posnamejo več različic koledarja, na katerih jim družbo delajo psi, mački in druge živali. V tem času so v za to namenjen fond zbrali že več kot milijon dolarjev.

Ameriški gasilski koledar pomaga živalim v stiski

The Fire Rescue Dogs Calendar pa se imenuje projekt iz ameriškega Kolorada, ki ga organizira društvo za pomoč živalim LifeLine Puppie Rescue – ta na leto reši 1800 pasjih mladičkov. Tudi tu se na ogled postavijo gasilci, ki so sicer precej očem prijazni, toda ob družbi mladičkov kar malo zbledijo, kajne?

Iz avstralskega koledarja:

Iz ameriškega koledarja:

Zaradi psov smo boljši ljudje

Na dunajski veterinarski fakulteti so v okviru raziskave ”Hišne živali in družba” ugotovili, da psi niso zgolj precej bolj pametni, kot smo domnevali nekoč, ampak lahko iz nas naredijo tudi boljše, bolj čuteče ljudi.

Vemo, da je razumevanje in zaznavanje občutkov oz. čustev sočloveka temeljno izhodišče medsebojnega komuniciranja, če ne celo našega socialnega življenja. S študijo, ki so jo opravili na dunajski veterinarski fakulteti, pa so dokazali, da lahko to svojo sposobnost še izboljšamo.

V raziskavi je sodelovalo 66 ljudi, od tega je bila polovica otrok. Udeleženci raziskave so morali opraviti standardiziran test s področja zazanavanja čustev. Med drugim so morali določiti in opisati izraze na človekovem obrazu pri različnih oblikah čustvovanja. Po prvem testiranju so bili deležni dva tedna trajajočega spodbujanja čustvenih in socialnih dejavnosti s pomočjo psa. Pri tem je sodeloval posebej izšolan pes, ki sta ga izmenično vodila dva vaditelja, vsak je z njim pred udeleženci poskusa opravljal različne vaje. Ko so udeleženci po dveh tednih test izpolnjevali vnovič, so pravilno in precej hitreje opisali veliko več izrazov čustvovanja, kot pred sodelovanjem psa v poskusu. Predvsem so veliko bolj zaznali jezo in strah, otroci pa so bolje opisali tudi odpor (gnus) in nevtralne oblike izražanja.