Koledar, poln lepih gasilcev in srčkanih mladičkov

Pripadnikom močnejšega spola se že vnaprej opravičujemo, toda tale objava je res namenjena nežnejšemu spolu. Punce, ste vedele, da obstaja koledar, poln lepih moških in še bolj čudovitih pasjih mladičkov?

Pa ne le eden, našli smo vsaj dva, žal pa gre v obeh primerih za angleške verzije. Toda slike je prav tako prijetno pogledati, kajne?

Avstralski gasilci s koledarjem pomagajo otrokom

Avstralski Gasilski koledar ali ‘The Firefighters Calender’ je bil ustanovljen leta 1993 z namenom pomagati otrokom, ki se zdravijo zaradi opeklin. Od takrat se vsako leto na ogled postavijo postavni gasilci in posnamejo več različic koledarja, na katerih jim družbo delajo psi, mački in druge živali. V tem času so v za to namenjen fond zbrali že več kot milijon dolarjev.

Ameriški gasilski koledar pomaga živalim v stiski

The Fire Rescue Dogs Calendar pa se imenuje projekt iz ameriškega Kolorada, ki ga organizira društvo za pomoč živalim LifeLine Puppie Rescue – ta na leto reši 1800 pasjih mladičkov. Tudi tu se na ogled postavijo gasilci, ki so sicer precej očem prijazni, toda ob družbi mladičkov kar malo zbledijo, kajne?

Iz avstralskega koledarja:

Iz ameriškega koledarja:

Zaradi psov smo boljši ljudje

Na dunajski veterinarski fakulteti so v okviru raziskave ”Hišne živali in družba” ugotovili, da psi niso zgolj precej bolj pametni, kot smo domnevali nekoč, ampak lahko iz nas naredijo tudi boljše, bolj čuteče ljudi.

Vemo, da je razumevanje in zaznavanje občutkov oz. čustev sočloveka temeljno izhodišče medsebojnega komuniciranja, če ne celo našega socialnega življenja. S študijo, ki so jo opravili na dunajski veterinarski fakulteti, pa so dokazali, da lahko to svojo sposobnost še izboljšamo.

V raziskavi je sodelovalo 66 ljudi, od tega je bila polovica otrok. Udeleženci raziskave so morali opraviti standardiziran test s področja zazanavanja čustev. Med drugim so morali določiti in opisati izraze na človekovem obrazu pri različnih oblikah čustvovanja. Po prvem testiranju so bili deležni dva tedna trajajočega spodbujanja čustvenih in socialnih dejavnosti s pomočjo psa. Pri tem je sodeloval posebej izšolan pes, ki sta ga izmenično vodila dva vaditelja, vsak je z njim pred udeleženci poskusa opravljal različne vaje. Ko so udeleženci po dveh tednih test izpolnjevali vnovič, so pravilno in precej hitreje opisali veliko več izrazov čustvovanja, kot pred sodelovanjem psa v poskusu. Predvsem so veliko bolj zaznali jezo in strah, otroci pa so bolje opisali tudi odpor (gnus) in nevtralne oblike izražanja.

Psi pred in po ‘japonskem striženju’

Grace Chon je fotografinja, ki se posveča živalim. Japonsko striženje je striženje, ki v prvi vrsti upošteva osebnost psa, njegov namen je v prvi vrsti narediti psa tako ljubkega, kot je le mogoče.

Oboje pa lahko občudujemo na sedmih Gracinih fotografijah, ki sodijo v njeno serijo Hairy.

Herman (frizer: Patricia Sugihara)
Messi (frizer: Koko Fukaya)
Messi (frizer: Koko Fukaya)
Buddy (frizer: Koko Fukaya)
Buddy (frizer: Koko Fukaya)

 

Na zadnjih treh sličicah, od zgoraj navzdol: Nala (frizer: Alison Ogimachi); Bella (frizer: Koko Fukaya); Calvin (frizer: Koko Fukaya)

Butični pasji hotel s 5 zvezdicami

Za vse tiste, ki v času svoje odsotnosti za svojega psa iščejo posebno, udobno in domače varstvo, sta Britanca Neil in Emma Edwards pred kratkim odprla prav poseben pasji butični hotel.

Hotel sta Neil in Emma poimenovala the Bath Country Boutique Dog Hotel, nahaja se v angleškem Wiltshiru in ponuja petzvezdno nastanitev za štirinožne goste. Zagotavljata, da bo vsak pes, ki pride k njim počitnikovat, izkusil osebno in sproščeno vzdušje.

Neil in Emma svojim ‘strankam’ zagotavljata dovolj pasje družje, stimulacije, vaj, rekreacije in igric, ki bodo psa zaposlili tako fizično, kot umsko.

Hrana v hotelu je naravna, zdrava in hipoalergena, voda, ki jo pijejo psi pa je filtrirana. Psi spijo na volnenih posteljicah v sobah, ki imajo talno ogrevanje. Hotel nima kletk ali ograd, za igro je namenje skupni prostor s številnimi igračami in psom zanimivimi elementi, ko pa je čas za počitek, kosmatince umirjata klasična glasba in vonj sivkinega olja.

Škoda, ker ne sprejemajo tudi skrbnikov, kajne?

www.lonelyplanet.com

O Jakobu (oz. Ronu) iz Sreče na vrvici

Sreča na vrvici je mladinski film, ki je lani praznoval že 40 let, pa še danes pritegne tako mladino, kot mlajše otroke in odrasle. V filmu je pomembna vloga pripadla novofundlancu Jakobu.

Mladinski film je bil posnet leta 1977, po knjigi Teci, teci kuža moj Vitana Mala. Matic iz ljubljanskega blokovskega naselja nastopa v filmu ob psu Jakobu, s katerim se močno spoprijateljita. Ob koncu snemanja Jakoba Maticu podarijo, toda tu se pričnejo težave, saj pes v bloku ni priljubljen, Matičeva mama pa ga želi oddati prek oglasa. A Matic s pomočjo prijateljev stori vse, da se to ne zgodi …

Film je legendarna in večna klasika, ki se uvršča med najboljše slovenske filme. Prav tako večna pa je tudi njegova nosilna pesem: Tjarampadadi, nobenih skrbi, srečo imaš na vrvici …

 

V filmu pomembno vlogo igra veliki črni novofundlanec Ron (v filmu z imenom Jakob). Tedaj je imel 7 let in sprva so režiserji želeli bernardinca, pa so se na koncu odločili pa pasmo novofundlanec, bojda zato, ker je bilo lažje najti zamenjavo, če bi bilo to potrebno. V dveh prizorih je Rona nadomestil dvojnik, sicer pa je vse prizore odigral sam, za vlogo sta ga dresirali njegova skrbnica Mira Bizjan in Metoda Mikuž. Mira je na spletni strani pasje šole Švrk objavila zanimiv zapis, kako je potekalo snemanje. Objavljamo nekaj izsekov iz zapisa:

”Prvotna ideja je bil bernardinec, ker pa na razstavi v Ljubljani (takrat so se pasje razstave odvijale v hali Tivoli) ni naletel na nobenega, ki bi bil vsaj malo šolan in ker so zelo različno obarvani, bi nastali problemi, če bi bilo potrebno psa med snemanjem zamenjati – pa tudi dvojnika bi se takoj ločilo od glavnega igralca. No in na tej isti razstavi je naša druščina kakih desetih psov nastopala pod vodstvom Metode Mikuž. Moj Ron, novofundlandec, je bil eden tistih, ki so pokazali veliko znanja in režiser se je takoj odločil, da nas pozneje poišče in se z nami posvetuje o možnosti, da bi sodelovali pri snemanju filma.”

 

”Ker so filmarji včasih malo hecni ljudje, smo potem, ko sva z Metodo prebrali snemalno knjigo, morali skupaj pregledati, kaj od napisanega bo pes naredil in kaj bo treba črtati iz zgodbe. Črtali smo eno Matičevo vizijo, kako jezdi na belem konju, za njim teče Jakob, dohiti konja in mu skoči na hrbet k Maticu. To ne bi šlo iz dveh razlogov: prvič, novofundlandec brez vmesne opore ne more skočiti tako visoko, pa tudi težko bi ga prepričali, da bi skočil na dirkajoč konjski hrbet; in drugič: konj bi najbrž zbezljal, če bi tak ogromen pes skočil nanj. Pa niso komplicirali, lepo smo se zmenili, da takih kočljivih scen pač ne bo.”

 

”In res, tak »kaskader« je bil Vaksel. On je nadomestil Rona v dveh prizorih: pri »skoku« v Ljubljanico in pri zapletu na podstrešju, ko se je Matic po nesreči zapahnil na teraso na strehi in skupaj z Jakobom skoraj »zmrznil« v nočni nevihti. Takrat še nismo vedeli, da bomo Vaksla nujno potrebovali še za en prizor, ki ni bil nič nevaren in niti slutili nismo, da nam bo povzročil toliko skrbi. Gre namreč za lulanje na avtomobilsko gumo. Tega moj Ron v svojem privatnem življenju ni smel početi in ko smo hoteli, da se za film malo spozabi, se seveda ni hotel. Pa so pomočniki režiserja prinesli pasji urin in ga poškropili po gumi – ker kužki na isto mesto, kjer je že en pes lulal, radi tudi sami naredijo isto. Ni pomagalo, Ron je ubogljivo pritekel do avta, gume pa niti povohati ni hotel.”

 

”Jakobovo cviljenje, ki ga je v prizoru, ko je zaklenjen v kurilnici, zelo veliko, v resnici ni bilo posneto ob tej priložnosti. Posneli smo ga posebej, enkrat, ko si ni upal za menoj po nekakšnih kovinskih stopnicah in se je pritoževal, ker sem šla gor brez njega in se mu za nekaj časa skrila. Meni se je sicer smilil, filmarji pa so kar ploskali od navdušenja, saj si niso predstavljali, da bo tako enostavno dobiti te zvoke.”

Ron, Ronek – kot ga v zapisu poimenuje skrbnica Mira, je dočakal 13 let.

(vir zapisov: svrk.net)

Zapuščeni psi postali glavne zvezde na očarljivih portretih

Da bi spodbudila posvojitve zapuščenih psov, se je ljubiteljica živali Suzanne Donaldsom povezala s fotografinjo in prav tako veliko ljubiteljico psov – Shayan Asgharnio. Skupaj in na prav poseben način sta delili zgodbe 19.tih zapuščenih psov.

Suzzane in Shayan upata, da bo serija čudovitih črno-belih fotografij ljudem v navdih in da bo čim več zapuščenih psov dobilo nov dom. Očarljivi portreti tako pomagajo zapuščenim psom, da dobijo v življenju drugo priložnost.

Kot je dejala fotografinja, je v vsak portret skušala ujeti osebnost psa, naj bo to njegova očarljiva igrivost ali prikupna plahost.

Še več fotografij na: http://shayanasgharnia.com

vir: www.mymodernmet.com

 

Feather in Geronimo: pasje zvezde Guinnessove knjige rekordov 2019

Feather in Geronimo sta dva zelo posebna psa, ki imata prav tako zelo posebno skrbnico. Američanka Samantha Valle je na misiji, da spremeni splošno prepričanje o zavrženih psih ter da dokaže, da so zavržene živali z veliko ljubezni, pozornosti in treninga sposobne česarkoli.

Feather, dveletna velika angleška hrtinja je tako svoje mesto v knjigi rekordov prislužila z najvišjim pasjim skokom – to je kar 191,7 centimetrov.

Tudi Geronimo, ki je dveletni mešanček med škotskim mejnim ovčarjem in kelpiejem, obožuje skakanje. Njegov rekord je 113 poskokov čez kolebnico v eni minuti (v t.i. Dutch stilu).

Record-Breaking Rescue Dogs Feather and Geronimo – Guinness World Records 2019

Meet incredible rescue dogs Geronimo and Feather of Mutts Gone Nuts – record-breaking pups who’ve earned a well-deserved place in our #GWR2019 book > http://bit.ly/GWRbooks ??

Objavil/a Guinness World Records dne Četrtek, 06. september 2018

Na britanskem dvoru po 80 letih ni več ‘corgijev’

Kraljica Elizabeta se je konec oktobra poslovila od enega svojih najbolj vdanih prijateljev, zapustil jo je ‘corgi’ Whisper. Tega je kraljica posvojila od njenega nekdanjega uslužbenca.

To je že druga letošnja žalostna pasja vest, ki prihaja z britanskega dvora. Aprila je namreč preminil Willow, prav tako valižanski ovčar, ki je bil že 14.ti potomec psičke Susan, ki jo je kraljica (takrat še princesa) dobila za svoj 18. rojstni dan. Izguba je kraljico močno potrla, s tem se je, kot je dejala, končalo neko posebno obdobje. Kraljica se je sicer leta 2012 odločila, da ne želi, da bi imeli njeni ‘corgiji’ še potomce, saj ne bi želela nikogar zapustiti, ko bo prišel njen čas.

Valižanski ovčarji so na britanskem dvoru prisotni skorajda že od nekdaj. Prvega ‘corgija’ z imenom Doodle je družini predstavil kraljičin oče, Kralj George VI, že leta 1933. Kraljica Elizabeta je imela od svojega otroštva pa do Willowa v skrbništvu kar 30 corgijev, poleg tega pa še nekaj psov drugih pasem. Po dvoru se je sprehajalo vedno po več psov naenkrat.

Ni pa povsem zaključeno pasje življenje na britanskem dvoru, saj tam ostajata in uživata kraljevsko življenje dva dorgija (mešanca med corgijem in jazbečarjem), ki slišita na ime Candy in Vulcan.