Demodikoza, trdovratna kožna zajedavska bolezen psov

Veterinarji beležimo porast kožne zajedavske in zelo trdovratne bolezni pri psih, ki se imenuje demodikoza.

Bolezen beležimo predvsem pri lovskih psih, pri kratkodlakih brahiocefalnih pasmah, to so pasme s kratkimi gobčki: mops, francoski buldog, angleški buldog, boxer, bostonski terier, pri mastifih, predvsem bordojskih dogah, bulmastifih, kratkodlakih terierjih, predvsem pri bulterierjih, stadfordskih terierjih, pit bulih in ostalih.

Težave nastajajo največkrat zaradi prepoznega ukrepanja lastnikov, izrazite povezanosti bolezni z imunskim sistemom živali in pogostih ponovnih izbruhih bolezni.

Povzročitelj demodikoze pri psih je Demodex canis. To je zunanji zajedavec, ki ga uvrščamo med garjavce. Telo ima podolgovato, s štirimi pari kratkih okončin, ki so na prednjem delu telesa in se končujejo s topimi kavlji. Naseljuje dlačne mešičke in kožne žleze pri psih. Samica leže jajčeca v dlačne mešičke in tam se preko ličinke in nimfe razvijejo v odrasle zajedavce v 18 do 24 dnevih. Pri mnogih psih je demodex stalni prebivalec na koži in ne povzroča težav oziroma bolezni. Bolezen izbruhne kot posledica oslabljene imunosti oz. ko pride do padca odpornosti živali.

Najpogosteje se pojavi v starosti 3 do 15 mesecev. Klinični znaki so rdečina po koži glave, okoli ust in oči pogosto izpada dlaka. Tudi na hrbtu lahko opazimo omejena rdečkasta mesta brez dlake. V začetku ni opaziti pretiranega srbenja. Bolezen pri zelo mladih psih imenujemo juvenilna demodikoza in dostikrat mine sama po sebi in žival spontano ozdravi.

Komplikacija bolezni pri mladih živalih pogosto nakazuje na težke razmere, v katerih je kužek živel. Najverjetneje izbruhne pri psih, ki so kupljeni od preprodajalcev in so pred prodajo živeli v neustreznih higienskih razmerah. Pri takih preprodajalcih prihaja na majhnem prostoru do stika psov najrazličnejših pasem, starosti, pripeljanih z najrazličnejših koncev. Zaradi slabih higienskih pogojev, neredne in neustrezne prehrane in stresa, kateremu so take živalice izpostavljene, se na tak način okužijo z demodexom in kasneje, ko so že pri novih lastnikih, lahko bolezen izbruhne z vso močjo oz. generalizirano obliko bolezni.

O generalizirani demodikozi govorimo, ko je prizadeta več kot polovica telesa živali. V takih primerih je bolezen lahko usodna za psa. Koža živali je poškodovana, rdeča krvava, razpokana. Pojavi se sekundarna infekcija kože z najrazličnejšimi bakterijami, ki povzročijo gnojno vnetje kože, piodermijo, ki nevarno zajame globlje plasti kože, bolezen spremlja močno neprijeten vonj. Kužek dobi visoko temperaturo, preneha jesti in če ni pravočasnih in udarnih zdravstvenih ukrepov, obstaja velika nevarnost, da pogine.

Bolezen potrdimo s pregledom globokih ostružkov kože, v katerih najdemo odrasle parazite in njihove razvojne oblike. Potrebna je dalj čas trajajoča terapija z antibiotiki, izbranimi na podlagi laboratorijskega izvida brisa kože in antibiograma. Prav tako je potrebna redna večkratna in po protokolu opravljena dezinsekcija psa. To pomeni tretiranje psa lokalno po spremenjenih mestih na koži z zdravilno insekticidno tekočino. Ker gre za hud strup, je strokovno in potrebno, da to ambulantno opravi izkušen veterinar oziroma veterinarski asistent.

Demodikoza je nevarna, ponovitev in zapletov polna bolezen. Zdravljenje je treba vzeti skrajno resno, sprijazniti se je treba z dolgotrajno terapijo, ki z izkušenim veterinarjem in vestnim lastnikom psa vsekakor privede do popolne ozdravitve.

Emil Senčar dr.vet.med.

Tiha nevarnost za pse: srčna glista ali dirofilarija

V najlepših morskih krajih vzdolž slovenske obale, Hrvaške, tudi v Italiji ob morju, v Padski nižini preži na naše kužke nevarnost imenovana dirofilarija in prav je, da vemo kako se zaščitimo pred to boleznijo.

Dirofilaria immitis imenovana tudi srčna glista, je parazit, ki lahko prizadene pse, dihurje in redkeje mačke. Povzroča bolezen imenovano dirofilariozo. Parazit potrebuje za svoj razvoj vmesnega gostitelja, ki je v tem primeru komar. Odrasel parazit živi v desni polovici srca in v večjih žilah, ki povezujejo pljuča in srce. V kri izloča drobne ličinke, ki jih imenujemo mikrofilarije. Ko piči komar okuženo žival, in pije kri, posesa v sebe tudi te mikrofilarije. Ko napade naslednjega npr. zdravega gostitelja prenese v njega drobne mikrofilarije in ga tako okuži.

Približno po 6 do 8 tednih vdrejo mikrofilarije iz podkožja v krvni obtok in se naselijo v srcu. Celoten razvoj parazita, od pika komarja do odraslega parazita lahko traja tudi nekaj mesecev. Klinična slika bolezni je zelo težko prepoznavna, saj so klinični znaki nespecifični.

Okuženi psi in mačke imajo povečano telesno temperaturo, so apatični, težko dihajo, pogosto drgetajo, zelo hitro se utrudijo, kašljajo, postajajo slabokrvni, začnejo izgubljati telesno težo. Če je žival močno okužena, lahko pride do zamašitve srčnih vitalnih krvnih žil in smrti živali. Omenjeni klinični znaki so lahko prisotni pri živalih, ki so srčni bolniki, pri erlihiozi, pri virotičnih ali kako drugače bolnih živalih, tako da lahko spregledamo osnovno bolezen.

Važna je pravočasna in pravilna diagnostika bolezni. Diagnoza se postavlja s pregledom krvi, kjer lahko najdemo žive mikrofilarije. Odrasle zajedavce odkrijemo z RTG slikanjem srca in pljuč. Na voljo so tudi hitri testi in seveda laboratorijske preiskave krvi. Zdravljenje že bolnih, se pravi okuženih živali je zapleteno in naporno za pacienta, vendar v veliki večini uspešno.

Najboljša pa je preventiva, o kateri si več lahko preberete tukaj.

Emil Senčar dr.vet.med.

Poškodbe pri psih: Kako vemo, ali gre za zlom?

Poletje je čas, ko je pri psih več akcije, posledično pa tudi več zlomov in različnih poškodb. Kako vemo, kdaj gre za zlom pri psu?

V vsakem primeru mora zlom oskrbeti veterinar. Prav pa je, da vsak skrbnik pozna, kakšni so znaki zloma:

Bolečina: pes bržkone šepa.

Oteklina: zelo verjetno se bo pojavil hematom.

Nenavadno postavljanje nog: pri zlomu ima lahko pes nogo v povsem drugačnem položaju kot sicer.

Nenormalna gibljivost: pes premika noge tako, kot jih sicer ne.

Štrleči deli kosti: to lahko vidimo pri tako imenovanih odprtih zlomih.

Znaki zlomov, ki smo jih opisali, se lahko kažejo posamično ali kombinirano. Če posumimo, da gre za zlom, se moramo nujno posvetovati z veterinarjem.

Klinični pregled in rentgenski posnetek bosta naš sum potrdila ali ovrgla. Pri odprtem zlomu moramo prizadeti del pokriti s sterilno gazo, ki jo na mehko pritrdimo – le toliko, da bo zdržala do prihoda k veterinarju.

Okončino tudi imobiliziramo s kakim priročnim predmetom (palica), potem pa se po čim krajši poti odpravimo k veterinarju.

Boštjan Vidic, dr. med. vet, objavljeno v reviji Moj pes

Zastrupitev psov in mačk s strupom za miši in podgane

Strup za zatiranje miši in podgan je za naše male živali izrazito nevaren in zahrbten, na žalost pa je vsako leto mnogo primerov zastrupitve.

Strupi proti mišim in podganam spadajo med izredno nevarne strupe, saj se njihov učinek po zaužitju ne pokaže takoj, temveč lahko komaj po nekaj dneh. Lastniki kužkov in muc pogosto niti ne vedo, da je njihova žival zaužila strupeno vabo za miši in podgane, saj se takoj po zaužitju po navadi ne dogaja prav nič.

In prav v tem je vsa nevarna zahrbtnost omenjenega strupa. Slabost v želodcu in bruhanje se pojavi samo v tem primeru, če je žival zaužila večjo količino vabe s strupom. Pa še takrat najpogosteje bruhanje spregledamo in si mislimo, da je živali slabo, ker je nekaj pojedla, saj se po tem, ko se je izbruhala, obnaša povsem normalno.

Večina lastnikov psov je prepričana, da njihov pes ne bi zaužil strupene vabe za miši, še manj pa, da bi zaužil s strupom pomešano pšenico v plastičnih vrečkah, kar je najpogostejša oblika stare generacije vab. Vendar, čeprav je neverjetno, se prav to dogaja. Sam sem imel več primerov, ko so strup zaužili majhni kužki, kot so shit-tzu, pekinezer, čivava, nemški špic in podobni, se pravi kužki, ki drugače delajo sive lase svojim lastnikom z izbirčnostjo in neješčnostjo.

Miši, predvsem pa podgane so izredno inteligentne živali in če bi omenjeni strupi delovali takoj, druge miši strupa ne bi zaužile. Zaradi tega se po zaužitju ne dogaja nič posebnega, strup pa začne svojo uničevalno pot v organizmu z uničevanjem notranjih organov in krvi.

Klinični znaki zastrupitve z omenjenimi strupi pri psih so zelo različni in odvisni od količine zaužitega strupa. Lastniki opazijo, da njihov kužek postaja bolj otožen, žalosten in da tu in tam izbruha nekaj pene. Temperatura je najpogosteje povsem normalna in omenjeno obnašanje živali pripišemo npr. poletni vročini, kot je v tem letnem času, prebavnim motnjam ali čemu drugemu.

Vedeti je treba, da tudi izkušeni veterinarji po omenjenih kliničnih znakih pogosto ne posumijo na to, da je kužek zaužil strup za miši, predvsem, če lastnik v svoji anamnezi to možnost zavrača, ker ima psa vseskozi na vrvici in trdi, da kužek tega nikakor ne bi pojedel itd. Tudi hematološka in biokemična analiza krvi na začetku ne pokaže prav ničesar patološkega, še več, izvidi krvi odvzeti dan dva po zaužitju strupa so še povsem v redu.

Klinični znaki bolezni, ki nastopijo kasneje, pa so zelo karakteristični za zastrupitev. Lastniki opazijo ali krvav urin, krvavo blato živali, lahko tudi drisko, žival začne bruhati krvavo vsebino in klinična slika bolezni se naglo slabša. Pogosto vidimo rdeče obarvano podkožje na telesu živali oziroma rdeče lise na koži.

Osnovna sestavina omenjenih strupov je dikumarinski preparat, ki je izrazito strupen (toksičen) za jetra in prepreči strjevanje krvi, kar lahko opazimo pri svoji živali v obliki omenjenih krvavitev. Krvna slika živali se čez noč drastično poslabša, pojavi se močna slabokrvnost, anemija, levkociti oziroma bela krvna telesca pogosto močno narastejo. Biokemični jetrni parametri so vsi po vrsti izrazito povečani. Delovanje strupa se primerja z delovanjem strupa zelene mušnice, nevarnost je v tem, da kljub temu, da začnemo intenzivno zdravljenje, ko je na videz pacient še kar stabilen, je prognoza lahko zelo slaba, saj so jetra zaradi strupa tako prizadeta, da pride do smrti. Kljub infuzijam in udarni terapiji je pogosto za kužka prepozno.

Protistrup zoper strupe na bazi dikumarola obstaja in treba ga je aplicirati pravočasno in vsakodnevno in le tako lahko uspešno pomagamo živali. V poštev pride tudi transfuzija sveže krvi, ki pa je pri tako prizadeti živali s skoraj uničenimi jetri prav tako zelo nevarna in rizična. Najnevarnejše in najtežje za prepoznavanje so zastrupitve, ko žival poje relativno majhno količino strupa, ki ne povzroča izrazitih kliničnih znakov bolezni, dokler po nekaj dneh ne pride do popuščanja jeter in izrazitega poslabšanja klinične slike pacienta, ki vodi pogosto v smrt.

Vsem lastnikom kužkov svetujem veliko previdnost pri odločitvah o nekontroliranem gibanju njihovih živali. Hkrati pa apeliram na ljudi, ki sami nastavljajo strupene vabe za miši in podgane, da jih položijo tako, da ne morejo do njih ostale domače živali. Popolnoma nesmiselno je, da z omenjenim strupom zastrupljamo tudi mačke, edine naravne deratizatorje in sovražnike miši. Pri kakršnem koli sumljivem vedenju malih živali, povezanih z bruhanjem, krvavim urinom ali krvavo drisko, krvavimi podplutbami po telesu, pa je treba čim prej obiskati veterinarja.

Emil Senčar dr.vet.med.

Veterinarska bolnica Ptuj

Zdravemu psu morska voda ne škoduje

Ali morska voda psu škoduje?  Je treba psa po vsakem kopanju v morju oprhati?

Morska voda v osnovi psom ne škoduje. Prav nasprotno, s svojo sestavo je lahko celo koristna za kožo. To velja za zdrave, neobčutljive pse.

Če ima pes kakšno alergijo, pa se je o tem najboljše posvetovati z izbranim veterinarjem. »Morska voda izsuši dlako in psa srbi, če ga po kopanju v slani vodi ne izperemo in osušimo. Pozorni bodimo na to, da psa vsakič izperemo z navadno vodo, pri čemer pazimo, da voda ne zaide v ušesa,« svetuje Romi Volčini iz Kul p’s, salona za nego psov in mačk.

Paziti pa je treba na to, da pes morske vode ne pije, saj ta lahko povzroči prebavne motnje, bruhanje, dehidracijo. Preden se odpravimo na morje, Branka Jeraj iz Pasjega salona Super tetka priporoča obisk pasjega salona in to ne tik pred zdajci: »Če se odpravljate na morje, se naročite na nego v svojem salonu vsaj 3 ali več dni pred odhodom in ne zadnji dan. S tem ko kužka skopamo, mu delno odstranimo njegovo maščobno zaščito – sebum (koliko, je odvisno od kozmetike, ki jo uporabljate), in kljub temu da kožo zaščitimo z balzamom, moramo dati pasji koži na voljo vsaj tri dni, da obnovi svoj sebum in se optimalno zaščiti.«

V Sloveniji imamo nove smernice za cepljenje

Pod okriljem strokovnjakov so pred nedavnim izšle nove smernice za cepljenje malih živali – prve poenotene smernice v Sloveniji.

Delovna skupina za veterinarske smernice Komisije za male živali Veterinarske zbornice Slovenije (dr. Metka Šimundić, dr. vet. med., spec. med. psov in mačk, mag. Sabina Stariha Pipan, dr. vet. med., spec. med. psov in mačk, Vanja Knez, dr. vet. med. in Andreja Kastelic Hrček, dr. vet. med.) je od lanskega poletja pripravljala smernice za cepljenje psov in mačk, ki so nedavno ugledale luč sveta. Gre za prve poenotene strokovne smernice za cepljenje v Sloveniji.

Gre za poenotena praktična priporočila za cepljenje psov, ki živijo v gospodinjstvih, ne pa v zavetiščih in večjih vzrejališčih. Delovna skupina jih je pripravila z željo, da bi poenostavili in poenotili preventivna cepljenja psov v Sloveniji. Priporočila sledijo mednarodnim smernicam za cepljenje, ki jih izdaja skupina pri WSAVA, Svetovnem združenju za male živali. Prvič jih je izdala že pred več kot enim desetletjem, sproti jih prilagaja novim znanstvenim izsledkom. Ti so pokazali, da je odpornost po uporabi določenih cepiv precej bolj dolgotrajna, kot so včasih mislili. Pred vsem so to t. i. nujna cepiva (ang. core vaccines) proti pasji kugi, parvovirusnem vnetju prebavil in adenovirusnem vnetju jeter pri psih.

Vodilo te skupine je: »Naj bo cepljena vsaka žival v populaciji, a čim manjkrat v življenju – le tolikokrat, kot je nujno.«

Smernice si lahko ogledate na spodnji povezavi:

Smernice za cepljenje

 

”Striženje čisto na kratko poleti? Absolutno ne, dlaka psa ščiti pred vročino”

Čisto kratek pasji kožuh bo poleti psu pomagal, da se bo v vročini boljše počutil, drži? Ne drži!

V resnici se poleti pasja nega ne bi smela veliko razlikovati od drugih letnih časov, kratka dlaka v poletnem času pa ima lahko celo nasprotni učinek od želenega. S tem se strinja tudi strokovnjakinja Branka Jeraj iz Pasjega salona Super tetka.

»Razmišljanje, da je psu manj vroče, če ima kratko dlako, je zelo napačno. Dlaka psa ščiti pred vročino prav tako kot pred mrazom. Ko kužka poleti obrijemo, tvegamo pregretje ali celo opekline,« pravi sogovornica in doda primerjavo, da je to enako, kot če bi šel človek na sonce brez majice in zaščitne kreme. Dlaka je psu kot majica in preprečuje, da sončni žarki dostopajo do nje. »Dlaka je tudi neke vrste izolator in dobro prečesan kožuh, kjer zrak lahko kroži, je najboljša zaščita pred pregretjem. Kužki, ki se strižejo, naj imajo vsaj 2 centimetra dlake pozimi in poleti. Če ima kuža redko dlako, svetujem, da ohrani še malce daljša dlaka. Še posebej, ko je kuža moker in je koža izpostavljena soncu,« pravi Jerajeva.

 

Zaprtje pri psih: kaj pomaga?

Zaprtje oziroma neredno odvajanje blata je pogosta težava pri naših kosmatinčkih in dobili smo kar nekaj vprašanj na to temo.

Lastniki najpogosteje sprašujejo ali mora njihov kužek vsakodnevno na blato, kaj mu lahko dajejo za jesti, da bo lažje in redno odvajal in kdaj je treba poiskati pomoč veterinarja, da ne pride do popolne zapeke v črevesju?

Redno odvajanje blata je pri živalih zelo pomemben fiziološki moment, ki pripomore k normalnemu in uravnovešenemu delovanju organizma. Zaželeno je, da gre žival vsaj enkrat dnevno na blato, v tem primeru lahko govorimo o tem, da ima kužek v redu prebavo.

Za redno odvajanje je odgovorna peristaltika črevesja, kar pomeni krčenje oziroma iztiskanje vsebine iz črevesja na prosto. To je zelo pomembno zaradi pravočasnega izločanja strupov iz črevesja, ki se tvorijo pri prebavi hrane. Na peristaltiko črevesa pa vpliva precej najrazličnejših dejavnikov.

Eden najpomembnejših je pravilna prehrana, ki mora poleg hranljivih snovi vsebovati tudi balastne snovi, ki mehansko dražijo črevo in s tem stimulirajo črevo h krčenju. Že pripravljena kvalitetna briketirana hrana že vsebuje balastne snovi, tako, da se taka hrana v črevesju hitro in kvalitetno prebavi in tudi hitro zapusti črevo, še preden pride do gnitja oziroma nagrmadenja hrane v debelem črevesu.

Faktor prebavljivosti hrane je ta, ki nam pove, kakšen izkoristek ima hrana, kako se bo prebavila in zapustila telo. Po faktorju prebavljivosti tudi uvrščamo hrano v kvalitetne razrede. Za pospeševanje odvajanja lahko uporabimo tako imenovana naravna odvajala, to je predvsem mleko, ki ga ponudimo zaprti živali in s tem sprožimo odvajanje blata. Moramo pa biti previdni, saj lahko zelo hitro nastopi driska po uživanju mleka. Uporabimo lahko tudi naravna odvajala, ki so v uporabi pri ljudeh, npr. portalak oziroma prorektal sirup, ki ga dobimo v lekarni.

Pogost vzrok za zaprtje je hranjenje kužka s kostmi, o čemer smo že pisali tukaj.

Pomemben faktor, ki vpliva na peristaltiko črevesa je tudi starost živali. Čim starejša je, tem bolj leno je črevo in temu je obvezno potrebno prilagoditi prehrano.

Pri ponavljajočih se zaprtjih je potrebno razčistiti in ugotoviti, za kaj prihaja do tega. Pogosto so namreč vzrok zaprtju novotvorbe v trebušni votlini, ki mehansko pritiskajo na črevo in tako motijo, upočasnijo peristaltiko. Pri samčkih je povečana prostata pogost vzrok ponavljajočemu se zaprtju. Zaradi prepočasne prebave lahko pride do razširitve zadnjih partij črevesja, do tako imenovanega mega kolona, kar vodi v kronično zaprtje.

Emil Senčar dr. vet. med.

Veterinarska bolnica Ptuj

Kaj storiti, če psa piči kača?

Kaj storiti, če psa piči strupena kača? Gospod Lojze iz okolice Ptuja ima psička lovskega terierja in sprašuje, ali lahko pomaga svojemu psu, če ga piči oziroma ugrizne kača in kaj mora storiti.

Lani mu je kužek po ugrizu kače v eni uri poginil, na truplu je našel sledi ugriza na zadnji tački.

Ugrizi kač so pri nas na srečo zelo redki. Na našem koncu domujeta dve strupeni kači in to je modras (Vipera ammodytes) in gad (Vipera berus). Obe kači imata v ustih zobe strupnike in v njih različno količino strupa. Strup je relativno nevaren, gre za hemolitičen strup, kar pomeni, da povzroči razpadanje rdečih krvnih telesc in sprostitev hemoglobina iz njih. Strup povzroči tudi slabo strjevanje krvi in močno razpadanje tkiva oziroma nekrozo na mestu ugriza.

Kot velja za vsak strup je tudi pri kačjem strupu pomembna količina vbrizganega strupa v telo. Tako je kačji strup zelo nevaren predvsem za manjše pse, saj je pri njih količina izločenega trupa glede na telesno maso dokaj velika.

Kako vemo, da je našega psa ugriznila kača? Diagnoza je najlažja, če je lastnik kačo videl, slišal, da je pes zacvilil ali pa celo videl ugriz. Mesto ugriza zelo hitro oteče, je zelo boleče, kužek postane izrazito nemiren in prestrašen. Na mestu ugriza oziroma otekline so vidni sledovi zob strupnikov, majhne luknjice, ki jih je lahko več. Iz njih se izceja rdečkasta tekočina, sokrvica, zaradi močne lokalne hemolize. Ker kužka rana in oteklina močno boli, si jo sprva liže, pogosto presunljivo cvili in kaže znake vedno večje zmedenosti, prestrašenosti, motenj v gibanju, težkega in pospešenega dihanja, bruhanja, lahko tudi driske. Stanje se zelo hitro slabša in kužek obleži z očitnimi znaki omejene zavesti, krčev in na koncu umre.
Psa, ki ga je ugriznila kača moramo čim prej pripeljati k veterinarju.

Če je bil ugriz v eno od ekstremitet, je priporočljivo nad mestom ugriza nemudoma tačko močno prevezati s povojem, elastičnim trakom, gumo ali čem podobnim. S tem tako imenovanim esmarhovim ali kompresijskim povojem vsaj nekoliko preprečimo sistemsko delovanje strupa, seveda če smo to storili takoj po ugrizu. Če ne vemo, kdaj je bil ugriz, je prevezovanje tačke nesmiselno.

Strokovna pomoč veterinarja je usmerjena v preprečevanje šoka, ki nastopi zaradi ugriza in je lahko smrten. S kortizonskimi zdravili je potrebno preprečevati nekrozo na mestu ugriza in idealno je, če lahko nevtraliziramo vsrkani strup s specifičnim serumom. Pred leti smo veterinarji imeli serum na zalogi, sedaj pa ga je zelo težko dobiti. Psa je potrebno hospitalizirati, priklopljen mora biti na infuzijo in potrebna je intenzivna nega z monitoringom, saj se le tako lahko konkretno ukrepa glede na trenutno stanje organizma. S pravočasno ustrezno terapijo se stanje pri kužku hitro popravlja, stabilizira in kužek lahko že drugi dan zapusti bolnišnico. Dalj časa traja terapija nekrotičnega mesta, kjer je bil ugriz, kar rešujemo z uživanjem antibiotikov ali celo s kasnejšo kirurško obdelavo rane.

V primeru, da posumimo, da je našega psička ugriznila kača, ga je potrebno čim prej pripeljati do izkušenega veterinarja, oziroma veterinarske ustanove, ki je tudi dobro opremljena za nudenje intenzivne nege in ima možnost hospitalizacije.

Emil Senčar dr. vet. med.

Veterinarska bolnica Ptuj

Kratkoglave pasme (mopsi, frenčiji …): Pazite nanje v vročih poletnih dneh

Poletje in vroči dnevi so čas, ko je treba na naše kosmatince paziti, da se ne pregrejejo. Najbolj so temu izpostavljene kratkoglave pasme.

Kratkoglave oz. brahicefalitične pasme psov (mops, francoski buldog, angleški buldog …) so psi, ki imajo kratke (potisnjene) gobčke in velike oči. So nadvse prikupni, njihov pogled je kot pogled majhnega otroka in zato so tudi izjemno priljubljeni.

Toda na drugi strani njihove vizualne podobe se skriva grožnja, saj imajo ti psi, ki so rezultat ekstremne vzreje, veliko zdravstvenih težav. V prvi vrsti zaradi svojih anatomskih lastnosti oz. fiziologije lobanje težko dihajo, številni se borijo z brahicefaličnim sindromom.

To posebno grožnjo predstavlja v vročih poletnih dneh, saj se ti psi zelo težko ohladijo. Med psi, ki vsako leto doživijo toplotni udar, je veliko prav tovrstnih pasem. Pazimo nanje v vročih poletnih dneh.

Preberite še:

Kratkoglave pasme imajo tudi do 17-krat več možnosti za toplotni udar

Iniciativa, ki osvešča o problematiki ekstremne vzreje