Ko pes oslepi, potrebuje naše zaupanje

Izguba vida je za ljudi nekaj strašnega. Ko naš pes oslepi, nas to šokira in razžalosti, zastavimo si več vprašanj.

Ali ga bomo med sprehodom še lahko pustili prosto tekati? Kako stresno bo s psom na dopustu ali pri morebitni zamenjavi stanovanja? In predvsem: kakšna je sploh kakovost življenja, če pes oslepi?

Slepota je nedvomno omejitev, ki vpliva na kakovost življenja. Mnogi psi pa jo po določenem programu navajanja dobro prenašajo. Pri tem so individualne razlike, vsak jo doživlja v svoji obliki in na svoj način. Da se bo navadil na nove življenjske okoliščine, ob sebi potrebuje skrbnika, ki ga bo znal odgovorno in z občutkom podpirati. Kaj to pomeni? Kaj je pri tem najbolj pomembno? Nekaj napotkov:

  • Psa moramo sprejeti takšnega, kot je, z njegovo invalidnostjo. Naj se nam ne smili, bodimo pa z njim potrpežljivi. Nudimo mu veliko ljubezni, a bodimo dosledni pri svojih zahtevah.
  • Pri vodenju uporabljajmo povsem enake slušne znake kot doslej; naš pes ne vidi, vsa druga čutila pa mu delujejo.
  • Predvidimo morebitne ovire v okolju, kjer bo pes prosto spuščen.
  • Tudi slep pes ima pravico do lepega življenja. Življenje z njim je le malce spremenjeno.
  • Z malce več pozornosti in razumevanja življenje s slepim psom sploh ni težavno.

Povsem na čistem si moramo biti z dejstvom, da je kakovost življenja slepega psa odvisna predvsem od nas. Šele ko bomo sprejeli nove okoliščine in se nam naš pes ne bo več smilil, mu bomo lahko uspešno in smiselno pomagali.

Poleg ustrezno opremljenega stanovanja, primerne vadbe in malce drugačnega ukvarjanja, naš pes potrebuje predvsem eno: naše zaupanje, da se bo znašel v novih življenjskih okoliščinah. Tudi slepi psi se namreč lahko igrajo, tekajo, prosjačijo, izvajajo različne vaje, nas spravljajo v smeh in še veliko več.

Najboljši dokaz, kako lepo je lahko življenje, četudi je kuža slep, pa je psička Luna. 

Parodontalna bolezen prizadene vsakega psa

Parodontalna bolezen v določeni stopnji prizadene vsakega psa pri neki starosti. Nimajo vsi psi napredovane oblike, toda vsak pes ali mačka ima vnete dlesni.

»Ne govorimo, da imajo vse živali napredovano obliko, ki zahteva odstranjevanje zob, ampak praktično vsaka žival – vsak pes in vsaka mačka – ima vnete dlesni. To se premalo prepoznava. Veliko skrbnikom in včasih celo veterinarjem se zdi, da sta zadah in rdečina dlesni normalno stanje, ampak ni. To je že parodontalna bolezen in v teh fazah jo želimo ‘uloviti’, saj je potem to povratna bolezen. Očistimo obloge nad in predvsem pod dlesnijo in dlesen se pozdravi; pod pogojem, da doma vzdržujemo redno ustno higieno,« pravi  sogovornica, strokovnjakinja Ana Nemec Doc. dr. Ana Nemec, dr. vet. med., specializirana za zdravje ust in ustne votline psov in mačk.

V primeru, da ta fazo (vnetje dlesni ali gingivitis) zamudimo, lahko vnetje dlesni napreduje v propad obzobnih tkiv (parodontitis). V tem primeru gre za nepovratno bolezen in vse, kar veterinarji lahko naredijo, je, da bolezen zaustavljajo. Pri zelo napredovani bolezni je velikokrat edina možnost odstranitev zob.

Redni veterinarski pregledi so ključni

Da strokovnjaki bolezen zasledijo v dovolj zgodnji fazi, jo morajo videti. Zato sogovornica svetuje, da veterinar ob rednem pregledu na pol ali na eno leto pregleda ustno votlino psa in oceni stanje. Če je dlesen lepe rožnate barve in so zobje beli, načeloma ni potrebe po profesionalni negi. Če pa opazi zobne obloge, rdečino dlesni ali celo majave zobe, odmik dlesni in izpostavljenost korenin, potem strokovnjaki svetujejo pregled v splošni anesteziji (‘pod narkozo’). Takrat natančno pogledajo vsak zob posebej, naredijo tudi rentgenske slike posameznih zob. Pri tem sogovornica doda, da pri veterinarjih dentalni rentgen ni tako pogost, kot bi si želeli: »Vsakdo, ki se ukvarja s stomatologijo, bi moral imeti dentalni rentgen. Kar 27,8 % bolezni zob bomo namreč spregledali, če pri psih ne bomo opravili zobnega rentgena.«

Skoraj še pomembnejšo vlogo pri ugotavljanju suma na bolezni v ustni votlini pa imajo pasji skrbniki. Z redno, dnevno higieno zob bodo prav ti najprej videli spremembe na dlesni, zobeh, pa tudi kakšne morebitne novotvorbe, razjede … Tako bodo ključno pripomogli k zgodnjemu prepoznavanju in zdravljenju bolezni.

Preberite si še, kako vemo, da psa boli zob in pa, kako pomembno je ščetkanje zob. 

Špela Šimenc

Bolhavost pri psu – kakšni so znaki?

Na nekaterih psih je lahko bolhavost zelo nezaznavna, drugim povzroča rahlo draženje, pri tretjih pa večje težave.

Med te večje težave, ki jih lahko prinaša bolhavost, sodijo hud srbež, večji pordeli deli kože, izgubljanje dlake, tudi razjede na koži, ‘hot spoti’. Te hujše znake in poškodbe kože ponavadi povzroča alergijska reakcija na bolšjo slino – alergijski dermatitis.

V zares hudih primerih bolhavosti lahko pride celo do anemije – slabokrvnosti gostiteljev, čemur pa so bolj podvrženi mladiči.

Kako skrbnik najlažje ugotovi, da ima njegov pes bolhe? Same bolhe namreč tudi z razčesavanjem težko najdemo, saj hitro zbežijo pred svetlobo. Zato iščemo dokaze njihove prisotnosti – njihove iztrebke. Najdemo jih kot drobne črne grudice na koži. Da pa jih ločimo od drobcev zemlje, jih položimo na kos mokre vate ali belega papirnatega robčka in nekoliko podrgnemo. Če je raztopljena grudica dejansko bolšji iztrebek, se razmaže v rdečo barvo, saj vsebuje prebavljeno kri. Drobci zemlje s ena mokri vati ne razmažejo oz. se obarvajo drugače.

Seveda pa vzorec iztrebkov in bolhe  iščemo tam, kjer jih je največ, to je na križu in v okolici zadnjih nog živali.

Boštjan Vidic, dr. med. vet, objavljeno v reviji Moj pes

Kako vemo, da psa boli zob?

Ko človeka boli zob, običajno zelo boli. Kako pa vemo, da psa boli zob, ko nam ta tega ne zna povedati?

V resnici ni čisto tako, pes nam bolečino in to, da ga boli zob sporoča na svoj način.

Že zadah in rdečina dlesni sporočata na možnost, da s pasjimi zobmi ni vse v najlepšem redu. V idealnem svetu bi vsi skrbniki psa peljali na pregled, ko vidijo te znake, saj je pri zdravju pasjih zob izjemno pomembno, da so bolezni dovolj zgodaj odkrite. Zato strokovnjaki opozarjajo, da psu redno ščetkamo zobe, kajti le tako bomo lahko opazili spremembe na dlesnih, novotvorbe, razjede …

Poleg teh vidnih stanj so znaki, da se nekaj dogaja v pasji ustni votlini, zelo subtilni. Izjema so primeri, ko gre na primer za hud zlom zoba. Takrat se pes lahko mane s tačko in se slini.

Sicer pa moramo biti pozorni na spremembe v obnašanju: pes hrano jemlje na drugačen način, hrana mu pada iz gobca, ne jemlje več istih igrač. Nekateri psi postanejo tudi bolj agresivni.

Splošno mnenje je, da bo pes, če ga boli zob, manj jedel. Kot poudarja naša sogovornica doc. dr. Ano Nemec, dr. vet. med (celoten prispevek si lahko prebrete v aktualni številki revije Moj pes), neješčnost ni znak bolezni zob in ustne votline. V naravi živali je, da jejo, dokler se le da. Izjema so psi, pri katerih se pojavljajo izjemno boleči stomatitisi (zlasti koker španjeli, maltežani in veliki angleški hrti, čeprav je lahko prizadet katerikoli pes). Gre za vnetje celotne sluznice ustne votline (pojavijo se razjede po ustih), ki je tako boleče, da takrat živali običajno res ne jedo. Pri teh živalih se pojavi tudi res izjemno slab, gniloben zadah.

Kako kupovati in uporabljati dodatke k prehrani?

Če kupujete dodatke, jih kupujte namensko – ne samo zato, ker menite, da je psu treba nekaj dodajati. Namensko pomeni, da ste pri psu s pomočjo veterinarja zaznali določeno težavo in zanjo aktivno iščete rešitev in podporno terapijo, kamor lahko spadajo tudi različni dodatki k prehrani.

Dodatki k prehrani naj se kupujejo predvsem po pameti in pri prodajalcih, ki so za to specializirani in vam lahko tudi ustrezno svetujejo. Spletna ali fizična trgovina, kjer lahko poleg pasjih multivitaminov kupite še vrtnarske škarje in prašek za perilo, ne spada v to kategorijo.

Specializirane trgovine (ki so lahko seveda tudi spletne) in podučeni prodajalci so zlasti pomembni, če je vaš pes kronični bolnik, ki za lajšanje težav že jemlje določena zdravila in bi lahko obstajala verjetnost, da bi zaradi kombinacije različni učinkovin v zdravilih in dodatkih prišlo do težav. V takem primeru je gotovo tudi pametno, da se posvetujete z izbranim veterinarjem; tudi če je dodatek k prehrani popolnoma naraven, imejte v mislih, da če je nekaj naravno, še ne pomeni, da ne more škoditi.

Sestavine

Pred nakupom obrnite izdelek in preverite sestavine na deklaraciji. Konzervansi, barvila in ojačevalci okusov ne spadajo med zdrave izdelke. Sestavine naj bodo čim bolj jasno navedene in s čim manj balasta; kaj vam pomagajo tablete z zelenoustno školjko, če izdelek na koncu vsebuje zgolj nekaj odstotkov oglaševane sestavine?

Dražje ali cenejše?

Cena že dolgo ne velja za merilo kakovosti, a prav gotovo ni zanemarljiva. Če imate ogledanih več različnih dodatkov z isto učinkovino (npr. glukozamin), obrnite embalažo in navodila za odmerjanje. Cena je včasih na prvi pogled res nižja, ampak ob podrobnem branju navodil boste ugotovili, da morate psu odmeriti bistveno več kapsul kot pri dražjem izdelku, zaradi česar ga boste tudi prej porabili.

Po potrebi

Kupujte tisto, kar vaš pes zares potrebuje v tistem trenutku (ali pa vsaj menite, da potrebuje). Dodatki k prehrani za sklepe ne bodo preprečili morebitnega šepanja pri psu, in če ima pes 8 let, še ne pomeni, da mu morate od rojstnega dne dalje dodajati vse tisto, kar je nujno in zdravo za seniorje. Če že sami težko sledite vsemu, kar morate dodati svojemu psu, potem je čas, da to spremenite. Poleg tega pazite, da med sabo ne kombinirate dodatkov z isto učinkovino ali take, ki se med seboj izključujejo.

Bodite vztrajni

Nobena sprememba se ne zgodi čez noč. Če posegate po naravnih učinkovinah, te potrebujejo nekaj časa, da se pokažejo prvi rezultati. Zato bodite disciplinirani, izdelek uporabljajte po navodilih proizvajalca in dajte organizmu dovolj časa, da si lahko nazaj povrne svoje moč.

Lena Gregorčič (celoten prispevek o prehranskih dodatkih je dostopen v aktualni številki revije Moj pes)

Slabokrvnost pri psu – kakšni so znaki

Blede sluznice kažejo na to, da je v organizmu premalo rdečih krvnih telesc (eritrocitov). Gre za slabokrvnost. Vzrok za nastanek te bolezni in zdravljenje pa moramo prepustiti veterinarju.

Slabokrvnost ali anemijo pomeni, da kri, ki kroži po telesu, organe premalo oskrbuje s kisikom. V nekaterih primerih vzroka za to ni težko ugotoviti – na primer, če gre za poškodbo, pri kateri je organizem izgubil večjo ali manjšo količino krvi. Anemija je v mnogo primerih lahko tudi spremljevalna težava drugih organskih bolezni, na primer raznih okužb in zastrupitev.

Slabokrvnost pa je, nenazadnje, lahko eden od dokazov za določeno organsko motnjo. Tako se lahko zgodi, da prikrita bolezen povzroči celo smrtno nevarno slabokrvnost, na primer pri različnih novotvorbah (tumorjih). Zato je zelo pomembno, da ukrepamo že pri začetnih znakih slabokrvnosti, saj lahko s tem preprečimo hude posledice.

Znaki slabokrvnosti:

Da gre za slabokrvnost, lahko na najpreprostejši način ugotovimo tako, da pregledamo ustno sluznico. To storimo tako, da primemo in dvignemo zgornjo in spodnjo ustnico in ocenimo barvo dlesni in notranje strani ustnic. Rožnata barva dokazuje, da je telo dobro prekrvavljeno. Bleda ali rumenkasta obarvanost sluznice ali dlesni pa pomeni, da gre za slabokrvnost. Pri zelo izraženi slabokrvnosti so sluznice zelo blede, celo porcelanaste barve. Da gre za slabokrvnost, lahko ugotovimo tudi po barvi notranje strani očesnih vek. Še bolje pa pri pregledu tretje očesne veznice, ki pa jo lahko pregledajo le bolj izkušeni skrbniki. Tretjo očesno veznico lahko pregledamo tako, da s palcem in kazalcem rahlo pritisnemo na zunanjem očesnem kotu, da jo lahko vidimo. Še najbolje je, da nas tega prijema nauči veterinar.

Drugi značilni znaki slabokrvnosti pa so še:

  • pomanjkanje teka,
  • potrtost,
  • oslabelost,
  • hitra utrujenost.

Pogosto pride tudi do težav z dihanjem (žival sope) že pri manjših naporih. Pri lažji obliki anemije, in če gre pri tem še za psa, ki nima veliko gibanja, znake bolezni kaj hitro lahko spregledamo.

Zato je prav, da smo na opisane znake pozorni in če pri tem še redno pregledujemo sluznice, slabokrvnosti ne bomo spregledali.

Andrej Podreberšek

Ščetkanje zob pri psu je potrebno

Ščetkanje zob pri psu je izjemnega pomena in nobeno izmed številnih pripomočkov na trgu ga ne more nadomestiti. Žal pa se ščetkanja loteva še vedno zelo malo pasjih skrbnikov.

Nekateri ljudje menijo, da mlečnih zob ni treba ščetkati. Naša sogovornica Ana Nemec, doc. dr. vet. med., se s tem ne strinja in svetuje ščetkanje zob od trenutka, ko izrastejo prvi zobje. Tudi zato, da psu to preide v navado.

Po njenih izkušnjah ščetkanja lahko navadimo vsakega psa, tudi odraslega, ki smo ga denimo pripeljali iz zavetišča in tega prej ni bil vajen. Pri tem naj veljajo klasična pravila kot pri vsakem učenju: počasi in s pomočjo priboljškov, nagrad. »Začnemo tako, da damo psu najprej prst v usta. Ko začne to normalno prenašati, dodamo naprstno ščetko, potem počasi preidemo na navadno ščetko,« svetuje sogovornica.

Koliko ljudi pa dejansko ščetka zobe svojemu psu vsak dan? Ana Nemec pravi, da gre – kljub temu da se osveščenost povečuje – za še vedno zelo majhen odstotek ljudi, ki se zaveda, kako pomembno je dnevno ščetkanje zob. S tem se namreč upočasnjuje nalaganje zobnih oblog; procesa se sicer čisto preprečiti ne da, se pa na ta način zelo podaljšuje obdobje, ko mora pes na profesionalno nego v splošni anesteziji. Priporoča se ščetkanje vsak dan, neodvisno od obrokov.

Raziskave kažejo, da je ščetkanje vsak drugi dan tudi še sprejemljivo, ščetkanje vsak tretji dan pa ima tak učinek, kot da tega sploh ne bi počeli. »Bakterije oz. mikroorganizmi se povežejo v biofilm, ki se nalaga na zobe in v nekaj dneh je biofilm že tako zorganiziran, da ga težko ‘razbijemo’. Zato je tako bistveno, da to mehansko razbijanje opravimo enkrat na dan. Samo mazanje s pasto nima bistvenega učinka«, pravi sogovornica.

Med obvezno opremo za čiščenje pasjih zob sodita mehka ščetka in pasja zobna krema. Človeška zobna krema za ščetkanje pasjih zob ni primerna. V resnici je lahko zelo nevarna, saj lahko vsebuje ksilitol, fluor, belila in druge snovi, ki pri psih lahko povzročijo težave s prebavili, pa tudi sistemsko fluorozo in poškodbe jeter.

Na trgu je še ogromno pripravkov za nego pasjih zob, med katerimi sogovornica omeni še tiste, ki so namenjeni žvečenju. Kot pravijo raziskave, ima ščetkanje vsak drugi dan in žvečenje vsak prvi dan enak učinek, kot če bi ščetkali vsak dan. Je pa, kot pravi sogovornica, potrebna previdnost pri izbiri tistega, kar bo pes žvečil: »Če v žvečilko ne moremo narediti raze z nohtom ali je uviti, potem tvegamo zlome zob. Kopita, rogovi, ledene kocke, suhe kosti – vse to ni primerno in odsvetujem.«

Špela Šimenc v sodelovanju z doc. dr. Ano Nemec, dr. vet. med. (celoten prispevek je objavljen v aktualni reviji Moj pes)

Kako vemo, da je naš pes bolan

V naravi psov je, da bolečine ne kažejo navzven (izjeme potrjujejo pravilo), ampak jo prikrivajo. Še vedno imajo namreč izražene nagone, ki izvirajo iz življenja v krdelu. Kako pa vemo, da je naš pes bolan?

V krdelu je pač bolan osebek najšibkejši člen, ki ga drugi člani izločijo. Zato mora biti skrbnik zelo pozoren, če pri svojem štirinožcu hoče pravočasno zaznati zdravstvene težave, ki lahko kažejo na to, da je pes bolan:

  • Dlaka je štrleča in brez sijaja.
  • Oči so motne, se močno solzijo (izcedek je lahko celo ognojen), očesne veznice so otekle in rdeče.
  • Smrček je vroč in izrazito suh.
  • Ušesa: notranjost je rdečkaste barve, veliko umazanije, neprijeten vonj, pes se pogosto praska in otresa z glavo.
  • Usta: dlesni so blede, neprijeten vonj iz ust.
  • Telo: spremenjeno gibanje, težave pri vstajanju in ležanju, šepanje … Izogiba se določenim dotikom, drža telesa je toga.
  • Izločanje: blato je zelo trdo (zaprtje), premajhno ali celo tekoče (driska), težave pri izločanju urina.
  • Hrana in voda: pes manj je in pije ali pa pije veliko več kot sicer, lahko pa povsem odklanja hrano in vodo.
  • Vedenje: pes se vede drugače kot sicer (je npr. bolj nervozen, plašen …), je otožen, več poležava …

Jože Vidic, dr. vet. med (objavljeno v reviji Moj pes)

Jutranja slabost pri psih

Kar precej psov zjutraj, na tešče, bruha. Ta jutranja slabost je povezana s tem, da se pri njih želodčna kislina ponavadi tvori skupaj s hrano, ki prihaja v želodec.

Ko je želodec prazen, se zaustavi tudi proizvodnja tekočine. Večino tekočine pa sestavlja prav želodčna kislina, in če se izloča na prazen želodec, ima pes težave, pride slabost.

Naloga želodčne kisline je ubijanje mikroorganizmov in razkrajanje hrane. Če torej pes bruha zjutraj, na prazen želodec, to lahko pripišemo preveliki časovni razliki med večernim in jutranjim obrokom. Kislina se je začela izločati prezgodaj, se pravi še pred obrokom, posledica je, da je psu slabo in da bruha.

Jutranjo slabost in bruhanje na prazen želodec skušamo odpraviti tako, da skrajšamo čas med večernim in jutranjim obrokom. Psu torej večerni obrok damo čim kasneje. Za zadnji obrok je dovolj, če mu tik pred nočnim počitkom damo rezino preprečenca.

rš (objavljeno v reviji Moj pes)

Prehlad pri psu – kdaj k veterinarju?

Tudi psi se lahko prehladijo, tako kot ljudje. In tudi prehlad pri psu je za nalezljiv za druge pse. Tokrat o tem, kakšni so znaki, ko je pes prehlajen.

Prehlad pri psu se lahko pojavi, ko psi pojedo prevelike količine snega, ker so bili izpostavljeni veliki temperaturni razliki, ker ležijo pregreti na prehladnih tleh, pijejo prehladno vodo in še bi lahko naštevali.

Ko je pes prehlajen, so simptomi zelo podobni prehladu pri ljudeh. Psu teče iz smrčka, tudi iz oči ali pa ima na pogled mokre oči, boli ga grlo, kašlja, boli ga glava, telo, smrči. Zaradi slabega počutja nemalokrat zavrača hrano in sprehode.

Domača oskrba

Če pes še vedno normalno je in se giblje ter ostaja aktiven, potem bo dovolj, da mu poskušamo stanje olajšati z domačo oskrbo. Poskrbimo, da bo pes počival, dovolj pil, prehrana pa naj bo čimbolj usmerjena v krepitev imunskega sistema. Po potrebi smrček brišemo s toplo, vlažno krpo. Pomagal bo tudi izparilnik, ali pa psa odpeljemo v kopalnico, ko se nekdo kopa/tušira s toplo vodo.

Psu absolutno nikoli ne dajemo humanih protibolečinskuh tablet, o vsem se predhodno posvetujmo z veterinarjem.

Kdaj k veterinarju?

Psa odpeljemo k veterinarju, ko ne je in ne pije normalno; ko je jasno, da mu je zelo neudobno, da se zelo slabo počuti; ko težko diha ali ko simptomi v nekaj dneh ne izzvenijo.

Pasji prehlad se prenaša med psi, zato se v teh dneh odsvetuje druženje med psi.