Zlata pasta – doma narejena pasta, ki pomaga pri težavah s sklepi

Zlata pasta naj bi po izročilih komplementarnih metod telo grela od znotraj. Z nekaj osnovnimi sestavinami in kuhinjskimi pripomočki jo lahko pripravite tudi sami.

Če ima vaš pes težave s sklepi, ste zagotovo opazili, da so njegove težave odvisne tudi od vremena. Prav verjetno je, da se bolečine poslabšajo v jesenskem in zimskem času, ko so dnevi hladnejši in vlažnejši.

V takih primerih so grelne blazine in termoforji nepogrešljivi pomočniki za lajšanje gibanja, pomaga pa vam lahko tudi zlata pasta (golden paste), ki naj bi po tradicionalnih izročilih komplementarnih metod zdravljenja telo grela od znotraj. Primerna in varna je tudi za pse. Z nekaj osnovnimi sestavinami in kuhinjskimi pripomočki jo lahko pripravite tudi sami.

Osnovna sestavina: kurkuma

Zlata pasta prihaja z daljnega vzhoda, natančneje iz ajurvede, ki velja za najstarejši medicinski sistem na svetu. V ajurvedi je kurkuma visoko cenjena kot zdravilna začimba in s čedalje večjim naraščanjem priljubljenosti komplementarnih metod zdravljenja jo natančneje spoznavamo in uporabljamo tudi pri nas. Na srečo ne samo v kariju – kurkuma je namreč tista, ki mu daje močno rumeno barvo – temveč zaradi vseh njenih pozitivnih lastnosti, ki jih ima na splošno krepitev imunskega sistema in zaradi njenega močnega protivnetnega delovanja. V ajurvedi velja za toplo začimbo in je zato primerna za uživanje v hladnejših mesecih leta.

Sestavine in recept

Za pripravo zlate paste potrebujete tri sestavine: poleg že omenjene kurkume še kokosovo olje in manjši delež mletega črnega popra. Kurkuma je namreč topna v olju, učinki kurkumina (aktivna sestavina kurkume) pa se bolje aktivirajo v kombinaciji s poprom. Količina popra je v primerjavi z ostalimi sestavinami zanemarljivo majhna in psom ne povzroča težav. Izjema so le tisti psi, ki imajo za seboj zgodovino želodčnih težav; v tem primeru je bolje, da se zlati pasti izognete.

Sestavine

  • 50 g kurkume
  • 250 ml vode
  • 80 g kokosovega olja
  • 1 ČŽ mletega črnega popra

Postopek

V posodi zmešajte vodo in kurkumo v prahu. Na nizkem ognju ju skupaj mešajte 7 do 10 minut, da dobite gostejšo maso. Če je masa preveč tekoča, dodate še nekaj kurkume, če je preveč gosta, počasi dolijte še nekaj vode. Če se boste držali predlaganih količin, ne bi smeli imeti težav pri strukturi.

Posodo odstavite in počakajte, da se pasta ohladi, nato ji dodajte mlet črni poper in kokosovo olje. Vse skupaj dobro premešate in počakajte, da se do konca ohladi. Če vas skrbi poper, ga lahko sicer izpustite, a s tem zmanjšate učinkovitost zlate paste.

Ko se zlata pasta ohladi, jo prelijete v steklen kozarec in hranite v hladilniku, nato pa jo preprosto dodajte k pasjim obrokom.

Kako odmeriti zlato pasto?

Za majhne pse je priporočljiva začetna doza ¼ čajne žličke, pri zelo velikih psih jo lahko stopnjujete do 1 jušne žlice dnevno. Vedno začnite z majhno količino in odmerek sproti prilagajajte glede na počutje in odziv posameznega psa; tudi pri velikih psih začnete na spodnji meji. Najbolje, da dnevno količino zlate paste razdelite na dva dela in jo psu ponudite tako pri zajtrku kot pri večerji.

Je zlata pasta primerna za mojega psa?

Čeprav gre v osnovi za varen dodatek k prehrani, se v primeru, da pes jemlje protivnetna zdravila, je diabetik, je na kemoterapiji ali pa ima diagnosticirano katero koli drugo kronično zdravstveno stanje, o jemanju zlate paste posvetujte z izbranim veterinarjem ali terapevtom, ki pozna celotno sliko zdravstvenega stanja vašega psa.

Lena Gregorčič

Epilepsija pri psu – včasih brez vzroka, drugič kot posledica bolezni

Epilepsija pri psu je precej pogosta nevrološka motnja. Lahko je primarna, to pomeni brez ugotovljenega vzroka, lahko pa je posledica določene bolezni.

Epileptični napad denimo lahko povzroči bolezen srca. Možgani potrebujejo za svoje delovanje kisik in glukozo. Če srce ne črpa dovolj krvi, možgani ne dobijo kisika, kar sproži epileptične napade. Prav tako lahko tumorji na trebušni slinavki povzročijo nagel padec krvnega sladkorja, kar sproži epileptične napade. Epilepsija je lahko posledica zastrupitev, bolezni jeter, ledvic, tumorja v možganih in še bi lahko naštevali.

Če so pri večini nevroloških bolezni klinični znaki nenehno prisotni, to za epilepsijo ne velja. Tukaj gre za dogodke, napade, ki izzvenijo. Če lastnik ni priča napadu, včasih daljše obdobje sploh ne ve, da se dogajajo. Morda, ko pride iz službe, le opazi, da je kuža malce bolj utrujen ali se čudno vede (to je značilno stanje po napadu). Tipičen napad je sicer tak, da je pes brez zavesti, se trese, ima krče, se slini, lahko nehotno urinira in blati. Lahko pa gre za netipičen napad, ki ga je težje opaziti. Sogovornik poudarja, da je tukaj res pomembno, da lastnik zna opisati dogajanje. V veliko pomoč so pametni telefoni, najbolje je napad kar posneti.

Kaj pa lahko človek naredi, če je zraven, ko ima pes epileptični napad? »Veliko ne, psa ne moremo pomiriti, lahko le poskusimo preprečiti dodatne poškodbe ali udarce v glavo tako, da umaknemo ostre in trde predmete. Lastnik naj počaka, da napad mine. Običajno to traja nekaj minut. Potem pa naj pokliče veterinarja in mu pove, kaj se je zgodilo,« svetuje Tomaž Miklavžin iz Veterinarskega centra Miklavžin.

Včasih imajo kužki en napad na leto in v takih primerih veterinar ne naredi ničesar. Če pa se znotraj nekaj tednov pojavi več napadov, svetujejo diagnostiko, s katero ugotavljajo vzroke napadov. Takim psom predpišejo antiepileptična zdravila, včasih lastnik za domov dobi tudi zdravila, ki se aplicirajo med napadom.

Psom, ki imajo epileptične napade, je treba dom urediti tako, da ni v nevarnosti. Psa damo v tak prostor, v katerem se ob morebitnem napadu ne poškoduje, naj pa tudi nima dostopa do stopnic.

Špela Šimenc v sodelovanju s Tomažem Miklavžinom, dr. vet. med iz Veterinarskega centra Miklavžin (celoten članek je bil objavljen v reviji Moj pes)

Hernija diska – pomembno je hitro ukrepanje lastnika

Hernija diska imenujemo izpad medvretenčne ploščice, kjer pride do zdrsa in posledično do udarca in pritiska na hrbtenjačo.

Nekatere pasme so k hernijam diska bolj nagnjene, med njimi sogovornik, Tomaž Miklavžin, dr. vet. med iz ljubljanskega Veterinarskega centra Miklavžin, izpostavi francoske buldoge, jazbečarje, shih tzuje, beagle … Se pa, kot doda, hernija diska pojavlja tudi pri nemških ovčarjih, labradorjih in drugih pasmah. Ne gre nujno za bolezen starejših psov, saj se lahko pojavi že pri dve ali tri leta starih kužkih.

Klinični simptomi se razlikujejo glede na stopnjo pritiska. Večji, kot je pritisk, večja je okvara hrbtenjače – strokovnjaki to ocenjujejo s petimi stopnjami. Prva stopnja je samo bolečina, medtem ko pri zadnji stopnji pes ne zmore več hoditi, zadnje noge mu dobesedno odpovedo. To se lahko zgodi tudi čez noč, »disk lahko poči zelo hitro, eksplodira,« razloži sogovornik. Hujših okvar lastnik psa ne more spregledati, ker so tako očitne in takrat je tudi pomembno, da se res čim prej poišče veterinarska pomoč. So pa klinični znaki, ki jih kaže pes, odvisni tudi od same lokacije zdrsa medvretenčne ploščice. Če se to zgodi v prsno-ledvenem delu, so simptomi hujši. V vratnem delu, kjer je kanal, v katerem leži hrbtenjača, relativno širok, pa ima pes navadno samo hudo bolečino, kateri navkljub pa še lahko hodi. To stopnjo obolenja lahko veterinar obravnava tudi čez dva ali tri dni, pa ne bo hujših posledic.

»Če pa imamo kužka, ki je delno paraliziran ali ima morda celo popolno odsotnost motorike, vleče noge za seboj, se pri takih situacijah mudi. Takšnega kužka je najbolje čim prej pripeljati, da naredimo nevrološki pregled, katerega namen je ugotoviti, ali imamo nevrološkega pacienta ali ne in kje v živčnem sistemu je bolezenski proces. Ocenimo stopnjo okvare hrbtenjače in lastniku predlagamo čimprejšnjo diagnostiko,« je jasen dr. Miklavžin. V teh primerih lastnikom predlagajo CT ali magnetno resonanco. Običajno takšni pacienti potrebujejo operacijo še isti dan.

Na fotografiji osemletna Bella je čez noč postala hroma na zadnje noge. Zelo hitro so lastniki ukrepali. Dr. Miklavžin jo je operiral in v objektiv smo jo ujeli le nekaj dni po operaciji, ko se je že začela postavljati nazaj na noge. »Izjemno dobro napreduje,« je komentiral psičkino stanje. Bello so sicer v veterinarski center pripeljali na praznjenje mehurja, kar spada v rutinsko pooperativno nego pri težjih primerih.

Špela Šimenc v sodelovanju s Tomažem Miklavžinom, dr. vet. med iz Veterinarskega centra Miklavžin (celoten članek o nevroloških obolenjih si lahko preberete v aktualni reviji Moj pes)

Težave z očmi, ki potrebujejo veterinarski pregled

Težave z očmi se pri psih lahko kažejo na različne načine, pozorni pa moramo biti predvsem na tiste, ki se zgodijo nenadno, čez noč.

Pogosto gre pri težavah s pasjimi očmi za vnetja, poškodbe, pride lahko tudi do nastanka sive mrene in odstopa mrežnice ali pa težave z očmi nakazujejo na sistemske bolezni.

Pred nekaj meseci je Tadej Zemljič, dr. vet. med., dipl. EVCO, eden največjih strokovnjakov na področju veterinarske oftalmologije pri nas, odprl prvo specialistično očesno ambulanto. Obiskali smo prostore nove ambulante v ljubljanski Šiški in se z dr. Zemljičem pogovorili o zdravju pasjih oči.

Na kaj  mora biti pozoren vsak pasji skrbnik? »S stališča lastnika je najbolj pomembno, da opazi vse nenadne (akutne) spremembe. Torej, ko se nekaj spremeni na hitro (čez noč) – videz očesa (oko ima drugo barvo, je priprto, zaprto), če kuža naenkrat začne mežikati, se solziti in kazati, da ga nekaj draži,»« pove sogovornik. Tudi pri psih, pri katerih se oči stalno malo solzijo, potem pa naenkrat lastnik začne opažati povečano solzenje, zapacano ali zagnojeno oko, je na mestu, da stanje čim prej pogleda veterinar. Dr. Zemljič opozarja, da je zelo resno treba vzeti tudi stanja, kjer je oko priprto, zaprto ali je na videz površina očesa drugačna: »To po navadi pomeni prisotnost razjede ali celo kakšnega znotrajočesnega vnetja.« Urgentno stanje pa denimo ni, če se psu oko malce bolj solzi, sicer pa je oko odprto in kuža dobro razpoložen.

Težave z očmi, ki potrebujejo veterinarski pregled:

  • spremembe v videzu očesa,
  • znaki očesne bolečine (mežikanje, povečano solzenje, dotikanje),
  • spremembe v količini ali vrsti očesnega izcedka,
  • spremembe v kakovosti vida.

Pozor na kužni pasji kašelj!

Z jesenjo se pri psih pogosteje pojavlja kužni pasji kašelj, močno nalezljiva virusna bolezen psov, zato je treba biti še posebej previden.

V nekaterih veterinarskih ambulantah po Sloveniji so tovrstno obolenje zgornjih dihal pri psih že zaznali.

Po izvoru je kužni pasji kašelj lahko virusne in/ali bakterijske narave. Prenaša se s kašljem prizadete živali, preko direktnega kontakta med bolno in neokuženo živaljo ali preko kontaminiranih površin. Psi ostanejo kužni še tedne po tem, ko so že vsi znaki obolenja minili.

»Bolezen je nevarna za vse pse ne glede na starost. Glede na to, da kužni kašelj povzroča več povzročiteljev, lahko včasih zbolijo tudi cepljeni psi, vendar ponavadi v milejši obliki. Inkubacijska doba (to je čas od okužbe do izbruha bolezni) je 1 teden (lahko 4 do 10 dni). Znaki za bolezen so suh, dražeč kašelj, ki se pojavlja v prvih treh dneh (ponavadi ponoči). Pes lahko zaradi dražečega kašlja celo izbruha nekaj penaste bele sline, če pa ima poln želodec, lahko tudi hrano. Prvih nekaj dni oziroma predvsem noči je najhujših. Potem se kašelj pojavlja ob fizičnem naporu ali ko se pes razburi, vendar običajno ne bruha več. Tako stanje traja še 4-10 dni ali celo več,« so bolezen predstavili na spletni strani Klinike Loka.

Po njihovih navedbah se v hujši obliki, ki se pojavi pri necepljenih ali imunsko oslabljenih živalih, obolenje lahko razplamti celo v pljučnico. »Bolezen ponavadi mine sama v 1 do 2 tednih. Ker pa je pri večini psov kašelj zelo dražeč in izčrpljujoč, dajemo zdravila za blažitev kašlja in včasih tudi antibiotike za preprečevanje naknadnih bakterijskih okužb,« so še izpostavili. Dodali so, da v času, ko pes kašlja, ne sme imeti fizičnih naporov. V prvih dneh naj bodo tudi obroki manjši, saj lahko pes ob napadu kašlja izbruha vsebino želodca. Hrana mora biti kvalitetna, predvsem moramo poskrbeti za zadostno oskrbo z vitamini. Sprehodi naj bodo kratki in neaktivni. Na normalno fizično aktivnost lahko preidete en teden po prenehanju kašlja. Namesto ovratnice uporabljajte raje oprsnico.

Pomembno je, da pes ne sme imeti kontaktov z drugimi psi vsaj še en teden po prenehanju kašljanja, ker še vedno izloča povzročitelje bolezni. Predvsem je nevaren tesen stik, ko pride do izmenjave sline (pitje iz iste posode, igranje z istimi igračami, pa tudi vožnja v istem avtu ni priporočljiva). Da bi vašega ljubljenca ustrezno zaščitili proti kužnemu kašlju, veterinarji svetujejo cepljenje. Celotno cepivo se priporoča vsaka tri leta, vendar pa imunost drži le okoli 12 mesecev, zato se priporoča letna revakcinacija. Trenutno je na trgu tudi cepivo, ki ščiti le pred adenovirusom in leptospiro, pri obeh je imunost kratkotrajna. Žal je cepljenje zaradi kompleksnosti povzročiteljev le delna zaščita proti obolenju, vendar v splošnem velja, da cepljeni kužni kašelj prebolijo hitreje in z manj zapleti.

Katja Željan

Siva mrena ali katarakta: pomembno je zgodnje odkrivanje

Siva mrena ali katarakta je pogost razlog za postopno pešanje vida. S sodobnimi metodami se pri tej bolezni psom velikokrat da pomagati.

O tem nam je več povedal Tadej Zemljič, dr. vet. med., dipl. EVCO, eden največjih strokovnjakov na področju veterinarske oftalmologije pri nas.

Siva mrena se zdravi operativno, kar pa, kot poudarja dr. Zemljič, zahteva precej angažiranja s strani lastnikov, saj terapija praviloma traja dolgo, potrebne so redne kontrole.

Toda operacije sive mrene (dr. Zemljič v zadnjem času izvede povprečno 3–4 na mesec) so precej uspešne; sogovornik uspešnost ocenjuje na 80–90 %. Na tem mestu je treba poudariti, da niso vse sive mrene primerne za operacijo. Pomembno je zgodnje odkrivanje. Najlažje to odkrije lastnik, ko opazi sivino na očeh svojega ljubljenčka in tipično pridružen slabši vid. Če je leča še deloma transparentna, se lahko veliko lažje oceni stanje zadnjega očesnega segmenta, zlasti mrežnice. Če je prisotna tudi napredovana okvara mrežnice (npr. prej omenjena PRA), potem tudi operacija sive mrene ne bo privedla do bistvenega oz. trajnega izboljšanja vida. Seveda je tudi v primeru popolne motnjave leče mogoče oceniti morfološko stanje zadnjega očesnega segmenta in delovanje mrežnice, vendar je verjetnost zapletov pri operaciji napredovane in še zlasti zastarane katarakte večja.

Siva mrena je močno povezana s sladkorno boleznijo – psi sladkorni bolniki so izredno nagnjeni k sivi mreni. Kar okrog četrtina psov, ki jim dr. Zemljič operira sivo mreno, je diabetikov.

Sogovornik poudari, da so zastarane katarakte trše in pogosto manj stabilne in zato težje operabilne. Zato svetuje vsem lastnikom, ki se odločijo za operacijo, da z njo ne čakajo dolgo. Pri starejših psih je sivkast odsev oči do določene mere normalen pojav, saj postaja leča z leti vedno bolj čvrsta. Starostna katarakta je pri psih pogosta, vendar ni vedno hitro napredujoča. Tako je pri starih psih, pri katerih katarakta še ne povzroča znatnih težav z vidom, smiselno spremljati hitrost napredovanja sive mrene in posledičnega slabšanja vida, in na podlagi tega presoditi o potrebnosti oz. primernem času za poseg.

Več o zdravju pasjih oči si lahko preberete tukaj. 

 

”Psi imajo alergije, ker jih ljudje preveč pomehkužijo,” pravi raziskava

Nedavna raziskava britanske Royal Veterinary College je pokazala, da imajo razvajeni psi več možnosti, da dobijo kakšno izmed alergij.

Psi so, odkar živijo v tesnem stiku s človekom, ‘prevzeli’ tudi njegove alergije. Raziskava, ki so jo naredili strokovnjaki s področja bolezni živali pravi, da kar 20 % vseh psov v Veliki Britaniji trpi za alergijami in da so le te zelo velikokrat povezane s preveč lagodnim načinom življenja.

Raziskovalci so dokazali, da so k alergijam bolj nagnjeni tisti psi, ki več časa preživijo v notranjih prostorih, na kavču in ki jih ljudje ‘razvajajo’ s človeško hrano. Kot dve pasmi, najbolj nagnjeni k tovrstnim alergijam, so izpostavili labradorce in yorkshirske terierje. Dr. Dan O’Neiil iz omenjene inštitucije pravi tudi, da psi razvijajo alergije tudi zato, ker so izpostavljeni pršicam, ki se nahajajo na zofah, vzglavnikih …

Imunski sistem psov, ki živijo v čistih (sterilnih) hišah naj tudi ne bi bil dovolj izzvan, kar pomeni, da sčasoma ni več tako močan kot imunski sistem psov, ki preživijo veliko časa v naravi.

Ko pes uživa (lastne) iztrebke

Brez dvoma je to eno izmed manj prijetnih početij, ki pa se vašemu psu žal ne zdi tako grozno in nesprejemljivo kot vam. Razlogi, zakaj pes uživa iztrebke so različni in teorij, zakaj do tega pride, je ogromno.

Tovrstno početje ima tudi strokovni izrazi – koprofagija, ki jo strokovnjaki v grobem delijo na vedenjsko ali zdravstveno težavo.

Za nekatere živalske vrste je sicer to zelo značilno in normalno vedenje – med drugim tudi pri doječih psicah, ki blato mladičev pogosto zaužije zato, da v leglu ohranja čistočo. Z lizanjem pa sprošča refleks izločanja blata pri mladičih. Mladiči se tega navadijo in pogosto oponašajo to vedenje, ki sčasoma izzveni – vsaj pri večini, pri nekaterih pa se lahko uživanje lastnih in tujih iztrebkov pojavi med življenjem.

Vedenjski in zdravstveni razlogi

Vedenjskih razlogov za to je mnogo, nezanemarljivi pa niso niti morebitni zdravstveni in prehranski razlogi, ki tičijo za tem. Eden izmed mitov, ki se pogosto pojavlja v zvezi s tem vedenjem, pravi, da psu nekaj manjka, pri čemer se mnogi sklicujejo na prednike psov, volkove, ki so v naravi pojedli plen v celoti, v katerega je bila vključena tudi vsebina črevesja.

Kaj je tisto, kar kljub ‘popolni hrani’ manjka, da psu začnejo dišati lastni iztrebki, pa je odvisno od posameznega psa.

Če je vzrok resnično prehrana psa, lahko pomaga dodajanje probiotikov in prebiotikov, ki bodo pomagali pri ponovni vzpostavitvi črevesne flore. Nekateri strokovnjaki teoretizirajo, da je lahko prav neravnovesje v črevesni flori vzrok za uživanje iztrebkov. Če gre za težavo v prebavnem traktu, so vam lahko v pomoč pri izkoreninjenju tega početja tudi prebavni encimi, ki so posebej zasnovani za pse. Iz domače kuhinje pa si lahko pomagate s kuhanim in pretlačenim korenčkom (zaradi A vitamina), v pomoč pa so vam lahko tudi fermentirana živila (kislo zelje, repa, kefira …) kot odličen vir probiotikov in drugih hranilnih snovi, ki pomagajo ohranjati in vzpostaviti zdravo črevesno floro.

Koprofagija lahko nakazuje tudi na resne zdravstvene težave, zato morate to vedenje natančno spremljati, zlasti če pes tega prej ni počel in se hkrati s tem pojavljajo tudi drugi simptomi: neješčost ali pretirana ješčost, izguba telesne teže, čezmerno uživanje tekočine … Posvetujte se z veterinarjem o morebitnih nadaljnjih preiskavah.

Uživanje iztrebkov boste preprečili z odkritjem vzroka

Z odkritjem vzroka boste odpravili tudi posledico, saj je uživanje naključnih iztrebkov, ki jih pes odkrije na sprehodih, lahko v prvi vrsti problematično predvsem zaradi prenosa patogenih mikroorganizmov, ki v njih so ter seveda zaradi najbolj očitne težave – morebitnih zajedavcev. Če pa sumite, da je vzrok vedenjske narave, se posvetujte s strokovnjakom, ki vas bo znal pravilno usmeriti.

Lena Gregorčič (objavljeno v reviji Moj pes)

Za pasje uho nikoli ne uporabljamo ušesnih palčk

Zdravo pasje uho je v notranjosti čisto in brez neprijetnega vonja in če je temu tako, je vse v redu. Umazanijo lahko odstranjujemo samo z vlažno, mehko krpo. 

Čistiti moramo previdno in z občutkom, da ne bomo po nepotrebnem povzročali bolečine. Bodimo natančni in očistimo vse ‘kanalčke’ do vhoda v ušesni kanal.

Ne uporabljajmo ušesnih palčk! S palčkami masla oz. umazanije ne bomo odstranili, ampak jo bomo potiskali v ušesni kanal, s tem pa ustvarili pogoje za nastanek vnetja. Čiščenje ušesnega kanala moramo prepustiti veterinarju, ki bo najprej opravil pregled sluhovoda, potem pa se bo odločil za vrsto ukrepanja. Lahko bo predpisal tudi posebne kapljice za čiščenje sluhovoda. Ko bomo dali kapljice v uho, moramo sluhovod od zunaj nežno zmasirati (kako to počnemo, nam bo pokazal veterinar). Tekočina bo umazanijo ”zmehčala”, pes bo nekajkrat otresel z glavo in sluhovod bo čist.

(Rok Šolar, izsek prispevka, ki je bil objavljen v reviji Moj pes)

Kaj je leptospiroza

Leptospiroza je bakterijska bolezen, ki sodi med zoonoze. Je pravi, da se lahko prenese tudi na človeka.

Bakterija povzroča poškodbe  ledvic in jeter.

Najpogostejši klinični znaki bolezni so:

  • močno povišana telesna temperatura,
  • bolečina v mišicah,
  • bruhanje,
  • zlatenica in
  • krvavitve iz sluznic.

Smrt ponavadi nastopi zaradi odpovedi jeter ali ledvic. Obolele živali izločajo povzročitelje bolezni v okolje z urinom, kjer lahko ob ugodnih pogojih preživijo precej dolgo. Pogosti prenašalci bolezni so tudi glodavci.

Za pse je najbolj učinkovito preventivno cepljenje proti tej bolezni.

Boštjan Vidic, dr. med. vet (del članka, ki je bil objavljen v reviji Moj pes)