Čiščenje zobnega kamna brez anestezije je nevarno

Čiščenje zobnega kamna potrebuje večina psov, so pa razlike v pogostosti odstranjevanja. Kljub številnim oglasom za ta poseg brez anestezije strokovnjaki to odločno odsvetujejo in opozarjajo na »spolzek teren«.

Sicer je zdravje pasjih zob in ustne votline, kamor sodi tudi čiščenje zobnega kamna, nujno za dobro počutje psa.  Pomembno je tudi preprečevanje nastajanja zobnih oblog, ki so predhodnica zobnega kamna. Če se teh ne odstranjuje, se zobni kamen hitreje in intenzivneje nabira. Pri manjših pasmah se zobni kamen nabira hitreje, na primer pri yorkshirskem terierju je povsem normalno, da se zobni kamen odstranjuje kar dvakrat na leto.

Če to prezremo in se zobni kamen pri našem ljubljenčku nabira, počasi prekrije površino zoba, se vrine pod dlesni, kjer nastanejo t. i. žepi, tukaj zastaja hrana, posledično prihaja do gnitja in vnetja dlesni. Ob neukrepanju se to lahko sprevrže v gnojno, nekrotično vnetje dlesni, ki zahteva urgentno ukrepanje lastnika.

Ščetkanje zob pri psu je potrebno

Smrdljiv zadah je znamenje za preplah

Zobni kamen povzroča tudi karies zob, prav tako je nezdravljeno vnetje dlesni lahko sprožitelj parodontoze, kar spremlja neprijeten, pri gnitju pa tudi smrdljiv zadah. Bakterije obremenijo imunski sistem živali, povzročajo vnetje grla in angine psov, lahko vdrejo tudi v pljuča in osrčnik, kar je predvsem pri starejših psih lahko smrtno nevarno, pove Emil Senčar, dr. vet. med. z Veterinarske bolnice Ptuj.

Strokovnjaki s področja veterinarske stomatologije opozarjajo, da je čiščenje zobnega kamna pri psih brez anestezije tvegano početje, po mnenju Emila Senčarja sodi celo v kategorijo mučenja psov.

Nevarnosti odstranjevanja zobnega kamna brez anestezije

Ana Nemec, specialistka veterinarske stomatologije in oralne kirurgije, navaja, da na neanesteziranih živalih ne morejo opraviti ustreznih diagnostičnih preiskav, praktično nemogoče je diagnosticirati dejansko stanje zob in obzobnih tkiv, nevarno je odstraniti obloge pod dlesnijo, kar je ključnega pomena za ohranjanje zdravja oz. za zdravljenje parodontalnih bolezni. Odstranjevanje zobnih oblog zgolj nad dlesnijo se po njenih besedah smatra zgolj za kozmetični postopek, ki daje lažen občutek, da so zobje in obzobna tkiva zdravi. »Odstranjevanje zobnih oblog na neanesteziranih živalih je vsaj nelagodno oz. je potencialno nevarno,« pravi Nemčeva in svari tudi pred nevarnostjo vdiha delcev, ki se odstranjujejo.

Emil Senčar razloži, da se zobni kamen pri živalih odstranjuje na enak način kot pri ljudeh –  z ultrazvočnim zobnim aparatom, ki je hlajen z vodnim curkom. »Odstranjevanje zobnega kamna izpod dlesni je nemogoče brez anestezije, saj ni psa, ki bi to pustil, če je še tako miren in kooperativen,« pojasnjuje sogovornik.

 

Članek je bil objavljen v reviji Moj pes

 

 

 

 

 

9 načinov, kako svojemu psu olajšati kopanje

Za mnoge pse je kopanje nekaj strašljivega in neudobnega, vendar lahko naredite nekaj stvari, ki bodo kopanje naredile bolj prijetno.

Z upoštevanjem naslednjih nasvetov ne bo pes kar skočil v kad od navdušenja. Boste pa s časoma opazili, da bo vaš pes postal bolj miren in tudi njegov odziv na kopel se bo spremenil. Kako torej psu olajšati kopanje?

1. Na kopanje se pripravite vnaprej

Zavedajte se, da če vaš pes ne mara kopanja, bo postal še bolj pod stresom, če ga pustite samega v kadi, medtem ko greste po brisače, ki ste jih pozabili. Zato si pred samim kopanjem vnaprej pripravite pasji šampon, brisače, skodelico za izpiranje, igrače, priboljške oz. vse pripomočke, ki jih običajno uporabljate za kopanje psa.

2. Kad napolnite preden pes vstopi v prostor

Drug način, da naredite stvari malo manj stresne za psa, je, da napolnite kad s toplo vodo, preden vstopi v kopalnico. Zvok tekoče vode se nam morda zdi vsakdanji, toda za pse, ki sovražijo kopanje, ta hrup (in škropljenje vode) povzroča veliko dodatnega stresa.

3. Prepričajte se, da je vaša kad nedrseča

Preden kopate psa, se prepričajte, da je dno vaše kadi nedrseče. Če nimate podloge na dnu kadi, ki preprečuje drsenje, lahko položite kar debelo brisačo, na kateri bo vaš pes stal.

4. Uporabite skodelico za izpiranje

Če vaš pes ni ljubitelj kopeli, mu verjetno ne bo všeč, da ga splakujete s tuš glavo, saj so precej hrupne, kar pse lahko spravi v še dodaten stres. Za izpiranje raje uporabite skodelico, ker je tiha, hkrati pa vam omogoča boljši nadzor, da voda ne pride v oči in ušesa vašega psa.

5. Bodite nežni pri umivanju obraza

Ko gre za udobje vašega psa v kadi, ne pozabite zaščititi njegovih oči, nosu in ušes. Če je vaš pes že pod stresom, bo voda v očeh ali ušesih povzročila le še dodaten stres. Uporaba krpe za umivanje vam bo omogočila boljši nadzor in preprečila, da bi mu voda brizgala v oči, nos in ušesa.

6. Uporabite igrače ali priboljške v kadi

Eden mojih najljubših trikov za manj stresnega kopanja je uporaba igrač in/ali najljubših priboljškov.

7. Predhodno razgibajte psa

Če vaš pes sovraži kopanje, si lahko pomagate tako, da ga predhodno malo razgibate, kar ga bo sprostilo in mu bo pomagalo pokuriti nekaj dodatne energije.

8. Po potrebi pojdite v kopel skupaj s psom

Če se vaš pes boji kopeli, mu lahko pomagate zmanjšati stres tako, da greste skupaj z njim v kad. Običajno pomaga že to, da ste v kadi in samo sedite poleg psa.

 

9. Naj vam nekdo pomaga, če vas kopanje psa spravlja v stres

Če vas kopanje psa spravlja v stres, obstaja velika verjetnost, da se bo vaš stres prenesel na vašega psa. Sebi in psu lahko olajšate stvari tako, da za pomoč prosite prijatelja ali družinskega člana. Tako bosta oba s psom bolj mirna.

Preberite tudi: Koliko kopanja?

Kopanje psa: manj je več!

 

Vir: Puppy Leaks

5 načinov, kako pomagati seniorčkom pozimi

V hladnejših mesecih lahko psom v zrelih letih pomagamo na različne načine, da se bodo tudi pozimi počutili varno, prijetno in udobno.

1. Oblazinjeno ležišče

Malo stvari je pozimi bolj prijetnih kot topla in udobna postelja. Za starejše pse je priporočljivo ortopedsko ležišče, da sklepom ponuja kar najboljšo podporo. Ležišče naj bo oblazinjeno, a ne s polnilom, ki se v notranjosti premika. V primeru, da ima vaš pes težave z inkontinenco, bo prava izbira ležišče z vodoodporno zaščito.

2. Zimska oprema

Pasji čevlji bodo vašemu seniorju v pomoč pri oprijemu in zaščiti pred soljo. V primeru, da je vaš pes občutljiv glede obutve, lahko poskusite z voskom za tace. Plašči zaščitijo kožo in sklepe pred mrazom in vetrom, kar je še posebej pomembno za pse z artritisom.

3. Dodatki

Z izbranim veterinarjem se posvetujte, ali je glukozamin primeren za vašega psa, da bi mu olajšali bolečine v sklepih, ki pozimi pogosto motijo ​​pse z artritisom. Posvetujte se tudi o dodatku hondroitin – vitamin, ki je primeren za boj proti osteoartritisu.

4. Pregled pri veterinarju

Zimska sezona je za starejše pse lahko zelo naporna, zato je obisk in pregled pri veterinarju zelo priporočljiv. Veterinar vam bo svetoval, kaj bo v hladnejših mesecih najbolje za vašega psa, glede na pasmo in zgodovino zdravstvenega stanja.

5. Vadba ne glede na vreme

Mraz naj ne bo izgovor, da zanemarite fizično in duševno zdravje vašega psa. Postavite igralni prostor v garaži ali na podstrešju, kjer se lahko igrate skrivalnice, obnavljate trike in preživljate čas na toplem in suhem. Pomembno je, da svojega ljubljenčka spodbujate k gibanju.

 

Preberite tudi

Za lepšo pasjo jesen

 

 

Vir: Dog time

Glivice – kaj lahko naredimo preventivno?

Glivice so pogosta in predvsem zelo trdovratna nadlega, ki jo težko povsem izkoreninimo, lahko pa jo z ustrezno preventivo omilimo.

Ker pes pač mora na sprehod, tudi kadar dežuje, si lahko pomagamo s preventivnim ukrepanjem.

»Glivice ne marajo kislega okolja, tako da npr. preventivno uporabimo čistila, ki zatirajo glivice. Včasih smo kupovali tudi čisto ocetno kislino, vinski kis, ga redčili z 1 proti 10 in raztopino nakapali živali v ušesa. Tudi ljudje so tako preprečili razmnoževanje glivic. Če ima pes glivice po telesu, ga po kopanju lahko speremo s kisom, tudi razredčenim, in z bolj kislim ph-jem zatremo razmnoževanje glivic,« svetuje Mateja Plevnik, dr. vet. med., iz Veterinarskega centra Plevnik iz Logatca. In dodaja, da je microsporum in trichophyton mogoče odpraviti, pozdraviti, a je zdravljenje dolgotrajno – šest tednov do dva meseca in več. Opravljati je treba kontrole, jemati vzorce, jih pošiljati v laboratorij, dokler vzorec ni negativen. Kvasovke so trdovratnejše in jih bo imel pes, ki ima težave v vlažnem vremenu, najverjetneje vse življenje.

Preberite še:

Kako vemo, ali gre pri psu za glivice ali za alergijo?

Displazija kolkov – najbolj so ogrožene večje pasme

Displazija sklepov – kolčnih, ramenskih in komolčnih – je najpogostejša ortopedska bolezen v veterinarski medicini.

Pojavlja se pri vseh, predvsem pa pri večjih pasmah psov. Bolezen je pogojeno dedna, spodbujajo pa jo negativni dejavniki, kot so nepravilna prehrana, prevelika teža, preveč gibanja v prvih mesecih življenja psov in tudi stres.

Kolčni displaziji so najbolj podvržene večje pasme, kot so bernski planšarji, labradorji, nemški ovčarji, doleti pa lahko tudi manjše. Najmanj so ji izpostavljeni hrti. Kot pravi mag. Lavrenčič, dr. vet. med., iz Veterinarske bolnice Vipava, se displazija lahko pojavlja le na eni strani, pogostejša pa je na obeh sklepih in se razvija od rojstva do starosti enega leta in pol.

»Nepravilno obremenjene sklepne površine lahko povzročijo nastanek dodatnih degenerativnih sprememb v obliki kostnih izrastkov, neravnih sklepnih površin in deformacij sklepnega hrustanca. Vse te spremembe povzročajo bolečine v prizadetih sklepih in posledično šepanje,« pojasnjuje sogovornik.

Med vplive okolja, ki so odgovorni za popolni nastanek napake, štejemo zelo hitro rast kosti, z beljakovinami in energijo prebogato hrano, že omenjena prevelika ali premajhna količina kalcija v hrani, prevelike količine vitamina-D, nepravilno razmerje med kalcijem in fosforjem, neprimerno obremenjevanje mladičev. Zelo pomembna je zato pravilna oskrba mladičev že pri vzreditelju.

Piše: Blanka Markovič Kocen (Celoten članek je bil objavljen v reviji Moj pes, okt. 2021)

Ali bi vsak pes sem in tja potreboval nego v pasjem salonu?

Spadate med tiste pasje skrbnike, katerih psi redno obiskujejo pasji salon ali se z nego raje ukvarjate sami doma?

Tokrat smo se spraševali, ali bi moral vsak pes sem in tja obiskati pasji salon, ali lahko prav tako dobro za nego poskrbimo doma. Za mnenje smo vprašali Janija Pavletiča iz Pasjega salona Kira.

”Obisk pasjega salona ni potreben, če lastnik poskrbi za nego psa doma; ampak res poskrbi. Tukaj govorimo o rednem česanju, tako da pes nima vozlov, na vsake toliko časa ga je treba okopati, ostriči kremplje, očistit uhlje, negovati blazinice, urediti frizuro (če je to potrebno) … Glede na to, da si večina lastnikov ne vzame veliko časa še za česanje, svetujem obisk pasjega salona zato, da ostane pes čist oziroma negovan in zdrav. Tukaj ne gre za luksuz, da psa peljemo v pasji salon, ampak enostavno dandanes pri vseh obveznostih komu tudi zmanjka časa ali pa mogoče znanja, da se bolj podrobno posveti negi psa. Nekatere stranke, ki so prišle prvič v salon, so se za to odločile, ker so poskušale celotno nego iz salona poustvariti doma. Za kompletno nego, torej razčesavanje, kopanje, sušenje, striženje itd. so tako porabile od 3 do 4 ure ali celo več. Ko enkrat stranka poskuša vse to narediti doma sama, tudi bolje razume in ceni delo pasjega frizerja.”

 

Znaki napredovanega popuščanja srca

Popuščanje srca je tudi pri psih precej pogosto stanje. Velikokrat so psi začetne znake sposobni kompenzirati dlje časa, da stanje že napreduje.

Lahko se zgodi, da celo nekaj let pes ne pokaže, da je z njim karkoli narobe. Kakšni so lahko prvi znaki srčnega popuščanja, si preberite tukaj. 

Ko pa popuščanje srca napreduje, se pri psu pojavijo še drugi bolezenski znaki, kot so zmanjšan tek, hitro dihanje, otekanje trebuha in izguba telesne teže.

Ker srce ni več sposobno učinkovito prečrpavati krvi, začne kri zastajati v pljučih, jetrih in drugih organih ter v nogah. Zvišan krvni tlak v venah povzroči, da začne iz njih v pljuča in trebušno votlino izhajati tekočina. V pljučih nabrana tekočina je tista, ki povzroča kašljanje. Hitro nabiranje tekočine v drobnih dihalnih poteh lahko povzroči, da pes izkašlja rdečo penasto tekočino, kar kaže na tako imenovan pljučni edem. Pljučni edem kaže na to, da je začela popuščati leva polovica srca. Leva polovica srca namreč iz pljuč črpa s kisikom bogato kri in jo pošilja po telesu. Ko ta polovica srca dela manj učinkovito, pred njo, v pljučih, torej, začne zastajati kri.

Desna polovica srca pa je tista, ki sprejema kri iz telesa in jo pošilja v pljuča, kjer se obogati s kisikom. Ko začne popuščati desna polovica srca, začne kri zastajati po telesu. Zato začne takrat tekočina izhajati v trebušno votlino in nastane stanje, ki ga imenujemo trebušna vodenica (ascites). Takrat se trebuh značilno razširi kot balon. Temu se lahko pridruži tudi otekanje nog. Nabiranje tekočine znotraj pljučne votline (ne v pljučih, temveč v prostoru okoli pljuč) se lahko pojavi tudi pri popuščanju desne polovice srca.

V kasnejših fazah kongestivnega popuščanja srca pes sedi z razširjenimi komolci in iztegnjenim vratom. Dihanje je naporno. Srčni utrip je pohitren, šibek in velikokrat nepravilen. Sluznica jezika in dlesni so modrikasto sive in na otip hladne. Preko prsnega koša se lahko čuti drhtenje. Ob stresu ali vznemirjenju lahko nastopi tudi nezavest.

Objavljeno v reviji Moj pes, članek avtorja Boštjana Vidica, dr. vet. med

Kongestivno popuščanje srca pri psih

 

Zakaj pes je zemljo?

Veliko psov občasno ali pa tudi redno je zemljo. Zakaj se to dogaja? Mu česa primanjkuje ali mu je enostavno dolgčas?

Pravilen odgovor je lahko – oboje.

Veliko psov zemljo prične jesti iz samega dolgčasa. Tja usmerijo odvečno energijo, malo kopljejo, malo pa zraven še pojedo.

Običajno lastnik lahko sam presodi, ali pes zemljo je spotoma, ko mu je dolgčas in se tako zamoti, ali pa morda zemljo prav išče. Če opazite, da se dogaja slednje, verjetno razlog ne tiči v dolgčasu.

Nekatere teorije pravijo, da lahko psi uživajo zemljo zaradi težav, povezanih z želodcem, čeprav v praksi vemo, da takrat raje posežejo po travi, a tudi zemlja ni popolnoma izključena.

Bolj verjetno je, da je uživanje zemlje posledica pomanjkanja določenih mineralov, ki jih pes nato nagonsko išče prav v zemlji. Da bi ob uravnoteženi prehrani prišlo do kakršnega koli pomanjkanja, je sicer malo verjetno, zato so običajno krive druge zdravstvene težave, ki lahko povzročijo slabšo absorpcijo hranilnih snovi. Dobra kura s primerno izbranimi probiotiki ne bo škodila, a prav tako je zelo priporočljiv obisk pri veterinarju, ki bo na podlagi krvne slike in drugih preiskav izključil druga resna zdravstvena stanja in predlagal nadaljnje rešitve.

Lena Gregorčič

Vseh hernij se ne operira

Hernija diska je pri psih pogosta težava. Gre za izpad medvretenčne ploščice, kjer pride do zdrsa in posledično do udarca in pritiska na hrbtenjačo.

O herniji diska smo že precej pisali tukaj, tokrat pa o tem, ali je potrebno hernijo vedno operirati ali ne.

Kot pravi sogovornik Tomaž Miklavžin, dr. vet. med iz Veterinarskega centra Miklavžin, vseh hernij ni treba operirati: »Kirurškega zdravljenja ne svetujemo, če gre za kronične hernije in manjše hernije.« Takšne pse se zdravi konzervativno, kar pomeni, strogo mirovanje in analgetiki. Učinek zdravljenja se pokaže s časom. Kirurški poseg se ne svetuje denimo tudi pri psu, ki je paraplegičen in ne čuti globoke bolečine ter to traja že več kot 48 ur, saj je v takem primeru napoved zelo slaba.

Če pa strokovnjaki presodijo, da je operacija smiselna, sledi kirurško zdravljenje. Operacija je, kot pravi sogovornik, smiselna takrat, ko ima žival od tega korist in ko pričakujejo, da bo pes po njej shodil. Kirurško zdravljenje ob dobri napovedi svetujejo tudi starejšim psom. »Namen kirurškega zdravljenja je dekompresija hrbtenjače. Če razložim poenostavljeno: material, ki pritiska na hrbtenjačo, odstranimo. S tem je zadeva rešena in na istem mestu se, če je dobro narejeno, hernija ne ponavlja,« pravi sogovornik. Sliši se preprosto, toda dr. Miklavžin (ki povprečno naredi tri take operacije na teden) poudari, da gre vendarle za nevrokirurgijo in ne za šivanje rane.

Take operacije so tvegane in vedno gre lahko kaj narobe. »Pri teh operacijah imamo vedno temeljit, poglobljen razgovor z lastnikom. Lastnik mora vedeti, v kaj se spušča. Jaz po toliko letih lahko lastniku zagotovim, da bo celotna ekipa operacijo izpeljala tehnično pravilno, lahko pa se stanje po operaciji nekoliko poslabša zaradi manipulacije hrbtenjače. Praviloma je to poslabšanje prehodno. Lahko prihaja do določenih krvavitev, včasih je ta material zalepljen za hrbtenjačo in se ga ne da lepo odstraniti,« opiše nekaj primerov zapletov. Pri vsem tem pa poudari, da je operacija samo prvi del naloge, drugi del pa je okrevanje, skozi katerega veterinar vodi lastnika. Tudi lastniki morajo vložiti precej truda, časa in volje. Psa morajo spremljati, pri hujših okvarah hrbtenjače je čas okrevanja daljši, pogosto je potrebno praznjenje sečnega mehurja daljše obdobje.

Špela Šimenc v sodelovanju s Tomažem Miklavžinom, dr. vet. med iz Veterinarskega centra Miklavžin

Preberite še: 

Hernija diska – pomembno je hitro ukrepanje lastnika