S pravim pristopom do manj možnosti za poškodbe psa

Nekatere poškodbe so neizogibne in jih ne moremo preprečiti. Druge pa, kot poudarjajo strokovnjaki, lahko močno zmanjšamo skrbniki s pravim pristopom.

Jana Gams, dr. vet. med., CCRP iz centra center Dogs4motion, poudarja, da lahko skrbniki sami ogromno naredimo, da zmanjšamo možnosti za poškodbe pri svojih psih.

»Treba se je zavedati, da se morajo tudi psi, čeprav so atleti, pred aktivnostjo ogreti. Sprint iz avta za žogico? Ne priporočam. Pred aktivnostjo psa vsaj 10 minut sprehodimo, da se pretegne, razmiga. Druga stvar, na katero bi opozorila, so drseče površine. Marsikdo ne vidi težave v tem, da pes lovi žogice po parketu in ga sem in tja malo raztegne. Vse to so potenciali za poškodbe.«

Sogovornica poudarja, da je pozitivno, da vedno več pasjih šol tudi temu področju posveča pozornost in o tem osvešča svoje stranke.

Š.Š.

Plašček ne zagotavlja, da psa ne zebe

V zadnjem času lahko vse pogosteje opazimo pse, ki jih skrbniki pred mrazom zaščitijo s posebnim plaščkom.

Ta sicer psa v določeni meri zaščiti pred mrazom, vendar se skrbniki ne morejo zanesti na to, da njihovega ljubljenca kljub temu ne bo zeblo. Psi in mačke namreč večino telesne toplote izgubijo prek blazinic na tačkah, skozi uhlje in z izdihanim zrakom. Zato moramo takrat, ko smo s psom na sprehodu po hladnem zimskem zraku, svojega psa skrbno opazovati. Če opazimo znake neugodja zaradi mraza, na primer tresenje, cviljenje, nestrpnost, upočasnitev koraka ali pa, da se žival celo ustavi in išče toplo zavetje – vse to pomeni, da ima sprehoda dovolj in je čas, da ga odpeljemo na toplo.

Za konec, da ne bo napačnega razumevanja – plaščki vsekakor pomagajo psu ohranjati toploto, niso pa zagotovilo, da psa ne bo zeblo.

Boštjan Vidic, dr. vet. med (izsek iz članka, objavljenega v reviji Moj pes)

Komu lahko pomaga rehabilitacija (fizioterapija) psov?

Tudi veterina se vedno bolj usmerja v način, da psa dojema kot celostno bitje in da se lahko marsikatera težava reši ali olajša tudi s fizioterapijo, hidroterapijo, masažami …,

… da morda analgetiki niso vedno edina možna rešitev. To področje zanima predvsem mlajše veterinarje, čeprav naš učni sistem na veterinarski fakulteti temu še ne posveča dovolj pozornosti. Zato je po nadaljnjo izobrazbo večinoma treba v tujino.

Rehabilitacija oz. fizioterapija psov je komplementarna terapija, ki s pomočjo neinvazivnih in nebolečih tehnik pomaga izboljšati oz. ohranjati funkcije gibalnega sistema. Sem spadajo gibljivost sklepov, izboljšanje kondicije s krepitvijo mišic, pospešuje cirkulacijo in celjenje, usmerja se tudi k zmanjšanju bolečin zaradi oteklin, zakrčenosti mišic …

Rehabilitacija je v prvi vrsti namenjena psom s poškodbo mišic, veziv in tkiv, tistim po ortopedskih ali nevroloških kirurških posegih (operacija križnih kolenskih vezi, komolcev, ramen, kolkov, hernije diskov, poškodbe živcev …), psom s kroničnimi degenerativnimi sklepnimi obolenji (poškodbe iz preteklosti, displazije kolkov, komolcev …), ob izgubi splošne kondicije zaradi bolezni, starosti, čezmerne telesne teže in športnim psom, ki jim želimo izboljšati fizične zmogljivosti in zmanjšati možnost za nastanek poškodb.

»Mogoče kdo še vedno zmotno misli, da potrebuje pes terapijo takrat, ko je treba nekaj okrepiti. Fizioterapevtske tehnike – laser, manualne tehnike (masaže, mobilizacije ..), elektroterapija – so tehnike, s katerimi tudi manjšamo bolečine,« poudarja veterinarka Jana Gams, ki stoji za prvim tovrstnim centrom v Sloveniji – Dogs4motion. Ta njihovo poslanstvo vidi tudi v osveščanju, ki mu posvečajo ogromno energije. Na eni strani osveščanju veterinarjev, ki največkrat na fizioterapijo pošiljajo primere, ki so že tako težki, da jim ni pomoči, v smislu ‘pa poskusimo še to’. »Naš cilj je, da bi res malo bolje sodelovali s splošnimi veterinarji. Veterinarje skušamo osvestiti, kdaj naj priporočajo fizioterapijo. Z nekaterimi že malo bolj aktivno sodelujemo in svoje primere prej pošljejo na fizioterapijo. Pri teh psih so rezultati neprimerljivo boljši,« pravi Jana. Na drugi strani pa, kot poudarja, se trudijo osveščati skrbnike, da pomislijo tudi na fizioterapijo.

Pogosto se skrbniki in psi znajdejo v začaranem krogu. Pes se ne počuti dobro, nekaj ga boli, zato je posledično manj aktiven, pes se zaleži in težave so vedno večje. »Včasih ni vrnitve brez strokovne pomoči in fizioterapevtski pristop res lahko dela čudeže«, pravi sogovornica.

Špela Šimenc (celoten prispevek si lahko preberete v aktualni številki revije Moj pes)

Veliko lastnikov si še vedno ne vzame dovolj časa za nego psa

Nega psa je za njegovo zdravje in dobro počutje pomembna prav toliko, kot vsakodnevni sprehod in kakovostna prehrana.

Toda žal se včasih zdi, da med pasjimi skrbniki na vrhu prioritet. Tako pravi Jani Pavletič iz Pasjega salona Kira, s katerim smo pogovor objavili v aktualni številki revije Moj pes. Kot pravi sogovornik, si po njegovih izkušnjah veliko lastnikov še vedno ne vzame dovolj časa za nego psa in s tem, ko hitijo, to delajo površno in sproti prenašajo stres na psa.

”Med hitenjem pogosto skrtačijo samo vidne dele oziroma dele, ki so lažje dostopni. Zgodi se, da je hrbet deloma počesan, medtem ko so noge polne vozlov. Na ta način psa nikoli ne moremo navaditi na pravilno nego,” pove in poudarja, da poleg tega ljudje, ki hitijo in češejo površno, psa večkrat pocukajo za kakšen vozliček, kar pa hitro vodi v odpor psa do nege. ”Pes mora nego doživljati kot nekaj lepega, nekaj, kar je del vsakdanjega življenja; tako kot sprehod. Nega mora biti sproščena. Energija se prenaša iz človeka na psa in pes čuti, kdaj ga češemo z veseljem in kdaj nam to predstavlja neko breme in potrato časa,” doda Pavletič.

Če psa češemo v stresu in hkrati gledamo na uro, hitimo, mu ne posvetimo dovolj časa, potem to pes doživlja kot slabo izkušnjo, kar se odraža tudi pri frizerju v salonu.

Š.D.

Bakterijske okužbe mehurja

Vnetje sečnega mehurja (cistitis) pri psih najpogosteje povzročajo  različne bakterijske okužbe.

Večina primerov te oblike vnetja sečnega mehurja je t.i. ascendentnih, kar pomeni, da bakterije, ki so povzročile okužbo, prihajajo ”navzgor”. Te bakterije ponavadi izvirajo iz lastnih prebavil in se nahajajo na predelu presredka in v bližnji okolici, od tam prehajajo v sečnico in potem naprej v sečni mehur. Tudi nožnica pri psicah in prostata pri samcih sta lahko morebitna vira v sečni mehur napredujočih bakterij. Akutno vnetje sečnega mehurja se pogosteje pojavlja pri samicah kot pri samcih.

Bakterijsko okužbo sečnega mehurja lahko povzročijo tudi različni drugi dejavniki. Rak sečnega mehurja denimo lahko poveča možnost za nastanek bakterijskih okužb na sečilih. Enako velja za motnje delovanja živcev, kar povzroči nepopolno praznjenje sečnega mehurja. Večja možnost za pojav bakterijskih okužb je tudi pri psih, ki imajo določena druga bolezenska stanja, kot sta na primer Cushingova bolezen in sladkorna bolezen, kot tudi pri psih, ki dobivajo določene vrste zdravil. V to skupino sodijo nekatera zdravila, ki zavirajo delovanje imunskega sistema, ali pa zdravila za zdravljenje raka. Bakterijske okužbe sečnega mehurja lahko spodbudijo tudi nastanek nekaterih vrst sečnih kamnov.

Ugotavljanje bakterijskega vnetja mehurja

Najpogostejši in tudi najbolj značilni znaki, ki jih kažejo psi z vnetjem mehurja so:

  • pogostejše opravljanje male potrebe,
  • napenjanje ob uriniranju,
  • urinu je lahko primešana tudi kri.

Preventiva

Bakterijskega vnetja sečnega mehurja pravzaprav ne moremo preprečiti. Upoštevamo lahko le splošne napotke za preprečevanje vnetja sečnega mehurja – pes naj dovolj pije, zagotovimo mu dolge in pogoste sprehode, kjer bo lahko temeljito izpraznil mehur, hrana pa naj bo kakovostna, brez presežkov mineralov in beljakovin, saj ti dve sestavini v prevelikih količinah povečujeta možnost za nastajanje sečnih kamnov.

Boštjan Vidic, dr. vet. med (izsek iz članka, ki je bil objavljen v reviji Moj pes)

Nega kože in kožuha pozimi

V mrazu moramo malce drugače, kot sicer ravnati s psom, ki živi v hiši. Z ogrevanjem stanovanj namreč precej zmanjšamo količino vlage.

Psom se v teh razmerah lahko pojavijo nekatere težave. Če v stanovanju zrak ni dovolj vlažen, se lahko pojavijo težave s kožo. Prav zaradi presuhega zraka se pri psih pozimi precej pogosto pojavlja suha in prhljajasta koža. Izsušitev kože lahko preprečimo z naslednjimi ukrepi:

  • V zimskih mesecih se izogibamo kopanju psa. S kopanjem oz. uporabo šampona namreč s površine kože odstranimo nujno potrebno maščobo, posledica je prhljajasta koža. Če psa že moramo skopati, uporabimo nežen šampon, po možnosti z izvlečki ovsene kaše, po kopanju pa uporabimo še vlažilni balzam.
  • S krtačenjem ali česanjem moramo redno odstranjevati prhljaj in odmrlo dlako. S tem kožo prezračimo, zmasiramo in spodbudimo krvni obtok.
  • Za ohranjanje sijaja kožuha moramo svojemu ljubljencu zagotoviti kakovostno hrano, ki je uravnotežena in vsebuje snovi za boljše obnavljanje kože in naravna kožna olja. Psu, ki dobiva kakovostno hrano, ni treba dodajati nobenih dodatkov oz. olj za dlako ali kožo.

Boštjan Vidic, dr. vet. med, objavljeno v reviji Moj pes

 

Zaščita pasjih tačk pozimi

Zima prinaša s seboj obilo priložnosti za poškodbe na tačkah – sneg, led, sredstva za taljenje s soljo in kemikalijami in še bi lahko naštevali.

Pasje tačke pred takimi ali drugačnimi zimskimi nevšečnostmi lahko zaščitimo z nekaj preprostimi ukrepi:

  • Po vsakem sprehodu psu spodnji del nog umijemo. S tem odstranimo led, sneg, pesek in sol, ki lahko povzroči čezmerno izsušitev kože.
  • Psu med prsti pristrižemo dlako, s čimer zmanjšamo možnost oprijemanja ledu in snega nanjo.
  • Na površino blazinic lahko nanesemo zaščitna mazila, ki jih varujejo pred vplivi soli in drugih kemikalij za taljenje ledu. Ta mazila nanesemo pred sprehodom. Vedeti pa moramo, da kreme za ljudi niso primerne za ljubljenčke.
  • Posebej občutljivim psičkam lahko tačke zaščitimo tudi s posebnimi obuvali, ki ščitijo pred mrazom, soljo in vlago. Primerna obuvala so na voljo v vseh bolje založenih trgovinah za živali. Z malce spretnosti se pes na takšno ”obuvalo” hitro navadi.

Boštjan Vidic, dr. vet. med, objavljeno v reviji Moj pes

Ozebline: kako jih prepoznamo in kako ukrepati

Ozebline se pojavijo, ko je del telesa močno podhlajen. Prizadeti so ponavadi bolj odmaknjeni deli telesa: uhlji, šape in koža na modih.

Ti predeli telesa so ob hudem mrazu najbolj na udaru za ozebline. Ozebla mesta prepoznamo po sprva bledi, sivi ali pomodreli barvi, kasneje se pojavi oteklina in rdečina. Ob dotiku so ta mesta boleča in hladna.

Ko pri ljubljencu opazimo ozebline, ga je treba nemudoma preseliti v topel prostor. Priporočljivo je, da ozeble dele telesa za približno 20 minut ogrevamo z mlačno vodo, s čimer raztopimo ledene kristalčke in pospešimo krvni obtok. Zelo pomembno je, da ozeblin ne drgnemo, saj lahko ledeni kristalčki povzročijo nevarne poškodbe. Ko se žival že nekoliko ogreje, jo zavijemo v odejo in jo čim prej odpeljemo k veterinarju.

B.V, članek objavljen v reviji Moj pes

Eterična olja, ki jih NE uporabljajte, če imate doma psa

Te dni je po spletu zaokrožila zgodba pasje skrbnice, katere pes se je zastrupil z eteričnim oljem čajevca, ki ga je imela ženska v difuzorju.

Zgodbo je Marianne Whyte delila z namenom, da posvari vse pasje skrbnike, kako lahko na videz nekaj povsem nedolžnega pripelje do zastrupitve psa. Kot piše, se je njen sicer vesel in razposajen pes naenkrat pričel počutiti vedno slabše. Tistega dne, ko se je vrnila z dela in je ni več prepoznal je vedela, da je čas za obisk veterinarja. Ta je hitro ugotovil, da je pes zastrupljen, razlog pa je bilo olje čajevca, ki ga je imela Marianne v difuzorju. To je toskično za pse. Na srečo njen pes ni utrpel poškodb ledvic in nima kakršnihkoli drugih posledic.

Pri eteričnih oljih je treba biti previden, da se jih ne uporablja vsevprek. Kar nekaj je takšnih, ki so za pse lahko toksična. Objavljamo seznam eteričnih olj, ki se jim je dobro izogibati, v kolikor živimo s pasjim ali mačjim prijateljem:

  • cimet
  • čajevec
  • evkaliptus
  • poprova meta
  • bor
  • ylang-ylang
  • citrusi
  • janež
  • breza
  • boldovec
  • kolmež
  • bela metlika
  • nageljnove žbice
  • česen
  • navadni hren
  • ožepek
  • brin
  • navadni pelin
  • origano
  • meta
  • timijan
  • vinska rutica
  • sasafras
  • šetraj
  • navadni vratič
  • ameriški klek
  • pelin
  • navadni rman

 

 

Ali nas morajo veterinarji obveščati o roku za cepljenje proti steklini?

Obrnili smo se na pristojne in jih vprašali, ali je obveščanje o cepljenju naših psov proti steklini nujno ali je to skrb lastnikov živali?

»Ne, veterinarji niso dolžni obveščati lastnikov psov o datumu naslednjega cepljenja njihovega psa proti steklini, ker je za zagotovitev cepljenja odgovoren lastnik živali tudi iz naslova odgovornega lastništva ter po določilih veljavnih predpisov o preventivi bolezni živali, med katere spada preprečevanje pojava stekline pri živalih,« odgovarja direktorica Veterinarske zbornice Slovenije (VZS) Anita Kermavnar.

A da lastniki ne bi več negodovali ob morebitni zamudi cepljenja in za osveževanje podatkov v Centralnem registru psov, so na VZS na pobudo članov in v sodelovanju z Upravo RS za varno hrano, veterinarstvo in varstvo rastlin, konec minulega leta začeli pisno obveščati lastnike psov o predvidenem datumu cepljenja njihovega psa. Obvestila pošiljajo lastnikom mesec dni pred tistim mesecem, v katerem mora biti pes cepljen proti steklini, z opozorilom, da mora lastnik sam preveriti v potnem listu psa, kdaj je skrajni rok za pravočasno cepljenje. Sogovornica doda, da so letos poslali že 79.954 takšnih obvestil. »Večina lastnikov je z obvestilom zadovoljna, nekateri se nam zanj celo zahvalijo,« doda direktorica.

Pripravila: Andreja Šalamon