Zaščita pasjih tačk pozimi

Zima prinaša s seboj obilo priložnosti za poškodbe na tačkah – sneg, led, sredstva za taljenje s soljo in kemikalijami in še bi lahko naštevali.

Pasje tačke pred takimi ali drugačnimi zimskimi nevšečnostmi lahko zaščitimo z nekaj preprostimi ukrepi:

  • Po vsakem sprehodu psu spodnji del nog umijemo. S tem odstranimo led, sneg, pesek in sol, ki lahko povzroči čezmerno izsušitev kože.
  • Psu med prsti pristrižemo dlako, s čimer zmanjšamo možnost oprijemanja ledu in snega nanjo.
  • Na površino blazinic lahko nanesemo zaščitna mazila, ki jih varujejo pred vplivi soli in drugih kemikalij za taljenje ledu. Ta mazila nanesemo pred sprehodom. Vedeti pa moramo, da kreme za ljudi niso primerne za ljubljenčke.
  • Posebej občutljivim psičkam lahko tačke zaščitimo tudi s posebnimi obuvali, ki ščitijo pred mrazom, soljo in vlago. Primerna obuvala so na voljo v vseh bolje založenih trgovinah za živali. Z malce spretnosti se pes na takšno ”obuvalo” hitro navadi.

Boštjan Vidic, dr. vet. med, objavljeno v reviji Moj pes

Ozebline: kako jih prepoznamo in kako ukrepati

Ozebline se pojavijo, ko je del telesa močno podhlajen. Prizadeti so ponavadi bolj odmaknjeni deli telesa: uhlji, šape in koža na modih.

Ti predeli telesa so ob hudem mrazu najbolj na udaru za ozebline. Ozebla mesta prepoznamo po sprva bledi, sivi ali pomodreli barvi, kasneje se pojavi oteklina in rdečina. Ob dotiku so ta mesta boleča in hladna.

Ko pri ljubljencu opazimo ozebline, ga je treba nemudoma preseliti v topel prostor. Priporočljivo je, da ozeble dele telesa za približno 20 minut ogrevamo z mlačno vodo, s čimer raztopimo ledene kristalčke in pospešimo krvni obtok. Zelo pomembno je, da ozeblin ne drgnemo, saj lahko ledeni kristalčki povzročijo nevarne poškodbe. Ko se žival že nekoliko ogreje, jo zavijemo v odejo in jo čim prej odpeljemo k veterinarju.

B.V, članek objavljen v reviji Moj pes

Eterična olja, ki jih NE uporabljajte, če imate doma psa

Te dni je po spletu zaokrožila zgodba pasje skrbnice, katere pes se je zastrupil z eteričnim oljem čajevca, ki ga je imela ženska v difuzorju.

Zgodbo je Marianne Whyte delila z namenom, da posvari vse pasje skrbnike, kako lahko na videz nekaj povsem nedolžnega pripelje do zastrupitve psa. Kot piše, se je njen sicer vesel in razposajen pes naenkrat pričel počutiti vedno slabše. Tistega dne, ko se je vrnila z dela in je ni več prepoznal je vedela, da je čas za obisk veterinarja. Ta je hitro ugotovil, da je pes zastrupljen, razlog pa je bilo olje čajevca, ki ga je imela Marianne v difuzorju. To je toskično za pse. Na srečo njen pes ni utrpel poškodb ledvic in nima kakršnihkoli drugih posledic.

Pri eteričnih oljih je treba biti previden, da se jih ne uporablja vsevprek. Kar nekaj je takšnih, ki so za pse lahko toksična. Objavljamo seznam eteričnih olj, ki se jim je dobro izogibati, v kolikor živimo s pasjim ali mačjim prijateljem:

  • cimet
  • čajevec
  • evkaliptus
  • poprova meta
  • bor
  • ylang-ylang
  • citrusi
  • janež
  • breza
  • boldovec
  • kolmež
  • bela metlika
  • nageljnove žbice
  • česen
  • navadni hren
  • ožepek
  • brin
  • navadni pelin
  • origano
  • meta
  • timijan
  • vinska rutica
  • sasafras
  • šetraj
  • navadni vratič
  • ameriški klek
  • pelin
  • navadni rman

 

 

Ali nas morajo veterinarji obveščati o roku za cepljenje proti steklini?

Obrnili smo se na pristojne in jih vprašali, ali je obveščanje o cepljenju naših psov proti steklini nujno ali je to skrb lastnikov živali?

»Ne, veterinarji niso dolžni obveščati lastnikov psov o datumu naslednjega cepljenja njihovega psa proti steklini, ker je za zagotovitev cepljenja odgovoren lastnik živali tudi iz naslova odgovornega lastništva ter po določilih veljavnih predpisov o preventivi bolezni živali, med katere spada preprečevanje pojava stekline pri živalih,« odgovarja direktorica Veterinarske zbornice Slovenije (VZS) Anita Kermavnar.

A da lastniki ne bi več negodovali ob morebitni zamudi cepljenja in za osveževanje podatkov v Centralnem registru psov, so na VZS na pobudo članov in v sodelovanju z Upravo RS za varno hrano, veterinarstvo in varstvo rastlin, konec minulega leta začeli pisno obveščati lastnike psov o predvidenem datumu cepljenja njihovega psa. Obvestila pošiljajo lastnikom mesec dni pred tistim mesecem, v katerem mora biti pes cepljen proti steklini, z opozorilom, da mora lastnik sam preveriti v potnem listu psa, kdaj je skrajni rok za pravočasno cepljenje. Sogovornica doda, da so letos poslali že 79.954 takšnih obvestil. »Večina lastnikov je z obvestilom zadovoljna, nekateri se nam zanj celo zahvalijo,« doda direktorica.

Pripravila: Andreja Šalamon

Vzroki za debelost pri psih

Prvenstveni vzrok za debelost je prekomerno uživanje hrane in nizka stopnja aktivnosti. Presežna energija iz hrane se v telesu shranjuje v obliki maščobnega tkiva.

Dejavniki, ki povzročajo pretirano uživanje hrane so:

  • dajanje ostankov naše hrane;
  • priboljški med posameznimi obroki psa;
  • pretirano nagrajevanje pri izvajanju različnih vaj;
  • hranjenje z ‘okusnimi’ tovarniško pripravljenimi hranami, ki vsebujejo preveč maščobe in sladkorjev;
  • odmerjanje prevelike količine sicer kakovostne in uravnotežene hrane.

Drugi dejavniki, ki lahko povzročajo debelost pa so še:

  • starost;
  • pasma;
  • spol;
  • dedni dejavniki;
  • hormonska neravnovesja (sterilizacija, kastracija),
  • način življenja.

Kombinacije teh dejavnikov lahko vodijo v prenajedanje (prekomeren vnos kalorij) in nezadostno gibanje, posledica pa je debelost. Psi, ki se ne gibljejo dovolj, se zredijo tudi v primeru, ko dobivajo sicer ustrezno količino hrane. Starejše, pa tudi kastrirane in sterilizirane živali so pogosto manj aktivne in so zato nagnjene k debelosti. Pa tudi nekatere pasme, kot na primer labradorci, koker španjeli, beagli in drugi, so bolj nagnjene k debelosti.

Statistično gledano imajo predebele pse pogosto skrbniki, ki imajo tudi sami težave s prekomerno telesno težo. Psi z določenimi hormonskimi ali presnovnimi motnjami, kot je hipotiroidizem, so nagnjeni k debelosti, ker se njihova presnova upočasni, zaradi česar se njihove potrebe po energiji zmanjšajo.

Boštjan Vidic, dr. vet. med, objavljeno v reviji Moj pes

Nenadna bolečina in bolezenski znaki, ko moramo takoj ukrepati

Pri nenadni in močni bolečini moramo takoj ukrepati in poskrbeti, da psa pregleda veterinar.

Nemalokrat se zgodi, da se skrbniku zdi, da psa boli, pa ne ve, ali je potrebna pomoč ali morda še malo počakati. Kateri so bolezenski znaki, ko mora ukrepati veterinar?

  • ječanje, slinjenje, cmokanje, cviljenje;
  • ”žalosten” ali plašen pogled;
  • lizanje ali grizljanje določenega dela telesa;
  • brezvoljnost, pasivnost, iskanje skritega kotička, nemir;
  • pes nima volje za igranje in gibanje;
  • občutljivost na dotike;
  • okorna in trda hoja;
  • izogibanje določenim gibom, na primer poskokom, hoji po stopnicah;
  • šepanje, ”previdno” gibanje;
  • iskanje bližine svojega človeka;
  • nenavadno napadalno vedenje;
  • izguba teka, hujšanje;
  • dlaka ni več sijoča, je motna in nasršena.

Andrej Podrebenšek, dr. vet. med, objavljeno v reviji Moj pes

Kaj lahko sporoča šepanje na zadnjo nogo?

Šepanje je simptom, ki se kaže v nepravilni drži telesa ali v nepravilnem gibanju. Pes šepa zaradi bolečine, poškodbe ali nenormalne anatomske zgradbe.

Lahko šepa na eno ali na več nog. Če šepa na eno sprednjo nogo, se to močno vidi med hojo, ko glava in telo nihata. Če pa pes ne obremenjuje zadnje noge, se to včasih sploh ne opazi. Kaj pa lahko sporoča šepanje na zadnjo nogo?

Vzroki za šepanje na zadnjo nogo pri mladem psu:
  • displazija kolkov: pri displaziji kolkov se že zelo zgodaj pojavijo težave zadnjih nog pri hoji; lahko gre za okvaro enega ali obeh kolkov, kar se kaže v različnih oblikah napačne hoje;
  • nekroza kolčne glavice: poznana pri pritlikavih pasmah; zaradi motenj v prekrvavitvi se kolčna glavica med rastjo ne razvije popolnoma;
    osteohondritis kolenskega in kolčnega sklepa: v več sklepih se lahko odkrhne hrustanec;
  • izpah pogačice: pogost pojav pri pritlikavih pasmah je luksacija pogačice navznoter ali navzven;
  • poškodbe: lahko gre za poškodbe sklepov, kosti in mehkih tkiv;
  • prehranske motnje: preveč ali premalo kalcija, fosforja in drugih elementov, ki gradijo kosti;
  • panosteitis: zelo pogost pojav pri mladih psih je vnetje vseh kosti; vname se kostni mozeg, kost »tišči narazen«, kar psa zelo boli;
  • prehranske motnje: preveč ali premalo kalcija, fosforja in ostalih elementov, ki gradijo kosti;
  • prirojene, genetske napake in hibe.

Vzroki za šepanje na zadnjo nogo pri starejšem psu:

  • degenerativne sklepne bolezni: te so posledica genetskih hib (displazija kolkov …);
  • poškodba križnih vezi: to je ena najpogostejših poškodb, ki nastane ob nenadnem gibu (skok za mačko, hiter start …); takrat se največkrat pretrga sprednja križna vez; to se največkrat zgodi starejšim psom, ki imajo že izražene degenerativne spremembe kolenskih vezi, rezultat je takojšnje šepanje, pes dvigne nogo in ne stopi več nanjo; med tem ali po tem se lahko poškoduje tudi miniskus;
  • rakasta obolenja;
  • poliartritis: vnetje več sklepov;
  • polimiozitis: vnetje več mišic;
  • polineuritis: vnetje živcev;
  • infekcijske, sistemske bolezni: npr. klopne bolezni, kot sta borelioza in anaplazmoza, lahko povzročijo šepanje na eni nogi.

Špela Šimenc v sodelovanju z mag. Izidorjem Trstenjakom, dr. ved. med

Prva pomoč pri driski

Pod tem soncem verjetno ni skrbnika, ki se ne bi vsaj enkrat v življenju srečal s prebavnimi težavami svojega psa.

Zato je pomembno, da imamo v domači pasji lekarni kaj zoper to nadlogo.

Predal s prvo pomočjo proti driski naj vsebuje medicinsko oglje ali kateri drug prašek, ki pomirja razdraženo črevesje. V zadnjem času so med ljudmi in skrbniki živali zelo priljubljeni geli, ki imajo adsorbentno delovanje in pomagajo ob širokem spektru prebavnih težav (tudi ob virusnih okužbah, recimo). Vedno je fino imeti pri roki tudi probiotike za živali, s katerimi psu pomagamo, da se črevesna flora hitreje regenerira.

Ob prebavnih težavah seveda ne pozabite na blagi post. Če to ne gre, naj bodo obroki manjši in večkrat na dan. Bodite pozorni tudi na zadosten vnos tekočine, saj lahko zlasti mladi in starejši psi hitro dehidrirajo.

izsek iz prispevka avtorice Lene Gregorčič (celoten članek si lahko preberete v reviji Moj pes, oktober, november 2019)

Kako si pes lahko sam očisti zobe?

Pes si lahko sam očisti zobe, če na njegovo najljubšo igračo nanesemo okusno pasjo zobno kremo.

Med žvečenjem igrače si bo tako sam čistil zobe, sploh če gre za vrvnato igračo ali kakšno igračo z ‘izrastki’, ki bo zobe in medzobne prostore še dodatno obdelala. Pazimo pa, da bo pes igračo obdeloval na prostem oz. na zaščiteni površini ali površini, ki se z lahkoto čisti, da se izognemo pasji zobni kremi na postelji ali preprogi.

Nasvet lahko pride zelo prav, vendar pa ga je potrebno prilagoditi posameznemu psu.

Znaki demence pri psu

Študije kažejo, da je demenca pri psih mnogo bolj pogosta, kot meni večina skrbnikov. Tako kot pri ljudeh, se tudi pri psih bolezen pogosteje pojavlja z višjo starostjo.

Klinični znaki demence pri psih so posledica popuščanja spomina, slabše sposobnosti učenja, kar ponavadi zazna tudi skrbnik in postane na to pozoren. Znake demence pri psih so proučevali tudi na veterinarski fakulteti v Kopenhagnu (2013) in sicer pri 94 povsem različnih psih, ki so bili starejši od osem let.

Ugotovili so 4 ključne znake demence:

  • Sprememba ritma spanja: spanje podnevi, ponoči pa pes hodi naokoli in v mnogih primerih tudi laja ali tuli.
  • Spremenjena interakcija: pes se drugače vede do ljudi in do živali, ne prepozna več starih znancev, se ne razveseli obiskov tako, kot nekoč.
  • Izguba orientacije tudi v domačem okolju in zmedenost: na primer pes ne najde več svoje posodice s hrano.
  • Neutemeljen strah: posledica tega je lahko tudi napadalno vedenje. Pes se boji okoliščin, v katerih ga prej ni bilo strah.

Omenjena študija je pokazala, da je bil strah, ki ga pes pred boleznijo ni kazal, navzoč kar pri 46 % dementnih psov. Prav ta znak je eden prvih, ki se pojavijo. Pri kar 30 % dementnih psov pa se pojavljajo tudi težave z zadrževanjem urina (inkontinenca) in blata.

avtor: Andrej Podreberšek (objavljeno v reviji Moj pes)