Teden gluhih psov: Pasme psov, ki so nagnjene h gluhosti

Gluhost se nanaša na pomanjkanje (ali izgubo) sposobnosti, da žival sliši – to je lahko popolna ali delna izguba sluha.

Teden ozaveščanja o gluhih psih: zvesti spremljevalci s posebnimi potrebami

Gluhost je lahko prirojena (prisotna ob rojstvu) ali pridobljena tekom življenja. Gluhost, prisotna ob rojstvu, je lahko podedovana ali posledica toksičnih ali virusnih poškodb nerojenega mladička v razvoju.

Merle in bela barva dlake sta povezani z gluhostjo ob rojstvu pri psih in tudi drugih živalih. Pridobljena gluhost je lahko posledica okužbe, travme ali degeneracije polža (organa sluha).

Pasme nagnjene h gluhosti 

1. Dalmatinec

2. bulterier

3. avstralski govedar

4. louisianski leopardji pes

5. angleški koker španjel

6. Parson Russell terier

7. bostonski terier

8. avstralski ovčar

9. Jack Russell terier

10. maltežan

11. pritlikavi koder (pudelj)

12. zahodnovišavski beli terier

 

Vir: PetMD, MSD VetManual

Teden ozaveščanja o gluhih psih: zvesti spremljevalci s posebnimi potrebami

Čeprav imajo gluhi psi posebne potrebe, so lahko svojim lastnikom zvesti spremljevalci.

Teden ozaveščanja o gluhih psih po svetu obeležujejo (letos) med 18. in 24. septembrom. Pri nas sicer nismo zasledili posebnega obeleževanja, a se nam zdi prav, da spregovorimo tudi o tem. Ne glede na to, ali se rodijo gluhi ali med življenjem izgubijo sluh, so lahko gluhi psi namreč zelo povezani in zvesti svojim lastnikom.

Ob tej priložnosti začenjamo serijo objav o gluhih psih v tednu, ki sledi …

Šolanje gluhega psa

Gluhi psi so manj zaskrbljeni in prestrašeni kot slišeči psi, zato so odlični podporni ali terapevtski psi, udeležujejo se lahko agilityja in drugih pasjih športov. Ker nanje glasni zvoki ne vplivajo, jih je lažje trenirati in manj verjetno je, da se bodo med delom prestrašili. Postopek šolanja gluhega psa je zelo podoben šolanju slišečega psa, z eno pomembno izjemo – trenerji se osredotočajo na znake z rokami namesto na besedne znake.

5 znakov, da ima vaš pes težave s sluhom

Ob tej priložnosti poglejmo še 5 znakov, ki nakazujejo, da ima lahko vaš pes težave s sluhom

  • Se ne odziva na glasne zvoke, kot so ognjemeti in petarde.
  • Veliko laja, saj ne sliši lastnega laježa.
  • Ima pogoste ušesne okužbe ali bolečine v ušesih.
  • Vas ugrizne ali renči na vas, ko se mu približate od zadaj.
  • Določene pasme imajo višjo stopnjo gluhosti kot druge.

Po štiriurnem reševanju iz soteske rešili gluhega psa brez poškodb

Vir: National Today, DogTails by DogWatch

9 razlogov, zakaj ima moj pes rad vodo, a ne mara kopanja

Da pes ne mara kopanja je ena najpogostejših težav, s katero se srečujejo lastniki hišnih ljubljenčkov.

Mnogi psi bodo naredili vse, da se ne zmočijo, vključno s tresenjem, praskanjem in celo grizenjem.

Ko spoznate vzrok težave, lahko ukrepate, da bo izkušnja prijetnejša za oba. Spoznajte devet najpogostejših razlogov, da pes ne mara kopanja.

Izguba nadzora

Ko je pes v reki, morju, jezeru, lahko plava naokoli, prinaša palice in pije, kolikor želi. Toda v kopalni kadi je omejen na majhen prostor in ne more ubežati toku vode, ki teče po njem. Izguba nadzora je za nekatere pse preprosto prevelika, zato bi se raje popolnoma izognili kopanju.

Veliko (neprijetnih) stikov

Voda ni edina stvar, zaradi katere je pes nemiren, ko je v kopalni kadi. Dodaten stres je tudi drgnjenje z brisačo ali krtačo. Vsi ti stiki so lahko za nekatere pse preveč, še posebej, če jih niso vajeni.

Strah pred neznanim

Drug pogost razlog, zakaj psi sovražijo kopanje, je, da se preprosto bojijo neznanega. Če vaš pes še nikoli ni bil v kopalni kadi, je lahko izkušnja precej strašljiva. Pomembno je, da psa zgodaj navadite na kopalno kad.

Negativne pretekle izkušnje

Na žalost so imeli nekateri psi v preteklosti negativne izkušnje s kopanjem. Če je bil vaš pes kdaj grajan ali kaznovan, medtem ko je bil v kopalni kadi, lahko zdaj kopanje povezuje z negativnimi čustvi. Posledično lahko postanejo tesnobni ali pod stresom vsakič, ko vidijo kopalno kad.

Občutljivost na hrup

Psi imajo izjemno občutljiv sluh, zato so lahko glasni zvoki (na primer tekoča voda) zanje tako močni, da jih še dodatno vznemirja.

Spolzka tla

Še en pogost razlog, zakaj psi sovražijo kopanje, je ta, da se bojijo zdrsa in padca na spolzkih tleh kopalne kadi. Na tla v kad položite na pol prepognjeno brisačo, da psu ne bo drselo in mu bo bolj prijetno.

Sporočila lastnika

Če ste med kopanjem svojega psa napeti ali pod stresom, se lahko tudi on začne počutiti enako. Zato je pomembno, da med kopanjem psa ostanete mirni in sproščeni.

Premočni vonji

Nekateri šamponi in mila so lahko za pse precej močni, saj imajo zelo izostren voh. Torej, naslednjič, ko boste kupovali šampon za svojega psa, izberite tistega, ki ima blažji vonj.

Uporabo šamponov za bolj belo pasjo dlako veterinarji odsvetujejo

Temperatura vode je prenizka ali previsoka

Prehladna ali prevroča voda je lahko za vašega psa zelo neprijetna. Hladna voda je lahko velik šok, prevroča pa lahko povzroči opekline. Zato je pomembno, da pri kopanju psa uporabljate mlačno vodo, da mu bo bolj udobno.

 

Vir: Train Your GSD

To je 5 pogostih vzrokov za zadušitev psov in mačk

Grozljivo za vsakega pasjega in mačjega skrbnika: zadušitev  – oz že to, da se njihov ljubljenček začne dušiti. 

Veliko lahko naredimo že s tem, da vemo, kateri vzroki lahko privedejo do zadušitve – da poznamo tveganja in jih tako vsaj v nekaterih primerih lahko preprečimo.

1. Zadušitev s predmeti

Radovedni psi in mačke raziskujejo svet tudi z okušanjem in žvečenjem – a če npr. pomotoma vdihnejo medtem ko nekaj žvečijo, lahko to privede do zadušitve. Tvegane so tako igrače za žvečenje kot žogice, pa seveda tudi kosti in razne nalepke, listki s cenami na igračah, ovitki, “repi” mišk in podobno. Vse, kar je dovolj majhno, da lahko uide v grlo in se tam zatakne. Zato je pametno, da imamo živali ob žvečenju pod nadzorom in da preverimo vse dele igračk.

Če opazite, da se pes duši, ostanite mirni – pes bo verjetno v paniki. Če še lahko diha, čimprej k najbližjemu veterinarju. Če ne diha, uporabite Heimlichov prijem: postavimo se za psa in z obema rokama objamemo trebuh tik za rebri, eno dlan oblikujemo v pest ter močno potisnemo navzgor in naprej (KMŽ). Če pes izgubi zavest, odprimo gobček in poskusimo odstraniti tujek.

Za mačke veliko tveganje predstavljajo razne niti, tudi daljše travne bilke (posebej tiste z dlačicami), ki se jim lahko navijejo okoli jezika. Klobko volne in podobne stvari zato skrbno umikajte pred njimi, razen med skupno igro.

Posebna kategorija so tudi električni kabli, ki so mamljivi tako za pse in mačke. Ti sicer ne povzročajo zadušitve sami po sebi, lahko pa pride do pljučnega edema, ki povzroči zadušitev.

2. Kolaps traheje oz dušnika

Tudi to je pogost razlog zadušitve pri starejših psih manjših pasem, predvsem pa pri kratkoglavih pasmah, saj se traheja poseda hitreje, če pes težje diha.

Če ima pes diagnozo kolaps troheje, je pomembno, da pes ni predebel ter da poskrbimo, da mu ni vroče. Nekateri predpišejo tudi zdravila proti kašlju.

3. Infekcijske bolezni

Bronhitis ali pasji kašelj je zelo nalezljiva pasja bolezen, ki ima znake na las podobne dušenju. Kašelj včasih spremljajo izpljunki pene. Zdravimo z antibiotiki in zdravili proti kašlju.

Tudi nekatere druge bolezni, ki prizadanejo grlo in žleze v grlu, imajo lahko simptome hudega kašlja in lahko povzročijo dušenje.

4. Astma

Mačke se lahko od astme tudi zadušijo – zaradi zožanih dihalnih poti. Gre za alergijsko reakcijo na alergene iz okolja, kot so cvetni prah in pršice. Mačja astma je kronična vnetna bolezen, za katero ni zdravila, jo pa lahko obvladujemo z zdravili in izgobanjem alergenom.

5. Ovratnice

Ovratnice so še vedno velikokrat spregledane kot možen vzrok zadušitve pri psih in mačkah – kadar so pretesne ali se zategnejo, ko pes vleče oz ko se mačka kam zatakne. Predvsem moramo biti pozorni pri mladičih in sproti (res hitro rastejo) prilagajati obseg ovratnice – splošno pravilo je, da je v pravi obseg možno spraviti 2 prsta. Še bolje je seveda uporabljati oprsnico.

A pozor – pri mačkah so ovratnice večinoma narejene tako, da se v primeru hitrega zatega odpnejo, oprsnice pa ne.

 

Potrjeni primeri pasje kuge na Gorenjskem

Iz Občine Žiri šo že konec avgusta sporočili, da je bila na osnovi pregleda trupel treh lisic iz lovišča LD Žiri  potrjena prisotnost virusa pasje kuge.

Pasja kuga je virusna bolezen, ki povzroča hudo obolenje pri psih, lisicah, kunah in volkovih, prizadene pa lahko tudi bele dihurje in v redkih primerih mačke.

Virus se prenaša z aerosolom, s slino, sluzjo dihalnega trakta in očesnimi izločki. Za prenos je nujen bližnji stik zdrave in okužene živali. Virus lahko prenese iz okuženih območij tudi človek. Čas od okužbe do pojava znakov bolezni je od 1 tedna do 1 meseca, lahko pa tudi dlje. Znaki bolezni so vezani na dihalni, prebavni in živčni sistem. Za bolezen je  značilen sluzno gnojni izcedek iz oči in nosu. Obolela žival preneha jesti, dobi vročino, bruha, lahko ima tudi drisko. Ker virus prizadene tudi živčni sistem je pri  živali mogoče opaziti spremembe v obnašanju (npr. mišične krče, paralizo). Obolele živali se običajno ne bojijo ljudi in se pogosto približajo naseljem. Smrtnost pri tej bolezni je zelo visoka, vendar je možno, da jo žival preboli.

Poskrbite za cepljenje

Bolezen je nevarna tudi za necepljene pse vseh starosti, vendar najpogosteje obolevajo mladi psi do 1 leta starosti.

Specifičnega zdravila za pasjo kugo ni. Bolezen je pogosto ozdravljiva, če jo pravočasno odkrijemo in pričnemo zdraviti s podporno terapijo (infuzije, antibiotiki, sredstva proti bruhanju, vitamini…). Pri napredovanih oblikah bolezni pa je zdravljenje težko in večkrat neuspešno, še posebej takrat, ko se pojavi živčna oblika bolezni. Psi, ki prebolijo pasjo kugo, so doživljenjsko odporni.

Lovci svetujejo, da poskrbite, da so vaši psi redno cepljeni proti pasji kugi. Cepivo proti pasji kugi je dosegljivo v vsaki veterinarski ambulanti.

Vir: Občina Žiri

Vnetje ušes – znaki in kako negovati ušesa?

Vnetje ušes pri psih (in mačkah) ni tako redko. Ponavadi do vnetja pride zaradi alergije, okužbe ali pa zaradi nezadostnega čiščenja ušesnih kanalov, kjer se poleg ušesnega masla nabira dlaka in odmrla koža. Vzrok za vnetje so lahko tudi zajedavci.

Kronično vnetje zunanjega ušesnega kanala ponavadi povzroča srbenje, rdečico in bolečino.

Znaki vnetja ušes:

  • bolečina
  • zmajevanje iz tresenje glave
  • praskanje
  • neprijeten vonj iz uhlja
  • rdečica
  • otečenost

Če vnetja ne zdravimo, lahko preide iz zunanjega v srednje uho.

Pasme, ki najpogosteje zbolijo za vnetjem ušes, so:

  • baset
  • koker španjel
  • pudelj
  • nemški ovčar
  • terierji
  • lovski psi
  • sharpei.

Večino primerov vnetja zdravimo z anibiotičnimi kapljicami, včasih v kombinaciji s kortikosteroidi, antiglivičnimi ali antiseptičnimi zdravili.

Obolenje ušes oz. sluhovoda: kakšni so znaki?

Za pasje uho nikoli ne uporabljamo ušesnih palčk

V Španiji razvili cepivo proti covid-19 za pse in mačke

Raziskovalci madridske univerze so razglasili, da so uspešno razvili cepivo, ki lahko zaščiti živali pred okužbo s covid. Prvo poskusno cepljenje mačk je pokazalo učinkovite rezultate. 

Spremljali so jih tudi zaradi morebitnih reakcij in stranskih učinkov, testirali pa protitelesa. Povedali so, da se je cepivo izkazalo za zelo učinkovito.

V prvi fazi so cepili dve mački in ju po mesecu dni izpostavili virusu – v izolaciji. Kot pravijo, so zanju sicer dobro – ne le zdravstveno – skrbeli. Po 21 dneh sta menda okužbo preboleli brez zapletov ali hujših težav.

 

 

To je najboljša preventiva, da zmanjšamo verjetnost pasje demence

Tudi pri psih je demenca vse pogostejša. TULE lahko preverite znake tega obolenja, obljubili pa smo tudi več o tem, kaj je najboljša preventiva proti demenci.

Nedavno so v okviru projekta Dog Aging objavili podatke prek 15.000 psov – primerjali so odgovore iz dveh anket. V prvi so lastnike povprašali o psih, njihovem zdravju ter fizični aktivnosti, v drugi pa o njihovih kognitivnih sposobnostih. Slabše funkcioniranje slednjih so ugotovili pri okoli 1,4 % psih.

Ugotovili so, kar pravzaprav že vemo: pri starejših psih (nad 10) let je verjetnost razvoja demence večja za 50 %. Toda verjetnost se močno poveča tudi v primeru manjše aktivnosti psa: za kar 6 in pol-krat.

Sprehod proti demenci

Sicer to ni zagotovilo, vemo pa, da tudi pri ljudeh aktiven življenjski slog zmanjšuje tveganje za demenco – torej preprosta (in vsekakor logična) poteza skrbi za pse: veliko vsakodnevnih sprehodov lahko že močno pripomore k manj zdravstvenim težavam psa v starosti.

 

 

Tudi psi lahko zbolijo za demenco – kako prepoznati znake?

Tudi pasje seniorčke lahko ujame demenca – mnogokrat jo zamenjujemo za znake staranja…. Kako jo sploh prepoznati? 

Pes z demenco se lahko izgubi na svojem vrtu ali doma. Lahko se zataknejo za pohištvo ali v kotu sobe, ker pozabijo, da gredo lahko zadenjsko nazaj. Ali pa se namenijo k napačni strani vrat, da bi jih odprli.

Spremeni se lahko tudi obnašanje do lastnikov – lahko zahtevajo precej več pozornosti ali pa so kar naenkrat skregani z drugimi psi v gospodinjstvu, pozabij lahko naše obraze. Pasja demenca vpliva tudi na to, da podnevi več spijo, ponoči pa manj. Hodijo v krogih, vzdihujejo in lajajo brez posebnega razloga.

Skrb za seniorčka z demenco je podobna skrbi za mladička, znova jih moramo navajati na sicer že osvojene lekcije in pravila obnašanja. Težko sledijo napotkom, zato se lahko ponovn dogajajo neželene lužice …

Spremeni se lahko tudi stopnja aktivnosti – nekateri psi še komaj vstanejo iz postelje, drugi pa neprestano hodijo po hiši.

Opazimo lahko tudi povečano anksioznost – pes npr ne mara biti več sam, sledi vam iz sobe v sobo, ali pa se hitreje prestraši stvari in zvokov, ki se jih predhodno ni bal.

Demenca pri psih: ”Težko je gledati mojo Poppy, ki je z demenco postala čisto drug pes”

Sledi v tem tednu: Najboljša preventiva za zmanjšanje verjetnosti obolenja z demenco.