Ko pes uživa (lastne) iztrebke

Brez dvoma je to eno izmed manj prijetnih početij, ki pa se vašemu psu žal ne zdi tako grozno in nesprejemljivo kot vam. Razlogi, zakaj pes uživa iztrebke so različni in teorij, zakaj do tega pride, je ogromno.

Tovrstno početje ima tudi strokovni izrazi – koprofagija, ki jo strokovnjaki v grobem delijo na vedenjsko ali zdravstveno težavo.

Za nekatere živalske vrste je sicer to zelo značilno in normalno vedenje – med drugim tudi pri doječih psicah, ki blato mladičev pogosto zaužije zato, da v leglu ohranja čistočo. Z lizanjem pa sprošča refleks izločanja blata pri mladičih. Mladiči se tega navadijo in pogosto oponašajo to vedenje, ki sčasoma izzveni – vsaj pri večini, pri nekaterih pa se lahko uživanje lastnih in tujih iztrebkov pojavi med življenjem.

Vedenjski in zdravstveni razlogi

Vedenjskih razlogov za to je mnogo, nezanemarljivi pa niso niti morebitni zdravstveni in prehranski razlogi, ki tičijo za tem. Eden izmed mitov, ki se pogosto pojavlja v zvezi s tem vedenjem, pravi, da psu nekaj manjka, pri čemer se mnogi sklicujejo na prednike psov, volkove, ki so v naravi pojedli plen v celoti, v katerega je bila vključena tudi vsebina črevesja.

Kaj je tisto, kar kljub ‘popolni hrani’ manjka, da psu začnejo dišati lastni iztrebki, pa je odvisno od posameznega psa.

Če je vzrok resnično prehrana psa, lahko pomaga dodajanje probiotikov in prebiotikov, ki bodo pomagali pri ponovni vzpostavitvi črevesne flore. Nekateri strokovnjaki teoretizirajo, da je lahko prav neravnovesje v črevesni flori vzrok za uživanje iztrebkov. Če gre za težavo v prebavnem traktu, so vam lahko v pomoč pri izkoreninjenju tega početja tudi prebavni encimi, ki so posebej zasnovani za pse. Iz domače kuhinje pa si lahko pomagate s kuhanim in pretlačenim korenčkom (zaradi A vitamina), v pomoč pa so vam lahko tudi fermentirana živila (kislo zelje, repa, kefira …) kot odličen vir probiotikov in drugih hranilnih snovi, ki pomagajo ohranjati in vzpostaviti zdravo črevesno floro.

Koprofagija lahko nakazuje tudi na resne zdravstvene težave, zato morate to vedenje natančno spremljati, zlasti če pes tega prej ni počel in se hkrati s tem pojavljajo tudi drugi simptomi: neješčost ali pretirana ješčost, izguba telesne teže, čezmerno uživanje tekočine … Posvetujte se z veterinarjem o morebitnih nadaljnjih preiskavah.

Uživanje iztrebkov boste preprečili z odkritjem vzroka

Z odkritjem vzroka boste odpravili tudi posledico, saj je uživanje naključnih iztrebkov, ki jih pes odkrije na sprehodih, lahko v prvi vrsti problematično predvsem zaradi prenosa patogenih mikroorganizmov, ki v njih so ter seveda zaradi najbolj očitne težave – morebitnih zajedavcev. Če pa sumite, da je vzrok vedenjske narave, se posvetujte s strokovnjakom, ki vas bo znal pravilno usmeriti.

Lena Gregorčič (objavljeno v reviji Moj pes)

Za pasje uho nikoli ne uporabljamo ušesnih palčk

Zdravo pasje uho je v notranjosti čisto in brez neprijetnega vonja in če je temu tako, je vse v redu. Umazanijo lahko odstranjujemo samo z vlažno, mehko krpo. 

Čistiti moramo previdno in z občutkom, da ne bomo po nepotrebnem povzročali bolečine. Bodimo natančni in očistimo vse ‘kanalčke’ do vhoda v ušesni kanal.

Ne uporabljajmo ušesnih palčk! S palčkami masla oz. umazanije ne bomo odstranili, ampak jo bomo potiskali v ušesni kanal, s tem pa ustvarili pogoje za nastanek vnetja. Čiščenje ušesnega kanala moramo prepustiti veterinarju, ki bo najprej opravil pregled sluhovoda, potem pa se bo odločil za vrsto ukrepanja. Lahko bo predpisal tudi posebne kapljice za čiščenje sluhovoda. Ko bomo dali kapljice v uho, moramo sluhovod od zunaj nežno zmasirati (kako to počnemo, nam bo pokazal veterinar). Tekočina bo umazanijo ”zmehčala”, pes bo nekajkrat otresel z glavo in sluhovod bo čist.

(Rok Šolar, izsek prispevka, ki je bil objavljen v reviji Moj pes)

Kaj je leptospiroza

Leptospiroza je bakterijska bolezen, ki sodi med zoonoze. Je pravi, da se lahko prenese tudi na človeka.

Bakterija povzroča poškodbe  ledvic in jeter.

Najpogostejši klinični znaki bolezni so:

  • močno povišana telesna temperatura,
  • bolečina v mišicah,
  • bruhanje,
  • zlatenica in
  • krvavitve iz sluznic.

Smrt ponavadi nastopi zaradi odpovedi jeter ali ledvic. Obolele živali izločajo povzročitelje bolezni v okolje z urinom, kjer lahko ob ugodnih pogojih preživijo precej dolgo. Pogosti prenašalci bolezni so tudi glodavci.

Za pse je najbolj učinkovito preventivno cepljenje proti tej bolezni.

Boštjan Vidic, dr. med. vet (del članka, ki je bil objavljen v reviji Moj pes)

 

 

Zaščita pred bolhami in klopi

Fypryst Combo je raztopina (kožni nanos) za zatiranje klopov, bolh in uši na mačkah, psih in dihurjih.

Prednost Fyprysta Combo je posebna pipeta, ki omogoča hiter, enostaven in varen nanos zdravila.

Kombinacija fipronila in S-metoprena je zanesljiva in preverjena zaščita proti bolham in klopom. Nanos Fyprysta Combo 1-krat mesečno deluje tudi na razvojne oblike bolh in tako preprečuje njihovo razmnoževanje v domačem okolju živali. Lahko se ga uporablja tudi pri brejih, doječih živalih in mladičih od 8. tedna starosti.

Pred uporabo natančno preberite navodilo! O tveganju in neželenih učinkih se posvetujte z veterinarjem ali s farmacevtom.

PROMOCIJSKO OBVESTILO

 

Zdravo oko ne potrebuje veliko nege: mehka brisačka in mlačna voda

Na trgu najdemo številne izdelke, ki nam jih svetujejo za naše hišne ljubljenčke. Zdravje oči ni nobena izjema, toda zdravo oko v resnici ne potrebuje veliko nege.

Če pes težav z očmi nima, tudi ne potrebuje kakšne posebne nege. Kot pravi sogovornik, dr. Zemljič, je na mestu, da morebitni izcedek v okolici očesa pobrišemo z mehko papirnato brisačko in mlačno vodo (ali fiziološko raztopino). Ne priporoča pa uporabljanja čistil, da se karkoli šprica v oko ali vanj sega z vatiranimi paličicami.

Drugače je, ko pes ima težave z očmi. Te mora najprej videti veterinar, da presodi, kakšno je stanje.

Težave z očmi, ki potrebujejo veterinarski pregled:

  • spremembe v videzu očesa,
  • znaki očesne bolečine (mežikanje, povečano solzenje, dotikanje),
  • spremembe v količini ali vrsti očesnega izcedka,
  • spremembe v kakovosti vida.

Celoten prispevek o zdravju pasjih oči si lahko preberete v aktualni številki revije Moj pes.

 

Tipalne dlačice so pasji radarski sistem, zato jih ne odstranjujmo

Vsak skrbnik ve, da ima njegov pes na gobčku, ob strani, tik za smrčkom toge, daljše in debelejše tipalne dlačice, ki jih strokovno imenujemo vibrise.

Vibrise so nekakšen pasji radarski sistem, v resnici pa zelo prefinjen čutni organ, ki našemu štirinožnemu prijatelju v precejšnji meri pomaga dojemati okolje oz. zaznati predmete, ki se jim približuje.

Vibrise se po obliki, predvsem pa po pomenu precej razlikujejo od drugih dlak. So precej debelejše in znatno globlje ukoreninjene v kožo. Na vsaki so živčne celice, občutljive tudi na najmanjši dotik.

Neposredna povezava z možgani

Za vibrise lahko rečemo, da ima vsaka posebej določeno nalogo in, da oskrbuje določen del možganov z informacijami iz okolja. Se pravi, da zaznave prenašajo neposredno v možgane, in to ponavadi zelo pomembne. Služijo kot nekakšen opozorilno – varnostni sistem, ki se aktivira, ko se pred obrazom psa pojavi karkoli, čemur se je treba izogniti ali se pred tem zaustaviti. Sicer bi lahko prišlo do trka ob kakšno steno ali predmet, kar bi lahko povzročilo poškodbo obraza, oči …

Delovanje vibris lahko na svojem psu preizkusimo sami, tako da gremo s roko počasi proti dlačicam in se jih dotaknemo. Pes bo vsakič obrnil glavo vstran.

Pes s pomočjo vibris predmete zaznava, lokalizira in zelo verjetno tudi identificira. Uporabljajo jih podobno, kot slepi belo palico, ki z njo naleti na oviro in skuša ugotoviti, za kaj gre.

Ne zanemarjajmo pomembnosti tipalnih dlačic

Mnogo skrbniki ne vedo ali pa ne upoštevajo, kako pomembno vlogo imajo vibrise za pse. Tudi frizerji za pse so večinoma prepričani, da jih lahko brez kakršnihkoli posledic postrižejo in pri mnogih pasmah to tudi storijo. Nekaj ima pri tem tudi kinološka moda, saj je še zlasti za nekatere razstavne pse določeno, kakšno frizuro morajo imeti. Zato so nekateri psi v razstavnem krogu brez vibris.

Treba je povedati, da odstranitev vibris za psa niti po naključju ni brez posledic. To ga obremenjuje in zmanjšuje njegovo sposobnost za orientacijo v okolju in zmanjšuje njegov občutek varnosti. Takšen pes je zato negotov, se giblje bolj počasi in previdno, ker je pač prikrajšan za informacije, ki bi jih dobil s pomočjo vibris.

rš (izsek članka, ki je bil objavljen v reviji Moj pes)

Trakulje se na psa pogosto prenesejo prek bolh

Trakulje se lahko na psa prenesejo le prek vmesnega gostitelja. Zelo pogost vmesni gostitelj za pasjo trakuljo je bolha.

Bolhe se z vmesnimi stopnjami trakulj okužijo tako, da zaužijejo njihova jajčeca, ki jih psi izločajo z okuženimi iztrebki. Psi se lahko z določenimi vrstami trakulj okužijo tudi z uživanjem mesa in drobovja okuženih rastlinojedih živali ali malih glodavcev, ki so za nekatere vrste teh zajedavcev vmesni gostitelj.

Trakulje so sestavljene iz glave in telesa, ki je sestavljeno iz manjših segmentov, takoimenovanih odrivkov. Odrivki na zadnjem delu njihovega telesa so polni dozorelih jajčec, ki se odtrgajo in izločijo skupaj z iztrebki. V iztrebkih lahko odrivke vidimo s prostim očesom. Seveda pa se lahko odrivki sprimejo tudi z dlako v okolici zadnjične odprtine. Veliko primerov trakuljavosti lahko potrdimo že zgolj s tem, da opazimo odrivke, pritrjene na dlako okoli zadnjične odprtine ali pod repom. Kmalu potem, ko se odrivki izločijo, se lahko celo premikajo, kar seveda lahko opazimo s prostim očesom. Ko se posušijo, pa so pri pasji trakulji (ta je najpogostejša) videti kot zrnca riža.

Kot preventivni ukrep je pomembno redno odpravljanje bolh, ki so vmesni gostitelji za nekatere trakulje. Psi in mačke se s temi trakuljami okužijo, ko pogoltnejo bolho, v kateri so razvojne oblike trakulj. Prav tako moramo paziti, da psi ne jedo mrhovine, še zlasti so nevarni ostanki trupel zajcev in glodavcev. Ti so zelo pogosto okuženi z razvojnimi oblikami trakulj, ki bodo dozorele oz. odrasle v telesu našega ljubljenca.

Boštjan Vidic, dr. vet. med, objavljeno v reviji Moj pes

Razdražena prebavila – kakšni so vzroki?

Skoraj vsak pes je že kdaj imel razdražena prebavila. To je namreč pri naših štirinožcih kar pogost pojav, ki ga ne bi smeli spregledati ali zanemariti.

Najpogosteje so razdraženim prebavilom podvrženi mladički, saj podobno, kot to počnejo otroci, tudi mladi psički marsikaj ”potipajo” z usti. Zato moramo še posebej pri mladičih pravočasno opaziti znake razdraženosti prebavil in seveda primerno ukrepati.

Vzroki razdraženih prebavil

Razdražena prebavila povzročajo različni dejavniki, na primer:

  • okužbe z bakterijami ali virusi;
  • invazija zajedavcev;
  • prebavne motnje;
  • alergija na hrano;
  • nenadna sprememba hrane;
  • potovalna slabost;
  • črevesni zajedavci;
  • stres;
  • poškodbe …

Vzrok so lahko tudi druge motnje v prebavilih. Zelo pogost vzrok razdraženega želodca je tako uživanje pokvarjene hrane ali hrane, ki vsebuje zelo veliko maščob. Pri pasjih mladičkih se razdražena prebavila največkrat pojavijo, ker je mladiček zaužil nekaj, česar sicer ne bi smel. Pri odraslem psu to morda sploh ne bi povzročalo težav, pri mladičih pa prebavila še niso povsem razvita in so zato manj odporna proti škodljivim dejavnikom.

Boštjan Vidic, dr. vet. med (del prispevka, ki je bil objavljen v reviji Moj pes)

Hujšanje psa naj bo projekt cele družine

Ko se odločimo za hujšanje svojega hišnega ljubljenca, mora biti to projekt vse družine.

Vsi družinski člani si morajo priznati, da je njihov pes predebel in morajo upoštevati program hujšanja. Morda bo hujšanju v pomoč, če natančno vodimo dnevnik hrane, ki jo ljubljenec zaužije (hrana in priboljški).V dnevnik vodimo tudi evidenco tehtanja, kar opravimo enkrat na teden.

Še najbolje je, da eden od družinskih članov prevzame hranjenje psa, vsi skupaj pa skrbijo za njegovo razgibavanje. Pomembno je, da med shujševalno kuro psu dajemo hrano, ki ima nižjo energetsko vrednost, a še vedno vsebuje dovolj vseh hranljivih snovi. Pri izbiri takšne hrane nam bo v veliko pomoč veterinarjevo svetovanje. Nikakor pa ni primerno, da preprosto zmanjšamo količino hrane. To namreč s časom povzroči pomanjkanje določenih nujno potrebnih hranilnih snovi.

Ko hrano izberemo in so obroki količinsko določeni, je pomembno, da smo pri hranjenju dosledni, tako pri količini kot urniku hranjenja. Upreti se moramo skušnjavi, da bi psu dajali neprimerne priboljške. Če se veterinar s tem strinja, so odličen nizkokaloričen priboljšek svež ali zamrznjen korenček, cvetača, brokoli ali na suho razpočena pokovka.

Z veterinarjem se dogovorimo za kontrolna tehtanja, ki so ponavadi na en ali dva meseca. Ob tehtanjih bo po potrebi spremenil režim shujševalnega programa. Pri večini psov traja shujševalna kura več mesecev, sicer pa tako dolgo, da bo dosegel svojo idealno telesno težo. Vsekakor pa hujšanje ne sme potekati prehitro. Ko je hujšanje zaključeno, večina skrbnikov psu še naprej daje dietno, manj kalorično hrano, le da količino malce povečajo.

Če želimo, da naš pes shujša s povsem doma pripravljeno hrani, brez uporabe tovarniško izdelane hrane, bomo morali pripravo obrokov skrbno načrtovati. Recepti za domačo pripravo hrane za hujšanje vključujejo veliko zelenjave in sadja, meso (kot na primer piščančje in ribe) ter manjšo količino žitaric. Poleg doma pripravljene hrane bo pes potreboval tudi poln odmerek prehranskih dopolnil z vsemi potrebnimi vitamini in vlakninami.

Boštjan Vidic, dr. vet. med (izsek prispevka, ki je bil objavljen v reviji Moj pes)

Najpogostejši tumorji in kako jih odkrijemo

Pri psih so na prvem mestu tumorji kože, podkožja in kožnih žlez, sledijo tumorji genitalnega trakta samic, vključujoč tumorje mlečnih žlez.

Sledijo tumorji krvotvornih organov in limfoidnega tkiva, ki vključujejo tudi tumorje srca in krvnih žil, zatem tumorji prebavil, ki vključujejo tudi tumorje ustne votline, tem pa sledijo tumorji kostnega in dihalnega sistema.

Kako odkrijemo tumor in postavimo pravi diagnozo, ki je temelj pravilnega zdravljenja? Tumorje kože in podkožja ponavadi opazijo lastniki sami. Gre za takoimenovane mase, bulice, bule, izrastke, medtem ko otekline oz. tumorje v notranjosti in tumorje krvotvornih in limfoidnih organov ponavadi odkrijemo veterinarji, ker lastniki svoje živali k nam pripeljejo zaradi nekih motenj, ki jih povzroča sam tumor ali snovi, ki jih tumorji izločajo.

O tem , kakšni so znaki tumorjev, pa si preberite tukaj. 

Prof. Janoš Butinar, dr. vet. med (izsek članka, ki je bil objavljen v reviji Moj pes)