Tumorji na možganih pri malih živalih

Bralec s Ptuja, lastnik 8 let starega muca sprašuje, ali se pri malih živalih tudi pojavljajo tumorji na možganih in kako jih lahko prepoznamo.

Njegov muc se namreč občasno vede povsem nevsakdanje, glavo nosi po strani, se slabo odziva na klicanje, v zadnjem delu ga zanaša, tudi mijavka brez kakršnega koli razloga itd.

Možgani ležijo dobro zavarovani v lobanji in težave v smislu novotvorb oziroma tumorjev pri živalih dolgo časa ostanejo neodkrite. Tumor, ki začne rasti v možganih, v prvih fazah rasti povzroča težave, ki jih lastniki živali in tudi veterinarji ne moremo prepoznati, saj niso specifični za možganski tumor. Pri ljudeh se na primer pojavijo težave z vidom, z branjem črk oziroma teksta, vrtoglavica, nezmožnost odklepanja vrat in še veliko ostalih simptomov, ki lahko govorijo v korist nastanku tumorja v možganih.

Dejstvo je, da še ljudje začetne znake spregledamo, še težje pa je pri živalih. Naš kužek ali mucek je lahko omotičen zaradi ogromno različnih stvari, ne more pa nam povedati, da nenadoma tudi slabo vidi. Prav tako mu ne moremo narediti nevrološkega pregleda, saj ne sodeluje. Ko doseže tumor pri živalih tako velikost, da s pritiskom na okoliške centre že močno moti delovanje možganov, takrat lahko posumimo na osnovi kliničnih znakov, ki jih žival kaže, da gre najverjetneje za tumor. Rentgen v primeru diagnostike možganskih tumorjev nima veljave, saj so možgani strukturno prenežni in se na rentgenogramih ne vidijo. CT diagnostika je primernejši način, vendar so CT aparati zelo dragi in zaradi tega tudi zelo redki v veterinarskih ambulantah.

Najprimernejši način diagnostike je magnetna resonanca, ki pa je v veterinarski medicini zaradi ekstremne vrednosti naprave praktično ni. Drugo vprašanje pa je, kaj bi zgodnja diagnostika možganskih tumorjev pri malih živalih prinesla koristnega. Praktično nič, saj je terapija ali kirurška, kar pomeni odstranitev tumorja iz možganov, ali z obsevanjem, najpogosteje pa eno in drugo, oboje pa je povezano z velikimi finančnimi stroški. Eksperimentalno se operacije in obsevanja izvajajo v Ameriki, pa še tam je zaradi cene obsevalnih naprav vse skupaj v povojih.

Vse omenjeno pomeni, da veterinarji, ki se ukvarjamo z zdravljenjem malih živali in imamo izkušnje v nevrologiji, diagnosticiramo možganske tumorje komaj takrat, ko so že v napredovali fazi. Simptomatika takrat postaja vedno bolj karakteristična, lahko pa uporabimo tudi določena zdravila, ki zmanjšujejo oteklino in s tem tumorsko maso in tako lahko z zanesljivostjo postavimo pravilno diagnozo. Zdravljenja praktično ni, skrbimo le za lajšanje simptomov. Terapija v začetku privede do izboljšanja kliničnega stanja živali, katerega lahko vzdržujemo nekaj časa z uporabo injekcij in tabletk, vendar se tragičnemu koncu na žalost ne moremo izogniti. V teh primerih je zelo pomembno sodelovanje lastnika in lečečega veterinarja, da se odločita, kdaj je treba žival evtanazirati, da se ne muči in ne trpi bolečin.

Tumorji možganov pri malih živalih se na žalost pojavljajo, so neozdravljivi tudi v primeru benignosti, saj je njihova diagnostika, še bolj pa terapija tako ekstremno draga, da tudi v Evropi ni centra, ki bi se ukvarjal z diagnostiko in terapijo v omenjenih primerih.

Pravočasna diagnostika bolezni je zelo zaželena, saj le tako lahko prihranimo muke živali in je ne trpinčimo predolgo z neuspešnimi terapijami. Lastniku mucka svetujem obisk v naši ambulanti za male živali, kjer bomo izvedli nevrološki pregled njegovega mucka in se pogovorili. Glede na opisane znake bolezni, dvomim, da gre za tumor v možganih.

Emil Senčar dr.vet.med., Veterinarska bolnica Ptuj

Preberite še

Tumorji mlečne žleze pri psičkah

Najbolj pogosti tumorji pri psih

 

Zasuk želodca: Najbolj so k temu nagnjene večje pasme

Zasuk želodca običajno povzroči prevelika zaužita količina hrane ali vode v kombinaciji s takojšnjim gibanjem.

»Hrana v želodcu deluje kot utež in pri nenadnem skoku ali celo kotaljenju živali se želodec obrne okoli svoje osi. Zato je izrednega pomena, da psi po hrani počivajo vsaj uro ali dve, preden so spet aktivni. To je tudi edina preventiva pri tej komplikaciji. Zaželeno je tudi, da imajo psi, ki zelo hlastno in hitro jedo, vsaj dva manjša obroka na dan, da tako manj obremenijo želodec«, pove Emil Senčar, dr. vet. med iz Veterinarske bolnice Ptuj.

Največkrat se zasuk želodca zgodi velikim (in tudi srednje velikim) pasmam. Na tem mestu sogovornik izpostavi nemške doge, dobermane, nemške ovčarje, mastife, bulmastife, bordojske doge, rotvajlerje, pa tudi mešance z omenjenimi pasmami. Gre za pasme, ki imajo velik prsni koš.

»Sindrom GVD (Sindrom razširitve in zasuka želodca) je stanje, ki prizadene predvsem velike pasme psov, tiste, ki imajo globok prsni koš, kot so nemška doga, weimaranec, bernardinec, nemški ovčar, irski seter, gordonov seter, vendar je opisan tudi pri mačkah in pri majhnih pasmah psov. Incidenca (obolevnost) je pri šar pejih večja kot pri drugih srednjih pasmah psov. Prav tako so GVD kljub majhnosti bolj podvrženi baseti. Čeprav se lahko GVD pojavi pri katerikoli starosti, je pogostejši pri srednje starih ali starih psih,« pa so zapisali na spletni strani Veterinarske fakultete v Ljubljani.

Med čisto nedolžnimi aktivnostmi, ki rade povzročijo omenjeno stanje, pa je na primer hoja po stopnicah navzdol, kotaljenje navzdol …

Demenca pri psih: ”Težko je gledati mojo Poppy, ki je z demenco postala čisto drug pes”

Demenca pri psih je precej pogosto stanje, ki pa največkrat ostane nediagnosticirano, saj jo lastniki zamenjajo za starostne tegobe.

”Simptome sem začela opažati že nekaj let nazaj. Kar naenkrat se je Poppy zagozdila na nenavadnih mesti, na primer šla je za televizijo in kar izgubljeno stala tam. Pozabila je tudi pokazati, kdaj mora iti ven. Sedaj namesto nje zalaja in nas na to opozori naš drugi kuža,” pravi  Jacqui Bassett, lastnica Poppy, ki je bila pri 14 letih diagnosticirana z demenco.

Poppy je v resnici eden redkih psov, ki je dobil to diagnozo, saj skrbniki težave, ki pridejo z demenco pogosto zamenjujejo za težave, povezane s starostjo.

”Demenca je pri starejših psih in mačkah izjemno pogosta. Kar eden od treh mačk jo ima in pa eden od štirih psov. Je pa demenca zelo redko diagnosticirana, samo 10 % psov in mačk naj bi imelo to diagnozo in s tem tudi zdravila, ki jim pomagajo,” pove Poppyjin veterinar Huw Stacey in omeni najbolj pogoste znake demence. Psi imajo težave z orientacijo, v hiši se jim dogajajo nesreče, ponoči so pokonci in tavajo po hiši.

”Vsak dan opazim kaj novega. Ali je še bolj počasna, ali na primer izjemno veliko spi. Upam in mislim pa, da je večino časa še vedno srečna,”  Jacqui Bassett, ki bo odločitev, kdaj se bo treba od Poppy posloviti, sprejela skupaj s svojim veterinarjem, ki mu zaupa.

Demenca tudi pri psih ostaja bolezen, za katero ni zdravila, lahko pa določena zdravila njen razvoj upočasnijo. Zato je pomembno, da žival dobi diagnozo.

Preberite še:

Zdravljenje in preprečevanje demence pri psih

Znaki demence pri psu

 

 

Tumorji mlečne žleze pri psičkah

Več lastnikov psičk nam je poslalo precej podobna vprašanja glede zatrdlin, katere so zatipali na mlečni žlezi svoje psičke. Zanima jih, zakaj nastanejo, kako jih preprečiti in kaj storiti.

Zatrdline, ki jih zatipamo na vimenu oziroma mlečni žlezi psičk so novotvorbe, katere imenujemo tumorji mlečne žleze. Zelo redko se pojavijo pri mladih živalih, povečini nastajajo v starosti od 6 let dalje, najpogosteje pa v pozni starosti. So izrazito hormonalno pogojeni tumorji, saj vemo, da če se psičko sterilizira pred prvo gonitvijo, kar pomeni v starosti 6 do 8 mesecev se tumorji ne pojavljajo.

Dokazano je, da se pogosteje pojavljajo pri psičkah, ki so nesterilizirane in imajo po vsaki gonitvi težave z navidezno brejostjo. Lastnik psičke odkrije tumor naključno med božanjem živali, tako da zatipa bulico na trebuhu, po navadi v bližini seskov. Bulica deluje popolnoma nenevarno, saj ne boli, mogoče včasih celo izgine in tako lastnik pozabi nanjo. Po gonitvi živali pa pod vplivom ženskih hormonov bulica nenadoma zelo hitro zraste, psička se pogosto začne praskati po njej in v tej fazi lastnik najpogosteje poišče pomoč veterinarja.

Treba je poudariti, da gre pri takih primerih najpogosteje za maligne oziroma rakaste tumorje, ki slej ko prej spustijo razsevke oziroma metastaze po organizmu. Najpogostejši organ, v katerega taki tumorji metastazirajo so pljuča. Onkološka veterinarska medicina bliskovito napreduje, uvajajo se napredni kirurški pristopi, vršimo lahko zdravljenje s citostatiki, tudi obsevamo že lahko tumorje. V Sloveniji imamo v Postojni eno najmodernejših onkoloških bolnišnic za živali v Evropi, z magnetno resonanco in obsevalnikom tumorjev. Najvažneje in prognostično najugodneje pa je čim prejšnje ukrepanje z operativnim posegom, s katerim odstranimo tumor s pripadajočim okoliškim tkivom in varnostni robom.

Postopek je takšen, da se najprej z lastnikom psičke temeljito pogovorimo in mu predstavimo potek operacije. Odstranjene tumorje pošljemo v patohistološko preiskavo, da ugotovimo za kakšen tumor gre in stopnjo invazivnosti tumorja. Glede na izvide se dogovorimo o nadaljnjem ukrepanju. Če se ne pojavljajo novi tumorji je zdravljenje zaključeno in psička živi popolnoma normalno dalje. Tako stanje in ugodna prognoza je najpogostejša pri psičkah, pri katerih smo v zgodnji fazi operirali tumor, ko je bil še majhen kot fižolček. Če pa se tumor oziroma tumorji znova pojavijo, se odločimo za ponoven kirurški poseg v katerem odstranimo celotno vime, kar pomeni vseh 8 mlečnih žlez ali pa odstranimo samo polovico vimena, kar pomeni 4 žleze. Pred takim posegom obvezno opravimo RTG pljuč, da preverimo morebitne metastaze. Če so prisotne, je operacija nesmiselna, saj ne pridobimo ničesar, le živali povzročimo dodatno trpljenje. Vse zgoraj opisane metode lahko dopolnimo z zdravljenjem s kemoterapijo. Res je, de je to izredno drago zdravljenje in ni pogosto uporabno.

Tumorji vimena so pogosta in na žalost huda in resna problematika. Lastnikom psičk svetujem sterilizacijo psičke že pred prvo gonitvijo ali takoj po prvi gonitvi. S tem bodo praktično preprečili nevarno bolezensko stanje v starosti. Drugim pa svetujem, da pri psičkah starejših od 6 let, redno enkrat mesečno pretipajo trebušček in če zatipajo kakršnokoli zatrdlino, jo nemudoma pridejo pokazat. Pogovorili se bomo in dogovorili za ukrepanje. Čim prej to storimo, tem boljša je prognoza zdravljenja in ne nazadnje tudi cena zdravljenja je najugodnejša v začetni fazi.

Emil Senčar dr.vet.med.

Trebušna kila pri psu običajno prirojena in pogosta pri mladičkih

Trebušna kila pomeni, da je trebušna stena prekinjena v dolžini par milimetrov ali več in zaradi tega silijo organi trebušne votline, predvsem črevo, oporek in maščoba v podkožje.

Bralka piše, da ima novo majhno psičko mešanko, staro 3 mesece. Psička je zdrava, vesela in razigrana. Med božanjem psičke opaža na trebuščku izboklino, ki je v velikosti oreha, včasih pa je sploh ne opazi. Gospo zanima ali je kaj nevarnega in kako ukrepati.

Odgovarja veterinar, dr. Emil Senčar iz Veterinarske bolnice Ptuj:

Pri omenjeni psički gre najverjetneje za tako imenovano popkovno oz. trebušno kilo, ki je po navadi prirojena in kar pogosta pri mladičkih.

Trebušna kila se izraža s tipno oteklino na trebuščku, katere vsebino lahko s prstom porinemo nazaj v trebuh. Pri tej starosti trebušna kila ne povzroča težav in ni boleča. Kasneje z rastjo živali lahko pride do izpada dela črevesja skozi odprtino v trebušni steni. Črevo se uklešči in pride do izjemno resne in akutne situacije povezane z močno bolečino, krči, bruhanjem in v primeru nepravočasnega ukrepanja tudi smrti živali. Ukleščeni del črevesa zaradi prekinjenega pretoka krvi zelo hitro propade in odmre. Pri manjši trebušni kili se to sicer ne more zgoditi in po navadi prihaja skozi odprtino le trebušna maščoba. V tem primeru kila ne boli.

Nevarnost obstaja kasneje, ko je žival starejša in se začne kopičiti trebušna maščoba. Takrat lahko zaradi povečanega pritiska v trebuhu zaradi maščobe pride do povečanja trebušne kile, saj trebušna stena dodatno poči in trebušni organi padejo v podkožje. Enaka nevarnost preti psičkam, če so breje, se pravi, če imajo mladičke v sebi. Zaradi povečanega pritiska v trebušni votlini trebušna stena poči in maternica s plodovi vred pade v podkožje živali. Le pravočasen operativni poseg lahko reši psičko in mladičke.

Trebušne kile pri mladih živalih ne smemo zanemariti in ignorirati, saj kot vidimo, lahko v kasnejšem življenju naredi resne težave in zaplete. Najbolje je kužka operirati v starosti treh do petih mesecev. Operacija je v tej starosti relativno nezahtevna tako za operaterja kot tudi za kužka. Potrebno je zagotoviti nekaj dni mirovanja po operaciji in problem je rešen. Seveda, lahko kužka operiramo tudi kasneje, vendar je zaradi bolj razvite trebušne mišičnine, poseg bolj boleč, oz. obremenjujoč za kužka. Gospe svetujem obisk ambulante za male živali. Težava gospe Kristine in njene psičke se da popolnoma odpraviti in iz zdravstvenega stališča ni taka psička nič manj vredna od ostalih. Po posegu se bo razvijala povsem normalno in ne bo zaostajala za svojimi pasjimi vrstniki.

 

Zdravila ciklosporini: treba je pretehtati prednosti pred slabostmi teh zdravil

Ciklosporini spadajo v skupino zdravil, ki delujejo imunosupresivno, kar pomeni, da zavirajo delovanje imunskega sistema.

Spadajo v zadnji terapevtski izbor imunosupresivnih zdravil. V imunosupresivno skupino zdravil spadajo tudi glukokortikoidi, ki so v mnogo širši uporabi pri zatiranju alergijskih stanj in avtoimunih bolezni pri živalih.

Imunosupresivna zdravila se uporabljajo pri zdravljenju bolezni, ki so povezane z najrazličnejšimi alergijskimi stanji, pri zdravljenju avtoimunih bolezni, pri zdravljenju vnetnih stanj v organizmu in za preprečevanje zavrnitvenih reakcij pri bolnikih s transplantiranimi (presajenimi) organi.

Osebno menim, da je pred uporabo ciklosporinov treba uporabiti vse ostale možnosti in diagnostične in terapevtske. Potrebno se je ukvarjati, diagnosticirati in odstraniti vzrok bolezenskim stanjem pri  psu.

Pri uporabi ciklosporinov pride do blokade delovanja imunskega sistema. V tem primeru imunski sistem ne reagira burno na alergene, ciklosporini preprečijo tudi avtoimune bolezni. Negativna stran uporabe ciklosporinov pa je velika dovzetnost zdravljene živali, na infekcije, vnetne procese, prehlade, saj ostane organizem brez obrambe. Enako velja tudi glede dovzetnosti na maligna obolenja, saj je prav pri obrambi pred njimi potreben močan imunski sistem. Treba je pravilno pretehtati prednosti in slabosti uporabe imunosupresivne terapije s ciklosporini, individualno za vsak primer in če se odločimo zanjo, redno spremljati zdravstveno stanje živali s periodičnimi kontrolami krvi živali in ostalih vitalnih funkcij.

Emil Senčar dr.vet.med.

Če mlečni zobje po 8 mesecu starosti niso izpadli, jih mora izruvati veterinar

Ontogeneza oziroma nastajanje zob se začne v zgodnjem embrionalnem razvoju psa in nadaljuje po kotitvi. Najprej seveda zrastejo mlečni zobje.

Psi imajo difiodontno zobovje, kar pomeni, da najprej zrastejo mlečni zobje, nato pa sledi izraščanje stalnih zob. Mladiček ima v ustih 28 mlečnih zob, čeprav je lahko to število včasih manjše ali večje.

Že v starosti 4 mesece začnejo mlečni zobki izpadati in ta proces zamenjave zob se zaključi do starosti 7 oziroma 8 mesecev.

Če mlečni zobki po 8 mesecu starosti niso izpadli, jih mora veterinar izruvati, saj lahko motijo rast in razvoj stalnih zob. Poseg se opravlja v splošni anesteziji, saj noben kuža ni pripravljen držati odprta usta in trpeti bolečine, ki je pri puljenju zob neizbežna. Lokalna anestezija prav tako ne pride v poštev, saj kužek ne ve, zakaj mu brskamo po ustni votlini in obstaja velika nevarnost ugriza.

Velikost, oblika in položaj zob so genetsko določeni, za vsak zob posebej. Če dedno manka stalen zob, kužek po navadi nima posledic zaradi tega, vendar pomenijo nekatere nepravilnosti v številu zob resno napako in največkrat tudi prepoved vzreje. Psi imajo 42 stalnih zob, različnih med seboj, ker služijo za različne namene:

  • Incizivi ali sekalci so razmeroma majhni, enokoreninski zobje. Sekalci služijo za »rezanje« hrane.
  • Kaninusi ali grabljivci so močni in najdaljši zobje z eno zelo dolgo korenino. Pes ima štiri grabljivce in z njimi zagrabi in drži plen ter trga meso.
  • Predmeljaki ali ličniki imajo lahko eno, dve ali tri korenine.
  • Naslednji so meljaki ali kočniki, oboji služijo za drobljenje in mletje hrane.

Emil Senčar, dr. vet. med, Veterinarska bolnica Ptuj

Zgodnja sterilizacija poveča verjetnost kostnega raka

Kdaj je primeren čas, da se izvede sterilizacija oz. kastracija, je vprašanje na mestu za vsakega pasjega skrbnika.

»Na primeren čas za sterilizacijo oziroma kastracijo vpliva več dejavnikov, zato ni mogoče določiti točno določene starosti, ki bi veljala za vse živali,« pravita Vice Zaninović, dr. vet. med., in Kalina Seljak, dr. vet. med., s Prve-K Klinike za male živali Ljubljana.

Sama pa priporočata, da se poseg opravi v zgodnjih fazah spolnega razvoja – pri psicah pred prvo gonitvijo (v starosti 6–8 mesecev) ali po prvi gonitvi, saj s tem močno zmanjšamo možnost za nastanek tumorjev na mlečnih žlezah.

»Pri psicah večjih pasem je pogostnost urinske inkontinence manjša, če se sterilizacija opravi po prvi gonitvi,« navajata in dodata, da po nekaterih raziskavah zgodnja sterilizacija (pred prvo gonitvijo) zveča verjetnost kostnega raka, ki se največkrat pojavlja pri starejših psih večjih pasem in je zato morda smiselno počakati na konec prve gonitve.

Podobnega časovnega okvira se držijo tudi pri samcih, vendar pri njih starost ob kastraciji ni tako pomembna v kontekstu preprečevanja urinske inkontinence ali raka na mlečnih žlezah, ki pri samcih ne predstavljata pogoste patologije. »Pri samcih večjih pasem svetujemo, da s kastracijo počakate na konec razvoja skeleta, torej okvirno do enega leta starosti,« pojasnita.

Podrobno o sterilizaciji in kastraciji si lahko preberete v aktualni številki revije Moj pes, kjer je tematiko raziskovala novinarka Andreja Šalamun.

Povečane žleze lojnice – v poletnem času je nevarnosti zapletov večja

Žleze lojnice najdemo pri psih v koži in če pride do zamašitve izvodila žleze ali infekcije z bakterijami, se lahko močno povečajo in so videti kot velike bule v koži.

Abscediranje pomeni, da pride do predrtja stene lojnice in do iztekanja tekočine in gnoja iz bul, stiskanje lahko povzroča živali bolečino. Če iztisnemo vsebino, ki je po navadi sluzasto gnojna, se bula močno zmanjša, skoraj izgine, vendar se najpogosteje po določenem času zgodba ponovi, žleza ponovno nabrekne in se poveča.

Tako se lahko ciklus nabrekanja in iztekanja gnoja iz žleze lojnice in kasneje njene osušitve ponavlja v nedogled. Ker gre za bakterije v koži, vedno obstoji nevarnost, da se vnetje razširi in prizadene več lojnic in taka množica gnojnih procesov v koži živali vsekakor lahko predstavlja nevarnost za hujše in smrtno nevarne težave, ki se lahko zaključijo s septičnim stanjem in smrtjo živali. Nevarnost zapletov je vsekakor večja sedaj v poletnem času, saj vročina in obilje muh maksimalno potencirata možnost komplikacij.

Povečanim in gnojnim žlezam lojnicam pri našem psu moramo vsekakor posvetiti pozornost, jih ne pustiti vnemar in psa čim prej peljati k veterinarju. Veterinar bo po pregledu in potrditvi diagnoze najverjetneje predpisal zdravljenje z antibiotiki, na začetku z injekcijami in v nadaljevanju terapije s tabletkami antibiotika, ki jih bo lastnik dajal svojemu psu po navodilu in na tak način, da jih bo pes vsekakor zaužil.

V primeru neuspešnega zdravljenja z antibiotiki, kar pomeni, da se bolezen ponovi, v takem primeru pristopimo h kirurškemu zdravljenju povečanih lojnic in jih operativno odstranimo v celoti. Gre za lažji operativni poseg, za katerega je potrebna splošna anestezija živali, vendar je uspeh zagotovljen, saj odstranimo vzrok težavam. Na žalost ne moremo preprečiti, da nekje drugje na telesu živali ponovno pride do težav z lojnicami, vendar so take vrste zelo redke.

Emil Senčar dr. vet. med., Veterinarska bolnica Ptuj

Solarni alergijski dermatitis: alergija na sonce oz. sončne žarke pri psih

Solarni alergijski dermatitis je po domače povedano alergija na sonce oziroma sončne žarke. Take vrste alergija prizadene pogosto male pasme.

Največkrat ta alergija prizadene maltežane, višavske terierje in druge pasme in mešančke predvsem bele barve, prav tako je alergija na sončne žarke pogosta tudi pri belih mucah. Pri omenjenem gre zaradi intenzivnega obsevanja z močnim soncem v vročih poletnih mesecih dejansko za kožno reakcijo z vsemi lastnostmi alergije, srbežem, skelenjem kože, rdečino in kasneje tudi pojavom krastic po koži.

Težava je v tem, da si žival, ker jo pordela mesta srbijo, le ta še razpraska, pri tem si poškoduje kožo in zapleti z bakterijskim vnetjem, tudi gnojnim so tu. Bolezenska simptomatika poteka precej hitro, akutno, kar na enkrat opazimo, da je naš kužek nemiren in se praska po glavi, tudi po telesu in ima kožo rdečo, pordelo. Še preden se zavemo resnosti situacije, si kuža kožo lahko razpraska ali pogrize do krvi. V takem primeru je vsekakor potreben obisk pri veterinarju, saj je treba nemudoma z injekcijami ustaviti alergijsko reakcijo in če je potrebno s protibolečinskimi in pomirjevalnimi injekcijami umiriti žival. V primeru poškodb na koži pa predpišemo tudi antibiotik, saj se v poletni vročini rane hitreje zagnojijo in inficirajo s bakterijami.

Solarni dermatitis je na srečo relativno redko obolenje. Občutljive živali naj bodo čez dan v senci oziroma v notranjih prostorih, predvsem čez poldne, ko so sončni žarki najmočnejši. Uporaba različnih krem z zaščitnim faktorjem se ni pokazala za učinkovito rešitev. Prav tako ne moremo živali zaščititi z zdravili, z injekcijami, da ne bi prišlo do reakcije. Edina preventiva je izogibanje močnim sončnim žarkom in v primeru izbruha reakcije, pravočasna ustrezna veterinarska pomoč.

Lastniki živali, pri katerih se dermatitis ponavlja, lahko dobijo pri svojem veterinarju zdravila v obliki tabletk, katere v primeru pojava omenjenih simptomov takoj dajo svoji živalci za pojesti in tako zelo pripomorejo k takojšnemu umirjanju znakov bolezni. Najpomembneje pa je, da živali nemudoma preprečimo stik z vročino in močnim soncem. Sprehajajo in igrajo se naj v teh vročih poletnih dnevih v večernih ali jutranjih urah, sicer pa je izogibanje vročini tako ali tako priporočljivo za vse, za ljudi in živali.

Emil Senčar dr.vet.med., Veterinarska bolnica Ptuj