Sladkorna bolezen pri psih – najpogostejši znaki

Tako kot pri ljudeh, je sladkorna bolezen tudi pri psih ena izjemno pogostih bolezni. Zato je pomembno, da znamo prepoznati prve znake in psu hitro pomagati.

Najpogostejši bolezenski znaki pri psih so:

Povečana žeja, povečana količina popite vode in večja količina izločenega urina.

Ti znaki se pojavijo zato, ker se telo želi znebiti prevelike količine krvnega sladkorja v krvi. Ledvica povečajo izločanje glukoze skozi urin. Da bi lahko izločile odvečno glukozo, izločijo tudi večjo količino vode. Zato živali pogosteje in več lulajo. In ker več lulajo, izgubljajo več vode in zato morajo več piti.

Tem znakom se pogostokrat pridruži še hujšanje, ne da bi se spremenil apetit, slepota, otopelost in slabo telesno stanje. V nadaljevanju bolezni se lahko pojavijo različne komplikacije. Če se bolezen ne zdravi, lahko sladkorna bolezen ogrozi življenje.

Kako prepoznati brahicefalični sindrom?

Kratkoglave pasme se soočajo s številnimi zdravstvenimi težavami. Glavna zdravstvena težava je težava z dihanjem, ki se imenuje brahicefalični respiratorni obstruktivni sindrom, oz. krajše: brahicefalični sindrom.

Kako ga prepoznati? Lastniki morajo biti v prvi vrsti pozorni na težave pri dihanju. »Pes, ki kadar koli med spanjem ali takrat, ko je pri miru, vznemirjenjem ali aktivnostjo začne smrčati, je kandidat za operacijo in to ni zdrav pes,« pravi veterinarka Andreja Kastelic Hrček.

Normalno pasje dihanje je tiho. Smrčanje, hrkanje ali kakršnikoli glasni zvoki so znak obstrukcije. Pogosto se zgodi, da pes v mirovanju povsem normalno diha, omenjeni znaki pa se pokažejo že pri minimalnem stresu, navdušenju ali igri. Zvoki niso pri vseh psih enaki, saj je to odvisno od tega, od kod izhajajo. Bolj nizki zvoki (smrčanje) izhajajo iz žrela, gre za vibracije mehkega neba. Če pa pes oddaja piskajoče zvoke, gre za težave v grlu ali sapniku. Lahko se hkrati mešata oba zvoka. Zaradi nepravilno razvitih nosnih školjk in zoženega nosnega prehoda lahko zvok prihaja tudi iz nosu. Zaradi podtlaka, ki se ustvarja med oteženim dihanjem imajo ti psi pogosto tudi prebavne težave.

Če pride do pomanjkanja kisika, se pojavi tudi moder jezik. Pojavijo se lahko tudi težave s spanjem, kar lahko ogrozi celo življenje. Ko so psi budni, imajo dihanje še nekako pod nadzorom. Ko pa spijo z zaprtim gobcem, lahko pride do apneje. Zato se psi zbujajo, da sploh lahko pridejo do zraka. V najbolj ekstremnih primerih se psi naučijo spati tako, da si nekaj zatlačijo v gobec, kar jim drži usta odprta, da se med spanjem ne zadušijo.

Smrčanje ni ‘pasemsko normalno’

Težava, ki jo izpostavlja sogovornica, je, da veliko lastnikov omenjenih pasem misli, da so smrčanje, težko dihanje in ostali znaki pri kratkoglavih pasmah, kot sta mops ali francoski buldog, pasemsko normalni. V resnici je to znak, da se pes duši.

 

Zakaj mora biti pes cepljen tri leta zapored?

Slovenija je od leta 2016 razglašena za državo, prosto stekline, zadnja akcija cepljenja lisic proti tej bolezni pa je predvidena za jesen 2019.

Pse bomo, kot kaže, po isti cepilni shemi cepili še naprej. Od leta 2014 je program cepljenja nekoliko drugačen, in sicer mora biti pes cepljen tri leta zaporedoma, četrto in nadaljnja cepljenja pa se izvedejo čez toliko let, kot priporoča proizvajalec cepiva; običajno čez tri. »Pri izbiri cepiva za prvo, drugo oziroma tretje cepljenje ni razlike,« pravijo na Veterinarski zbornici Slovenije. Cepivo izbere veterinar po strokovni presoji in glede na razpoložljivost na slovenskem trgu.

Toda zakaj je treba zaporedoma cepiti ravno tri leta? Kot so nam povedali različni veterinarji, so s pomočjo študije, v katero je bilo vključenih več ambulant, ugotovili, da v prvem letu po cepljenju dovolj visoko število titrov, ki naj bi zagotavljalo imunost na bolezen, razvije premajhen odstotek psov. Pri veliki večini število titrov dovolj naraste šele po tretjem zaporednem cepljenju.

A veterinarka Smiljana Nabergoj iz klinike Veterinarski inženiring opozarja, da bi bilo cepljenje proti steklini vsako leto bolj varno. »Proizvajalec cepiva namreč opozarja, da ne zagotavlja enakega odziva pri vseh cepljenih psih. To pomeni, da bosta lahko pri cepljenju na tri leta dva od desetih psov še vedno imela prenizke titre in nas bosta torej še vedno ogrožala,« pravi Nabergojeva. Boji se, da se bo zaradi migracije prosto živečih živali iz sosednjih držav, kjer je steklina še prisotna, ta prej ali slej znova pojavila tudi v Sloveniji.

Na morebiten vnovičen pojav nekaterih bolezni opozarja tudi veterinar Vice Zaninović iz PRVA-K Klinike za male živali. Ocenjuje, da je predvsem zaradi cepljenj v preteklosti epizootiološka situacija v Sloveniji trenutno ugodna, kar pomeni, da redko ugotavljajo primere parvoviroze ali pasje kuge pri lastniških psih. Opažajo pa primere teh bolezni pri psih, ki so pripeljani iz rej sumljivega slovesa. Sogovornik pričakuje povečano pojavnost teh bolezni zaradi migracij oz. selitev psov, skupaj s pojavom obolenj, ki niso bila značilna za naše območje (leišmanioza, dirofilarioza idr.). »Prav tako lahko pride do epidemij teh bolezni v primeru padca deleža precepljenosti psov v državi in okolici,« opozarja Zaninović.

Andreja Šalamun (celoten članek o cepljenju psov si lahko preberete v reviji Moj pes, junij 2019)

Zdravstvene težave kratkoglavih pasem

Zadnje čase se tako na evropskem kot na svetovnem nivoju vedno več govori in opozarja o zdravstvenih težavah pri kratkoglavih, t. i. brahicefalitičnih pasmah.

So primer tega, kaj lahko prinese ekstremna vzreja. Temo nam je približala veterinarka Andreja Kastelic Hrček, ki je še z dvema kolegicama pred kratkim začela z iniciativo #KomajDiham. Veterinarke opozarjajo in ozaveščajo prav o problematiki ekstremne vzreje.

Kratkoglave pasme so pasme psov s kratkimi gobčki – sem spadajo mops, francoski buldog, angleški buldog, shih-tzu, pekinezer, japonski čin, bokser in bostonski terier. Te pasme so ustvarili, ker s svojim potisnjenim gobčkom in velikimi očmi spominjajo na človeški, predvsem otroški obraz. Ljudem je to psihološko simpatično in privlačno, toda velik davek plačujejo živali. Več kot polovica predstavnikov teh pasem se bori s t. i. brahicefaličnim respiratornim obstruktivnim sindromom. Po spletu kroži ogromno posnetkov posrečenih mopsov in buldogov, ki tako simpatično smrčijo. V resnici je to znak omenjenega sindroma, in medtem ko se opazovalci zabavajo ob posnetku, se pes v resnici hudo muči in duši. Zato je pomembno, kot poudarja sogovornica, da se o tej tematiki naglas ozavešča. Smisel omenjene iniciative je lastnikom povedati, kakšne so težave teh pasem in kako jih prepoznati, dolgoročen cilj pa je doseči, da bi se s selekcijo izbiralo primerne živali, ki nimajo zdravstvenih težav.

Težava je, ker so te pasme postale moderne

Zadnja leta so prikupni kratkoglavi psi z velikimi očmi postali prava modna muha – razkazujejo jih slavni, pojavljajo se v filmih, na družabnih omrežjih, postali so zvezde oglasnih kampanj. Prodaja teh psov se je močno povečala, po nekaterih podatkih denimo v Angliji skoraj za polovico! To je podkrepilo ilegalno preprodajo, ki je brez vsakršnih moralnih zadržkov, nižja cena pri preprodajalcih pa premami bodočega lastnika. Pogosto se novi lastniki odločijo za to pasmo zaradi trenda, pri tem pa se dobro ne zavedajo zdravstvenih težav, ki pridejo s to pasmo, sploh če psa ne kupimo pri odgovornem vzreditelju. To s seboj prinaša veliko veterinarskih stroškov, kot pravi sogovornica, pa je najbolj žalostno gledati trenutke, ko se lastnik zave, da njihov pes zelo trpi.

Številne zdravstvene težave

Kratkoglave pasme se soočajo s številnimi zdravstvenimi težavami. Glavna zdravstvena težava je težava z dihanjem, ki se imenuje brahicefalični respiratorni obstruktivni sindrom, oz. krajše: brahicefalični sindrom. Poleg težav z dihanjem imajo pogosto tudi težave s skeletom in s hrbtenico, z očmi in s kožo. Zelo pogoste so tudi težave pri reprodukciji – v veliko primerih samice ne morejo kotiti same, veliko psov se ne more niti pariti po naravni poti. »To je alarm, da nekaj ni naravno, če se pasma ne more sama razmnoževati. Tukaj se postavljajo moralna vprašanja, ali je prav, da se take živali oplojuje ali ne. Pravilno bi bilo, da ne,« pravi Andreja Kastelic Hrček.

Piše: Špela Šimenc v sodelovanju z Andrejo Kastelic Hrček, dr. vet. med. iz Klinike Veterinarstvo Trstenjak-Zajc

Pes premalo pije? Naredite vodo z okusom!

Ta ideja vam ne bo prišla prav samo poleti, ampak v vseh situacijah, ko mora pes spiti več.

Priprava vode z okusom je zelo enostavna: skuhajte meso po želji in okusu vašega psa. Vodo, v kateri se je kuhalo meso, shranite v posodo za ledene kocke ali katere druge ustrezne modelčke. Kocke nato po potrebi odtajajte in zmešajte v skledo s pasjo vodo. Dale ji bodo čisto dovolj okusa, da bodo premamile psa in bo spil več.

Hidracija je še posebej pomembna v vročih dnevih; imejte v mislih, da psi na suhi hrani že v osnovi pijejo več, psi, ki uživajo mokro ali svežo hrano, pa manj, saj že s samo hrano vase vnesejo veliko tekočine.

Lena Gregorčič

Poletje za pse z brahicefaličnim sindromom

V poletni vročini je treba pri vseh psih upoštevati nekatera dodatna navodila, posebna previdnost pa velja pri brahicefaličnih pasmah.

Najbolj ranljivi izmed vseh pa so tisti psi, ki že imajo težave z brahicefaličnim sindromom.

»Če imamo psa, ki ima težave z brahicefalitičnim sindromom, se moramo vsekakor izogibati aktivnostim v vročih poletnih dneh. Na sprehod peljemo psa čim bolj zgodaj zjutraj in čim pozneje zvečer. Čez dan je idealno, da omogočimo psu bivanje v hladnih prostorih, kjer lahko počiva v času največje vročine. Prav poletna vročina je najbolj obremenjujoča za pse brahiocefalnih pasem, saj so zaradi slabše oksigenacije oziroma preskrbe organizma s kisikom že tako podvrženi pregrevanju organizma, še posebej pa to velja za pse z brahiocefalnim sindromom,« pravi Emil Senčar, dr. vet. med, pri tem pa poudarja, da morajo splošna pravila v poletni vročini upoštevati lastniki prav vseh psov, ne glede na pasmo. Izogibati se je treba vročemu delu dneva, sprehodi in hranjenje naj bodo skoncentrirani na zgodaj zjutraj ali pozno zvečer, čas največje vročine naj psi preživljajo v senci in klimatiziranih prostorih, poleti se pse tudi manj hrani.

Tujek pri psu – kako ravnati?

Tujki lahko pridejo v telo skozi naravne odprtine, kot so nos, sapnik, oči, usta …

Če smo prepričani, da lahko tujek odstranimo, ne da bi povzročili življenjsko nevarne okoliščine (krvavitev), potem to storimo. Pri tem gre pogosto za manjše koščke lesa, črepinje ali trnje. Ko tujek odstranimo, rano ustrezno oskrbimo. Velikih tujkov ne odstranjujemo, ampak jih prepustimo veterinarju. Odstranitev bi bila lahko usodna, saj ne vemo, katera tkiva so poškodovana in v kolikšni meri. Lahko se zgodi tudi, da tujek pritiska na večjo krvno žilo in če bi ga izvlekli, bi s tem povzročili močnejšo krvavitev. V tem primeru bi z odstranitvijo tujka naredili več škode kot koristi.

Če je mogoče, tujek fiksiramo (denimo s trikotno ruto) ali s povojem. S tem tujek ohranimo v določenem položaju in preprečimo nadaljnje poškodbe tkiva zaradi premikanja. Seveda je v tem primeru potrebna čim hitrejša veterinarjeva pomoč.

Krvna skupina pri psu je pomembna

Pasje skrbnike pogosto zanima, ali imajo tudi psi krvno skupino. Imajo jo, vendar pa je sistem krvnih skupin pri psih nekoliko drugačen kot pri ljudeh.

Katero krvno skupino oz. skupine ima pes pravzaprav ni pomembno. Vse dokler ne potrebuje transfuzije krvi. Takrat pa je ta informacija še kako pomembna.

Kot pravijo na Veterinarski zbornici Slovenije, je eno najbolj pogostih vprašanj lastnikov potencialnih krvodajalcev – ali imajo tudi psi krvno skupino? «Sistem krvnih skupin pri psih je nekoliko drugačen kot pri ljudeh. Pri psih so krvne skupine klasificirane v t. i. DEA sistemu (ang. ‘Dog Erythrocyte Antigen’). Trenutno je opisanih že več kot 10 različnih skupin, vendar je le nekaj od teh klinično pomembnih; od njih najbolj krvna skupina DEA 1. Zanimivo je, da ima pes lahko na površini eritrocitov naenkrat prisotnih več različnih antigenov, torej ima več različnih krvnih skupin,« odgovarjajo.

Od ljudi in tudi mačk pa je ena najpomembnejših razlik ta, da v serumu večinoma nimajo naravno prisotnih protiteles proti drugim krvnim skupinam. Protitelesa se začnejo tvoriti šele v stiku z neustrezno krvjo – torej, če pes, ki nima prisotnega antigena DEA 1, dobi transfuzijo krvi, kjer je ta antigen prisoten. Prejemnikov organizem se tako odzove na tuje antigene s tvorbo protiteles. Iz tega dejstva izhaja napačno prepričanje, da lahko pes prvič v življenju dobi katerokoli transfuzijo. V tem primeru takojšnje transfuzijske reakcije sicer res ne bo, lahko pa prejemnik nekompatibilne krvi v roku 1–2 tednov ustvari dovolj protiteles, do pride do pozne transfuzijske reakcije. Poleg tega pa seveda z aplikacijo DEA 1 pozitivne krvi povzročimo tvorbo protiteles pri DEA 1 negativnem prejemniku, zaradi česar bo lahko imela žival težave ob naslednjih morebitnih transfuzijah.

Določitev krvne skupine prejemnika in krvodajalca je torej nujno potrebna. »Na tržišču obstajajo različni testi za določanje krvnih skupin pri psu, ki so lahko dostopni tudi veterinarjem v Sloveniji, so cenovno ugodni, hitro izvedljivi in zelo preprosti za uporabo. Zato ni prav nikakršnega razloga, da tako dajalcem kot prejemnikom transfuzije ne bi mogli določiti krvne skupine,« pravijo na Veterinarski zbornici Slovenije.

Klopni meningoencefalitis (KME) in kakšni so znaki

Klopni meningoencefalitis je najredkejša klopno-prenosljiva bolezen v Sloveniji.

Povzročitelj je virus, ki se razmnožuje v slinskih žlezah klopa. Človek za to boleznijo zboli mnogo hitreje kot pes, ki je na klopni meningoencefalitis precej odporen. Od pika do pojava prvih bolezenskih znakov navadno mine od 7 do 14 dni. Kot pri granulocitni anaplazmozi in Lymski boreliozi so tudi tukaj začetni znaki nespecifični. Največ primerov KME mine brez očitnih simptomov. Kadar pa je imunski sistem preslaboten, lahko pride do hudih znakov obolenja centralnega živčnega sistema.

Kazen za zamudnike cepljenja do 417 evrov

V Sloveniji od leta 2014 velja, da cepimo pse proti steklini prva tri leta zaporedoma, četrto in nadaljnja cepljenja pa se izvedejo čez toliko let, kot priporoča proizvajalec cepiva; običajno čez tri.

»Pri izbiri cepiva za prvo, drugo oziroma tretje cepljenje ni razlike,« pravijo na Veterinarski zbornici Slovenije. Cepivo izbere veterinar po strokovni presoji in glede na razpoložljivost na slovenskem trgu.

Cepljenje ostaja obvezno, čeprav Slovenija velja za državo, prosto stekline, pomembno pa je, da roka za naslednje cepljenje ne zamudite niti za en dan. Če katero od cepljenj ni izvedeno v predpisanem roku, se namreč cepljenje po prekinitvi šteje kot prvo cepljenje in je treba psa ponovno cepiti že v roku enega leta. Hkrati pa lahko lastnika doleti plačilo kazni, ki znaša od 125 do 417 evrov.

In zakaj je treba cepiti zaporedoma ravno tri leta? Kot so nam pojasnili različni veterinarji, so s pomočjo študije, v katero je bilo vključenih več ambulant, ugotovili, da v prvem letu po cepljenju dovolj visoko število titrov, ki naj bi zagotavljalo imunost na bolezen, razvije premajhen odstotek psov. Pri veliki večini število titrov dovolj naraste šele po tretjem zaporednem cepljenju.

Podrobno o cepljenju psov pa v aktualni reviji številke Moj pes (junij, julij 2019)