Nenadna šepavost pri psu

Če pes šepa, je v ozadju lahko veliko različnih vzrokov, ki potrebujejo strokovno pomoč.

Velja, da je najbolj preprosto odkriti vzroke šepavosti, ki se pojavijo nenadoma. Nekaj vzrokov za nenadno šepanje:

  • Trn ali bodica, zapičen v šapo, lahko povzroči nenadno hudo šepanje in bolečino;
  • vihrav in poskočen pes, ki se podi po neravnem terenu ali gozdu, lahko nenadoma zacvili in preneha obremenjevati eno od zadnjih nog zaradi raztrganja ene od križnih vezi kolenskega sklepa;
  • pes s prekomerno telesno težo ob skoku z višje točke, denimo iz avtomobilskega prtljažnika, nerodno pristane in si poškoduje vezi, ki podpirajo zapestje.

V vseh teh primerih je pes v zelo kratkem času prešel in normalnega v nenormalno stanje, a to še vedno ne pomeni, da poškodbo zlahka diagnosticiramo. V večini primerov lahko prizadeto mesto, denimo koleno, dokaj hitro ugotovimo, kaj pa je tam v resnici poškodovanega, pa je stvar natančnejših preiskav.

V nekaterih primerih bo lastnik opazil nenadno šepanje, v resnici pa lahko težava že več časa spremlja žival, a je skrbnik ni opazil, ker psu ni povzročala tolikšne bolečine, da bi šepal. Kot tipičen primer omenimo deloma pretrgano kolensko križno vez, ki se nenadoma povsem pretrga. Podobno se lahko težava ‘nenadoma’ pojavi pri kroničnem vnetju sklepa nizke stopnje, ki pa zaradi določenega dražljaja hitro napreduje.

Boštjan Vidic, dr. vet. med

O vzrokiih za šepanje si lahko celovit članek preberete v aktualni številki revije Moj pes (oktober, november 2019)

Krvna skupina pri psu je pomembna!

Tudi psi imajo krvno skupino in ta je pomembna. Če ne prej pa takrat, ko se odločite, da bo vaš pes postal krvodajalec. Ali tedaj, ko bo nujno potreboval pomoč drugih pasjih krvodajalcev.

Kot pravijo na Veterinarski zbornici Slovenije, je eno najbolj pogostih vprašanj lastnikov potencialnih krvodajalcev – ali imajo tudi psi krvno skupino?

Imajo in njihova določitev je nujno potrebna, saj je sistem krvnih skupin pri psih nekoliko drugače kot pri ljudeh. Od ljudi in tudi mačk je ena najpomembnejših razlik ta, da v serumu večinoma nimajo naravno prisotnih protiteles proti drugim krvnim skupinam.

Protitelesa se začnejo tvoriti šele v stiku z neustrezno krvjo – torej, če pes, ki nima prisotnega antigena DEA 1, dobi transfuzijo krvi, kjer je ta antigen prisoten. Prejemnikov organizem se tako odzove na tuje antigene s tvorbo protiteles. Iz tega dejstva izhaja napačno prepričanje, da lahko pes prvič v življenju dobi katerokoli transfuzijo. V tem primeru takojšnje transfuzijske reakcije sicer res ne bo, lahko pa prejemnik nekompatibilne krvi v roku 1–2 tednov ustvari dovolj protiteles, do pride do pozne transfuzijske reakcije. Poleg tega pa seveda z aplikacijo DEA 1 pozitivne krvi povzročimo tvorbo protiteles pri DEA 1 negativnem prejemniku, zaradi česar bo lahko imela žival težave ob naslednjih morebitnih transfuzijah.

Določitev krvne skupine prejemnika in krvodajalca je torej nujno potrebna. »Na tržišču obstajajo različni testi za določanje krvnih skupin pri psu, ki so lahko dostopni tudi veterinarjem v Sloveniji, so cenovno ugodni, hitro izvedljivi in zelo preprosti za uporabo. Zato ni prav nikakršnega razloga, da tako dajalcem kot prejemnikom transfuzije ne bi mogli določiti krvne skupine,« pravijo na Veterinarski zbornici Slovenije.

Črevesni zajedavci: zdravljenje in preprečevanje

Za odpravljanje notranjih zajedavcev iz prebavil so na voljo učinkoviti pripravki, je pa pomembno, da natančno upoštevamo navodila veterinarja oz. proizvajalca.

Še zlasti je pomembno, da redno odpravljamo črevesne zajedavce pri mladičih, pri odraslih psih pa vsaj dvakrat na leto – po navadi pred cepljenjem prosti kužnim boleznim oz. steklini. Pripravki proti zajedavcem so na voljo v obliki tabletk, past, sirupov, injekcij in tudi kožnih kapljic. Različnih pripravkov ne smemo uporabljati hkrati, o uporabi se vedno posvetujemo z veterinarjem. Večino pripravkov lahko uporabljamo tako za zdravljenje, kot za preprečevanje invazije črevesnih zajedavcev.

Zelo pomembno je preprečevanje, še zlasti pri psih, ki živijo:

  • v gosto naseljenih urbanih območjih,
  • v družinah z majhnimi otroki,
  • v družinah z več ljubljenci in
  • pri razstavnih psih in mačkah.

Redno opravljanje bolh

Eden od zelo pomembnih preventivnih ukrepov je redno odpravljanje bolh, ki so vmesni gostitelj za nekatere trakulje. Psi in mačke se s temi trakuljami okužijo, ko pogoltnejo bolho, v kateri so razvojne oblike trakulj. Prav tako moramo paziti, da psi ne jedo mrhovine, še zlasti so nevarni ostanki trupel zajcev in glodavcev. Ti so zelo pogosto okuženi z razvojnimi oblikami trakulj, ki bodo dozorele oz. odrasle v telesu našega ljubljenca.

Higiena

Pri preprečevanju okužbe s črevesnimi zajedavci je pomembno tudi vzdrževanje higiene in redno pospravljanje iztrebkov našega psa. Pa še nekaj: med sprehodom opazujmo svojega psa in mu ne dovolimo, da bi zaužil iztrebke drugih psov, ki so lahko okuženi z jajčeci črevesnih zajedavcev.

Kako vemo, da ima pes črevesne zajedavce?

Črevesni zajedavci so prava nadloga in ena najpogostejših zdravstvenih težav pri psih. Psa prizadenejo na različne načine, od draženja prebavil do življenja ogrožujočih stanj.

Kako vemo, da ima naš pes črevesne zajedavce? Črevesni zajedavci so očem običajno skriti in velikokrat se tako prilagodijo življenja v pasjem telesu, da zanje sploh ne vemo. Ko pa njihovo število postane preveliko, se pokažejo težave. Največkrat takrat, ko je zdravje našega psa iz kakršnegakoli razloga prizadeto.

Najpogostejši zgodnji opozorilni znaki invazije črevesnih zajedavcev pri pasjih mladičih so:

  • slaba rast (mladički so zakrneli),
  • medla dlaka brez leska,
  • mršavost,
  • manjša igrivost, manj energije,
  • driska.

Mnogi mladiči so koščeni, njihov trebušček pa je povečan, pojavi se tudi slabokrvnost. Z večjim številom črevesnih zajedavcev so okuženi mladički, ki odraščajo v slabih življenjskih razmerah: slaba higiena, z zajedavci okužena mati …

Najpogostejši znaki invazije s črevesnimi zajedavci pri odraslih psih so:

  • dlaka je brez leska in lomljiva,
  • psi postanejo mršavi, nemirni,
  • njihovi iztrebki so vodeni, prekriti s sluzjo ali pa imajo drisko
  • nekateri postanejo pri jedi izbirčni, drugi pa požrešni
  • psi so slabšega zdravja, močnejša okužba vpliva na njihovo odpornost.

 

Artritis: najbolj pogosti dejavniki tveganja

Vnetje sklepov ali artritis je precej pogosto zdravstveno stanje. Nekateri psi so k temu bolj nagnjeni kot drugi. Tokrat o najpogostejših dejavnikih tveganja, ki lahko privedejo do artritisa.

Starost:

Ko živali ostarijo, se jim sklepni hrustanec postopoma obrablja. Čeprav so težave z gibljivostjo precej pogostejše pri starejših psih in mačkah, se lahko pojavijo tudi pri mlajših.

Pasma:

Nekatere pasme imajo prirojena ali dedna stanja, zaradi katerih so bolj nagnjene k razvoju težav z gibljivostjo kasneje v življenju. Tako so težave z gibljivostjo pri njih lahko pogostejše. Med te, bolj ogrožene pasme psov, sodijo labradorci, zlati prinašalci, nemški ovčarji in rotvajlci. Pri mačkah pa med bolj ogrožene pasme sodijo himalajke, perzijke in siamke.

Čezmerna telesna teža:

Čezmerna telesna teža predstavlja dodaten stres za sklepe in hrustanec, zaradi česar se možnost pojava težav s sklepi poveča. Vsekakor ta dejavnik tveganja ni zanemarljiv – velik delež vnetij sklepov gre prav na račun čezmerne telesne teže, zaradi katere se hrustanec hitreje obrablja, zaradi teže pa so sklepi tudi bolj izpostavljeni poškodbam.

Težave z gibljivostjo imajo resen vpliv na zdravje ljubljenca. Pri psih, ki imajo težave z gibljivostjo, bo prvi opazni znak, da ljubljenec težko vstaja, je tog in le z odporom hodi in teče.

Cistična degeneracija prostate

Ko benigna hiperplazija prostate, o kateri smo že pisali, cistično degenerira, nastopijo težave. To pomeni, da se v prostati začnejo tvoriti mehurčki, ki so napolnjeni s krvjo (ali gnojem).

To je tudi tisto, kar skrbniki najpogosteje opazijo. Veterinarji običajno v tej fazi pristopijo k zdravljenju. 100-odstoten uspeh zagotavlja samo kastracija, s katero se psu odvzame testosteron, glavni spolni hormon. Ciste so lahko znotraj prostate ali zunaj, ob prostati. Zunanje, tako imenovane paraprostatične ciste, ki so redkejše, so bolj problematične, saj lahko ogromno zrastejo in močno ovirajo psa, pritiskajo na sosednje organe, pes ne more lulati, kakati, lahko nastane zelo boleče vnetje. Te ciste v določenih primerih veterinarji rešujejo tudi operativno.

Ksilitol – pogost nadomestek sladkorja, ki je za pse lahko smrtno nevaren

Ksilitol je pogost nadomestek sladkorja v živilih – najdemo ga marsikje, od žvečilnih gumijev do arašidovega masla, predvsem v izdelkih, ki so brez sladkorja.

Za pse je lahko smrtno nevaren, na kar je pred kratkim opozorila tudi FDA.

Ksilitol je sladkorni alkohol, za ljudi je označen kot varen, za živali pa strupen. V zadnjih letih se je nemalo psov v ZDA zastrupilo z žvečilnimi gumiji brez sladkorja, bonboni brez sladkorja, pekovskimi izdelki, “lahkimi” sladoledi, zobno pasto …

Ko psi zaužijejo ksilitol, se ta zelo hitro absorbira v krvni obtok ter povzroči hitro sproščanje inzulina, hormona, ki skrbi, da sladkor pride v celice. Ta nagla rast inzulina pa lahko povzroči, da psu nevarno pade sladkor v krvi, da torej doživi hipoglikemijo. Pri ljudeh ksilitol ne povzroči inzulinske reakcije.

Znaki zastrupitve s ksilitolom se ponavadi pojavijo 15 do 30 minut po zaužitju, smrt lahko nastopi v roku ene ure. Med znaki so: bruhanje, šibkost, nezmožnost premikanja ali stanja, sledijo napadi in koma.

Benigna hiperplazija prostate

Tako kot pri moških se tudi pri samcih pojavljajo bolezni prostate. Najbolj pogosta je benigna hiperplazija prostate (povečanje prostate), ki je pri starejših samcih normalen pojav, pri mlajših pa je lahko to skrb vzbujajoče stanje.

Za večino bolezni prostate so znaki podobni, in sicer so to krvave kapljice, ki jih opazijo skrbniki psov in običajno ob tem nastane precejšnja panika. Gre za kapljice, ki padejo same od sebe in niso povezane z uriniranjem. Velikokrat se lahko te kapljice povežejo z gonečo psico v bližini, ki jo pes voha, na podlagi čedar pride do stiskanj prostate in pojavi se kri.

Najbolj pogosta bolezen prostate je benigna hiperplazija prostate, bolj poznana kot povečanje prostate. Povprečna starost, pri kateri se opazi povečana prostata, je pet let. Diagnostično sredstvo, s katerim bolezen dokazujejo, pa je ultrazvok. Ta bolezen se lahko ugotovi že od dveh let naprej, in če se diagnosticira tako zgodaj, to niso dobri obeti in potrebno je zdravljenje. Kljub zdravilom se povečana prostata sčasoma spet pojavi, zato edino trajno zdravilo kastracija. Če pa se bolezen ugotovi pri desetih ali enajstih letih, je to povsem normalno. Pes se z leti stara, kar med drugimi potencialnimi zdravstvenimi težavami prinaša tudi hiperplazijo prostate. A v nasprotju z moškimi, ki jim povečana prostata povzroča nemalo težav, pri psih ta ne moti življenjskih funkcij, niti ne boli. Pse, ki jim ugotovijo povečanje prostate, največkrat veterinarji spremljajo na letni ravni.

Špela Šimenc v sodelovanju z veterinarstvom Trstenjak Zajc (celoten prispevek o najbolj pogostih boleznih prostate si lahko preberete v aktualni števili revije Moj pes)

Preprečevanje obolenja ledvic

Za zdrave ledvice in za zmanjšanje tveganja za obolenje ledvic lahko skrbniki  s preventivnimi ukrepi storimo marsikaj.

Nekaj nasvetov:

  • Psu omogočimo redno uriniranje, odrasli živali najmanj trikrat na dan, mladiču pa ustrezno več.
  • Pes mora imeti vedno na voljo dovolj sveže, čiste vode.
  • Poskrbimo za čistočo pasjega ležišča, prevleke oz. odeje.
  • Po vrnitvi s sprehoda psu s čisto, vlažno krpo očistimo predel spolovila in okolico.
  • Psa pozorno opazujmo pri opravljanju male potrebe. Če opazimo kakršnekoli spremembe (pogosto uriniranje, sprememba barve urina, bolečina pri uriniranju …), se posvetujmo z veterinarjem.

Več o obolenju ledvic si lahko prebrete tukaj

Sladkorna bolezen pri psih – najpogostejši znaki

Tako kot pri ljudeh, je sladkorna bolezen tudi pri psih ena izjemno pogostih bolezni. Zato je pomembno, da znamo prepoznati prve znake in psu hitro pomagati.

Najpogostejši bolezenski znaki pri psih so:

Povečana žeja, povečana količina popite vode in večja količina izločenega urina.

Ti znaki se pojavijo zato, ker se telo želi znebiti prevelike količine krvnega sladkorja v krvi. Ledvica povečajo izločanje glukoze skozi urin. Da bi lahko izločile odvečno glukozo, izločijo tudi večjo količino vode. Zato živali pogosteje in več lulajo. In ker več lulajo, izgubljajo več vode in zato morajo več piti.

Tem znakom se pogostokrat pridruži še hujšanje, ne da bi se spremenil apetit, slepota, otopelost in slabo telesno stanje. V nadaljevanju bolezni se lahko pojavijo različne komplikacije. Če se bolezen ne zdravi, lahko sladkorna bolezen ogrozi življenje.