Ljubezen naj ne gre skozi želodec

Če poskrbimo, da je telesna teža psa vselej približno enaka in primerna, mu na ta način lahko podaljšamo življenje kar za 2,5 leti.

Preveč psov je predebelih, po nekaterih raziskavah kar polovica! To je zaskrbljujoče, še bolj pa to, da se večina lastnikov tega sploh ne zaveda. Zato je prvi korak v ‘bitki’ za bolj zdravo težo psa priznanje, da pes je predebel.

Da bi ugotovili, ali je naš pes predebel, ga pretipajmo na področju hrbtenice in prsnega koša. Rebra se ne smejo videti, moramo pa jih čutiti. Splošno pravilo je, da če reber ne moremo otipati, je pes predebel.

Najpogostejši vzrok je nadvse enostaven: preveč hrane, premalo gibanja. In v večini primerov je glavni krivec skrbnik, nekateri to brez dlake označujejo za brezbrižnost.

Posebej podvrženi debelosti so labradorci, po raziskavah naj bi bila ta pasma temu gensko podvržena. Pri takšnih težavah pa krivda ni samo na strani skrbnika, saj psi nenehno prosijo za hrano in nenehno so lačni, skorajda nenasitni. Prav tako ne smemo skrbnika obtoževati za debelost psa, ko gre za zdravstvene težave.

Psi s prekomerno težo imajo več možnosti za številne bolezni, med njimi za diabetes tipa 2, osteoartritis, visok krvni tlak, ortopedske probleme, težave s kožo, bolezni srca, s ščitnico, s krči, bolezni ledvid, nekatere vrste raka. Psi s prekomerno težo imajo ponavadi premalo gibanja, to pa lahko vodi tudi do psihičnih težav.

Kaj torej storiti, ko si enkrat priznamo, da naš pes ni tako fit, ko bi si želeli? Gibanje naj postane vsakodnevna navada, seveda z ozirom na zmogljivost psa. Zmanjšajmo priboljške, ti naj ne bi predstavljali več kot 3 % dnevne prehrane. Glede posebnih diet pa se posvetujmo z veterinarjem. Vsekakor je potrebno vedeti, kolikšne so dnevne potrebe psa po hrani (da ga ne bi nenamerno stradali, in obrano) in tega se poskusimo držati.

Naj ljubezen do kosmatinca ne gre skozi želodec in naj priboljšek ne bo dokaz naše ljubezni.

Kakšni so znaki, ko psa boli?

Pri psu hitro opazimo akutno in izrazito bolečino. Marsikdaj pa bolečina ni tako izrazita. Kakšni so različni bolezenski znaki, kaj je možen vzrok in kako ukrepati?

Bolečina v ušesih

Pri bolečini v ušesih moramo poiskati pomoč pri veterinarju, pri zelo hudih bolečinah takoj.

Znaki: držanje glave postrani, otresanje z glavo, praskanje po ušesih ali po glavi, pes ne prenese dotikanja bolečega predela, cviljenje, ječanje, motnje ravnotežja.

Vzroki: vnetje zunanjega sluhovoda, tujki, poškodbe, zajedavci, izliv krvi v uhelj.

Bolečina v hrbtu

Pri nenadnih bolečinah v hrbtenici in pri hudih motnjah gibanja je potrebna nujna medicinska pomoč.

Znaki: trda hoja, hude motnje pri gibanju, delno omejeno gibanje (pareza), bolečina na dotik, težave pri gibanju po stopnicah in pri odvajanju blata, prestrašenost.

Vzroki: zdrs medvretenčne ploščice, vnetje mišic.

Bolečina v sklepih

Psa mora nujno pregledati veterinar. Če je pes zelo nemiren, moramo z njim takoj k veterinarju.

Znaki: šepanje, težave pri vstajanju, izogibanje določenim gibom (stopnice, preskoki), izguba veselja do gibanja, lizanje ali grizljanje prizadetega dela telesa.

Vzroki: poškodbe (zvin, strgane sklepne vezi …), vnetja, kužne bolezni (na primer borelioza), kronične spremembe na sklepih (artroza).

Bolečine v očeh

V vseh primerih je nujna veterinarska pomoč.

Znaki: cviljenje, mežikanje, praskanje po očeh, umikanje svetlobi, izcedek iz oči.

Vzroki: tujki, poškodbe, vnetja, zelena mrena.

Bolečine na gobčku

Pri bolečinah na gobčku mora psa pregledati veterinar.

Znaki: slinjenje, izmikanje pri dotikanju gobčka ali obraza, pes gre k posodici s hrano, naredi nekaj grizljajev in gre stran; ne mara igrač za žvečenje.

Vzroki: poškodbe ali vnetje enega ali več zob, vnetje obzobnega tkiva, zataknjeni tujki, bolečine v predelu grla zaradi vnetja zgornjih dihalnih poti.

Bolečine v trebuhu

Manjše bolečine po navadi minejo same od sebe. Če je trebuh napet in povečan ter pes kaže znake bolečin (ječanje), moramo z njim takoj k veterinarju.

Znaki: ječanje, sopenje, nemir, pogledovanje v smeri proti trebuhu, napeta trebušna stena, zgrbljen hrbet, neješčost, prestrašenost,

Vzroki: prebavne težave, napenjanje, neprehodnost črevesja, zasuk želodca in druga življenje ogrožajoča stanja.

Andrej Podreberšek, dr. vet. med

Skrb za doječo psico

Skrb za doječo psico je v prvih dneh po kotitvi velikega pomena in naj bo prioriteta vsakemu vzreditelju.

Psička je v prvih dneh po kotitvi vidno utrujena in potrebuje našo pomoč. Mi poskrbimo za njo, da ona lahko poskrbi za svoje mladičke.

V mnogih primerih se zgodi, da psica noče zapustiti mladičkov, zato jo na sprehod vodimo le v okolici doma. Sprehodi naj bodo kratki in pogostejši. Večkrat na dan ji ponudimo primerno hrano in vodo. Poskrbimo, da bo pila dovolj tekočine. TNič ne bo narobe, če bomo psičko prvih nekaj dni po kotitvi hranili z roko, če ne bo hotela jesti iz svoje posodice. Mladiči jo tako zaposlujejo, da pozabi na hrano.

Na ultrazvok, če smo v dvomih

Kadar smo v dvomih, ali je psička povsem izločila vse posteljice ali ne, jo rajši odpeljimo k veterinarju, ki bo opravil ultrazvok in preveril, ali se psica dovolj dobro čisti ali ne. Lahko se celo zgodi, da je v materničnem rogu ostal kakšen mladič, ki ga sami nismo otipali. Vse to predstavlja resen problem in ogroža zdravje ali celo življenje naše psičke.


Sprehodi večkrat na dan bodo pomagali k hitrejšemu čiščenju maternice in psička se bo počutila vsak dan bolje.


Tudi še dva tedna po kotitvi bo lahko psica izločala temno rdeč izcedek iz spolovila. Najprej v večjih količinah, nato v vse manjših, moramo pa biti pozorni.

V prvih dneh redno merimo temperaturo

Psica mora biti po kotitvi živahna, čeprav je vidno utrujena. Kadar opazimo, da psička tudi dva dni ali več po kotitvi ne pije dovolj tekočine ali sploh nič ne pije ter nima apetita, je skrajni čas, da ji izmerimo temperaturo. Tudi nasploh se v prvih dneh po porodu merjenje temperature priporoča vsak dan. Telesna temperatura je lahko v prvih dneh po porodu tudi malce povišana (okoli 39 stopinj Celzija) in v tem primeru moramo še zlasti spremljati splošno počutje psičke.

Urška Krivec

Test: ali je naš pes zdrav?

Če lahko obkljukamo vse točke, ki so zapisane v nadaljevanju, je naš štirinožec zdrav in se dobro počuti.
  1. Dlaka – zdrav pes ima ponavadi svetlečo dlako in elastično kožo.
  2.  Oči – zdrave oči so bistre, roženica je prozorna, očesna kota sta čista, zenica je normalno velika in občutljiva za svetlobo.
  3. Smrček – je vlažen, hladen in brez izcedka.
  4. Ušesa – uhlja ne smeta biti pretopla, notranjost je nežno rožnate barve in je brez neprijetnega vonja in brez umazanije.
  5. Usta – dlesni so rožnate barve, na rahel pritisk s prstom postanejo za trenutek bolj bele, izdihan zrak ima nevtralen vonj.
  6. Telo – pes ima normalno željo po gibanju, nima težav pri teku, preskokih, pri vstajanju in ležanju, nima toge drže telesa in krčevitega gibanja.
  7. Izločanje – Blato je oblikovano v klobaso in ni pretrdo, izločanje urina je normalno.
  8. Hrana in voda – pes ima dober apetit in popije normalno količino vode.
  9. Utrip, dihanje in telesna temperatura. Normalna telesna temperatura je od 37,5 do 39 stopinj Celzija, frekvenca dihanja od 10 do 30 vdihov na minuto, normalen utrip pa od 60 do 120 utripov na minuto.

Jože Vidic, dr. vet. med

Pasja parvoviroza – najhuje prizadene mladičke

Tokrat o pasji parvovirozi – to je kužna bolezen, za katero cepljenje ni obvezno, prenaša pa se največ prek iztrebkov in izbljuvkov.

Pasja parvoviroza se med psi prenaša s stikom z okuženimi iztrebki in izbljuvki, lahko pa se med populacijo dovzetnih psov prenaša tudi z dotikom, saj se virusi nahajajo na kožuhu, na kontaminiranih oblačilih, posodah, igračkah …

Ker lahko virus v zunanjem okolju preživi tudi več mesecev, je možna okužba tudi brez neposrednega stika z drugimi psi. Zbolijo lahko vsi psi, najhuje pa so prizadeti mladiči.


Bolezenski znaki se pokažejo s hudim bruhanjem in obilno drisko neprijetnega vonja, ki je pogosto tudi krvava.


Zlasti pri mladičih se hitro pojavi huda dehidracija, ki lahko že v nekaj dneh napreduje v kolaps in smrt. Pri mladičih pride po navadi do pogina zaradi odpovedi srca, pri mnogih preživelih mladičih pa se tudi kasneje v življenju pojavijo težave z delovanjem srca. Brez intenzivnega zdravljenja večina psov pogine. Kljub vedno uspešnejšemu zdravljenju, pa preživetje in uspešno okrevanje nista zajamčena.

Boštjan Vidic, dr. vet. med

Nevarna in nalezljiva ni le steklina

Podobno kot pri ljudeh, so tudi pri psih nalezljive bolezni, ki lahko s svojim izbruhom ogrozijo življenje velikega deleža nezaščitenih psov. Tovrstne izbruhe pa lahko uspešno preprečujemo z ustreznim in rednim cepljenjem.

Ko govorimo o cepljenju psov, večina ljudi najprej pomisli na steklino in da je treba pse obvezno redno cepiti le proti tej nevarni bolezni. Se pa na srečo vse več skrbnikov zaveda, da je treba pse cepiti tudi proti drugim nalezljivim boleznim. Le tako jim lahko zagotovimo bolj zdravo, polno in zadovoljno življenje.


Cepljenje ni pomembno zgolj zaradi zaščite lastnega psa, ampak tudi zaradi preprečevanja širjenja kužnih bolezni med psi.


Če je namreč proti določeni bolezni cepljena dovolj številna populacija psov (vsaj 67 – 70 %), lahko s tem preprečimo širjenje in večje izbruhe nalezljivih bolezni.

V Sloveniji je obvezno cepljenje proti pasji steklini, poleg tega pa je še nekaj bolezni, proti katerim je pse priporočljivo cepiti. Med te bolezni prištevamo pasjo parvovirozo, pasjo kugo, leptospirozo, nalezljivi hepatitis psov in kužni kašelj.


Cepljenje psu ne zagotavlja zaščite za vse življenje, zato ga je treba redno ponavljati.


Večina slovenskih veterinarjev upošteva program cepljenja, pri katerem hkrati in z enim odmerkom zaščitimo psa proti vsem nalezljivim boleznim, razen proti steklini. Cepljenje proti steklini je treba opraviti posebej, lahko pa damo zdravim psom odmerek cepiva proti steklini hkrati s cepljenjem proti drugim kužnim boleznim.


Na splošno gledamo je najzgodnejše obdobje za cepljenje v starosti od 6 do 8 tednov.


Izjemoma cepimo prej le v primerih, ko se mladič nahaja v okolju, kjer se zlahka okuži s povzročitelji bolezni (v zavetiščih za živali, v vzrejališčih …) V takih primerih je lahko cepljenje zelo koristno. Vsekakor pa po navadi ni priporočljivo cepiti psičkov pred dopolnjenih četrtim ali petim tednom starosti. Drugo cepljenje priporočajo v starosti od 10 do 12 tednov, tretje cepljenje pa pri starosti od 14 do 16 tednov. Vsekakor pa je najbolje, da s eo programu cepljenja dogovorimo s svojim veterinarjem.

Boštjan Vidic, dr. vet. med

Recept za dolgo pasje življenje

Le kdo ne želi imeti zadovoljnega in zdravega psa, ki ga je treba čim redkeje odpeljati k veterinarju? Ta želja se nam bo izpolnila, le če bomo svojemu štirinožnemu prijatelju dajali vse, kar potrebuje, če bomo pazili na njegovo zdravje in mu omogočili kakovostno življenje.

Pes postane občutljiv za bolezni zaradi slabih vplivov iz okolja, kot so stres, pomanjkanje gibanja, slabe življenjske razmere, preveč zdravil in nepravilna prehrana. To so dejavniki, ki oslabijo imunski sistem. Na vse to lahko vplivamo skrbniki in to vsak dan. Nekaj nasvetov:

Redna in kakovostna prehrana

Redna in kakovostna prehrana je izjemnega pomena, je podlaga za zdravje, delovne oz. telesne sposobnosti in za dolgo življenje. Tu ne smemo upoštevati modnih trendov, ampak moramo vedeti, kaj pes res potrebuje. Pes je podobno kot človek, vsejed. V prehrani za psa morajo biti v primerni količini in razmerju osnovne sestavine: beljakovine, ogljikovi hidrati, maščobe, vitamini in minerali. Na ta način pes dobi vse, kar potrebuje za delovanje življenjsko pomembnih funkcij. Življenjskega pomena pa je seveda tudi voda.

Telesna dejavnost

Telesna dejavnost v veliki meri prispeva k ohranjanju zdravega telesa in duha. Prav je, da se ukvarjamo s takimi dejavnostmi, ki psu ne povzročajo škode na sklepih oz. na gibalih nasploh. Telesne dejavnosti ne moremo enačiti zgolj z ukvarjanjem s katerim od pasjih športov. Obstajajo namreč psi, ki jim povsem zadošča, da jih peljemo ven zgolj zaradi opravljanja telesnih potreb in le kdaj pa kdaj na malce daljši sprehod. Pri tem velja omeniti, da pes bolj uživa, če sprehajalne poti menjamo in če so na teh poteh različne podlage – s tem dosežemo, da je pes bolj pozoren na nas in da se mora malce bolj naprezati.

Razvedrilo

Treba je poskrbeti za razveselitev in razvedrilo – to dosežemo denimo z iskanjem njegove najljubše igrače ali priboljška, lahko vržemo žogo tako, da pes ne ve, v katero smer je poletela in jo mora iskati. Če ima z iskanjem težave, mu pomagamo. Na ta način se bo pes krepil, hkrati pa bo v sproščenem vzdušju pridobival osredotočenost in poslušnost. Možganska telovadba je tako kot pri človeku, izjemno pomembna tudi pri psu.

Dovolj počitka in spanja

Dovolj spanja in počitka je prav tako pomembno kot hrana in voda, je osnova zdravja psa. Počitek psu vrne novih moči, krepi in obnavlja imunski sistem, prebavila, srce in ožilje, živčni sistem in možgane.
Poskrbimo, da bo pasje življenje čim manj stresno. Vedeti moramo, da naša nepredvidljivost, nadiranje in celo telesno kaznovanje dolgoročno povzročijo izbruh takšne ali drugačne bolezni.

Ljubezen in družba

Da bo pes povsem srečen, potrebuje veliko ljubezni, naklonjenosti in življenja skupaj s svojimi ljudmi. Božanje, čohanje ter druge oblike dotikov so tisto, kar psa osrečuje. Za dobro počutje je odločilno tudi primerno ukvarjanje s psom. Pes se mora odzivati na osnovna povelja, kar je temelj za kakovostno sožitje. Pri tem je zelo pomembno, da nam pes zaupa in da se v kočljivih situacijah lahko zanese na nas.

Jože Vidic, dr. med. vet

Težave z ledvicami

Ledvice so kot čudovito urejena čistilna naprava, ki ne poskrbi zgolj za filtriranje seča. Njihova naloga je namreč tudi urejanje pravilnega razmerja med kislostjo in bazičnostjo organizma. Poleg opisanih nalog uravnavajo raven materialov v telesu.

Ledvice pri 10 kilogramov težkem psu v enem samem dnevu prefiltrirajo približno 35 litrov telesne tekočine. Povsem enako kot pri ljudeh, ta organ opravlja življenjsko pomembne naloge tudi pri psih. Ledvice igrajo veliko vlogo pri razstrupljanju organizma in izločanju škodljivih snovi. V vsaki ledvici je približno en milijon nefronov. Če se zgodi, da del teh celic svoje naloge ne more več opravljati, lahko zdravi nefroni bistveno povečajo svoje delovanje in v tem primeru za daljši čas nadomestijo obolele dele ledvic.


Zato prve klinične znake težav z ledvicami zaznamo šele, ko je prizadetih približno 75 % nefronov.


Akutna in kronična bolezenska slika

Če pri psu ugotovijo težave z ledvicami, morajo naprej ugotoviti, ali gre za akutno ali za kronično obliko bolezni. Kronično obolenje ledvic traja več kot tri mesece, akutno pa manj kot dva tedna. Pri obeh oblikah, pa se znaki lahko pojavijo v nekaj dneh.

Do akutnega bolezenskega stanja pride tudi zaradi različnih kužnih bolezni. To je lahko leptospiroza, pri kateri pride do vnetja zgornjega dela sečil, pri psicah pa je to lahko vnetje maternice. Vzroki za akutno bolezen so že zastrupitve – če denimo pes poliže antifriz.

Zakaj je prišlo do kroničnega bolezenskega stanja na ledvicah, je po navadi zelo težko ugotoviti. Zlasti pogosto se to zgodi pri starejših psih , ki so že leta imeli več manjših težav z ledvicami, česar skrbniki sploh niso zaznali, pa se je vse skupaj samo ”seštevalo”.


Vzrok za kronične težave so lahko tudi imunske ali druge bolezni, kot sta lišmanioza in anaplazmoza.


Znaki

Psi, ki imajo težave z ledvicami, popijejo znatno več vode kot prej, zaradi tega pa pogosto urinirajo in imajo nekoliko zmanjšan tek. Potek bolezni je v kroničnih primerih počasen in zahrbten, prva stvar, ki jo skrbnik opazi, je zmanjševanje telesne teže. Pri akutni obliki bolezni ledvic pa vse skupaj poteka znatno hitreje in skrbnik brez težav opazi znake, kot so bruhanje, pogosta driska in močno povečana žeja. Tudi v tem primeru prizadeti psi izločajo več urina.


V najhujših primerih, ko ledvice odpovejo in sploh ne tvorijo več urina, pa ga žival seveda ne izloča.

Rok Šolar

Bioresonanca – uspešna pri alergijah

Bistvo bioresonance je okrepiti organizem toliko, da se zmore sam pozdraviti. Deluje s pomočjo frekvenčnih valov, ki jih proizvaja bioresonančni aparat. Vsa živa bitja oddajamo valovanje, ki ga je možno z bioresonančno napravo zaznati in uravnovesiti.

O tej terapiji smo se pogovarjali z veterinarko in bioresonančno terapevtko Mojco Cerovšek, ki na vprašanje, kdaj pomisliti, da bi psa peljali na bioresonanco, odgovarja: »Na prvem mestu so vsekakor alergije. Bioresonančno testiranje je namreč med najbolj zanesljivimi metodami za določanje alergenov. Poleg tega se pokaže tudi, kje so šibke točke kužka, da vemo, zakaj je do alergij sploh prišlo in kako jim pomagati, da ne bodo več alergični. Sicer pa ima bioresonanca zelo širok spekter delovanja in je koristna pri praktično vsakem obolenju.«

Sama terapija je za psa sproščujoča

Kdor je že izkusil bioresonančno terapijo, ve, da je treba pri miru ležati nekaj časa. Kako pa to prenesejo psi? »Tudi tisti kužki, ki se sicer bojijo veterinarja in so ob našem prvem srečanju bolj previdni, kasneje prav radi pridejo na terapije. Lastniki pogosto komentirajo, da jih preseneča, kako je kuža sproščen pri nas,« pravi sogovornica in komentira, da je to verjetno posledica tega, da se na terapijah večina psov povsem sprosti in zaspi in te pozitivne vibracije ostanejo v prostoru. Živali pa so za fine vibracije precej bolj občutljive kot ljudje.


Sogovornica kot malce bolj problematično izpostavi le prvo srečanje, ko je treba narediti bioresonančno testiranje, kar je včasih težava za bolj živahne kužke, ki bi raje raziskovali in se igrali.


Včasih pomaga že en sam obisk

Včasih je pri psu učinkovita že ena sama terapija, kar velja za tiste, ki jih ne spremlja zgodovina kroničnih obolenj in so hranjeni s pravo hrano. Po izkušnjah sogovornice pa je večji del njenih pacientov kroničnih in imajo za seboj že cel kup zdravljenj klasične veterine in prava umetnost je povrniti tak organizem nazaj v ravnovesje.

Mojca Cerovšek pri svojem delu

Učinki kdaj presenetijo tudi terapevta

»Če si priznam ali ne, je študij veterine tudi pri meni pustil določen pečat dvoma v vse, kar je neznanstveno, zato me učinki bioresonance pogosto presenetijo še bolj kot same lastnike kužkov,« pravi sogovornica in opiše nedavni primer psičke, ki je imela že več kot eno leto velik podkožni mozolj na hrbtu, ki se ob nobenem zdravljenju klasične veterine ni hotel odpreti. »Naredili smo samo eno terapijo in na mozolju se je naredila manjša odprtinica, iz katere je začel iztekati gnoj,« pove Mojca Cerovšek, katere velika želja in vizija je, da se združijo vrline klasične in komplementarne veterine in se na ta način nudi največ našim živalim.

Resnica ali mit: Si morajo psi res lizati rane, da se zacelijo?

Vsi poznamo besedno zvezo »lizati si rane«, skoraj vsi pa smo tudi že slišali, da ima pasja slina zdravilne učinke, zaradi katerih se rana z lizanjem hitreje zaceli. Pa je to res?

Znanstveno je dokazano, da pasja (pa tudi človeška) slina vsebuje nekaj antibakterijskih in antimikrobnih učinkovin. Pasja slina vsebuje celo nekaj ubijalcev bakterij E.coli in pasjih streptokokov. A, kot poudarjajo strokovnjaki, ključna beseda pri tem je »nekaj«. Sodobna medicina je mnogo naprednejša in po mnenju stroke močno učinkovitejša od pasje sline.

Medtem ko lizanje rane lahko sicer nudi zaščito pred določenimi bakterijami, pa lahko hkrati iritira kožo, zaradi česar lahko hitreje pride do okužbe. Lizanje in grizenje rane lahko upočasni celjenje, saj vedno znova odpira rano. Posebej nevarno pa je, kot opozarjajo veterinarji, lizanje pooperativnih ran, saj se lahko zaradi tega ponovno odprejo, kar pomeni nujen ponoven obisk veterinarja, ponovno zapiranje takšne rane pa je ponavadi bolj zakomplicirano. Zato psi po operacijah dobijo ovratnike, ki jim lizanje rane preprečujejo.

»Namesto da pustite psu, da si liže rano, raje založite pasjo prvo pomoč z izdelki za nego ran in antibakterijskimi sredstvi,« priporoča stroka. Majhne rane lahko oskrbimo sami, tako da jih speremo z blago milnico, splaknemo in potapkamo do suhega, nato nanesemo sredstvo za rane. Za večje rane pa je nujen obisk veterinarja.