Uporabo šamponov za bolj belo pasjo dlako veterinarji odsvetujejo

Nekateri lastniki psov uporabljajo vijolični šampon za umivanje psa, da posvetlijo njegovo dlako.

Veterinarji pozivajo lastnike hišnih ljubljenčkov, naj prenehajo z beljenjem pasje dlake z vijoličnim šamponom. Pri svojem delu so namreč ugotovili, da vse več lastnikov psov uporablja omenjeni šampon, da rumena dlaka postane bolj bela.

Za pse je primeren pasji šampon

Veterinar Dave Leicester opozarja, da ima tovrstno početje lahko hude posledice, saj vijolični šampon vsebuje sestavine, ki so strupene za pse.

»Naših kosmatih prijateljev ne bi smeli obravnavati kot modne dodatke ali igrače. Pasja dlaka se ne barva ali svetli!« Poudari še, da naj se za nego hišnih ljubljenčkov uporabljajo le izdelki, ki so odobreni zanje. Izdelki primerni za ljudi, se nikoli ne smejo uporabljati za pse ali mačke.

 

Vir: Country Living

 

Psa kopamo največ enkrat mesečno

Nega psa doma ali obisk pasjega salona?

 

 

 

Poškodbe križnih vezi pri psih – redke, a zahrbtne

Nenadno jasno šepanje psa na eno od zadnjih nog in nelagodje, ki se v nekaj tednih umiri, sta lahko posledici pretrganja križnih vezi. V tem primeru ne odlašajte z ukrepanjem, še zlasti, če opazite izrazito nestabilnost sklepa, ki se lahko pokaže kot oteklina na področju kolena, z značilnim sedenjem z iztegnjeno nogo in pogosto razbremenjevanje noge.

»Psi težko vstanejo, po nekaj minutah začnejo bolje uporabljati ogreto nogo,« pojasnjuje Marko Novak dr. vet. med., s Klinike Loka v Škofji Loki, kjer med drugim opravljajo operacije križnih vezi, in dodaja, da so tovrstne poškodbe pri psih redke. »Predispozicija je pri samicah, določenih pasmah, steriliziranih psičkah, kar štirikrat večja verjetnost za strganje križne vezi je pri predebelih psih.«

Ne prezrite šepanja

Kot pravi Marko Novak, so kronični primeri bolj zahrbtni: kažejo se vrsto tednov ali mesecev kot zmanjšana obremenitev noge, psi skrajšujejo sprehode, so manj živahni. Ob vsakem šepanju se je dobro posvetovati z veterinarjem.

»Za čim boljše okrevanje ostaja operacija zlati standard. So seveda izjeme, stari, zelo mirni psi, ki imajo kopico drugih težav.«

Operacij je več tipov. Za katero se odločimo, je odvisno od pogovora z lastniki in čim boljšim prepoznavanjem želja in zahtev po stopnji aktivnosti. Najboljše rezultate prinašajo t.i. osteotomije golenice (TPLO in TTA), kjer z rezom v golenico spremenijo potek sil v kolenskem sklepu in odpravijo potrebo po križni vezi v kolenskem sklepu. Pri manjših psih, pod 5 kg, prav tako izvajajo omenjeni poseg, lahko pa se lastniki odločijo za bolj osnovni operativni poseg, kjer namestijo umetno vez tik ob kolenski sklep.«

Dolgotrajno okrevanje

Okrevanje pri vseh posegih je večmesečno, tako kot pri ljudeh. Pri osteotomijah se psi brez večjih težav postavijo na nogo in začnejo hoditi nekaj dni po posegu, nato sledi postopno vračanje k normalni aktivnosti v skupnem trajanju treh do šest mesecev. Odvisno je predvsem, kako staro je pretrganje in od sočasnih poškodb na meniskusu ali hrustancu sklepa.

Nekatere pasme so poškodbam križnih vezi bolj podvržene

Načeloma se pri določenih pasmah pojavlja patologija križnih vezi že pred drugim letom starosti, pravi Novak. To so novofundlanci, rotweilerji, nemški bokserji, cane corso, bernski planšarski psi, prinašalci (labradorji in zlati prinašalci), chow chow in ameriški staffordshire terierji.

Cena od 700 do 1.600 evrov

Cene so odvisne od teže psa, opravljenih preiskav pred posegom, ki zmanjšajo možnost zapletov med posegom, vstavljenega materiala, porabljenega časa in strokovne usposobljenosti veterinarja kirurga. Velja pa še vedno rek, da najcenejše ni vedno najboljše. Cene se gibajo od 700 EUR pa tja do 1600 EUR.

 

Preberite tudi  Obolenja sklepov pri psih.

Obolenje sklepov pri psih

 

 

 

 

 

Skrivnostna bolezen psov se še vedno širi, kakšni so simptomi?

Zbolevanje psov se je začelo v Yorkshiru v začetku januarja in se še vedno širi po Združenem kraljestvu. Znanih je nekaj več podrobnosti.

Britansko veterinarsko združenje pravi, da virus povzroča nenavadne simptome, podobne gastroenteritisu, in da bolezen ni povezana z obiskom plaže, kot so sprva domnevali.

Glavni simptomi bolezni

Glavni simptomi bolezni so:

  • hudo bruhanje,
  • driska,
  • izrazita dehidracija in šibkost.

Kako ukrepati ob simptomih?

Lastnikom svetujejo, da ob pojavu simptomov ostanejo mirni in obvestijo izbranega veterinarja. V veliki večini primerov psi popolnoma okrevajo v nekaj dneh.

 

Vir: Liverpool Echo

Mali, a nadležni – naš pes in zajedavci

V okviru omnibusa Izobraževanj za vzreditelje je Kinološka zveza Slovenije v četrtek pripravila predavanje  z naslovom Mali, a nadležni – naš pes in zajedavci, ki je zaradi znanih epidemioloških razmer potekalo na platformi  ZOOM.

Kinološka sodnica, po izobrazbi veterinarski tehnik, z dolgoletnimi izkušnjami v veterinarski ambulanti, Špela Židan je več kot 40 sodelujočim vzrediteljem in tistim, ki jih to področje zanima, predavala o notranjih in zunanjih zajedavcih, opozorila na znake okužbe, preventivo in zdravljenje s posebnim poudarkom na mladičih in mladih psih.

Pasje gliste ogrožajo mladiče

Notranje zajedavce je Židanova uvodoma razdelila na tiste v prebavilih in one zunaj njih. V prebavilih so najpogostejše gliste, med njimi so najbolj znane pasje gliste, ki napadejo mladiče. Pogosti znaki so driska, bruhanje, slab prirast in celo pogin živali. Pravo paleto notranjih zajedavcev tvorijo trakulje, ki jih je veliko vrst, na predavanju smo slišali, kako se izražajo in kakšne so posledice. Mladički iz velikih psarn v novi dom velikokrat prinesejo giardio, ki s prostim očesom ni vidna in jo je treba zdraviti.

Med notranjimi zajedavci zunaj prebavil je predavateljica izpostavila bolhe kot najpogostejšega tovrstnega zajedavca, več kot 2.500 vrst bolh poznamo, in uši, ki so pogostejše pri prostoživečih psih in mačkah. Zelo nevarna pa je srčna glista, ki jo prenašajo komarji, znaki okužbe pa so kašelj, utrujanje, oteženo dihanje in srčno popuščanje. Predvsem dolgodlake pse ogrožajo muhe-mijaze, ki povzročajo zelo boleče in smrdeče razjede, odmrtje kože in tudi pogin.

Klopi so smrtno nevarni tudi za pse

Najnevarnejši med vsemi zajedavci so klopi. Kot je povedala Židanova, jih poznamo več vrst, od ugriza do okužbe pa pride po najmanj 24-ih urah.

Med zunanjimi zajedavci smo se poučili o ušesnih in lisičjih garjah ter demodexu, ki se razvije pri oslabelem imunskem sistemu in se v prvih dneh življenja prenaša z mladiča na mladiča.

Preventiva pred zajedavci

Kot najboljšo preventivo pred notranjimi zajedavci je Židanova navedla tablete, pred zunanjimi pa ovratnice, ampule in tablete. Opomnila je, da med brejostjo tablete niso primerna odločitev.

Prvo februarsko izobraževanje za vzreditelje se je izteklo z vprašanji sodelujočih, ki smo bili povabljeni tudi na naslednje srečanje, ki bo predvidoma v februarju.

 

 

 

 

9 načinov, kako svojemu psu olajšati kopanje

Za mnoge pse je kopanje nekaj strašljivega in neudobnega, vendar lahko naredite nekaj stvari, ki bodo kopanje naredile bolj prijetno.

Z upoštevanjem naslednjih nasvetov ne bo pes kar skočil v kad od navdušenja. Boste pa s časoma opazili, da bo vaš pes postal bolj miren in tudi njegov odziv na kopel se bo spremenil. Kako torej psu olajšati kopanje?

1. Na kopanje se pripravite vnaprej

Zavedajte se, da če vaš pes ne mara kopanja, bo postal še bolj pod stresom, če ga pustite samega v kadi, medtem ko greste po brisače, ki ste jih pozabili. Zato si pred samim kopanjem vnaprej pripravite pasji šampon, brisače, skodelico za izpiranje, igrače, priboljške oz. vse pripomočke, ki jih običajno uporabljate za kopanje psa.

2. Kad napolnite preden pes vstopi v prostor

Drug način, da naredite stvari malo manj stresne za psa, je, da napolnite kad s toplo vodo, preden vstopi v kopalnico. Zvok tekoče vode se nam morda zdi vsakdanji, toda za pse, ki sovražijo kopanje, ta hrup (in škropljenje vode) povzroča veliko dodatnega stresa.

3. Prepričajte se, da je vaša kad nedrseča

Preden kopate psa, se prepričajte, da je dno vaše kadi nedrseče. Če nimate podloge na dnu kadi, ki preprečuje drsenje, lahko položite kar debelo brisačo, na kateri bo vaš pes stal.

4. Uporabite skodelico za izpiranje

Če vaš pes ni ljubitelj kopeli, mu verjetno ne bo všeč, da ga splakujete s tuš glavo, saj so precej hrupne, kar pse lahko spravi v še dodaten stres. Za izpiranje raje uporabite skodelico, ker je tiha, hkrati pa vam omogoča boljši nadzor, da voda ne pride v oči in ušesa vašega psa.

5. Bodite nežni pri umivanju obraza

Ko gre za udobje vašega psa v kadi, ne pozabite zaščititi njegovih oči, nosu in ušes. Če je vaš pes že pod stresom, bo voda v očeh ali ušesih povzročila le še dodaten stres. Uporaba krpe za umivanje vam bo omogočila boljši nadzor in preprečila, da bi mu voda brizgala v oči, nos in ušesa.

6. Uporabite igrače ali priboljške v kadi

Eden mojih najljubših trikov za manj stresnega kopanja je uporaba igrač in/ali najljubših priboljškov.

7. Predhodno razgibajte psa

Če vaš pes sovraži kopanje, si lahko pomagate tako, da ga predhodno malo razgibate, kar ga bo sprostilo in mu bo pomagalo pokuriti nekaj dodatne energije.

8. Po potrebi pojdite v kopel skupaj s psom

Če se vaš pes boji kopeli, mu lahko pomagate zmanjšati stres tako, da greste skupaj z njim v kad. Običajno pomaga že to, da ste v kadi in samo sedite poleg psa.

 

9. Naj vam nekdo pomaga, če vas kopanje psa spravlja v stres

Če vas kopanje psa spravlja v stres, obstaja velika verjetnost, da se bo vaš stres prenesel na vašega psa. Sebi in psu lahko olajšate stvari tako, da za pomoč prosite prijatelja ali družinskega člana. Tako bosta oba s psom bolj mirna.

Preberite tudi: Koliko kopanja?

Kopanje psa: manj je več!

 

Vir: Puppy Leaks

5 načinov, kako pomagati seniorčkom pozimi

V hladnejših mesecih lahko psom v zrelih letih pomagamo na različne načine, da se bodo tudi pozimi počutili varno, prijetno in udobno.

1. Oblazinjeno ležišče

Malo stvari je pozimi bolj prijetnih kot topla in udobna postelja. Za starejše pse je priporočljivo ortopedsko ležišče, da sklepom ponuja kar najboljšo podporo. Ležišče naj bo oblazinjeno, a ne s polnilom, ki se v notranjosti premika. V primeru, da ima vaš pes težave z inkontinenco, bo prava izbira ležišče z vodoodporno zaščito.

2. Zimska oprema

Pasji čevlji bodo vašemu seniorju v pomoč pri oprijemu in zaščiti pred soljo. V primeru, da je vaš pes občutljiv glede obutve, lahko poskusite z voskom za tace. Plašči zaščitijo kožo in sklepe pred mrazom in vetrom, kar je še posebej pomembno za pse z artritisom.

3. Dodatki

Z izbranim veterinarjem se posvetujte, ali je glukozamin primeren za vašega psa, da bi mu olajšali bolečine v sklepih, ki pozimi pogosto motijo ​​pse z artritisom. Posvetujte se tudi o dodatku hondroitin – vitamin, ki je primeren za boj proti osteoartritisu.

4. Pregled pri veterinarju

Zimska sezona je za starejše pse lahko zelo naporna, zato je obisk in pregled pri veterinarju zelo priporočljiv. Veterinar vam bo svetoval, kaj bo v hladnejših mesecih najbolje za vašega psa, glede na pasmo in zgodovino zdravstvenega stanja.

5. Vadba ne glede na vreme

Mraz naj ne bo izgovor, da zanemarite fizično in duševno zdravje vašega psa. Postavite igralni prostor v garaži ali na podstrešju, kjer se lahko igrate skrivalnice, obnavljate trike in preživljate čas na toplem in suhem. Pomembno je, da svojega ljubljenčka spodbujate k gibanju.

 

Preberite tudi

Za lepšo pasjo jesen

 

 

Vir: Dog time

Glivice – kaj lahko naredimo preventivno?

Glivice so pogosta in predvsem zelo trdovratna nadlega, ki jo težko povsem izkoreninimo, lahko pa jo z ustrezno preventivo omilimo.

Ker pes pač mora na sprehod, tudi kadar dežuje, si lahko pomagamo s preventivnim ukrepanjem.

»Glivice ne marajo kislega okolja, tako da npr. preventivno uporabimo čistila, ki zatirajo glivice. Včasih smo kupovali tudi čisto ocetno kislino, vinski kis, ga redčili z 1 proti 10 in raztopino nakapali živali v ušesa. Tudi ljudje so tako preprečili razmnoževanje glivic. Če ima pes glivice po telesu, ga po kopanju lahko speremo s kisom, tudi razredčenim, in z bolj kislim ph-jem zatremo razmnoževanje glivic,« svetuje Mateja Plevnik, dr. vet. med., iz Veterinarskega centra Plevnik iz Logatca. In dodaja, da je microsporum in trichophyton mogoče odpraviti, pozdraviti, a je zdravljenje dolgotrajno – šest tednov do dva meseca in več. Opravljati je treba kontrole, jemati vzorce, jih pošiljati v laboratorij, dokler vzorec ni negativen. Kvasovke so trdovratnejše in jih bo imel pes, ki ima težave v vlažnem vremenu, najverjetneje vse življenje.

Preberite še:

Kako vemo, ali gre pri psu za glivice ali za alergijo?

Displazija kolkov – najbolj so ogrožene večje pasme

Displazija sklepov – kolčnih, ramenskih in komolčnih – je najpogostejša ortopedska bolezen v veterinarski medicini.

Pojavlja se pri vseh, predvsem pa pri večjih pasmah psov. Bolezen je pogojeno dedna, spodbujajo pa jo negativni dejavniki, kot so nepravilna prehrana, prevelika teža, preveč gibanja v prvih mesecih življenja psov in tudi stres.

Kolčni displaziji so najbolj podvržene večje pasme, kot so bernski planšarji, labradorji, nemški ovčarji, doleti pa lahko tudi manjše. Najmanj so ji izpostavljeni hrti. Kot pravi mag. Lavrenčič, dr. vet. med., iz Veterinarske bolnice Vipava, se displazija lahko pojavlja le na eni strani, pogostejša pa je na obeh sklepih in se razvija od rojstva do starosti enega leta in pol.

»Nepravilno obremenjene sklepne površine lahko povzročijo nastanek dodatnih degenerativnih sprememb v obliki kostnih izrastkov, neravnih sklepnih površin in deformacij sklepnega hrustanca. Vse te spremembe povzročajo bolečine v prizadetih sklepih in posledično šepanje,« pojasnjuje sogovornik.

Med vplive okolja, ki so odgovorni za popolni nastanek napake, štejemo zelo hitro rast kosti, z beljakovinami in energijo prebogato hrano, že omenjena prevelika ali premajhna količina kalcija v hrani, prevelike količine vitamina-D, nepravilno razmerje med kalcijem in fosforjem, neprimerno obremenjevanje mladičev. Zelo pomembna je zato pravilna oskrba mladičev že pri vzreditelju.

Piše: Blanka Markovič Kocen (Celoten članek je bil objavljen v reviji Moj pes, okt. 2021)

Ali bi vsak pes sem in tja potreboval nego v pasjem salonu?

Spadate med tiste pasje skrbnike, katerih psi redno obiskujejo pasji salon ali se z nego raje ukvarjate sami doma?

Tokrat smo se spraševali, ali bi moral vsak pes sem in tja obiskati pasji salon, ali lahko prav tako dobro za nego poskrbimo doma. Za mnenje smo vprašali Janija Pavletiča iz Pasjega salona Kira.

”Obisk pasjega salona ni potreben, če lastnik poskrbi za nego psa doma; ampak res poskrbi. Tukaj govorimo o rednem česanju, tako da pes nima vozlov, na vsake toliko časa ga je treba okopati, ostriči kremplje, očistit uhlje, negovati blazinice, urediti frizuro (če je to potrebno) … Glede na to, da si večina lastnikov ne vzame veliko časa še za česanje, svetujem obisk pasjega salona zato, da ostane pes čist oziroma negovan in zdrav. Tukaj ne gre za luksuz, da psa peljemo v pasji salon, ampak enostavno dandanes pri vseh obveznostih komu tudi zmanjka časa ali pa mogoče znanja, da se bolj podrobno posveti negi psa. Nekatere stranke, ki so prišle prvič v salon, so se za to odločile, ker so poskušale celotno nego iz salona poustvariti doma. Za kompletno nego, torej razčesavanje, kopanje, sušenje, striženje itd. so tako porabile od 3 do 4 ure ali celo več. Ko enkrat stranka poskuša vse to narediti doma sama, tudi bolje razume in ceni delo pasjega frizerja.”