Božična zvezda je za pse in mačke rahlo strupena

Božična zvezda sodi med rahlo strupene rastline za pse in mačke, zato bodimo previdni in naj dom krasi tako, da bo štirinožcem nedosegljiva.

Božična zvezda je v tem času ena najbolj priljubljenih lončnic. Čeprav v ljudskem izročilu še vedno velja za strupeno rastlino tudi za ljudi (zaradi zaužitja listov naj bi nekoč umrl otrok), pa so kasneje to trditev ovrgli in v resnici v večini primerov zaužitja pri človeku ne pride do težav, kaj šele do zastrupitve.

Je pa drugače pri štirinožnih prijateljih. Tudi tu, v primerjavi z nekaterimi drugimi rastlinami, božična zvezda ne spada med zelo strupene. A psi in mački so na njo občutljivi in ob zaužitju se lahko pojavijo krči, driska, povišana temperatura, slinjenje, bruhanje, oblizovanje. Najbolj nevarni so listi, steblo in sok – bel mleček. Usodna božična zvezda za štirinožce ni, ob večjih težavah pri zaužitju pa klic ali obisk veterinarja vseeno ne bo odveč.

Kakšni so znaki artritisa?

Ko ljubljenec z leti postaja vse bolj okoren, mnogo skrbnikov postane zaskrbljenih. Dejstvo pa je, da se takšna okorelost pojavlja pri velikem številu psov in mačk, ko ti zaidejo v zrela leta.

Vnetje sklepov ali artritis je namreč zelo pogosto stanje, še posebno med psi srednjih in večjih pasem ter pri tistih s čezmerno telesno težo.

Znaki artritisa so skrbnikom sprva le težko zaznavni: s sivino okoli gobčka obdan pes lahko zjutraj nekaj počasneje vstaja, mačka pa ne skače več tako visoko kot prej. Sčasoma pa tudi skrbniku postane očitno, da ima ljubljenec težave z gibanjem in kmalu je jasno tudi to, da žival med hojo, poskakovanjem ali celo med sedenjem občuti bolečino. Za skrbnika je lahko mučen trenutek, ko spozna, da ima njegov ljubljenec artritis. Na srečo pa je to stanje, za katero ni nujno, da pomeni slabo kakovost življenja. Na voljo imamo namreč zdravila, terapije, posebne diete in nekaj načinov, s katerimi prilagodimo bivalno okolje, s čimer pomagamo k lažjemu življenju.

Spremembe zaradi artritisa se pri psih večjih pasem precej hitro opazijo, saj so njihovi sklepi obremenjeni s precej veliko telesno težo. Pri manjših psih in tudi mačkah pa se spremembe lahko pokažejo šele kasneje v starosti, kar pa ne pomeni, da nimajo prizadetih sklepov. Težave, ki v končni fazi privedejo do vnetja sklepov, artritisa, se lahko začnejo že zgodaj v življenju živali, vendar jih takrat ne opazimo.

Znaki težav z gibljivostjo pri mačkah:

• Manjša aktivnost

• Postane samotarska, manj družabna

• Ima odpor do skakanja z ali na razne površine

• Manj redno uporablja svoje stranišče

• Hodi togo ali celo šepa

Znaki težav z gibljivostjo pri psih:

• Opazna je togost, zlasti po počitku

• Okleva pred hojo po stopnicah

• Na sprehodih zaostaja, ali se hitro utruja

• Raje se uleže, kot da bi stal ali sedel

• Cvili, renči ali celo hlastne z gobčkom, ko se dotaknemo prizadetega področja

Pravilna oskrba ljubljencev z artritisom

Ko je postavljena diagnoza in ugotovljena stopnja bolezni, se bo veterinar odločil, katero zdravljenje bo najučinkovitejše. Odvisno torej od bolezni, vam bo veterinar lahko priporočil protivnetna zdravila, s katerimi zmanjša otečenost sklepov in olajša gibanje. Pogostokrat veterinar priporoči tudi posebno dieto ali prehranska dopolnila, ki krepijo sklepni hrustanec, lahko pa tudi zmanjšujejo vnetje in bolečino. Zelo pomembno je, da ljubljencu brez posveta z veterinarjem ne dajemo nobenih zdravil, saj lahko povzročimo nepopravljivo škodo.

Pri nekaterih živalih pride v poštev tudi operativen poseg, s katerim veterinar popravi stanje v sklepu. Glede tega se veterinar odloči na podlagi starosti ljubljenca, splošnega zdravstvenega stanja in napredovanja artritisa.

Mnogo veterinarjev priporoča tudi dodatne metode zdravljenja, kot sta fizioterapija in masaža. Te pa mora seveda izvajati izurjen terapevt.

Boštjan Vidic, dr. med. vet

Resnica o hipoalergenih psih

Določeni vzreditelji še vedno promovirajo svojo pasmo kot ‘hipoalergeno’, pri čemer si večina ljudi kot faktor alergenosti še vedno predstavlja samo dlako, ki pa sploh ni pravi krivec.

Ljudje smo v resnici alergični oz. občutljivi na beljakovino, ki jo najdemo v pasji slini ali odmrlih delcih kože (prhljaju). Reakcijo torej povzroči stik z beljakovino, ki se načeloma nahaja na pasji dlaki (s prhljajem ali slino, ki je ostala na dlaki po tem, ko se je pes polizal) – ne gleda na to, ali se dlaka še drži psa ali pa krasi naše pohištvo ali kot v dnevni sobi.

Hipoalergene pasme ali psa torej ni, vsekakor pa je bolj verjetno, da bo imela občutljiva oseba težave s psom, ki si dlako pogostokrat neguje sam z lizanjem (to dostikrat počnejo na primer basenjiji) ali pa s psom, ki ima dvojno dlako (torej krovno dlako in podlanko) in jo sezonsko izraziteje izgublja. Primernejša izbira za občutljive ljudi so torej psi, ki izgubljajo dlako le minimalno – tu gre predvsem za pse, ki imajo le krovno dlako, in pse, ki jih običajno strižemo ali trimamo (maltežani, pudlji, šnavcerji, določeni terierji …)

So pasja usta res čistejša od človeških?

To, da so pasja usta čistejša od človeških, je pogosto slišana ‘modrost’, ne prav privlačno dejstvo pa je, da je ustna votlina ene in druge vrste leglo bakterij in nečistoč.

Prav tako je primerjava enih in drugih ust brezpredmetna, saj imajo poleg nekaterih skupnih bakterij mnogo različnih vrst bakterij, ki so lastne enim, drugim pa ne. Lahko trdimo, da je nevarnejše bližnje srečanje z ustno votlino druge osebe kot pa drugega psa, saj se bodo bakterije, ki nam jih lahko prinese druga oseba, pri nas počutile kot doma, medtem ko človeška ustna votlina pasjim bakterijam ne zagotavlja optimalnega razvojnega okolja. Trditev o praktično sterilnih pasjih ustih najbrž izvira iz tega, da si psi ližejo rane (ki se običajno precej hitro in uspešno zacelijo). To žal ne pomeni, da ima pasja slina kakšne čudežne celilne lastnosti, gre zgolj za to, da pes z lizanjem iz rane odstrani grobe nečistoče in deloma poškodovano tkivo, tako kot mi, ko si rano speremo. Za čim bolj čisto ustno votlino svojega psa pa poskrbimo s preprečevanjem uživanja nesnage in skrbjo za splošno zdravje psa, tudi z rednim odstranjevanjem notranjih zajedavcev.

Ko pritisne mraz …

Ko pritisne mraz, znamo dobro poskrbeti zase. Pa znamo poskrbeti tudi za štirinožne prijatelje, da jim bo udobno, toplo in da se bodo počutili prijetno?

Če imamo psa, ki v toplejšem delu leta večino dneva teka po dvorišču, bodo hladni dnevi zanj neprijetno presenečenje. Res je, da pse pred vremenom varuje kožuh, ampak res je tudi, da jih večinoma ta ne zaščiti dovolj, ne omogoča jim, da bi bili lahko dlje časa na prostem v dneh, ko živo srebro zleze malce globlje pod ničlo.

Psi in mačke imajo redkejši kožuh od živali, ki živijo na prostem. Upoštevati moramo tudi dejstvo, da moker kožuh izgubi dobršen del svojih izolacijskih sposobnosti.

Za kratkodlake pse  lahko izpostavljenost hudemu mrazu primerjamo s tem, kot bi sami stali v mrazu na prostem s kratkimi rokavi. Na mraz so še posebej občutljivi prsti oz. spodnji deli tačk, kot tudi smrček in konice uhljev.

Plaščki za pse

Plaščki za pse so dobra ideja, toda psom, ki so na primer prosto spuščeni v ograjenem vrtu, ne smemo nadeti plaščka. Še zlasti zelo živahen pes, ki je prosto spuščen, se lahko namreč s plaščkom zaplete v kakšno vejo ali v kakšno drugo oviro, kar utegne biti precej nevarno. Znani so celo primeri, ko se je pes tako zapletel v leseno ograjo, da ga je skrbnik rešil tik pred zadušitvijo. Zato moramo imeti psa s plaščkom stalno pod nadzorom, še najbolje, da je v takšnem primeru vedno na povodcu. In upoštevajmo: kljub plaščku lahko pes dobi ozebline, sploh če se ta zmoči. Zato v dežju priporočamo plašček iz nepremočljivega materiala.

Še zlasti zelo živahen pes, ki je prosto spuščen, se lahko namreč s plaščkom zaplete v kakšno vejo ali v kakšno drugo oviro, kar utegne biti precej nevarno.

Pozorni bodimo na šape

Pozorni moramo biti tudi na šape. Še zlasti pri dolgodlakih psih se na njih hitro nabere sneg, ki se tam strdi in zamrzne … Težavo lahko povzroča tudi sol, ki jo posipavajo po cestah in pločnikih. Po sprehodu na takšnih površinah moramo tačke vedno skrbno sprati v mlačni vodi. Tačke lahko zaščitimo tudi tako, da blazinice premažemo s posebno kremo, ki jo dobimo v trgovinah za živali. Če želimo psa opremiti s ”čeveljčki”, pa ga moramo na obuvalo najprej navaditi. To storimo tako, da mu najprej v hiši nataknemo kakšne otroške nogavice, ki jih pritrdimo na tačke. Ko se bo nanje navadil, lahko poskusimo s ”čeveljčkom” oz. zaščitnim obuvalom. Ti se morajo pasjim tačkam lepo prilegati, ne smejo biti pretesni in ne preveč ohlapni.

V hladnih dneh moramo posebno skrb nameniti mladičem in starejšim živalim. Teh ne smemo dlje časa izpostavljati mrazu, saj nimajo dovolj maščobnih oblog, ki bi jih varovale pred mrazom, in ponavadi tudi ne dovolj gostega kožuha za zaščito. Ko je zelo mraz, jih peljemo na prosto le za opravljanje potrebe, sicer pa naj bodo v hiši.

Boštjan Vidic, dr. vet. med

Ljubezen naj ne gre skozi želodec

Če poskrbimo, da je telesna teža psa vselej približno enaka in primerna, mu na ta način lahko podaljšamo življenje kar za 2,5 leti.

Preveč psov je predebelih, po nekaterih raziskavah kar polovica! To je zaskrbljujoče, še bolj pa to, da se večina lastnikov tega sploh ne zaveda. Zato je prvi korak v ‘bitki’ za bolj zdravo težo psa priznanje, da pes je predebel.

Da bi ugotovili, ali je naš pes predebel, ga pretipajmo na področju hrbtenice in prsnega koša. Rebra se ne smejo videti, moramo pa jih čutiti. Splošno pravilo je, da če reber ne moremo otipati, je pes predebel.

Najpogostejši vzrok je nadvse enostaven: preveč hrane, premalo gibanja. In v večini primerov je glavni krivec skrbnik, nekateri to brez dlake označujejo za brezbrižnost.

Posebej podvrženi debelosti so labradorci, po raziskavah naj bi bila ta pasma temu gensko podvržena. Pri takšnih težavah pa krivda ni samo na strani skrbnika, saj psi nenehno prosijo za hrano in nenehno so lačni, skorajda nenasitni. Prav tako ne smemo skrbnika obtoževati za debelost psa, ko gre za zdravstvene težave.

Psi s prekomerno težo imajo več možnosti za številne bolezni, med njimi za diabetes tipa 2, osteoartritis, visok krvni tlak, ortopedske probleme, težave s kožo, bolezni srca, s ščitnico, s krči, bolezni ledvid, nekatere vrste raka. Psi s prekomerno težo imajo ponavadi premalo gibanja, to pa lahko vodi tudi do psihičnih težav.

Kaj torej storiti, ko si enkrat priznamo, da naš pes ni tako fit, ko bi si želeli? Gibanje naj postane vsakodnevna navada, seveda z ozirom na zmogljivost psa. Zmanjšajmo priboljške, ti naj ne bi predstavljali več kot 3 % dnevne prehrane. Glede posebnih diet pa se posvetujmo z veterinarjem. Vsekakor je potrebno vedeti, kolikšne so dnevne potrebe psa po hrani (da ga ne bi nenamerno stradali, in obrano) in tega se poskusimo držati.

Naj ljubezen do kosmatinca ne gre skozi želodec in naj priboljšek ne bo dokaz naše ljubezni.

Kakšni so znaki, ko psa boli?

Pri psu hitro opazimo akutno in izrazito bolečino. Marsikdaj pa bolečina ni tako izrazita. Kakšni so različni bolezenski znaki, kaj je možen vzrok in kako ukrepati?

Bolečina v ušesih

Pri bolečini v ušesih moramo poiskati pomoč pri veterinarju, pri zelo hudih bolečinah takoj.

Znaki: držanje glave postrani, otresanje z glavo, praskanje po ušesih ali po glavi, pes ne prenese dotikanja bolečega predela, cviljenje, ječanje, motnje ravnotežja.

Vzroki: vnetje zunanjega sluhovoda, tujki, poškodbe, zajedavci, izliv krvi v uhelj.

Bolečina v hrbtu

Pri nenadnih bolečinah v hrbtenici in pri hudih motnjah gibanja je potrebna nujna medicinska pomoč.

Znaki: trda hoja, hude motnje pri gibanju, delno omejeno gibanje (pareza), bolečina na dotik, težave pri gibanju po stopnicah in pri odvajanju blata, prestrašenost.

Vzroki: zdrs medvretenčne ploščice, vnetje mišic.

Bolečina v sklepih

Psa mora nujno pregledati veterinar. Če je pes zelo nemiren, moramo z njim takoj k veterinarju.

Znaki: šepanje, težave pri vstajanju, izogibanje določenim gibom (stopnice, preskoki), izguba veselja do gibanja, lizanje ali grizljanje prizadetega dela telesa.

Vzroki: poškodbe (zvin, strgane sklepne vezi …), vnetja, kužne bolezni (na primer borelioza), kronične spremembe na sklepih (artroza).

Bolečine v očeh

V vseh primerih je nujna veterinarska pomoč.

Znaki: cviljenje, mežikanje, praskanje po očeh, umikanje svetlobi, izcedek iz oči.

Vzroki: tujki, poškodbe, vnetja, zelena mrena.

Bolečine na gobčku

Pri bolečinah na gobčku mora psa pregledati veterinar.

Znaki: slinjenje, izmikanje pri dotikanju gobčka ali obraza, pes gre k posodici s hrano, naredi nekaj grizljajev in gre stran; ne mara igrač za žvečenje.

Vzroki: poškodbe ali vnetje enega ali več zob, vnetje obzobnega tkiva, zataknjeni tujki, bolečine v predelu grla zaradi vnetja zgornjih dihalnih poti.

Bolečine v trebuhu

Manjše bolečine po navadi minejo same od sebe. Če je trebuh napet in povečan ter pes kaže znake bolečin (ječanje), moramo z njim takoj k veterinarju.

Znaki: ječanje, sopenje, nemir, pogledovanje v smeri proti trebuhu, napeta trebušna stena, zgrbljen hrbet, neješčost, prestrašenost,

Vzroki: prebavne težave, napenjanje, neprehodnost črevesja, zasuk želodca in druga življenje ogrožajoča stanja.

Andrej Podreberšek, dr. vet. med

Skrb za doječo psico

Skrb za doječo psico je v prvih dneh po kotitvi velikega pomena in naj bo prioriteta vsakemu vzreditelju.

Psička je v prvih dneh po kotitvi vidno utrujena in potrebuje našo pomoč. Mi poskrbimo za njo, da ona lahko poskrbi za svoje mladičke.

V mnogih primerih se zgodi, da psica noče zapustiti mladičkov, zato jo na sprehod vodimo le v okolici doma. Sprehodi naj bodo kratki in pogostejši. Večkrat na dan ji ponudimo primerno hrano in vodo. Poskrbimo, da bo pila dovolj tekočine. TNič ne bo narobe, če bomo psičko prvih nekaj dni po kotitvi hranili z roko, če ne bo hotela jesti iz svoje posodice. Mladiči jo tako zaposlujejo, da pozabi na hrano.

Na ultrazvok, če smo v dvomih

Kadar smo v dvomih, ali je psička povsem izločila vse posteljice ali ne, jo rajši odpeljimo k veterinarju, ki bo opravil ultrazvok in preveril, ali se psica dovolj dobro čisti ali ne. Lahko se celo zgodi, da je v materničnem rogu ostal kakšen mladič, ki ga sami nismo otipali. Vse to predstavlja resen problem in ogroža zdravje ali celo življenje naše psičke.


Sprehodi večkrat na dan bodo pomagali k hitrejšemu čiščenju maternice in psička se bo počutila vsak dan bolje.


Tudi še dva tedna po kotitvi bo lahko psica izločala temno rdeč izcedek iz spolovila. Najprej v večjih količinah, nato v vse manjših, moramo pa biti pozorni.

V prvih dneh redno merimo temperaturo

Psica mora biti po kotitvi živahna, čeprav je vidno utrujena. Kadar opazimo, da psička tudi dva dni ali več po kotitvi ne pije dovolj tekočine ali sploh nič ne pije ter nima apetita, je skrajni čas, da ji izmerimo temperaturo. Tudi nasploh se v prvih dneh po porodu merjenje temperature priporoča vsak dan. Telesna temperatura je lahko v prvih dneh po porodu tudi malce povišana (okoli 39 stopinj Celzija) in v tem primeru moramo še zlasti spremljati splošno počutje psičke.

Urška Krivec

Test: ali je naš pes zdrav?

Če lahko obkljukamo vse točke, ki so zapisane v nadaljevanju, je naš štirinožec zdrav in se dobro počuti.
  1. Dlaka – zdrav pes ima ponavadi svetlečo dlako in elastično kožo.
  2.  Oči – zdrave oči so bistre, roženica je prozorna, očesna kota sta čista, zenica je normalno velika in občutljiva za svetlobo.
  3. Smrček – je vlažen, hladen in brez izcedka.
  4. Ušesa – uhlja ne smeta biti pretopla, notranjost je nežno rožnate barve in je brez neprijetnega vonja in brez umazanije.
  5. Usta – dlesni so rožnate barve, na rahel pritisk s prstom postanejo za trenutek bolj bele, izdihan zrak ima nevtralen vonj.
  6. Telo – pes ima normalno željo po gibanju, nima težav pri teku, preskokih, pri vstajanju in ležanju, nima toge drže telesa in krčevitega gibanja.
  7. Izločanje – Blato je oblikovano v klobaso in ni pretrdo, izločanje urina je normalno.
  8. Hrana in voda – pes ima dober apetit in popije normalno količino vode.
  9. Utrip, dihanje in telesna temperatura. Normalna telesna temperatura je od 37,5 do 39 stopinj Celzija, frekvenca dihanja od 10 do 30 vdihov na minuto, normalen utrip pa od 60 do 120 utripov na minuto.

Jože Vidic, dr. vet. med

Pasja parvoviroza – najhuje prizadene mladičke

Tokrat o pasji parvovirozi – to je kužna bolezen, za katero cepljenje ni obvezno, prenaša pa se največ prek iztrebkov in izbljuvkov.

Pasja parvoviroza se med psi prenaša s stikom z okuženimi iztrebki in izbljuvki, lahko pa se med populacijo dovzetnih psov prenaša tudi z dotikom, saj se virusi nahajajo na kožuhu, na kontaminiranih oblačilih, posodah, igračkah …

Ker lahko virus v zunanjem okolju preživi tudi več mesecev, je možna okužba tudi brez neposrednega stika z drugimi psi. Zbolijo lahko vsi psi, najhuje pa so prizadeti mladiči.


Bolezenski znaki se pokažejo s hudim bruhanjem in obilno drisko neprijetnega vonja, ki je pogosto tudi krvava.


Zlasti pri mladičih se hitro pojavi huda dehidracija, ki lahko že v nekaj dneh napreduje v kolaps in smrt. Pri mladičih pride po navadi do pogina zaradi odpovedi srca, pri mnogih preživelih mladičih pa se tudi kasneje v življenju pojavijo težave z delovanjem srca. Brez intenzivnega zdravljenja večina psov pogine. Kljub vedno uspešnejšemu zdravljenju, pa preživetje in uspešno okrevanje nista zajamčena.

Boštjan Vidic, dr. vet. med