Izbirate novo sedežno? Ti materiali so najbolj ‘odporni’ na dlake in kremplje

Vsi smo bili že tam: pes ne sme na nov kavč. Preprosto, kajne? Realnost pa je, da tudi če komu slučajno res uspe, da njegov kosmatinec ne uporablja naše nove sedežne, se dlake čudežno vseeno najdejo na njej.

Gospodinjstva z mačkami pa so nad prepovedmi, kam smejo in ne, hitro obupala – kar pa poleg dlak pomeni še občasno praskanje. Žamet je okosmaten, umetno usnje natrgano na prafaktorje … Katere materiale torej izbrati, da bo sedežna kar najdlje lepo ohranjena?

Že ob nakupu razmišljajmo o tem, kako bo videti določen kavč, ko bodo na njem dlake. Se bodo tako prijele, da jih bo težko očistiti? Se bodo kremplji takoj poznali ali bodo praske neznantne? Bo začela prevleka razpadati ob prvih stikih z ‘nohtki’? Pomislimo tudi na možnost madežev – umazane tačke, slina in še kaj – naj bo material čim bolj preprost za čiščenje.

Zanimiv nasvet strokovnjakov je, da izberemo vzorčaste materiale, saj najbolje skrijejo dlake. Še posebej če je glavna barva podobna barvi dlake našega ljubljenčka. Tkanina z meliranim vzorcem npr. je videti idealna izbira, a velikokrat so niti v tkanini prepletene tako, da se bodo vanjo zapletle tudi dlake, zaradi česar bo čiščenje zelo oteženo.

Mikrotkanina je zaradi tega primernejša izbira, pa čeprav morda ni tako estetska. Je pa najbolj odporna na naše štirinožce. Mačke jo po izkušnjah ne marajo preveč praskati, a tudi če jo, se ne pozna kaj dosti, saj se material zlepa ne strga, poleg tega je čiščenje relativno enostavno – največkrat kar z milom in vodo.

Tudi usnje ima svoje prednosti – je odporno na vonjave, ne privlači dlak. Če se kakšne znajdejo na usnjeni sedežni, jih preprosto obrišemo. Kaj pa praskanje? Mačkam ob sedežni postavimo praskalnik, izberemo pa kakovostno usnje, najbolje rahlo obrabljenega videza, zaradi česar ne bo čez nekaj let na prvi pogled jasno, da ni več novo.

Še ena zanimiva rešitev je, da v dnevni sobi uporabite sedežno, namenjeno zunanji uporabi. Materiali so izredno vzdržljivi in preprosti za vzdrževanje. Če ima vaš ljubljenček svoje priljubljeno mesto na vaši sedežni, se splača vsaj njegov del obleči v prevleko iz takšnega materiala.

In katerim materialom se raje izognemo? Žametu, volni, lanu, svili in kombinacijam the tkanin z umetnimi vlakni.

Še vedno pa nam ostane najpreprostejša rešitev: čez zofo pogrnemo ‘dekco’!

Vedno več zanimanja za najem ‘sprehajalca psov’

»V zadnjih letih se je pokazalo večje zanimanje za sprehajanje psov, saj si vodniki psov želijo, da ima njihov štirinožec kakovostno zapolnjen dan, da obnavlja pridobljena znanja, ki jih je osvojil med šolanjem, in da je v dobri fizični kondiciji.«

Tako ugotavlja Alenka Gorjan, naša sogovornica, ki se že več kot osem let ukvarja s poučevanjem psov in njihovih vodnikov (v okviru pasje šole Blazno blatno v Novi Gorici).

foto: Neja Česnik

Na naše vprašanje, kakšen mora biti dober oskrbovalec psov na domu in njihov sprehajalec in kako se mora s psi povezati, da so na koncu zadovoljni vsi, Alenka Gorjan brez pomislekov odgovarja: »Dober sprehajalec psov mora imeti kondicijo. No, šalo na stran, vsekakor mora imeti kinološko znanje, posluh za pse, poznati mora okolico, kamor bo psa peljal na sprehod, s seboj pa mora imeti tudi primerno opremo tako zase kot za psa. Dobra povezava s psom je ključna, vsekakor pa zaupanja psa ne pridobimo v trenutku, ampak ga je treba graditi. Za prve sprehode si je treba vzeti dovolj časa, dobro je začeti sprehod v za psa poznanem okolju,« pravi.

Sama se, preden spozna pasjega kandidata za sprehajanje, najprej dogovori za informativni obisk z njegovim lastnikom. »Tako spoznam domovanje psa, njegovo bližnjo okolico. Eden od namenov informativnega obiska je tudi, da izvem čim več informacij o samem psu. Naj naštejem le nekaj pomembnejših točk: stopnja šolanja, socializiranost, različne navade, prehrana, urnik. Obisk zaključim s krajšim sprehodom, da se s psom spoznava.«

Psov z vedenjskimi težavami ne pelje na sprehod, a sočasno priznava, da je odstotek zavrnjenih psov res minimalen. »V vseh letih delovanja sem zavrnila le enega psa, saj je bilo preveč dejavnikov, ki so mu povzročali stres,« poudarja.

Lastniki psov, ki se odločajo za sprehajanje in oskrbo na domu svojih štirinožcev, so si po njenih besedah precej različni. »Nekateri odhajajo na počitnice, drugi želijo, da ima pes med njihovim delovnikom opravljen kakovosten sprehod. Skupno jim je, da želijo omogočiti svojemu štirinožcu kakovostno dejavnost med njihovo odsotnostjo,« ugotavlja.

Sicer pa pri sprehajanju psov največ poudarka nameni rekreaciji psa. »Sprehod mora biti primerno dolg in razgiban, saj je cilj, da bo pes, ko se vrne domov, miren, da bo opravil svoje psihofizične potrebe. Sprehajanje več psov naenkrat je predvsem odvisno od lastnikov psov. Če želijo, da ima njihov pes na sprehodu družbo, jim to zagotovim. Velikokrat pa želijo lastniki, ki imajo v enem gospodinjstvu več psov, da se psom posvetim individualno in opravim ločene sprehode,« priznava Alenka Gorjan.

In kaj zanjo pomeni kakovosten pasji sprehod? »Kakovosten pasji sprehod zame ni samo gibanje, ampak sodelovanje s psom, prav tako pomembno je razgibati pasje tačke kot možgane. Glede na informacije, ki jih pridobim na informativnem srečanju, sestavim za psa sprehod, ki bo primerne dolžine in težavnosti. Vseboval bo tudi miselne vaje, ki jih pes pozna, na primer vaje poslušnosti, trike in igro z njegovo najljubšo igračo.«

Katja Željan (celoten članek je objavljen v aktualni številki revije Moj pes/avgust 2019)

10 neželenih pasjih vedenj in kako ukrepati

Psi so živa bitja in ne roboti, ki bi jih lahko programirali. Prav tako niso ljudje in imajo svoj način komunikacije in razumevanja situacije.

Zato se je pri vsakem neželenem vedenju treba vprašati, zakaj to počne. Tokrat o najbolj pogostih vedenjskih težavah in kako jih omiliti.

1. Uničevanje stvari

To je eno od zelo pogostih neželenih vedenj pri naših psih. Večinoma je tudi ena od prvih težav, s katerimi se srečamo, ko pride v hišo mladiček. Pasji mladiči spoznavajo svet tudi s pomočjo ust in – še posebej, ko menjajo zobe – grizejo vse, kar dosežejo. Težavo najlažje rešimo tako, da pospravimo vse predmete, ki jih lahko psiček doseže. V zameno mu ponudimo različne žvečilke – igrače iz trše gume, prave ali umetne kosti, …

2. Skakanje pri ljudeh

Psi skačejo po ljudeh, ko so navdušeni, ko nas želijo pozdraviti ali ko želijo zgolj malce pozornosti. Če ne želimo, da bi pes skakal po nas, mu ne namenimo nobene pozornosti. Najlaže je, da že mladiča naučimo, kako bo deležen naše pozornosti in na kakšen način naj nas pozdravlja.

3. Lajanje

Tako kot ljudje tudi psi komunicirajo s svojim glasom – lajajo v različnih situacijah, z različnim namenom. Kako se lotimo odvajanja lajanja, je odvisno od razloga, zakaj pes laja. Načeloma pa se poslužujemo tehnik, kjer to vedenje ali ignoriramo, ali psu preusmerimo pozornost nekam drugam. Priporočljivo je tudi, da psa naučimo odzivanja na povelje, s katerim mu ukažemo, da naj bo tiho.

4. Vlečenje na povodcu

Vlečenje na povodcu lahko sprehode naredi zelo naporne, pa tudi nevarne. Odvajanje je dolgotrajen proces, zato je priporočljivo, da pričnemo vaditi že z mladičkom in da smo pri tem zelo dosledni. Pomagamo si lahko s kakšnimi pripomočki, ki preprečujejo vlečenje, kot je na primer t.i. protivlečna oprsnica.

5. Kopanje lukenj

Psom je prirojeno, da kopljejo luknje. Zato, da bi našli hrano, da bi shranili kost ali pač tako, za zabavo. Če je le mogoče, psom na kakšnem delu dvorišča ali vrta dovolimo, da kopljejo. Povsod drugje, pa jim kopanje prepovemo.

6. Prosjačenje za hrano

Pojavlja se v večini primerov pri psih, ki so že kdaj dobili hrano od mize, se pravi, med našim obrokom. Če psu nikoli ne dajemo ničesar od mize, ne bo imel nobene želje po prosjačenju. Pes dela stvari, ki se mu obrestujejo. Če torej ne želimo, da bi pes med našim obrokom sedel tik ob mizi in nas ”milo” gledal ter se pri tem morda tudi grdo slinil, mu preprosto nikoli ničesar ne dajmo od mize. Lahko pa psa tudi naučimo, da bo med našimi obroki ostal na svojem ležišču.

7. Napadalno vedenje

Napadalno vedenje je lahko zelo moteče – pes je lahko napadalen do sovrstnikov, do drugih živali ali pa do ljudi. Pes lahko renči oz. grozi ker ga je strah ali pa zato, ker želi uveljavljati svojo voljo, lahko čuva hrano, igračko ali svoje ležišče, renči lahko na tujce, ker čuva svojo družino … Najbolj priporočljivo je tovrstno vedenje odpravljati s pomočjo strokovnjaka.

8. Valjanje po nesnagi

Psi se zelo radi povaljajo po različni nesnagi, ki ima zanje prijeten in vabljiv vonj. Če želimo psu to preprečiti, ga moramo imeti povsem pod nadzorom, torej na povodcu oz. stalno na očeh. Če opazimo, da se hoče povaljati, mu to preprečimo z odločnim ”ne!”. Če nas upošteva, ga pohvalimo in nagradimo.

9. Pes krade hrano

Zelo požrešen pes bo naredil vse, da bi prišel do hrane, tudi če to pomeni, da jo ukrade s kuhinjskega pulta ali jo na sprehodu pobere s tal. Tudi pri odvajanju tega vedenja, moramo imeti psa na očeh. Če psa zalotimo, da skuša ukrasti hrano, to preprečimo z odločnim ”ne smeš!” Pomembno je, da psu nikoli ne uspe ukrasti hrane – tako bo ugotovil, da se mu njegovo vedenje ne obrestuje in ga bo sam prekinil.

10. Sobna nečistoča

To pomeni, da se pes svoje potrebe opravlja prosto po stanovanju. S to težavo se ponavadi srečamo pri mladičih. Pri navajanju na sobno čistočo je pomembno, da smo kar se da pozorni na mladička in ga takoj, ko nakaže, da ga tišči, odnesemo na prosto. Po opravljeni potrebi ga vedno prisrčno pohvalimo in nagradimo. Pes se bo tako navadil, kje naj opravlja potrebo in bo verjetno tudi zelo nedvoumno pokazal, ko bo moral ven.

Nuša Pečnik

Noben pes ne bi smel biti sam, ko pride njegova ura

Veterinar iz veterinarske bolnišnice v Južni Afriki je zapisal čustveno izpoved o tem, zakaj noben pes ne bi smel biti sam, ko ga uspavajo.

”Celo življenje ste bili središče njegovega sveta. Nekaj najtežjega je, ko je treba psa uspavati. Toda prosim vas, ne pustite ga samega v teh trenutkih.”

Po nekaterih podatkih naj bi 90 % pasjih lastnikov počakalo pred vrati, ko pripelje psa na uspavanje. Tako pes, kot pravi veterinar, v zadnjih trenutkih begajoče gleda po sobi in išče svojega človeka.

Za to, da ljudje največkrat ne zmorejo biti ob svojem psu v njegovih zadnjih trenutkuh je najbolj pogosto kriv strah, kaj se bo zgodilo. Veterinarji zato svetujejo, da se že prej pogovorimo z njimi, povprašamo o samem postopku, kako bo potekalo, kaj se bo zgodilo in se poskušamo zares čim bolj psihično pripraviti – pri tem so najboljša psihična opora prav veterinarji.

Pes je najbolj učinkovit čuvaj v hiši, ne na verigi

Pomemben razlog, da so naši davni predniki udomačili psa, so bile njegove čuvajske lastnosti. Z laježem je namreč opozoril na približevanje nevarnih divjih živali, tujih ljudi …

… in če je bilo treba, je nepovabljene pregnal tudi z napadom. Še danes mnogi, ki imajo pse na verigah ali kletkah svoje početje razlagajo z dejstvom, da gre za psa čuvaja. A strokovnjaki, ki se ukvarjajo z varnostjo, odsvetujejo uporabo psov za čuvanje v ograjenih prostorih, pesjaku ali na verigi.

Takšen način čuvanja namreč ni učinkovit, saj namreč lahko nepridipravi s sodobnimi sredstvi psa začasno onemogočijo ali pa ga celo pokončajo.

Pes bo naše imetje najbolj učinkovito varoval, če ga bomo imeli v hiši oz. v prostoru. Ko namreč vlomilci in drugi nepridipravi izbirajo kraj svojega kriminalnega dejanja, se izognejo hišam oz. objektov, ki imajo psa v notranjosti. Ne glede na njegovo velikost ali pasmo, pes bo v vsakem primeru pričel lajati in opozarjati na nevarnost. Ponavadi že tedaj, ko se bodo vlomilci objektu šele približevali.

Pes v hiši je izvrstno preventivno sredstvo, je pa na tem mestu treba poudariti, da obstajajo tudi psi, ki sploh niso čuvaji in ki bi vlomilce prijazno pozdravili kot kakšnega starega prijatelja. Če je vaš namen imeti psa, ki bi tudi opravljal čuvajsko vlogo, je torej dobro o izbiri razmisliti že pred nakupom.

Zakaj pes laja in kako mu pomagati

Lajež je eno od naravnih in prirojenih pasjih vedenj. Nekoč je bila pri psih to zelo cenjena lastnost, saj so z laježem opozarjali na morebitne nevarnosti, med preganjanjem divjadi so lovcem sporočali, kje se nahajajo …

Danes je lajež marsikdaj problem. Čeprav so nekatere pasme bolj nagnjene k temu vedenju, je v večini primerov določen razlog, ki je psa v določenem trenutku spodbudil k lajanju.

  • Lajanje zaradi strahu

Pogost vzrok laježa je strah. Pes se lahko v določenih okoliščinah počuti neugodno, je prestrašen in želi nevarnost odgnati z lajanjem.

  • Varovanje teritorija

Psi ponavadi pričnejo lajati, ko v hišo vstopi neznana oseba ali ko zaslišijo hišni zvonec. To je bila nekoč zelo zaželena lastnost, danes pa je nasprotno.

  • Izsiljevanje pozornosti

Še zlasti bolj živahni psi želijo imeti našo pozornost in kaj hitro se naučijo, da jo lahko dobijo z laježem. S tem ko mu to vedenje prepovedujemo, pravzaprav njegovo vedenje potrjujemo, pes je dosegel svoje in je zadovoljen.

  • Ločitvena tesnoba

Če pes ne želi biti sam, lahko to začne sporočati z glasnim laježem ali celo s tuljenjem. To je lahko razvada, lahko pa posledica takoimenovane ločitvene tesnobe. Psi z oglašanjem sporočajo, da so osamljeni, se slabo počutijo in želijo imeti družbo.

Ko ugotovimo vzrok, se lahko lotimo odpravljanja neželenega vedenja:

Ignoriranje: naporna tehnika, ki zahteva vztrajnost in doslednost. Pes bo namreč vsak naš odziv na svoje lajanje razumel kot nagrado oz. potrjevanje svojega vedenja.

Odstranjevanje motiva: To metodo uporabljamo pri izredno teritorialnih psih. Vnemo po varovanju teritorija odpravimo tako, da mu onemogočimo pogled na mimoidoče.

Preusmerjanje pozornosti: Manjši psi se pogosto zaradi slabih izkušenj bojijo večjih psov, kar izražajo z lajanjem. Poskusimo z metodo preusmerjanja pozornosti. Ko bo naš kuža zagledal večjega psa, mu ponudimo okusen priboljšek. Na tak način bomo psa naučili, da srečanjem z večjim psom ne pomeni grožnje, ampak nekaj prijetnega.

 Odzivanje na ukaz ”Tiho!”: Če želimo psa odvaditi motečega lajanja, ga najprej naučimo, da bo lajal na ukaz. Ko bomo to dosegli, ga pričnemo učiti, da bo na povelje ”Tiho” prenehal z lajanjem. Morda se sliši malce čudno, a deluje.

Kako psa pripraviti na prihod dojenčka

Prihaja nov dojenček in se doma sprašujete, kako se bo odzval kuža? Kako ga pripraviti in navaditi na dojenčka?

Otrok se ob kužku nauči pozitivnega odnosa do živali, odgovornosti, mirnosti, nežnosti, skrbnosti že v zgodnjem otroštvu. Nekaj nasvetov za prijetno sobivanje …

Za kužka se s prihodom dojenčka ne sme nič spremeniti. To dosežete tako, da začnete spremembe uvajati, predno pride dojenček, da jih ne bo povezal z njim.

  • Če je pes do zdaj smel na kavč, pa po prihodu dojenčka tega ne bo smel več, ga na to navadite že mesece, predno pride domov dojenček.
  • Če se bo spremenila dnevna rutina – kuža bo hodil na krajše sprehode ali sprehode ob drugih urah – ga na to ravno tako začnite navajati prej.
  • Če ima kuža slabe navade, ga je treba teh prav tako odvaditi že pred prihodom dojenčka. Za to se obrnite na inštruktorje v pasjih šolah. Odvadite ga lajanja na zvonec ali skakanja na ljudi.
  • Pred prihodom dojenčka ga lahko seznanite z opremo in igračami, predvsem s tistimi, ki oddajajo različne glasove. Še posebej, če je kuža boječ in potrebuje za sprejemanje novih stvari več časa.
  • Kuža se lahko brez težav približa dojenčku, a vedno pod nadzorom! Dovolite mu, da ga povoha in prav nič se ne bo zgodilo dojenčku – tudi, če ga poliže.
  • Ko pride mama domov s porodnišnice, naj dojenčka prime nekdo drug, mama pa naj pozdravi kužka.
  • Ob prihodu dojenčka kužka nikakor ne smete zanemariti. Mama se lahko mirno uleže z dojenčkom na zofo in poleg dojenčka crklja tudi kužka, tako se bo kuža zagotovo še zmeraj počutil zaželenega in bo imel manj razlogov za ljubosumje.
  • Na sprehode z dojenčkom naj mama vzame tudi kužka.
  • Kužka k dojenčku ne silite. Tudi, če ga bo ignoriral, ga bo slej ko prej premagala radovednost in ga bo prišel pogledat. Če še ne poznate telesne govorice psa, se o njej dobro poučite vsi člani družine; tako boste lahko prepoznali, če kužku ob dojenčku ne bo prijetno. Dajte mu tudi možnost, da se umakne na svoj prostor. Na tem prostoru ga vedno pustite pri miru.
  • Takoj, ko bo dojenček začel kazati zanimanje za kužka, ga začnite učiti, kako se do psa vesti. Nikar naj ga ne cuka, tudi objema ne. Kužki tega v resnici ne marajo. Dotika naj se ga nežno in na kratko in samo toliko časa, dokler je to prijetno tudi kužku. Ko se bo otročiček razvijal, ga učite, da mu raje, kot da ga boža, vrže kakšno igračko.
  • Če otrok nadleguje psa ali pes otroka, ju ločite z ograjo ali vrati. Še posebej je to pomembno takrat, ko se otrok začne plaziti in raziskovati okolje in ko ne more nihče od odraslih situacije nadzorovati, ker na primer ravno kuha kosilo.
  • Koliko je star otrok, ki ga poleg psa ni treba več nadzorovati, je odvisno od zrelosti otroka. Predvsem mora zelo dobro razumeti, kako se do psa vesti in kdaj ga mora pustiti pri miru.

Avtorica: Simona Lustek

 

S crkljanjem psov in mačk “odčohajte” stres

Seveda vsi vemo, kako dobro se počutimo, ko crkljamo naše kužke ali mucke, zdaj pa je to potrdila tudi znanost.

Nova (oz. še ena) raziskava Univerze v Washingtonu je namreč pokazala, da božanje psov in mačk znižuje raven stresnega hormona kortizola že po 10 minutah.

Znanstveniki so v raziskavi preučevali 249 študentov, ki so jih razdelili v 4 skupine. Prva skupina je lahko takoj začela z 10 minutnim igranjem in božanjem mačkov in psov. Druga skupina je dogajanje le opazovala. Tretji skupini so prikazovali fotografije teh živali, četrti skupini pa so povedali, da so v čakalni vrsti in da se bodo lahko s koSmatinčki ukvarjali po 10 minutah mirnega čakanja.

Pred in po »poskusu« so udeležencem vzeli vzorce sline, v katerih so analizirali raven kortizola, enega glavnih stresnih hormonov. Rezultati so pokazali močno znižanje kortizola pri prvi skupini. Kot so povedali raziskovalci, gre za prvo študijo, ki je pokazala znižanje kortizola v realni življenjski situaciji in ne v laboratoriju.

Da bi zadevo še bolj poglobljeno preučili, so začeli s štiritedenskim preventivnim programom ‘z živalmi proti stresu’, v upanju, da dokažejo tudi dolgoročno rešitev za tiste, ki trpijo za kroničnim stresom.

Vir: people.com

 

4 načini, kako se zahvaliti našim ljubljenčkom za vse, kar nam dajejo

Naši ljubljenčki nam vsak dan dajejo ljubezen, predanost, prijateljstvo, tolažbo, varnost, zabavo, navdih …

In še in še bi lahko naštevali. Pomenijo nam ogromno. In kako naj jim to pokažemo? Tu so 4 načini, kako jim izkazati hvaležnost.

1.    Kakovostno preživljanje časa

Saj poznate tisto, »Pes bo morda z vami res le del življenja, a vi ste njemu vse«? Mi imamo poleg njih še druge dele življenja, druge obveznosti, druge družbe, on pa ima samo nas. Ravno tako velja za mačke, posebej tiste, ki so le notranje. Kaj pomeni, da z njimi čas preživljamo kakovostno? Predvsem to, da skupaj počnemo nekaj, kar jim je všeč. Starejšemu kužku lahko najbolj odgovarja le, da posedamo skupaj z njim, se pogovarjamo, ali pa le uživamo v skupni družbi. Mlademu mucku bo veliko pomenilo že nekaj minut divje igre z žogico, v kateri bomo sodelovali in ga ob »ulovu« nagradili. Aktivnost – oz. ležernost prilagodimo karakterju in starosti ljubljenčka. Vi najbolj veste, kaj ga najbolj razveseli.

2.    Vadba

Tudi ta je del kakovostnega preživljanja časa. Za kužke so to obvezni sprehodi, po katerih boste in vi in on prijetno utrujeni. Za mucke pa je redna vadba ravno tako pomembna. Ko se naveličajo igračk, je včasih treba biti malo inovativen, za plezanje pa so nujna mačja drevesa – kupljena ali narejena doma. V zadnjem času se da kupiti tudi igračke, ki jih morajo mačke ujeti oz. najti, ob ulovu pa iz njih padajo briketi. Res pravi plen!

3.    Kakovostna hrana

Hrana je, tako kot za nas, osnova zdravja. Zato se dobro pozanimajte o tem, katera hrana vsebuje katere sestavine, kolikšen delež mesa, dodatkov, barvil … oz. kaj vse mora biti na krožniku, če obroke za svoje ljubljenčke pripravljate sami. Več informacij, več znanja, boljše odločitve za zdravje vaših psov in mačk!

4.    Redna veterinarska oskrba

Redni pregledi pri veterinarju so osnova skrbi za ljubljenčke. Da bodo z nami kar se da dolgo, ne odlašajte z obiskom, če posumite, da nekaj ni v redu. Pomembna je tudi izbira veterinarja, s katerim moramo razviti dober odnos, da bomo skupaj skrbeli za zdravje naših kosmatih prijateljev, saj sami ne znajo povedati, kaj jih tare – vsaj ne tako kot bi si v kakšnih situacijah želeli.

Vir: myvetandme

Kako izbrati pravo pasmo zame?

Odločili smo se za novega pasjega družinskega člana. Toda, katera pasma bo prava za naš način življenja? Nekaj nasvetov …
  • Za tiste, ki boste prvič pasji skrbniki, je dobro zapisati, da lahko izbirate prav med vsemi pasmami. Zmota je namreč določene pasme klasificirati kot neprimerne za prve lastnike. Običajno se prvi lastniki strogo in skrbno držijo navodil vzreditelja in veliko vzrediteljev vam bo zagotovilo, da so prav prvi lastniki tisti, ki so iz njihovega psa narediti takšnega, ‘kot se šika’, takšnega, ki pri vzreditelju vzbudi ponos.
  • Največja napaka je izbirati z očmi in kupiti samo na podlagi vizualne podobe. Seveda bomo izbrali psa, ki nam bo vizualno všeč, a včasih je treba skleniti kakšen kompromis, kajti karakteristike in potrebe pasme so vseeno mnogo bolj pomembne za prijetno sobivanje. Beagle je na primer zares prikupen pes, toda treba je vedeti, da se v njem skriva pravi lovski nagon. To spada k njegovi selektivni vzgoji in tega se ne da izbrisati kar tako čez noč. S tem tudi ni prav nič narobe. Pomembno je, da se prej pozanimate in veste, kaj od pasme pričakovati.
  • Druga napaka je, da kupimo pasmo, ki je trenutno moderna. Vse bolj priljubljene madžarske vižle si pač ne gre omisliti, če niste zelo aktivni, saj boste nesrečni tako vi kot pes. Tudi trenutno trendovski borderski ovčar, ki na spletnih posnetkih dela tako ljubke trikce, ni primeren za manj aktivne. Treba je pogledati celostno. Borderski ovčar ima denimo tudi izrazite nagone, ki se kažejo v nagnjenosti k ščipanju, tudi otrok (ovčk). Treba se je zavedati, kaj vse se lahko pričakuje od določene pasme.
  • Za manj aktivne ljudi bo prava izbira pes iz skupine družnih psov. Ti psi so manjši in so bili ustvarjeni za to, da človeku delajo družbo. Nekateri med njimi imajo resda tudi lovski nagon, toda ta skupina psov je nekako dobra splošna usmeritev za manj aktivne posameznike, ki iščejo kosmatinčka, ki se bo rad crkljal. A pri tem ne gre pozabiti, da prav vsak pes potrebuje sprehod ali več na dan.
  • Obstajajo pasme, za katere velja, da so lažje za vzgojo. Lažji za vzgojo je na primer kavalir kralja Karla, ki velja za nezahtevno, prilagodljivo in zadovoljno pasmo, ki uživa tako pri crkljanju kot pri pohajanju. Poleg tega so z vidika vzgoje manj zahtevne tudi nekatere pasme prinašalcev (a vsekakor ne vse), coton, ši-cu … Omenjenih ne moremo primerjati na primer s pogosto svojeglavimi pinči ali lovskimi nemškimi terierji.
    Lovski psi, ovčarski in pastirski psi ter hrti potrebujejo dobro mero aktivnosti, gibanja.
  • Kdor išče psa kot družabnika pri različnih aktivnostih, naj morda pokuka med pasme izmed teh skupin. Za primerjavo, ptičarja weinmaranec ali vižla potrebujeta trikrat toliko aktivnosti kot labradorec ali zlati prinašalec. Delovni psi pa potrebujejo delo, v smislu šolanja, z njimi se je treba ukvarjati in zaposliti tudi njihove možgančke, ne samo mišice.
  • Izbiro pasme je dobro prilagoditi tudi vašemu življenjskemu okolju. Skoraj vsi psi lahko srečno bivajo tudi v urbanem okolju in v večstanovanjskih stavbah. S predpostavko, da čez dan dobijo dovolj aktivnosti! Je pa pri bivanju v večstanovanjski stavbi smotrno razmisliti, da morda vseeno ne izberete preveč glasnih psov (bevskačev). Za bolj glasne veljajo lovski psi, seveda pa je tudi to zelo odvisno od same vzgoje. Basenji na drugi strani pa na primer sploh ne zna lajati in je prav zato (pa tudi zaradi kratke dlake) pogosta izbira za v večstanovanjske stavbe. A naj vas ne zavede, tudi ta pasma ima svoje specifike, ki ne ustrezajo vsakemu lastniku.
  • Pasme se zelo razlikujejo tudi glede zahtevnosti nege. Če negi niste pripravljeni posvetiti veliko časa, potem odsvetujemo izbor cotona, maltežana, komodorja in vseh ostalih pasem, ki imajo zahtevno dlako za nego. So pa, na drugi strani, ti predstavniki zares čudoviti, če so urejeni, počesani in sfrizirani. Za dokaj nezahtevne za nego pa veljajo psi s krajšo dlako. Seveda lahko določene pasme, ki so sicer zahtevne za nego, postrižemo in si tako olajšamo delo; a samo določene, ne vseh!
  • O tem, ali družinski psi obstajajo ali ne, je bilo že veliko razprav. Dejstvo je, da se z otroki lahko razume vsak pes, ali pa nobeden – otroci morajo psa spoštovati in poznati pravila obnašanja. Kljub temu pa so zlati prinašalec, labradorec in pudelj največkrat omenjeni kot družinski psi. Izmed lovcev značajsko zagotovo izstopa seter. A tudi sicer resni in do tujcev strogi delavni psi so krasni družinski psi. Vse je stvar vzgoje in prave izbire pasme glede na naš življenjski slog, znanje in čas, ki ga namenimo novemu družinskemu članu.

Urška Krivec