Ali tudi pes potrebuje dopust?

Počitnice so pred vrati. Če le gre, večina lastnikov vzame svojega kosmatinca s seboj tudi na dopust. Včasih pa to zaradi zdravstvenega stanja psa ali drugih razlogov ni mogoče.

Dejstvo je, da je pes najraje s svojim človekom, tudi, ko gre ta na počitnice. Pa v resnici tudi pes potrebuje oddih od vsakdana?

»Psi so bitja navad. Najbolje zanje je, da vsakodnevno prejemajo in izkušajo vse, kar potrebujejo – v smislu odnosov, sprehodov, hrane … Iti na počitnice, kakor jih pojmujemo ljudje, predstavlja zanje dodaten stres, kar sploh bolj boječi in negotovi psi težko prenašajo. Idealne počitnice za kužka bi bil zato čas, ko je vse njegovo ‘krdelo’ doma, ves čas skupaj, s čim manj stresa, ki mu ga sicer povzroča naše vsakodnevno hitenje, odhajanje in prihajanje,« nam je povedal priznani pasji psiholog Tilen Mlakar.

Tudi veterinar in direktor Veterinarske bolnice Ptuj Emil Senčar poudarja, da je kužek sproščen in maksimalno srečen vedno, kadar je v družbi svojega lastnika ali družine. To pomeni, da, ko se njegovo ‘krdelo’ premakne na počitnice, si vsekakor želi biti zraven. Vseeno mu je, v kateri kraj gredo na morje ali v planine, zanj je važno le, da gre zraven. »Vsekakor lahko kuža na dopustu tudi maksimalno uživa, kar še posebej velja za kužke, ki živijo v mestih, v stolpnicah in se gibljejo predvsem po betonu in asfaltu. Ti so presrečni, ko lahko divjajo po travnikih nekje na deželi, ali se sprehajajo s svojim lastnikom po obmorskih manj obljudenih poteh,« pravi Emil Senčar, ki vsekakor podpira, da gredo psi zraven na počitnice, kar velja za socializirane pse; za pse, ki živijo v tesnem stiku. »Če pustimo takega psa doma, lahko pride do odtujitvenega sindroma oziroma ločitvene tesnobe, ki je močno razširjena težava in so ji podvrženi nekateri psi. Odtujitveni sindrom je lahko uvod v hujše težave, kot so npr. napade epilepsije ali druge anksiozne motnje, plašnost, nezaupljivost in podobno,« opozarja sogovornik.

Odtujitveni sindrom se kaže v hudem stresu, če kužek ostane sam, neprestano joče, bevska, pospešeno diha in je zelo nemiren. Pri teh psih bi morala biti odločitev, da gre z nami na dopust, zagotova. »Drugače pa je psih, ki imajo kakršnekoli težave,« pravi Emil Senčar. »To velja predvsem za pse, ki imajo težave s srcem, so srčni bolniki, pse z raznimi internističnimi obolenji, kot so bolezni ledvic, jeter, trebušne slinavke. Skratka dobro moramo premisliti razloge za in proti pri bolnih, ostarelih in tudi psihično nestabilnih psih. Tu nam je lahko v veliko pomoč tudi lečeči veterinar, ki dobro pozna zdravstveno problematiko našega psa. Ta nam bo vsekakor predstavil razloge, zaradi katerih je bolje, da kuža ostane doma. Vsekakor svetujem posvet z njim.«

Naj gre pes z nami ali ne, prvi nasvet, ki ga svetuje pasji psiholog Tilen Mlakar, je, da kužku pri odhodu na počitnice pomagamo tako, da naše priprave niso stresne. Bolj, kot bo čutil naš stres, bolj bo negotov in težje bo vse skupaj prenašal.

Polovica žensk naj bi petkov večer raje preživela v pasji družbi, kot pa s partnerjem

Pes je človekov najboljši prijatelj in naš odnos s kosmatinci je res nekaj najlepšega.

Aktualna raziskava o ljudeh in psih, ki so jo izvedli pri Purini, na katero se je odzvalo 1000 pasjih skrbnikov, je pokazala, da je v 95 % družin pes obravnavan kot enakopraven družinski član.

Polovica žensk, ki se je odzvala na raziskavo, pa je dejala, da je pes pravzaprav njihov najljubši družinski član, do te mere, da z njim raje preživljajo prosti čas ali petkov večer kot pa s svojim partnerjem ali drugimi družinskimi člani. Prav gotovo pa je najlepše, če ni treba izbirati kajne, pa da si kavč delimo z vsemi najljubšimi bitji?

Pa še nekaj številk iz raziskave: več kot polovica udeležencev je dejala, da je v trenutkih, ko prejmejo slabo novico, pes njihov najboljši tolažnik; 62 % ljudi pa se po napornem delavniku najraje sprosti v družbi svojega psa.

Zakaj tekanje po domačem vrtu za psa ni dovolj?

Ograjen in varen domač vrt je za vse skrbnike psov nekaj nezamenljivega. A to ne sme biti izgovor ali nadomestilo za sprehod, ki ga pes potrebuje prav vsak dan.

Kdor ima doma velik, ograjen vrt, kamor lahko spusti svojega psa, velikokrat v sodobnem, prenatrpanem načinu življenja namesto sprehoda izbere slednjo varianto. Toda sprehod ni blagodejen samo za vas, tudi pes vsak dan potrebuje sprehod.

Ograjen domač vrt je super rešitev – pes se nadiha svežega zraka in se razgiba v varnem okolju. Toda to ni dovolj, saj psi potrebujejo raznolikost. Večina psov uživa, ko vidi nove stvari, vonja nove vonjave, čuti nove ‘materiale’ pod nogami in ko sliši neznane zvoke.


Če pes ostaja v ograjenem domačem vrtu, to lahko vodi do nekaterih težav.


Zelo pogosto ti psi postanejo zdolgočaseni in frustrirani, kar lahko vodi do uničevalnega vedenja, poskusov pobega, pes lahko prične kazati znake teritorialnega vedenja, kot je pretirano lajanje, zaletavanje v ograjo, ko gredo mimo drugi ljudje ali psi. Prav tako pa nenehno preživljanje časa na domačem vrtu lahko vodi do tega, da pes postane manj samozavesten in sproščen pri stikih novimi ljudmi, živalmi in pri novih izkušnjah, saj jim zaradi pomanjkanja sprehodov ni vsakodnevno izpostavljen.


Psi so po svoji naravi radovedni raziskovalci in sprehod jim da to možnost raziskovanja.


Prav tako sprehajanje razvija družabne spretnosti psa, ko srečajo neznane otroke, odrasle, pse in druge živali. Za psa z vsakodnevnimi sprehodi tudi zvok motorja, avtomobila traktorja … postane popolnoma nemoteč.

Ograjen domač vrt je pravo bogastvo, treba pa je najti pravo razmerje med časom, ki ga pes preživi tam in med sprehodi. Četudi imate doma vrt, strokovnjaki svetujejo vsaj 20 minut sprehoda na dan. Če tovrstnega vrta doma ni, pa seveda še malo več.

10 zlatih pravil pasjega bontona

Morda ne vsak dan, a vendar se pogosto jezimo zaradi neprijetnih srečanj s skrbniki oz. njihovimi psi.

Najpogostejši razlog za spore med skrbniki so spuščeni psi. Sicer pa nas lahko razjezi žaljiva pripomba, ali pa nas kdo (ne)upravičeno nadere …

V očeh mnogih skrbnikov je za vsako težavo vedno kriv drug pes. Ker je pripadnik določene pasme, ker je mešanec, ker je prišel iz zavetišča, ker je velik ali majhen, ker je črne barve. Ali pa, ker ima nagobčnik, ker to samo po sebi predstavlja nevarnost (četudi ga ima zgolj zaradi tega, ker pobira nesnago s tal). Ali si predstavljamo, kako potrpežljivi morajo biti ljudje, ki nimajo psov, če smo že pasji skrbniki drug do drugega tako nestrpni?

Psa določene pasme ali velikega psa nikakor ne moremo že vnaprej obsoditi, da je nevaren, saj je lahko zelo lepo vzgojen in socializiran.

Na pasjih sprehajalnih poteh pogosto kakšnega skrbnika majhnega psa slišimo, kako nekoga z večjim psom že na daleč opozarja, naj ga drži na kratko. Po drugi strani pa precenjujejo vzgojenost svojega majhnega psa in ga imajo prosto spuščenega, čeprav je hudo nadležen in teka za kolesarji, laja na druge pse, jih izziva, naskakuje …

Pomembno je, da smo skrbniki obzirni drug do drugega, to bi moralo biti samo po sebi razumljivo. Nekateri psi so za druge nadležni in neprijetni in težko je razumeti, zakaj nekateri skrbniki tega ne dojamejo.

Marsikdaj težavo rešimo s preprosto rešitvijo – denimo da pred srečanjem s skrbniki, s katerimi že imamo negativno izkušnjo krenemo po drugi poti. Če se srečamo z neznanim skrbnikom in psom, se na daleč pogovorimo. Skrbniki majhnih psov zelo radi vidijo, da se njihov kuža spozna z našim, da ga ovoha in se z njim poigra. Če je le mogoče, mu to dovolimo.

V izogib neprijetnim situacijam, pa je dobro upoštevati 10 pravil pasjega bontona:

  • Če se srečamo s skrbnikom, ki ima psa na povodcu, tudi svojega štirinožca privežemo.
  • Poskrbimo za svojega psa, ne ukvarjajmo se brez potrebe z drugimi.
  • Ne delimo vzgojnih nasvetov, če nas zadnje nihče ne prosi.
  • Bodimo vljudni, pozdravljajmo druge skrbnike psov.
  • Vzdržimo se žaljivih komentarjev.
  • Ne prepirajmo se z drugimi skrbniki psov.
  • Ne imejmo predsodkov do drugih psov.
  • Ne tožarimo drugih skrbnikov.
  • Bodimo obzirni do drugih.
  • Nesporazume rešujmo z dogovarjanjem.

5 pozitivnih posledic odraščanja s psom

Preživljanje otroštva v pasji družbi skoraj nima negativnih strani, si gotovo upamo zatrditi vsi, ki nam je bilo to dano.

Toda tudi raziskave kažejo, da ima pasja družba na otroke zelo pozitiven vpliv. Otroci, ki odraščajo s psom, imajo večji občutek za odgovornost, bolj so empatični, njihova čustvena inteligenca je višja, bolje razumejo cikel življenja. Na splošno družba živali zelo pozitivno vpliva na otrokov razvoj.

Empatija

Otroci, ki živijo s psom ali mačko, se že zgodaj naučijo skrbeti za drugo živo bitje. Dojamejo, da je treba poskrbeti, da ima pes ali mačka vodo, hrano, da potrebuje toplino, bližino. Otrok, ki odrašča s psom ali mačko, je dokazano bolj empatičen tudi do drugih ljudi in živali.

Samozavest

Skrb za živali s seboj prinese določeno odgovornost, ta pa daje otroku občutek, da je pomemben, kar krepi samozavest.

Kognitivni razvoj

Otroci se z ljubljenčkom ne samo igrajo, temveč tudi pogovarjajo in tako že od ranega otroštva krepijo kognitivne sposobnosti.

Manj stresa

Živali so čudovita čustvena podpora, ki dokazano zmanjšujejo negativna občutja. Mnogo otrok, ki ima doma ljubljenčka, se najprej zaupa prav njemu.

Boljše razumevanje življenjskega kroga

Razlaga življenjskega kroga od rojstva do smrti je za starše včasih pravi izziv. Živali lahko pri tem zelo pomagajo. Otrok lažje razume, da se nekoč vsakdo poslovi, kot se je morda njegov ljubljenček. In na drugi strani, če bo otrok prisoten pri rojstvu nove živali, opazovanju mladičkov, bo vse skupaj o začetku in koncu življenja lažje, hitreje in povsem spontano povezal.

Vodja krdela je človek

Pred udomačitvijo so psi živeli v krdelu, se pravi v skupnosti, ki je štela od 5 do 12 osebkov, ki so bili ponavadi v sorodu – oče, mati in potomci.

Že več kot dvanajst tisoč let pa živijo psi v skupnosti s človekom in je torej njegovo krdelo družina, v kateri živijo.

Vloga vodje krdela v naravi je zelo pomembna, odgovorna in za nosilca te vloge tudi zahtevna. V krdelu so vodja krdela in člani. Ve se, kdo je glavni, seveda pa so člani rangirani tudi drug do drugega.

V naravni skupnosti (krdelu), kjer živi pes, je med drugim vedno in vsakemu članu jasno, kje je njegovo mesto, kakšna je njegova vloga, za kaj je kdo zadolžen … Zato v takšnem krdelu ni napetosti, med vsemi živalmi vladajo prijateljski, tovariški odnosi, med njimi vlada tolerantnost in druga drugi pomagajo. V vsakem primeru pa v naravnem krdelu vlada red.

V skupnosti človek – pes mora biti seveda človek tisti, ki vodi krdelo, vlogo ”živali” alfa pa si mora zaslužiti s svojim znanjem, s sposobnostjo oz. s pravilnim ravnanjem s psom.

Zelo pomembno je, da ima vodja krdela v odnosu do psa vedno mirno in odločno energijo in seveda, da je v krdelu človek – pes, vodja človek. Če to vlogo prevzame pes, je sožitje težavno ali celo nemogoče. Enako velja za primere, če pes vlogo vodje prevzame le v odnosu do enega družinskega člana. Lahko si predstavljamo, kakšno je življenje s psom, ki je napadalen do otroka ali denimo do našega partnerja.

Človek mora biti torej v odnosu do psa vedno in povsod prvi. Velja pa pravilo: če pes ugotovi, da mu ni treba biti podrejen, bo vlogo vodje prevzel sam. Pri tem velikost in pasma psa nimata nobenega pomena.

Zelo slabo je, če vlogo vodje krdela prevzame pes. Mnogi skrbniki se sploh ne zavedajo, da se je to začelo dogajati. Dogajati se začne takole:

  • pes renči, če gredo domači mimo njega, ko se prehranjuje;
  • ne uboga ukazov;
  • postaja svojeglav …

Ko opazimo opisane znake, je čas, da se posvetujemo s strokovnjakom za vedenje psov. Prej ko bomo ukrepali, večja je možnost, da bomo v krdelu vzpostavili red, kot strokovno imenujemo sožitje ljudi in njihovih psov.

Jože Vidic (v Pes, nov družinski član)

Se pes v našem domu dobro počuti?

Današnji pes je vrsta živali, ki se je sposobna izredno dobro prilagajati različnim življenjskim razmeram.

Sibirski haski je iz vlečnega psa mrzlih zim Inuitov prišel povsod po svetu, tudi v vroča področja Avstralije in nebotičnike New Yorka in Tokia. Zanimivo, kako dobro se prilagodijo tako različnim okoljem, v katerih včasih celo blestijo.

Človek ima na vedenje psa velik vpliv. Danes denimo veliko psov živi v majhnem stanovanju skupaj z enim človekom. Ni presenetljivo, da takšen pes razvije celo vrsto neželenih vedenj, ko lastnik odide v službo, na potovanje … Pes je v prvi vrsti socialno bitje, zato bi v konkretnem primeru ob odsotnosti lastnika vedenjske težave izboljšala že menjava okolja, družba z vrstniki, tudi odhod v pasji hotel – vse to je dobra popestritev sicer osamljenega časa, ko lastnika ni doma.

Konflikt, ki je prisoten iz dneva v dan in zelo vpliva na vedenja psa, je nekonsistentno vedenje človeka pri izkazovanju naklonjenosti, gest in pravil. Vsi lastniki smo krivi tega, ko enkrat želimo, da pes skače po nas in nas veselo pozdravi, spet drugič nam je popolnoma odveč. Vse interakcije, tako pozitivne kot negativne, imajo lahko posledice na vedenje psa. Ko nam pes ukrade hrano in mi veselo stečemo za njim, je to lahko v nekaterih primerih nagrajujoče za enega psa, za drugega to lahko pomeni kazen.

Se kosmatinec v našem domu dobro počuti?

Ne samo naše vedenje, tudi vse bolj moderna infrastruktura, oprema našega doma lahko vpliva na vedenje. Drseča, lepo spolirana tla, po katerih pes težko hodi, ostri robovi, kjer se lahko poškoduje in preveč čisto dišeče okolje, ki spremeni njegov način zaznavanja okolja ravno tako lahko vplivajo na življenje psa.

Le redko pomislimo tudi na vse svoje elektronske, magnetne naprave, ki sevajo tako ali drugače. Ljudje mogoče res ne zaznamo vseh zvokov, valovanj in vsega, kar nas obdaja v našem domu, a to še ne pomeni, da naši kosmatinci tega ne zmorejo. Za pse, ki imajo izredno občutljiv sluh, je lahko bivanje znotraj hiše včasih tudi neprijetno in vznemirjajoče. Ljudje, ki težijo k preveč čistemu okolju, v določeni meri tudi preprečujejo normalno vedenje in vzpostavljanje pravega kontakta med psom in človekom. Pes, ki ni deležen pravega čohanja zato, ker se lastnik boji odvečnih dlak na parketu, vsekakor ne bo doživel enakih čustev in razvil enakih vedenjskih vzorcev kot pes, ki je tega deležen v polni meri, ne glede na to, koliko dlak bo treba za tem posesati.

Kdaj je povodec obvezen in kakšna je kazen?

Bralka, skrbnica psa, je na nas naslovila vprašanje, kdaj je povodec obvezen. Moti jo namreč, da skrbniki nekaterih psov le teh v javnosti ne držijo na povodcu.

Za odgovor smo se obrnili na UVHVVR.

»Zakon o zaščiti živali (ZZŽiv) določa splošne zahteve za obvladovanje psov, da niso nevarni okolici. V drugem odstavku 11. člena omenjeni zakon določa, da mora skrbnik živali z ustrezno vzgojo in šolanjem oziroma z drugimi ukrepi zagotoviti, da žival ni nevarna okolici. Tretji odstavek istega člena pa določa, da morajo skrbniki psov zagotoviti fizično varstvo svojih psov tako, da jih imajo na javnem mestu na povodcu,« odgovarjajo na UVHVVR.

»Javno mesto je javni kraj, kot je opredeljen v zakonu, ki ureja varstvo javnega reda in miru, razen površin, kjer ni oziroma ni pričakovati večjega števila ljudi. Javni kraj je v Zakonu o varstvu javnega reda in miru opredeljen kot vsak prostor, ki je brezpogojno ali pod določenimi pogoji dostopen vsakomur. Kazen za ravnanje v nasprotju z 11. členom Zakona o zaščiti živali znaša za fizično osebo 200 od 400 do evrov, kar je določeno v šesti točki 46.a člena ZZŽiv,« pojasnijo.

Poudarijo, da je torej uporaba povodca na javnem mestu vedno obvezna. »Izjemoma lahko skrbnik psa vodi brez povodca, če ni, ali ni pričakovati večjega števila ljudi. Povodec se priporoča v vseh okoliščinah, če pes ni ustrezno vzgojen/šolan in bi v primeru, da odpoklic psa zataji in pes predstavlja nevarnost okolici.«

Andreja Šalamun

Prevzgoja nevarnih psov

V Sloveniji že nekaj let velja obvezno prešolanje nevarnih psov. V skladu z Zakonom o zaščiti živali imamo tri uradne izvajalce prevzgoje nevarnih psov (tri uradno potrjene programe prevzgoje nevarnih psov v treh različnih društvih).

Tokrat si bomo podrobneje pogledali Zakon in pogledali, kako poteka program prevzgoje v Kinološkem društvu Kamnik.

Pes je ugriznil – kaj zdaj?

Vsak ugriz psa se mora prijaviti na veterinarsko inšpekcijo. Običajno to stori antirabična ambulanta, kamor so napoteni udeleženci dogodka, ali veterinar, kadar so udeležene živali. Ugriz psa se vedno zavede v centralni register psov. Če je pes z ugrizom povzročil ali bil soudeležen pri povzročitvi smrti človeka ali suma posebno hude telesne poškodbe, uradni veterinar zaradi odvrnitve splošne nevarnosti in opazovanja na steklino z ustno odločbo odvzame psa in odredi skrbniku takojšnjo namestitev psa v izolatorij pristojne veterinarske organizacije za obdobje do izključitve suma na steklino. Če skrbnik psa pri izvedbi ukrepov ne sodeluje, se namestitev psa v izolatorij na njegove stroške odredi zavetišču.

Usmrtitev psa, če ugriz povzroči smrt ali hudo poškodbo

Uradni veterinar odredi usmrtitev psa, če je z ugrizom povzročil ali bil soudeležen pri povzročitvi smrti človeka, ali če je iz obvestila pristojnih služb razvidno, da je pes z ugrizom povzročil ali bil soudeležen pri povzročitvi posebno hude telesne poškodbe. Tudi, ko je prevzgoja nevarnega psa neuspešna ali se lastnik psa, ki je napoten na obvezno prevzgojo psa, tega ne udeleži. Skrbniku psa, ki je povzročil smrt ali posebno hudo telesno poškodbo človeka, upravni organ, pristojen za veterinarstvo, prepove gojitev, posedovanje in vodenje psov, če je že pred tem posedoval psa, ki je povzročil smrt ali posebno hudo telesno poškodbo.

Šolanje nevarnega psa

Šolanje psov je po zakonu obvezno:

  • če nevaren pes z ugrizom povzroči poškodbo, pa ne gre za posebno hudo telesno poškodbo. Šolanje psa je treba izvesti najpozneje do dopolnjenega drugega leta starosti psa; če je pes že star dve leti, pa v roku šestih mesecev od ugriza psa. Nevaren pes je pes, ki že ima za seboj ugriz človeka ali živali in je že zaveden v centralnem registru nevarnih psov;
  •  za psa, ki živi ali bo živel v istem okolju kot lastnik, katerega pes je bil usmrčen zaradi zgoraj navedenih razlogov. Šolanje psa je treba izvesti najpozneje do dopolnjenega drugega leta starosti psa; če je pes že star dve leti, pa v roku šestih mesecev od usmrtitve prejšnjega psa oziroma nakupa novega psa.

Šolanje iz prejšnjega odstavka mora biti opravljeno ob udeležbi lastnika psa po programu, ki ga potrdi upravni organ, pristojen za veterinarstvo na podlagi mnenja strokovne komisije. Takšen program se izvaja tudi v Kinološkem društvu Kamnik, v ŠKD Bajka in v KD Krško.

Uspešnost opravljenega šolanja psa preveri komisija, ki jo imenuje nosilec programa šolanja in mora biti sestavljena iz strokovnjakov s področja poznavanja vedenja, vzreje oziroma šolanja psov, njena sestava pa mora biti navedena v programu šolanja. Lastnik psa je dolžan dokazilo o uspešno opravljenem šolanju predložiti pristojni veterinarski organizaciji, ki ta podatek vnese v centralni register psov.

Prevzgoja nevarnega psa se razlikuje običajnega šolanja psov

Pri šolanju oziroma prevzgoji nevarnih psov je vsekakor veliko specifike, ki se pri rednem šolanju psov pojavlja v manjši meri. Gre za odpravljanje dokaj zapletenih negativnih reakcij psa, ki imajo vedno določeno ozadje, ki je lahko pogojeno z različnimi dejavniki. Za uspešno prevzgojo je zato treba najprej ugotoviti same vzroke za izraženo agresijo pri psih in jih nato z različnimi metodami, glede na samo dojemanje psa in seveda tudi zmožnost in pripravljenost vodnika, postopno tudi odpravljati. Torej gre v bistvu najprej za spremembo v miselnosti in večinoma do tedaj napačnih reakcijah vodnika in nato postopno preko treningov tudi za spremembo obnašanja psa v kritičnih situacijah.

Kako poteka prevzgoja nevarnega psa?

Že samo dejstvo, ali se je določen vodnik dejansko odločil, da se bo podal s svojim psom v prevzgojo, je zelo odločilno. Odkar imamo v Kinološkem društvu Kamnik potrjen program prevzgoje nevarnih psov, imamo veliko negativnih izkušenj z lastniki, ki le preko telefonov preverjajo, ne, kako bi dejansko psa prevzgojili, temveč, le kako bi v čim krajšem času pridobili potrdilo o prevzgoji psa. Zato vsakega, ki nas kontaktira po telefonu, le na kratko obvestimo o pogojih šolanja oziroma prevzgoje pri nas ter osebo skupaj s kužkom povabimo na pogovor na društvu. Na tem prvem uvodnem razgovoru se ugotovijo okoliščine ugrizov, spoznajo določena dejstva o navadah lastnika in bivanju psa. Opravimo tudi kratek preizkus dejanskega odnosa med lastnikom in psom. Prevzgoja se začne najprej na poligonu in nato nadaljuje v urbanem okolju. Glede na napredek psa oziroma sposobnost lastnika se nato vaje nadaljujejo z obremenjevanjem z različnimi motečimi dejavniki in izpostavljanjem kritičnim situacijam (pri teh nam v KD Kamnik pomagajo člani s svojimi psi). Šele, ko sta vodnik in pes do določene meje pripravljena, se izpostavita dejanskim, nepredvidenim kritičnim situacijam.

Izpit pred strokovno komisijo

Na koncu prevzgoje morata tako vodnik kot pes opraviti izpit pred strokovno komisijo, ki odloči, ali je bila prevzgoja uspešna ali ne. V okviru programa Kinološkega društva Kamnik je predviden izpit pred dvema priznanima mednarodnima kinološkima sodnikoma. Sam okvir izpita je na kratko napisan že v programu, pred izpitom pa se skupaj s sodnikoma lahko določijo še določene vaje oziroma kritične situacije, v katerih se preizkusi dejanska prevzgoja psa in zmožnost vodnika, da v taki situaciji pravilno reagira in prepreči agresivno vedenja psa.

Zavedanje težave je prvi korak k uspehu

Vsekakor pa je priporočljivo, da se vsi, ki potrebujejo pomoč pri vzgoji, obrnejo na kinološka društva, preden jih na to opozori država. Zavedanje težave je prvi korak k uspehu. Smo v mesecu, ko so vsa društva začela z aktivnimi tečaji šolanja psov. Prvi korak je že v vzgoji mladička. Če se vendarle pojavijo težave s problematičnim vedenjem, vam svetujemo, da se čim prej obrnete na strokovnjake, ki vam bodo znali pomagati. Seveda pa si morate spremembe najprej želeti sami ter biti pripravljeni na trdo delo in vztrajanje tudi, ko je uspeh še daleč. Reševanje problematičnega vedenja je namreč dolgotrajno in zahtevno, veliko enostavnejše je pravilna vzgoja in šolanje že v sami mladosti in naprej.

Prepozno za šolanje in vzgojo psa ter lastnika ni nikoli. Drži, da je šolanje psa s starostjo in negativnimi vplivi okolja težje in dolgotrajnejše, a vsekakor ni nemogoče. Potrebna je le volja lastnika in odprto srce za nova spoznanja in nov drugačen način dela ter življenja s psom. Najtežje je spremeniti miselnost in reakcije ljudi, saj te odločilno vplivajo na šolanje in vzgojo psa. Ključ do uspeha dobro vzgojenega psa se vsekakor skriva v lastniku. Kadar potrebuje lastnik pomoč, pa smo inštruktorji tukaj zato, da pomagamo in usmerjamo lastnika v pravo smer.

Urška Krivec

Čiščenje notranjosti uhljev

Okužbe sluhovoda so pogosta tegoba, ki prizadene pse. Največkrat okužbo skrbniki prepoznajo, ko iz ušes njihovega ljubljenčka začne prihajati neprijeten vonj.

Za ohranjanje zdravja ušes je pomembno redno pregledovanje, zato tokrat o preventivi.

Za ohranjanje zdravja ušes je pomembno, da redno, najmanj enkrat na teden pregledujemo notranjost uhljev. Manjša količina ušesnega masla v notranjosti uhlja je nekaj povsem normalnega. Če je masla več, ga očistimo z mehko, navlaženo krpo ali s kosmom vate. Pri tem moramo seveda paziti, da masla oz. umazanije ne potiskamo v sluhovod.

Sluhovod je pri psih bolj ukrivljen kot pri ljudeh in ima obliko črke L. Pri vnetju se ušesno maslo nabira prav v kosti ‘črke L’. Za odstranjevanje odvečnega ušesnega masla v sluhovodu uporabimo tekočino za čiščenje ušes, ki nam jo je priporočil veterinar. Pustimo, da pes otresa z glavo, saj bo s tem odstranil tekočino iz uhljev in in sluhovoda. Nato psu z brisačo nežno osušimo ostanke tekočine na notranji strani uhlja. O tem, kako čistimo notranjost uhljev, nas bo poučil veterinar.

Vatirane paličice lahko pri psu uporabimo le za čiščenje notranjosti uhlja in vidnega dela sluhovoda. Nikoli pa s paličicami ne smemo segati v sluhovod, saj bi s tem potisnili ušesno maslo v notranjost sluhovoda, namesto da bi ga odstranili. Poleg tega bi lahko poškodovali sluhovod ali celo bobnič.

Težave z ušesi v mnogih primerih spremljajo močne bolečine, zato se pes z vsemi močmi in na vse načine brani vsakršnega posega. V takšnih primerih lahko pomaga le veterinar, ki da psu pomirjevalo ali pa ga celo anestezira.

Precej je psov, ki imajo sicer zdrava ušesa, a ne dopustijo nikakršnega poseganja vanje. To bomo še najbolj učinkovito preprečili tako, da bomo že mladiča navadili na čiščenje notranjosti uhljev. Seveda moramo biti pri posegu primerno nežni, psa moramo na čiščenje pripraviti, ga umiriti in pohvaliti, če bo ostal miren.