15 izjemnih citatov o psih

Pasji lastniki o psih lahko govorimo le v presežkih. Kaj so nam ta bitja pripravljena dati in kako zelo osmišljajo naša življenja, je nekaj nedoumljivega.

Nič čudnega, da je nastalo ogromno misli o psih, tudi izpod peres znanih avtorjev …

Se strinjate z njimi?

  • Psi so naša vez z rajem. (Milan Kundera)
  • Bolj kot spoznavam človeško naravo, bolj ljubim pse. (Charles De Gaulle)
  • Pasja življenja so prekratka. To pa je tudi njihova edina napaka. (Agnes Turnbull)
  • Če na tebi ni niti ene pasje dlake, je tvoje življenje resnično prazno (Elayne Boosler)
  • Če v svoje življenje spustite psa, ki potrebuje dom, je to ena najbolj zadovoljujočih stvari, ki jih lahko naredite. (Emma Kenney)
  • Svet bi bil veliko lepši, če bi vsi ljubili tako brezpogojno, kot ljubijo psi. (M.K. Clinton)
  • Nihče ne more bolje razumeti pomena ljubezni kot lastniki psov. (Gene Hill)
  • Vsak lastnik psa misli, da ima najboljšega psa. In prav nobeden se ne moti. (W.R. Purche)
  • Najboljši psihiater na svetu je pasji mladiček, ki te liže po obrazu. (Ben Williams)
  • Počohajte psa in dobili boste stalno zaposlitev. (Franklin Jones)
  • Nobena druga žival, ki jo poznam, ne more biti tako zvest in vdan prijatelj kot prav pes. (Stanley Leinwall)
  • Pes lahko prežene še tako slabo voljo. In to hitreje, kot si mislimo. (Jill Abramson)
  • Pes je edino bitje na svetu, ki človeka ljubi bolj kot samega sebe. (Josh Billings)
  • Če imaš psa, si bogat, pa čeprav nimaš veliko denarja. (Louis Sabin)
  • Psi me nikoli niso ugriznili, ljudje pa. (Marilyn Monroe)

Zbrala: Katja Željan

Video: 2-letna deklica si v zavetišču izbere najbolj ranljivo psičko

Ko v zavetišče vstopi 2 letna deklica, ne išče psa, ki bi bil najlepši in najmlajši. Otrokom ni mar koliko je kdo star, temveč kdo jih s svojo prisotnostjo najbolj seže v srce.

Psička Scarlett je v zavetišču več let čakala na svojo novo priložnost. Vse dokler je ni nekega dne obiskala 2-letna deklica, ki se je odločila, da si v svoj dom želi sprejeti ravno njo.

Ne glede na starost in z zdravjem povezane težave, je deklica v Scarlett prepoznala nežno prijazno psičko.

Od tistega trenutka dalje, sta postali neločljivi. Obe znata živeti za trenutke sreče in igrivosti, ne ozirajoč se na preteklost ali prihodnost. Scarlettina prihodnost bo zahvaljujoč 2-letni deklici zagotovo lepša kot celo njeno življenje.

Življenje s pasjim seniorjem – majhne prilagoditve za večjo kakovost bivanja

Tako kot se prilagodite življenju z mladičkom, tako pride do prilagajanj, ko naši zvesti pasji spremljevalci prestopijo v jesen življenja.

Pri manjših kužkih se to načeloma zgodi malo kasneje kot pri večjih, a kakorkoli obračamo – vedno pride prehitro. Morda boste opazili, da mu tako dolgi sprehodi, kot sta jih sicer vajena, ne ustrezajo več, morda težko vstane ali še težje skoči v avto.

A ne obupajte, saj na srečo lahko sami veliko naredite, da bo olajšate tegobe, ki jih prinaša starost in s tem ohranite tudi enako kvaliteto življenja.

Prilagodite stanovanje

Drseč parket hitreje spodnese tačke in običajno tudi pripomore k težjemu vstajanju. Ta del lahko enostavno rešite tako, da na najbolj kritične točke namestite preproge. Običajno je to tam, kjer kuža najraje leži na tleh ali pa morda na kakšnem “ovinku” v stanovanju, kjer ga rado zanese. Manj zdrsov, manj trpljenja za sklepe!

Rampa za lažji dostop v avtomobil

Večina starejših kosmatincev ne bo mogla več tako elegantno skočiti v avto, vaš hrbet pa težjih psov tudi ne bo prenašal prav dolgo časa. Sebi in njemu olajšajte življenje tako, da si omislite rampo, ki bo poskrbela za lažji dostop v avtomobil. Enako rampo lahko uporabite tudi za lažji dostop do kavča, če je pes na njem dobrodošel.

Prilagodite dolžino sprehodov

Raje večkrat na dan na krajši sprehod, kot 1-krat dnevno na (pre)dolgega! Sprehod je običajno tisti vrhunec dneva in ga večina psov z veseljem pričakuje. Izbirajte položen in stabilen teren, tempo prilagodite psu in se držite pravila, da je manj več.

Prilagodite prehrano in dodatke

Starejši psi običajno ne potrebujejo več tako kalorične prehrane, razmislite o spremembi, morda tudi o manjših količinah obrokov. Ker ima v teh letih tudi veliko psov težave z gibanjem, sklepi, degenerativnimi spremembami na hrbtenici, premislite o dodatkih, ki bi jim morda lahko koristili. Posvetujte se tudi z veterinarjem in upoštevajte njegove predloge.

Naj starost psa ne bo razlog za manj aktivno in pestro skupno življenje, vse se da, včasih se moramo samo malo prilagoditi, potem pa lahko uživamo dalje.

Lena Gregorčič

Kako popestriti pasje sprehode?

Za psa je sprehod gotovo eden izmed vrhuncev dneva. Kako popestriti pasje sprehode in psu tudi na kratki razdalji omogočiti pravo doživetje?

Če je za vas sprehod s psom dokaj rutinsko opravilo, je za vašega kosmatinca to vedno znova in znova razburljivo doživetje, zlasti če živite v bloku in je to edini stik, ki ga ima pes z naravo. Kako popestriti pasje sprehode in psu tudi na kratki razdalji omogočiti pravo doživetje?

Pustite mu raziskovanje in vohljanje

Namesto da naslednjič psa “preganjate”, da čim prej opravi, kar ima za opraviti, mu pustite, da se ob grmičku ali na travi ustavi za toliko časa, kot želi – in ne počne nič drugega, kot da vohlja. Za vas morda nezanimivo početje, za psa pa izjemno razburljivo početje, saj tako aktivira voh, eno izmed njegovih najbolj pomembnih čutil. Mimogrede, to je najbolj poceni in učinkovita mentalna stimulacija za psa!

Za pasjim nosom

Naslednjič psu pustite, da sam izbere pot, po kateri bo šel (seveda na povodcu); včasih je že dovolj, da na križišču ali razpotju sledite smeri, ki jo nakaže. Zakaj jo je izbral, ne vemo, a nič ne bo narobe, če mu pustimo, da je kdaj po njegovo.

Nove lokacije

Tako, kot se vi radi odpravite na izlete in raziskujete nove lokacije, se nadejate čudovitih razgledov in narave … tako bo raziskovanje nove lokacije všeč tudi vašemu psu. Bolj kot razgled ga bodo zanimale drugačne vonjave in zvoki, s katerimi bo imel veliko opravka. Dobra stran tega je, da ni treba iti daleč, lahko je to že sosednja ulica, ki je nikoli ne obiščete, morda drug travnik ali pa se zapeljeta na drug konec mesta.

Za popestritev običajnih sprehodov s psom resnično ne potrebujete veliko, včasih zadošča že manjša sprememba rutine ali sprememba običajne smeri sprehoda. Vam se morda to ne zdi nič takega, pes pa lahko odkrije popolnoma nov svet!

Lena Gregorčič

Kaj storiti, ko se pes izgubi …

Ko se pes izgubi, se običajno za skrbnika prične prava drama. Veliko nenamerno izgubljenih psov, se znajde v zavetišču.

Opažamo pa, da se še vedno velika večina ljudi po tem, ko opazijo, da se je njihov pes izgubil, ne obrne na zavetišče. V upanju, da je kdo opazil njihovega psa novico najpogosteje objavijo na družabnem omrežju.

Pravilnik o zaščiti hišnih živali narekuje, da je vsako izgubo psa potrebno prijaviti pristojni veterinarski organizaciji oz. najbližjemu zavetišču, v roku treh dni. Če kot lastnik izgube ne sporočimo v navedenem roku, se lahko le ta šteje kot namerna zapustitev živali, ki pa je kaznivo dejanje.

Podobno kot izgubo, zakon narekuje tudi ustrezno ravnanje ob najdbi živali. O najdeni živali je v roku 24 ur potrebno obvestiti zavetišču za zapuščene živali oz. obvestiti skrbnika, v kolikor nam je pes znan.

Nemalokrat se zgodi, da najditelji v upanju, da bi psu prihranili bivanje v zavetišču, psa posvojijo. Čeprav je to praktično onemogočeno, odkar je v veljavi člen, ki ob čipiranju zahteva vnos podatkov čipa matere, z izjemo zavetišča, ki lahko registracijo psa v Centralni register psov uredi brez znanih podatkov o izvoru psa. Najditelji s tem dejanjem prevzamejo tudi veliko odgovornost, kot je možnost prenosa morebitnih nalezljivih bolezni, pes je morda v zavetišču prijavljen v evidenco izgubljenih, vendar ni čipiran itd.

Zavetišče za zapuščene živali opravlja svojo dejavnost glede na določbe Pravilnika o pogojih za delovanje zavetišč. Vsak novo sprejeti pes mora biti čipiran, cepljen proti kužnim boleznim in steklini, veterinarsko pregledan, razparaziten, samice sterilizirane. Vsaka žival mora ob sprejemu v karanteno, saj se lahko v določenem obdobju (pri psih 10 dni), pojavijo morebitne (nalezljive) bolezni. Za vsakega psa, ne glede na kraj najdbe je v zavetišču omogočeno bivanje, ki je financirano s strani občine, za obdobje 30 dni. Večina občin ima z zavetiščem urejene medsebojne pogodbe, glede na število registriranih psov v posamezni občini (nad 800 registriranih psov mora imeti občina zagotovljen 1 namestitveni boks v zavetišču).

Sistem oskrbe zapuščenih oz. najdenih izgubljenih živali torej deluje, je pa seveda zopet vprašanje kakovosti dela posameznih zavetišč. V Sloveniji je trenutno registriranih 12 zavetišč za zapuščene živali (pse in mačke), več kot polovica jih je zasebnih.

Spomin na poletje in prvo dopustovanje z dvema psoma in mačkom

Letošnje poletje se mi je v avgustu prvič ponudila priložnost, da sem na dopustovanje poleg obeh psov vzela še mačka Flynna.

Flynn, Skye in Conan so moja družina. Zato sem vedno sanjarila, da bi lahko z mano šli povsod.

Letos se nam je to tudi uresničilo. Našo pot smo začeli v Mariboru, Flynn mi je ležal v naročju in opazoval mimoidočo okolico skozi okno, psa pa sta se namestila zadaj, v prtljažniku.

Pot do Davče, največje slovenske vasi, ki se nahaja v Železnikih na Gorenjskem, je minila povsem brez težav. Seveda smo vmes imeli tudi postanek, že tam je Flynn pridno raziskoval okolico, psa pa sta se znorela na bližnjem travniku.

Po čudoviti vožnji skozi gozd smo kaj kmalu smo prispeli na našo izbrano lokacijo, pred najeto kočo sredi gozda. Okolica je bila dih jemajoča, tišina pa balzam za dušo, zvok žuborečih voda me je polnil z mirom in srečo. Vse naokrog samo gozd in zvok živali. Bili smo popolnoma sami.

Živali so se kar hitro sprostile, ker ni bilo nobenih avtov, ljudi in psov, so bili ves čas svobodni in noreli v okolici koče. Flynna sem seveda kljub zaupanju vanj ves čas nadzorovala, čeprav ni nikoli nakazal, da bi ušel in tudi pride, ko ga pokličem, zna pa tudi počakati in sesti na ukaz. Conan in Skye se nista oddaljila in sta budno pazila Flynna in našo kočo.

Flynn skupaj s psoma užival pravljico v gozdu, tako sproščenega ga še nisem videla. Skakal je za metulji, plezal po podrtih drevesnih deblih in se podil za psi. Šli smo tudi do Bohinja in na ogled slapu, kjer je kljub gneči Flynn užival ob vodi. S psoma sem zaplavala v Savi Bohinjki, mačkon pa je raje ostal na obali in si verjetno mislil, da smo zmešani, saj je bila voda ledeno mrzla.

Po enem tednu smo se odpravili proti Tolminu, kjer smo spet v neki vasici najeli nastanitev, tokrat apartma prijazen živalim. Tam sicer niso mogli biti tako svobodni in ves čas zunaj, zaradi drugih stanovalcev in njihovih psov. Pa vendar smo se imeli prečudovito.

Flynn jer ponovno čisto vzljubil novo lokacijo in se počutil kot doma. Skupaj smo se odpravili na ogled naravnih znamenistosti.

Spomnim se naše zadnje noči. S Flynnom v naročju sem opazovala stotine satelitov in utrinkov. Noč je bila čudovita in človeku je ob takšnih trenutkih prav težka vrnitev nazaj v realnost. Brez mojih treh carjev bi bil moj dopust pust, oni pa vedno poskrbijo, da je lep in poseben.

Anja Kosi

Labradorec Max med vožnjo prežvečil in pogoltnil svoj povodec

Labradorec Max iz Velike Britanije okreva doma potem, ko je med 15-minutno vožnjo z avtom prežvečil in pogoltnil svoj povodec.

Med vožnjo, ko njegova lastnika Brian in Christine Hillman nista bila pozorna nanj, se je 7-letni Max lotil svojega povodca.

Ko so se ustavili, je želel Brian Maxa privezati na povodec, pa ga ni našel nikjer. Opazil je samo njegov kovinski del. Hitro mu je bilo jasno, kaj se je zgodilo, saj Max zelo rad žveči, toda do tedaj ničesar še ni dejansko pogoltnil. Je bilo pa od nekdaj potrebno paziti nanj, saj se je najraje lotil nogavic in dokolenk.

Maxa so odpeljali na veterinarsko postajo, kjer so strokovnjaki v njem res našli povodec, ki je bil raztrgan na 5-centimetrske dele.

”To je bil zares nenavaden primer”, je dejala veterinarka Laura Playforth. ”Nekateri predmeti so dovolj majhni, da gredo skozi pasje telo brez povzročanja težav, medtem ko drugi lahko psa zelo ogrozijo in je potrebna operacija. Ker so Maxa pripeljali hitro po zaužitju povodca, smo vedeli, da bomo težavo najhitreje rešili tako, da spodbudimo bruhanje.”

Z Maxom je vse v najlepšem redu in je okreval, njegova skrbnika pa bosta od sedaj naprej verjetno še malce bolj pozorna nanj.

Kaj pomeni, imeti resnično rad psa?

Pred kratkim je bila na enem od socialnih omrežjih razprava o tem, kaj pravzaprav pomeni, da imamo psa resnično radi? Verjetno se to sem in tja vpraša vsak pasji skrbnik.

Avtorica objave je napisala, da zanjo to niso razne vaje in ukazi, ki bi jih naj pes znal, pač pa, da njenemu psu čisto zadošča crkljanje do onemoglosti, spanje v postelji, veterinarska oskrba in nekaj osnovnih ukazov.

Verjetno se vsi strinjamo z dejstvom, da psi potrebujejo našo naklonjenost, naš čas, kvalitetno oskrbo, prehrano, kakovostno nego in bivališče. Pa vendar, je to dovolj?

Moji psi so eni tistih srečnežev, ki imajo privilegij spati, kjer se jim zahoče. Z mano potujejo, z menoj gredo v mesto, k prijateljem na obisk, tudi v službo.

Pa vendar nič v življenju ni zastonj. Vse te privilegije so si moji psi zaslužili z ubogljivostjo, lepim vedenjem in spoštovanjem nekaterih omejitev in pravil. Tako na primer ne bi želela, da po deževnem sprehodu psi blatni letijo na posteljo, zato brez dovoljenja tja ne smejo. Moj mlajši sibirski haski je imel kar dalj časa omejitev zahajanja na kavč. To pa zaradi tega, ker na kavču ali postelji enostavno ni bil miren in je bil skrajno moteč in vsiljiv. Na posteljo tako sme le, če si to zasluži z lepim vedenjem. Prav tako ne bi želela, da me moja 32 kilogramska ovčarka podre, ko pridem iz službe. Zato sem mojim psom ponudila nadomestno vedenje, da se s telesom naslonita name in mirno pocrkljata in data tačko ali pa se prevalita na hrbet, da ju lahko čoham po trebuhu. V nasprotnem bi kaj hitro lahko prišlo do nesreče in bi podrla kakšno starejšo osebo, kar se lahko ne bi končalo dobro.

Pes potrebuje mentalno in fizično zaposlitev

Poleg postavitve zdravih meja, pa sta ključni – če želimo imeti stabilnega in vodljivega psa – mentalna in fizična zaposlitev. Z izjemo nekaterih majhnih družnih psov, ki so bili dejansko vzrejeni izključno kot družabniki (pa še tem v večini ne zadostuje zgolj sprehod okrog bloka) ter psov, ki jim anatomija telesa tega ne omogoča, so bili psi vzrejeni za določeno delo. Tisočletja smo jih ljudje vzrejali za določen namen. Vzredili smo nepogrešljive delovne pse, sedaj pa bi radi te iste pse stlačili in posedli na kavč, zaprli na vrt in od njih pričakovali socializirane in vzorne predstavnike pasje populacije?

Ko si omislimo neko pasmo ali mešanca med določenimi pasmami, je vedno potrebno pogledati samo zgodovine pasme ter namen, za katerega smo jih ljudje tisočletja vzrejali. Šele tako bomo lahko zadovoljili njihove potrebe in jim resnično dali to, zaradi česar jim srce bije hitreje.

Ni pošteno, da se od psa – ki je bil celotno zgodovino svoje pasme posebej selekcioniran za vleko sani, tekel skozi metež, ko so stopinje padle pod več kot – 50 stopinj, v takšnih razmerah vlekel težki tovor stotine kilometrov več dni ali celo tednov skupaj – pričakuje, da bo cele dneve poležaval na vrtu in bil srečen. Za takšnega psa tudi navaden sprehod ne bo zadostoval.

Ni pošteno, da imaš lovskega psa oziroma terierja, ki je bil vzrejen, da se po gozdu podi za divjadjo ali v jami spopade z divjo zverjo, in mu zameriš če neumorno koplje luknje in poka od energije.

Ne moreš od ovčarskega psa, ki je garal na na ranču ali kmetiji ter zganjal ovce od jutra do večera, pričakovati, da bo brez redne zaposlitve stabilen in ne bo postal destruktiven ali samodestruktiven ter zganjal na kup vse, kar se premika.

Glede na pasemske značilnosti je potrebno poiskati alternativno in zabavno zaposlitev za našega psa, ki bo povezala tako vodnika, kot tudi psa in s tem bomo drastično izboljšali življenje z našim psom, kot tudi naš odnos z njim. Ker mnogi nimajo možnosti vleke sani, pač polarnim pasmam nudimo drugačne oblike teka in vleke. Ker mnogi doma nimamo ovc, našim ovčarjem ponudimo drugačno zaposlitev v obliki agilitija, metanja frizbija, žogice, plavanja, teka, dolgih sprehodov in trikcev.

Psi potrebujejo mirnega in stabilnega človeka, ki bo zadovoljil njihove potrebe. In to ni zgolj ljubezen. Je marsikaj več. Da smo jih zmožni razumeti. Jim nuditi, kar jim veleva narava. In jim pustimo da so psi.

Psi zahtevajo vsakodnevno socializacijo in interakcijo z zunanjim svetom, utrjevanje, doslednost, obilo zaposlitve. Seveda ni z ljubeznijo popolnoma nič narobe in upam, da se vsi strinjamo, da imamo radi svoje pse in jim z veseljem in vso srčnostjo namenimo vso našo ljubezen. Vendar je ključnega pomena kdaj. Je to, kadar pes obsesivno izsiljuje za našo pozornost? Je to, kadar pri mizi zahteva delček našega kosila? Je to, kadar pridemo domov in pes ves vzhičen plane na nas in naše otroke? Pomembna je časovna izbira. Svoje pse nagradim z vso ljubeznijo, hrano in igro kadar so v mirnem in stabilnem stanju.

Vsak dan smo lahko na sprehodih priča psom, ki za seboj vlečejo svoje vodnike, psom ki se zaganjajo v druge pse in neumorno bevskajo. Znani so tudi tragični primeri, ko pes napade ali celo hudo radi človeka ali žival.

Zaradi vsega tega psi potrebujejo red in disciplino. Nekateri ljudje menijo, da s tem psu ubijemo duha. Vendar je po mojem mnenju ključ do uravnovešenega in srečnega psa stabilen vodnik, ki bo psa vzgojil v prav tako uravnoteženo žival.

Anja Kosi

Vedno več pasjih skrbnikov se odloči za upepelitev svojega ljubljenčka, ko pride čas za slovo

Ko pride čas za slovo, imajo pasji skrbniki več možnosti. Ena izmed njih je upepelitev. Ta možnost se je v zadnjih letih precej razvila.

Po besedah ponudnikov (pri nas sta dva) je tudi vedno več povpraševanja v tej smeri.

Prva in tudi edina upepeljevalnica za hišne ljubljenčke v Sloveniji je Večno zavetišče, ki je začelo delovati decembra 2014. Je v Pomurju, v občini Apače. Tanji Škorjanc se je ideja o upepeljevalnici porodila že leta prej, v času, ko se je sama poslavljala od svojega psa. Kot pravi, je bila upepeljevalnica med lastniki hišnih ljubljenčkov pozitivno sprejeta in vsako leto delovanja opaža porast povpraševanja in odločanja za upepelitev. Za to možnost se po njenih besedah odločajo ljudje z visoko osebno noto, ki jim hišni ljubljenček predstavlja pomemben člen v življenju.

»Dostojno slovo pomaga pri žalovanju in bolečini ob izgubi. Ljudje smo različni, nekaterim imeti žaro doma ali narediti pokop, raztros in jim to pomeni zaključek nekega življenjskega obdobja. Nekaterim pa je to področje še neznano in tuje,« pravi Škorjančeva.

Že od leta 2009 pa storitev upepeljevanja ponujajo tudi v podjetju Cremona, ki sicer v Sloveniji nima svojega obrata, imajo pa partnerski obrat v Avstriji, kamor vozijo živali na upepelitev. Tudi tukaj nam povedo, da je ozaveščenost na tem področju vedno večja, tudi zaradi veterinarjev, ki to možnost predstavijo lastnikom živali.

Kateri pa so največkrat razlogi, da se nekdo odloči za upepelitev? »Ljudje želijo imeti svojo žival blizu tudi po smrti, želijo vedeti, na katerem mestu je, kako se je njena zgodba zaključila. Ne zdi se jim sprejemljivo, da se žival, ki je njihov družinski član, predela v kostno moko, da postane brezplačna surovina za industrijo,« je jasen David Žargi iz Cremone. Kot nam še pove, jih večina lastnikov kontaktira, še preden nastopi smrt psa in se pozanimajo o vsem potrebnem.

Večina ljudi žaro s pepelom prevzame pri njih, potem jo hranijo doma ali jo zakopljejo na vrtu. V ponudbi imajo tudi množično upepelitev, pepel se hrani v skupni grobnici v Gradcu, vendar se za to odloči le malo pasjih skrbnikov.

Cena upepelitve pri njih se stopnjuje po teži in sega od 72 pa do 396 evrov, dodatni stroški pa so še žara in drugi spominski predmeti. Za konec Žargi poudari, da vedno zagotovijo 100-odstotno sledenje vsakega posameznega postopka. Za vsako žival hranijo posnetek, da lahko stranka vidi, da je pepel resnično njihov.

Špela Šimenc

Kateri so najbolj tihi psi

Pse velikokrat povezujemo z laježem, pa vendar obstajajo pasme psov, ki jih skoraj nikoli ni slišati lajati, in pasme psov, ki so zelo glasne. Kateri so najbolj tihi psi?

Pasji lajež ima različne vzroke: največkrat psi lajajo zato, da bi lastnike opozorili na vsiljivce ali napovedali goste v hiši, včasih pa z laježem prosijo za pomoč. In seveda so tudi primeri, ko psi z lajanjem opozorijo na prisotnost druge živali, še zlasti mačke, veverice ali zajca.

Čeprav večina ljudi svojega najzvestejšega prijatelja ne izbere po tem, ali veliko laja ali ne, pa najbrž nihče ni ravno navdušen, če je pes nadvse glasen in če se nad njim pritožujejo še sosedje…

Če si ob sebi želite ‘tihega’ psa, naj vam nanizamo nekaj predlogov:

  • Basenji: Ta stara pasma psov je idealna za vse, ki si želite psa, ki ne laja. Nenazadnje gre za pasmo, ki edina ni sposobna lajati.

  • Greyhound: Ta pasma je presenetljivo dobra alternativa za vse, ki živite v stanovanjih. Čeprav gre za veliko in hitro pasmo, nadvse radi (tiho) poležujejo na kavču.

  • Francoski buldog: Njegova priljubljenost strmo narašča, saj gre za majhno, prijazno in tiho pasmo, ki jo bodo oboževali ljudje, ki živijo v manjšem prostoru.

  • Šinuk (Chinook): Gre za nadvse redko pasmo iz ZDA, ki je primerna za vse, ki se radi ukvarjate s pasjimi športi, a ob sebi ne želite glasnega psa.

  • Bulmastif: Pasma je sicer velika, a je hkrati tudi tiha in mirna družba. Toda pozor: zunaj niso ravno najboljša družba za introvertirane ljudi.

Katja Željan