Kaj storiti, ko se pes izgubi …

Ko se pes izgubi, se običajno za skrbnika prične prava drama. Veliko nenamerno izgubljenih psov, se znajde v zavetišču.

Opažamo pa, da se še vedno velika večina ljudi po tem, ko opazijo, da se je njihov pes izgubil, ne obrne na zavetišče. V upanju, da je kdo opazil njihovega psa novico najpogosteje objavijo na družabnem omrežju.

Pravilnik o zaščiti hišnih živali narekuje, da je vsako izgubo psa potrebno prijaviti pristojni veterinarski organizaciji oz. najbližjemu zavetišču, v roku treh dni. Če kot lastnik izgube ne sporočimo v navedenem roku, se lahko le ta šteje kot namerna zapustitev živali, ki pa je kaznivo dejanje.

Podobno kot izgubo, zakon narekuje tudi ustrezno ravnanje ob najdbi živali. O najdeni živali je v roku 24 ur potrebno obvestiti zavetišču za zapuščene živali oz. obvestiti skrbnika, v kolikor nam je pes znan.

Nemalokrat se zgodi, da najditelji v upanju, da bi psu prihranili bivanje v zavetišču, psa posvojijo. Čeprav je to praktično onemogočeno, odkar je v veljavi člen, ki ob čipiranju zahteva vnos podatkov čipa matere, z izjemo zavetišča, ki lahko registracijo psa v Centralni register psov uredi brez znanih podatkov o izvoru psa. Najditelji s tem dejanjem prevzamejo tudi veliko odgovornost, kot je možnost prenosa morebitnih nalezljivih bolezni, pes je morda v zavetišču prijavljen v evidenco izgubljenih, vendar ni čipiran itd.

Zavetišče za zapuščene živali opravlja svojo dejavnost glede na določbe Pravilnika o pogojih za delovanje zavetišč. Vsak novo sprejeti pes mora biti čipiran, cepljen proti kužnim boleznim in steklini, veterinarsko pregledan, razparaziten, samice sterilizirane. Vsaka žival mora ob sprejemu v karanteno, saj se lahko v določenem obdobju (pri psih 10 dni), pojavijo morebitne (nalezljive) bolezni. Za vsakega psa, ne glede na kraj najdbe je v zavetišču omogočeno bivanje, ki je financirano s strani občine, za obdobje 30 dni. Večina občin ima z zavetiščem urejene medsebojne pogodbe, glede na število registriranih psov v posamezni občini (nad 800 registriranih psov mora imeti občina zagotovljen 1 namestitveni boks v zavetišču).

Sistem oskrbe zapuščenih oz. najdenih izgubljenih živali torej deluje, je pa seveda zopet vprašanje kakovosti dela posameznih zavetišč. V Sloveniji je trenutno registriranih 12 zavetišč za zapuščene živali (pse in mačke), več kot polovica jih je zasebnih.

Spomin na poletje in prvo dopustovanje z dvema psoma in mačkom

Letošnje poletje se mi je v avgustu prvič ponudila priložnost, da sem na dopustovanje poleg obeh psov vzela še mačka Flynna.

Flynn, Skye in Conan so moja družina. Zato sem vedno sanjarila, da bi lahko z mano šli povsod.

Letos se nam je to tudi uresničilo. Našo pot smo začeli v Mariboru, Flynn mi je ležal v naročju in opazoval mimoidočo okolico skozi okno, psa pa sta se namestila zadaj, v prtljažniku.

Pot do Davče, največje slovenske vasi, ki se nahaja v Železnikih na Gorenjskem, je minila povsem brez težav. Seveda smo vmes imeli tudi postanek, že tam je Flynn pridno raziskoval okolico, psa pa sta se znorela na bližnjem travniku.

Po čudoviti vožnji skozi gozd smo kaj kmalu smo prispeli na našo izbrano lokacijo, pred najeto kočo sredi gozda. Okolica je bila dih jemajoča, tišina pa balzam za dušo, zvok žuborečih voda me je polnil z mirom in srečo. Vse naokrog samo gozd in zvok živali. Bili smo popolnoma sami.

Živali so se kar hitro sprostile, ker ni bilo nobenih avtov, ljudi in psov, so bili ves čas svobodni in noreli v okolici koče. Flynna sem seveda kljub zaupanju vanj ves čas nadzorovala, čeprav ni nikoli nakazal, da bi ušel in tudi pride, ko ga pokličem, zna pa tudi počakati in sesti na ukaz. Conan in Skye se nista oddaljila in sta budno pazila Flynna in našo kočo.

Flynn skupaj s psoma užival pravljico v gozdu, tako sproščenega ga še nisem videla. Skakal je za metulji, plezal po podrtih drevesnih deblih in se podil za psi. Šli smo tudi do Bohinja in na ogled slapu, kjer je kljub gneči Flynn užival ob vodi. S psoma sem zaplavala v Savi Bohinjki, mačkon pa je raje ostal na obali in si verjetno mislil, da smo zmešani, saj je bila voda ledeno mrzla.

Po enem tednu smo se odpravili proti Tolminu, kjer smo spet v neki vasici najeli nastanitev, tokrat apartma prijazen živalim. Tam sicer niso mogli biti tako svobodni in ves čas zunaj, zaradi drugih stanovalcev in njihovih psov. Pa vendar smo se imeli prečudovito.

Flynn jer ponovno čisto vzljubil novo lokacijo in se počutil kot doma. Skupaj smo se odpravili na ogled naravnih znamenistosti.

Spomnim se naše zadnje noči. S Flynnom v naročju sem opazovala stotine satelitov in utrinkov. Noč je bila čudovita in človeku je ob takšnih trenutkih prav težka vrnitev nazaj v realnost. Brez mojih treh carjev bi bil moj dopust pust, oni pa vedno poskrbijo, da je lep in poseben.

Anja Kosi

Labradorec Max med vožnjo prežvečil in pogoltnil svoj povodec

Labradorec Max iz Velike Britanije okreva doma potem, ko je med 15-minutno vožnjo z avtom prežvečil in pogoltnil svoj povodec.

Med vožnjo, ko njegova lastnika Brian in Christine Hillman nista bila pozorna nanj, se je 7-letni Max lotil svojega povodca.

Ko so se ustavili, je želel Brian Maxa privezati na povodec, pa ga ni našel nikjer. Opazil je samo njegov kovinski del. Hitro mu je bilo jasno, kaj se je zgodilo, saj Max zelo rad žveči, toda do tedaj ničesar še ni dejansko pogoltnil. Je bilo pa od nekdaj potrebno paziti nanj, saj se je najraje lotil nogavic in dokolenk.

Maxa so odpeljali na veterinarsko postajo, kjer so strokovnjaki v njem res našli povodec, ki je bil raztrgan na 5-centimetrske dele.

”To je bil zares nenavaden primer”, je dejala veterinarka Laura Playforth. ”Nekateri predmeti so dovolj majhni, da gredo skozi pasje telo brez povzročanja težav, medtem ko drugi lahko psa zelo ogrozijo in je potrebna operacija. Ker so Maxa pripeljali hitro po zaužitju povodca, smo vedeli, da bomo težavo najhitreje rešili tako, da spodbudimo bruhanje.”

Z Maxom je vse v najlepšem redu in je okreval, njegova skrbnika pa bosta od sedaj naprej verjetno še malce bolj pozorna nanj.

Kaj pomeni, imeti resnično rad psa?

Pred kratkim je bila na enem od socialnih omrežjih razprava o tem, kaj pravzaprav pomeni, da imamo psa resnično radi? Verjetno se to sem in tja vpraša vsak pasji skrbnik.

Avtorica objave je napisala, da zanjo to niso razne vaje in ukazi, ki bi jih naj pes znal, pač pa, da njenemu psu čisto zadošča crkljanje do onemoglosti, spanje v postelji, veterinarska oskrba in nekaj osnovnih ukazov.

Verjetno se vsi strinjamo z dejstvom, da psi potrebujejo našo naklonjenost, naš čas, kvalitetno oskrbo, prehrano, kakovostno nego in bivališče. Pa vendar, je to dovolj?

Moji psi so eni tistih srečnežev, ki imajo privilegij spati, kjer se jim zahoče. Z mano potujejo, z menoj gredo v mesto, k prijateljem na obisk, tudi v službo.

Pa vendar nič v življenju ni zastonj. Vse te privilegije so si moji psi zaslužili z ubogljivostjo, lepim vedenjem in spoštovanjem nekaterih omejitev in pravil. Tako na primer ne bi želela, da po deževnem sprehodu psi blatni letijo na posteljo, zato brez dovoljenja tja ne smejo. Moj mlajši sibirski haski je imel kar dalj časa omejitev zahajanja na kavč. To pa zaradi tega, ker na kavču ali postelji enostavno ni bil miren in je bil skrajno moteč in vsiljiv. Na posteljo tako sme le, če si to zasluži z lepim vedenjem. Prav tako ne bi želela, da me moja 32 kilogramska ovčarka podre, ko pridem iz službe. Zato sem mojim psom ponudila nadomestno vedenje, da se s telesom naslonita name in mirno pocrkljata in data tačko ali pa se prevalita na hrbet, da ju lahko čoham po trebuhu. V nasprotnem bi kaj hitro lahko prišlo do nesreče in bi podrla kakšno starejšo osebo, kar se lahko ne bi končalo dobro.

Pes potrebuje mentalno in fizično zaposlitev

Poleg postavitve zdravih meja, pa sta ključni – če želimo imeti stabilnega in vodljivega psa – mentalna in fizična zaposlitev. Z izjemo nekaterih majhnih družnih psov, ki so bili dejansko vzrejeni izključno kot družabniki (pa še tem v večini ne zadostuje zgolj sprehod okrog bloka) ter psov, ki jim anatomija telesa tega ne omogoča, so bili psi vzrejeni za določeno delo. Tisočletja smo jih ljudje vzrejali za določen namen. Vzredili smo nepogrešljive delovne pse, sedaj pa bi radi te iste pse stlačili in posedli na kavč, zaprli na vrt in od njih pričakovali socializirane in vzorne predstavnike pasje populacije?

Ko si omislimo neko pasmo ali mešanca med določenimi pasmami, je vedno potrebno pogledati samo zgodovine pasme ter namen, za katerega smo jih ljudje tisočletja vzrejali. Šele tako bomo lahko zadovoljili njihove potrebe in jim resnično dali to, zaradi česar jim srce bije hitreje.

Ni pošteno, da se od psa – ki je bil celotno zgodovino svoje pasme posebej selekcioniran za vleko sani, tekel skozi metež, ko so stopinje padle pod več kot – 50 stopinj, v takšnih razmerah vlekel težki tovor stotine kilometrov več dni ali celo tednov skupaj – pričakuje, da bo cele dneve poležaval na vrtu in bil srečen. Za takšnega psa tudi navaden sprehod ne bo zadostoval.

Ni pošteno, da imaš lovskega psa oziroma terierja, ki je bil vzrejen, da se po gozdu podi za divjadjo ali v jami spopade z divjo zverjo, in mu zameriš če neumorno koplje luknje in poka od energije.

Ne moreš od ovčarskega psa, ki je garal na na ranču ali kmetiji ter zganjal ovce od jutra do večera, pričakovati, da bo brez redne zaposlitve stabilen in ne bo postal destruktiven ali samodestruktiven ter zganjal na kup vse, kar se premika.

Glede na pasemske značilnosti je potrebno poiskati alternativno in zabavno zaposlitev za našega psa, ki bo povezala tako vodnika, kot tudi psa in s tem bomo drastično izboljšali življenje z našim psom, kot tudi naš odnos z njim. Ker mnogi nimajo možnosti vleke sani, pač polarnim pasmam nudimo drugačne oblike teka in vleke. Ker mnogi doma nimamo ovc, našim ovčarjem ponudimo drugačno zaposlitev v obliki agilitija, metanja frizbija, žogice, plavanja, teka, dolgih sprehodov in trikcev.

Psi potrebujejo mirnega in stabilnega človeka, ki bo zadovoljil njihove potrebe. In to ni zgolj ljubezen. Je marsikaj več. Da smo jih zmožni razumeti. Jim nuditi, kar jim veleva narava. In jim pustimo da so psi.

Psi zahtevajo vsakodnevno socializacijo in interakcijo z zunanjim svetom, utrjevanje, doslednost, obilo zaposlitve. Seveda ni z ljubeznijo popolnoma nič narobe in upam, da se vsi strinjamo, da imamo radi svoje pse in jim z veseljem in vso srčnostjo namenimo vso našo ljubezen. Vendar je ključnega pomena kdaj. Je to, kadar pes obsesivno izsiljuje za našo pozornost? Je to, kadar pri mizi zahteva delček našega kosila? Je to, kadar pridemo domov in pes ves vzhičen plane na nas in naše otroke? Pomembna je časovna izbira. Svoje pse nagradim z vso ljubeznijo, hrano in igro kadar so v mirnem in stabilnem stanju.

Vsak dan smo lahko na sprehodih priča psom, ki za seboj vlečejo svoje vodnike, psom ki se zaganjajo v druge pse in neumorno bevskajo. Znani so tudi tragični primeri, ko pes napade ali celo hudo radi človeka ali žival.

Zaradi vsega tega psi potrebujejo red in disciplino. Nekateri ljudje menijo, da s tem psu ubijemo duha. Vendar je po mojem mnenju ključ do uravnovešenega in srečnega psa stabilen vodnik, ki bo psa vzgojil v prav tako uravnoteženo žival.

Anja Kosi

Vedno več pasjih skrbnikov se odloči za upepelitev svojega ljubljenčka, ko pride čas za slovo

Ko pride čas za slovo, imajo pasji skrbniki več možnosti. Ena izmed njih je upepelitev. Ta možnost se je v zadnjih letih precej razvila.

Po besedah ponudnikov (pri nas sta dva) je tudi vedno več povpraševanja v tej smeri.

Prva in tudi edina upepeljevalnica za hišne ljubljenčke v Sloveniji je Večno zavetišče, ki je začelo delovati decembra 2014. Je v Pomurju, v občini Apače. Tanji Škorjanc se je ideja o upepeljevalnici porodila že leta prej, v času, ko se je sama poslavljala od svojega psa. Kot pravi, je bila upepeljevalnica med lastniki hišnih ljubljenčkov pozitivno sprejeta in vsako leto delovanja opaža porast povpraševanja in odločanja za upepelitev. Za to možnost se po njenih besedah odločajo ljudje z visoko osebno noto, ki jim hišni ljubljenček predstavlja pomemben člen v življenju.

»Dostojno slovo pomaga pri žalovanju in bolečini ob izgubi. Ljudje smo različni, nekaterim imeti žaro doma ali narediti pokop, raztros in jim to pomeni zaključek nekega življenjskega obdobja. Nekaterim pa je to področje še neznano in tuje,« pravi Škorjančeva.

Že od leta 2009 pa storitev upepeljevanja ponujajo tudi v podjetju Cremona, ki sicer v Sloveniji nima svojega obrata, imajo pa partnerski obrat v Avstriji, kamor vozijo živali na upepelitev. Tudi tukaj nam povedo, da je ozaveščenost na tem področju vedno večja, tudi zaradi veterinarjev, ki to možnost predstavijo lastnikom živali.

Kateri pa so največkrat razlogi, da se nekdo odloči za upepelitev? »Ljudje želijo imeti svojo žival blizu tudi po smrti, želijo vedeti, na katerem mestu je, kako se je njena zgodba zaključila. Ne zdi se jim sprejemljivo, da se žival, ki je njihov družinski član, predela v kostno moko, da postane brezplačna surovina za industrijo,« je jasen David Žargi iz Cremone. Kot nam še pove, jih večina lastnikov kontaktira, še preden nastopi smrt psa in se pozanimajo o vsem potrebnem.

Večina ljudi žaro s pepelom prevzame pri njih, potem jo hranijo doma ali jo zakopljejo na vrtu. V ponudbi imajo tudi množično upepelitev, pepel se hrani v skupni grobnici v Gradcu, vendar se za to odloči le malo pasjih skrbnikov.

Cena upepelitve pri njih se stopnjuje po teži in sega od 72 pa do 396 evrov, dodatni stroški pa so še žara in drugi spominski predmeti. Za konec Žargi poudari, da vedno zagotovijo 100-odstotno sledenje vsakega posameznega postopka. Za vsako žival hranijo posnetek, da lahko stranka vidi, da je pepel resnično njihov.

Špela Šimenc

Kateri so najbolj tihi psi

Pse velikokrat povezujemo z laježem, pa vendar obstajajo pasme psov, ki jih skoraj nikoli ni slišati lajati, in pasme psov, ki so zelo glasne. Kateri so najbolj tihi psi?

Pasji lajež ima različne vzroke: največkrat psi lajajo zato, da bi lastnike opozorili na vsiljivce ali napovedali goste v hiši, včasih pa z laježem prosijo za pomoč. In seveda so tudi primeri, ko psi z lajanjem opozorijo na prisotnost druge živali, še zlasti mačke, veverice ali zajca.

Čeprav večina ljudi svojega najzvestejšega prijatelja ne izbere po tem, ali veliko laja ali ne, pa najbrž nihče ni ravno navdušen, če je pes nadvse glasen in če se nad njim pritožujejo še sosedje…

Če si ob sebi želite ‘tihega’ psa, naj vam nanizamo nekaj predlogov:

  • Basenji: Ta stara pasma psov je idealna za vse, ki si želite psa, ki ne laja. Nenazadnje gre za pasmo, ki edina ni sposobna lajati.

  • Greyhound: Ta pasma je presenetljivo dobra alternativa za vse, ki živite v stanovanjih. Čeprav gre za veliko in hitro pasmo, nadvse radi (tiho) poležujejo na kavču.

  • Francoski buldog: Njegova priljubljenost strmo narašča, saj gre za majhno, prijazno in tiho pasmo, ki jo bodo oboževali ljudje, ki živijo v manjšem prostoru.

  • Šinuk (Chinook): Gre za nadvse redko pasmo iz ZDA, ki je primerna za vse, ki se radi ukvarjate s pasjimi športi, a ob sebi ne želite glasnega psa.

  • Bulmastif: Pasma je sicer velika, a je hkrati tudi tiha in mirna družba. Toda pozor: zunaj niso ravno najboljša družba za introvertirane ljudi.

Katja Željan

Vonji, ki jih psi ne marajo

Psi imajo močno razvit vonj. Poleg tega, da mnogo bolj občutljiv od človeškega, jih dišijo tudi povsem druge stvari. So pa tudi vonji, ki jih psi ne marajo.

Za nas sta najbolj odbijajoča vonja po blatu in urinu. Za pse pa ti vonji ponujajo informacije, ki jih zelo zanimajo.

Vonj je pri psih najbolj razvit čut, saj imajo med 150 in 300 milijonov vohalnih celic, kar je precej več, kot pri človeku, ki ima (le) 5 milijonov vohalnih celic Zato lahko prepoznajo vsak vonj, ki ga zaznajo v zraku ali na predmetih. Odličen vonj psa jim omogoča, da natančno določijo, kje ti vonji so. Zaradi tega so psi sposobni iskanja pogrešanih, odkrivanje opojnih snovi ali celo diagnosticiranje bolezni, kot je rak.

Med vonje, ki jih psi ne marajo, pa sodijo: 

  • Citrusi
  • Jabolčni kis
  • Čili
  • Sveža zelišča
  • Lak za nohte – aceton
  • Klor in čistila
  • Parfum in drugi odišavljeni kozmetični izdelki

Tudi invalidni psi lahko živijo kakovostno in srečno življenje

Invalidni psi lahko živijo kakovostno in srečno življenje. To potrjujejo številni pasji lastniki, ki si z njimi delijo življenje.

O tem, kje je meja in do kdaj invalidnega psa ohranjati pri življenju, smo že pisali tukaj. Kakovost življenja invalidnega psa je lahko zelo visoka, če ima lastnike, ki so pripravljeni poskrbeti zanj. In če seveda kuža kaže voljo do življenja in ne trpi.

Invalidnost je zelo širok pojem in lahko zajema vse – od omejitve gibanja do drugih prirojenih ali pridobljenih napak. »Kar nekaj psov se rodi s prirojenimi napakami, ki so včasih operabilne oz. revberzibilne, včasih pa ne. Nekatere pasme psov so po mnenju veterinarjev že same po sebi invalidne, saj vzreja teh pasem narekuje, da imajo psi spremenjena na primer dihala, gibala ali ne nazadnje dlako oziroma kožo do te mere, da je njihovo vsakdanje življenje do neke mere invalidno,« izpostavi dr. Tina Roškar, dr. vet. med., spec. medicine psov in mačk.

Psi se večinoma hitro prilagodijo

»V primeru invalidnosti zaradi poškodbe gibal, pa je po mojem mnenju in izkušnjah vse odvisno od narave in volje psa ter njegovega lastnika,« meni Tina Roškar. Pravi, da nekateri psi invalidnost in omejeno gibanje zelo dobro sprejmejo, da pa zahteva nega in terapija takšnih živali veliko časa, volje in denarja lastnikov. »Pravkar zdravimo psičko, ki ji je vlak odrezal prednjo nogo. Že kmalu po operaciji je skoraj nemoteno hodila po treh nogah. Doma se je zapodila za mačko. Psički, ki jo po poškodbi hrbtenice spremljamo že več kot leto, lastnica omogoča skoraj enako življenje kot prej. Druga stranka je posvojila dva psa iz kitajskih zavetišč in oba sta na vozičku. Živita precej normalno, treba pa jima je večkrat dnevno prazniti mehur in črevo,« našteje sogovornica. Doda, da je pri takšnih psih smiselno vztrajati, saj nam pokažejo voljo do življenja, pa čeprav je njihovo gibanje omejeno.

Pes brez noge je lahko še vedno srečen pes

Kaj torej lahko pričakujejo lastniki invalidnega psa in kako mu lahko omogočijo kakovostno življenje? »To je odvisno od vrste invalidnosti,« odgovarja doc. dr. Darja Pavlin, dr. vet. med., s Klinike za kirurgijo in male živali na Veterinarski fakulteti Univerze v Ljubljani. »Pes, ki je izgubil eno nogo, lahko brez težav živi povsem normalno življenje (ki sicer ne vključuje izvajanje določenih športnih aktivnosti), če ima vse ostale tri noge funkcionalne – da so sposobne nositi njegovo težo, da torej nima hudega kroničnega artritisa in podobnih obolenj,« pravi Pavlinova. Doda, da lahko tudi psi z večjimi ortopedskimi ali nevrološkimi poškodbami (tisti, ki imajo na primer funkcionalni samo dve nogi) živijo precej kakovostno življenje, zlasti s pomočjo sodobnih pripomočkov, kot so vozički, prostetične okončine in podobno. »Če govorimo o taki vrsti invalidnosti, potem je zelo pomemben vidik pri psih to, ali so nevrološko sposobni opravljati potrebo – pogosto taki psi ne čutijo mehurja in jim morajo lastniki pomagati s stiskanjem mehurja (tega se morajo torej priučiti), z odvajali in podobno. Pomembno je tudi, da žival ne dobi preležanin ali poškodb, da zaradi tega, ker vleče za sabo nogo po tleh, ne pride do hujših poškodb, okužb …,« našteje sogovornica.

Andreja Šalamun (del prispevka, ki je bil v celoti objavljen v reviji Moj pes)

Ko v dom pride nov pasji mladiček

Ko v dom pride nov pasji mladiček, običajno sledi obdobje rahle zmedenosti,saj nismo povsem prepričani, kje začeti. Prispeli smo domov, kaj pa sedaj?

Če smo psa kupili od odgovornega vzreditelja, nas je ta že seznanil z kupom informacij in nam morda tudi pisno dal navodila, kako se rokovati s pasjim mladičkom. Pa vendar se teorija vedno razlikuje od prakse.

Veliko lažje nam bo, če bomo stvari, kot so hrana, oprema za sprehode, pripomočki za nego, transport … nakupili že pred prihodom mladička.

Dajmo mladičku čas, da se privadi na novo okolje.

Seveda smo ob novem mladičku vsi družinski člani navdušeni in bi radi mladička ves čas ljubkovali in se z njim ukvarjali, pa vendar se moramo zavedati, da je to pasji dojenček, ki prav tako potrebuje počitek in čas, da se privadi na novo okolje. Sploh če je kuža posvojen in ima kakšne slabe izkušnje, je ključnega pomena, da vanj ne silimo. V vsakem primeru se usedemo na tla na njegovo višino in čakamo, da mladiček sam pokaže interes za nas. Če sploh ne želi opravka z nami se umaknimo in počnimo stvari po svoje, vmes mu lahko ponudimo obrok hrane, ki jo je bil vajen že od prej, da ne bo prebavnih težav. Lahko mu nastavljamo na tla brikete, ki vodijo do nas in ga pobožajmo, če sam pokaže interes. Prve dni naj mladiček spi ob naši postelji v svojem ležišču na tleh, saj bo zanj ločitev od mame, bratcev in sestric že tako dovolj stresna. Seveda je za psa najbolje, če ima ves čas dostop do svojega krdela, torej do nas. To ni pomembno samo v obdobju mladička, pač pa tudi v odrasli dobi.

Navajanje na sobno čistočo

Zlato pravilo je, da mladički lulajo na približno dve uri oziroma po vsakem igranju, pitju, hranjenju, spanju. Okvirno lahko mladiček zadrži potrebo glede na število mesecev starosti. Pomembno je, da se približno ravnamo po tej časovnici in smo pozorni na znake, kot so hoja v krogu, ovohavanje tal, hoja sem ter tja. Kadar se nam zazdi, da mladička tišči, ga nemudoma dvignemo, nesemo na travo in rečemo »lulaj«. Če in kadar mladičku uspe opraviti potrebo zunaj, ga iskreno pohvalimo in nagradimo. Nesreče se bodo dogajale in so neizbežne, mladički namreč še nimajo dovolj razvitih mišic in zaradi tega ne morejo zadržati dolgo časa. Če se ponesreči, lahko rečemo odločen »ne« in mladička kljub temu nesemo na primerno mesto zunaj in rečemo »lulaj«. Kmalu bo že povezal. Tukaj sta tako kot pri vseh stvareh pomembna potrpežljivost in doslednost.

Učenje novih stvari

Učenje naj bo postopno, vendar začnimo takoj, ko mladička dobimo, oziroma, ko se vsaj malo sprosti v svojem novem domu. Takoj postavimo pravila in meje, ki jih želimo, da jih mladiček in ostali člani družine upoštevajo. Pravila naj bodo taka, ki bodo veljala ves čas, ne samo v fazi mladička. Ne želimo si namreč zmedenega psa, ki smo mu , dokler je bil mladiček, dovolili, da skače po nas in nas grize, kasneje pa smo se odločili vse to prepovedati. Dokler je pes še mladiček je vse prisrčno, zato marsikdo niti ne pomisli, da bo nekoč majhen psiček zrasel v velikega psa, takrat pa bodo stvari, ki so zdaj prisrčne nezaželene in morda tudi nevarne. Če tako na primer ne želimo psa, ki vleče na povodcu, ga začnimo učiti pravilne hoje že od majhnega.

Začnemo graditi na odnosu

Mladička bomo najhitreje navadili nase, če se bomo z njim veliko ukvarjali, ga učili zabavnih stvari, se z njim igrali, iskali skupne interese, iskali psičkove talente in s tem zaposlili njegove možgane. Številne raziskave pa dokazujejo, da se s psom ljudje največ povežemo tudi skozi sprehode, če le te znamo narediti psu zanimive in zabavne. Seveda pa mora biti pes na sprehodu vodljiv, drugače bo sprehod le še dodatno obvezno opravilo in stres.

Vaje naj bodo kratke in usmerjene tako, da bo kuža uspešen

Mladički se hitro utrudijo, naveličajo in izgubijo koncentracijo. Zatorej če učimo mladička na primer »sedi« ponovimo vajo le nekajkrat, najbolje da ponavljamo večkrat dnevno po par minut naenkrat. Izrednega pomena je tudi, da vaje nastavljamo tako, da bo kuža uspešen, saj mu bomo s tem krepili željo po delu z nami.

Obisk pasje šole je odlična izbira

V pasji šoli se bo mladiček naučil primerne igre, socializacije z drugimi mladički in interakcije z ljudmi. Inštruktor pa nam bo pokazal, kako se v praksi stvarem streže.

Socializacija je ključnega pomena

Kar si želimo od odraslega psa – vse to se prične graditi, ko je naš štirinožec še mladiček. Ključ do vzgojenega, dobro socializiranega psa je, da ga navadimo na okolico in vse, kar sodi vanjo. Mladička je potrebno začeti navajati na ljudi, na druge živali, na vožnjo v avtu, na nego, na potovanja …

Več pozitivnih izkušenj, kot bo imel kot mlad pes, bolje je. Marsikateri pes se boji kolesarjev, invalidskih vozičkov, drsečih površin, zato psa navajajmo tudi na zanj stresne situacije in stvari.

Anja Kosi

Navajanje psa na sobno kletko oz. hišni boks

Če psa primerno in predvsem pravilno navajamo in mu predstavimo boks kot nekaj pozitivnega, bo to slej ko prej to postalo njegovo varno zatočišče.

Boks postane za psa nekakšen »brlog«, kamor se bo rad umaknil. Psi so od volkov podedovali težnjo po tem, da iščejo varno zatočišče v smislu brloga, radi imajo da jih nekaj ščiti od zgoraj in od strani.

Kaj je cilj boksa?

Cilj sobne kletke oziroma hišnega boksa naj bo ravno to, da se bo pes imel nekam za umakniti. Pa tudi, da bomo psa in naše stanovanje v času naše odsotnosti zavarovali in preprečili morebitne nevarnosti, ki prežijo na psa, kadar uničuje ali požre kaj škodljivega ali celo strupenega. Če imamo mladička, ga s pomočjo boksa tudi lažje navadimo na sobno čistočo, saj psi praviloma ne opravljajo potrebe tam, kjer spijo. Psu z pomočjo boksa preprečimo, da se navadi na določene neželene vzorce in imamo nad njim večji nadzor, kadar nas ni doma ali se z njim ne moremo ukvarjati.

Pomembno je, da boks ni prevelik, pa tudi ne premajhen. Velik naj bo ravno toliko, da se pes lahko v njem obrne, normalno vstaja in ulega. Če bo boks prevelik, bo mladiček opravljal potrebo v kotu.

V boksu se naj godijo zgolj dobre in pozitivne stvari

Psa postopoma navajamo na boks tako, da mu v boks mečemo brikete ali priboljške in mu pustimo, da gre sam v notranjost kletke. Vzemimo si čas in nikar ne hitimo. V boksu naj bo pes deležen izjemnih poslastic, igrač, crkljanja. Lahko mu damo kakšno mesnato kost ali priboljšek za žvečenje, ki ga bo lahko grizel dalj časa. V času uvajanja vrat kletke še ne zapirajmo oz. naj bodo vrata ves čas odprta, dokler ne presodimo, da pes sam in rad hodi vanj.

Seveda je izjemno pomembno, da pes ni cele dneve zaprt (to vsekakor ni namen boksa!) in je deležen vsakodnevnega ukvarjanja, sprehodov, igre in ostale interakcije z okolico.

Anja Kosi