Izbira psa: pasemski ali mešanček?

Izbira psa je izjemno pomembna. Ko se odločamo za novega štirinožca, se veliko ljudi najprej vpraša – bo pasemski, ali bomo dom ponudili mešančku?

Mešančki so unikatni, vseh barv in velikosti. Njihov karakter je loterija, ne vemo, kaj pričakovati, koliko in kaj bo podedoval od prednikov. O vsem tem lahko zgolj sklepamo po starših, če jih vidimo.

Lahko jih rešimo s ceste, posvojimo ali najdemo preko oglasnika, vzamemo pa jih lahko tudi pri prijateljih, znancih. Lahko so čudoviti spremljevalci in zvesti sopotniki. Prednost pri posvojitvi mešančka je ravno njihova raznolikost in občutno nižja cena. Prav tako naredimo nekaj dobrega, če takšnemu kužku ponudimo svoj dom in brezpogojno ljubezen.

Pasemski psi pa so tisti z rodovnikom. To so psi, ki se jih načrtno vzreja iz generacije v generacijo, da bi ohranili neke lastnosti. Rodovnik je dokaz, da je pes res pripadnik določene pasme. Na tem rojstnem listu (rodovnik ali družinsko drevo)  so podatki o prednikih in njihovem zdravstvenem stanju. Prav to je prednost nakupa pasemskega psa, saj se lahko bolje pozanimamo o sami pasmi, njenih karakteristikah, potrebah, videzu, zdravstvenem stanju prednikov in imamo nekakšne smernice za naprej.

Kadar gremo na ogled legla, povprašajmo vzreditelja o karakterju staršev in prosimo, da nam pomaga zbrati mladička glede na naše potrebe in pričakovanja. Pomembno je, da se naša energija sklada z energijo našega potencialnega psa. Če se odločimo za posvojitev, pa prosimo osebje v zavetišču, da nam predstavi posamezne pse in njihove karakterje. Večina zavetišč ima možnost sprehajanja izbranega psa in ograjen izpust, kjer lahko psa bolje spoznamo.

Če smo se odločili za določeno pasmo, lahko spoznamo različne predstavnike te pasme, obiščemo kakšno razstavo, govorimo z različnimi vzreditelji in se pozanimamo tako o dobrih kot slabih lastnostih pasme.

Izbira primernega psa je življenjsko pomembna odločitev, saj si bomo s tem psom delili desetletje in več. Ključnega pomena je, da res temeljito premislimo naš izbor.

Anja Kosi

Opravljanje potrebe na vrtu

Psi ponavadi opravljajo veliko potrebo na enem mestu. Če nam ustreza, da to počne na vrtu je to povsem v redu – bolje da to počne na našem kot na sosedovem vrtu.

Skrbeti pa moramo za higieno in jih redno odstranjevati.

Uriniranje na istem mestu pa seveda lahko škodljivo vpliva na travo, ki se začne sušiti. To lahko preprečimo z rednim polivanjem z vodo. S tem bomo preprečili tudi neprijeten vonj po urinu.

ap (objavljeno v reviji Moj pes)

 

Strah pred nevihtami: pomagajo naravni preparati in tudi zdravila

Letošnje poletje je imelo precej neviht, te pa so za nekatere pse zelo stresne. Ob nevihtah je grmenje tisto, ki sproži strah pri psih, tudi paniko.

Pes je lahko nemiren, nervozen, lahko celo bruha in ima drisko.

In kaj storiti v teh primerih? Kot pravi dr. vet. med. Emil Senčar, direktor Veterinarske bolnice Ptuj, naj bodo ukrepi lastnikov psov, ki imajo težave s strahom v nevihtnih dnevih, odvisni od stopnje in manifestacije strahu.

»Vsekakor je treba psa, ki izraža strah in paniko pri grmenju, zapreti v hišo oziroma stanovanje, ga pomiriti, prižgati radio ali televizijo, ki nekoliko preglasi dogajanje zunaj. Zraven tega lahko lastniki uporabijo celo paleto preparatov na naravni bazi (rastlinskega izvora), ki služijo pomirjanju psa. Osnovna sestavina omenjenih preparatov je po večini baldrijan, ki pomirjujoče deluje na ljudi in tudi na živali. Problem je le v tem, da ne deluje trenutno, kar pomeni, da je treba omenjene preparate uporabiti že nekoliko pred pričakovano nevihto oziroma neurjem,« poudarja Senčar.

To velja po njegovih besedah tudi za preparate, kot so Bachove cvetne esence, ki jih je treba dajati svojemu psu večkrat dnevno, lahko tudi mesec dni zaporedoma ali več. »Bachove kapljice ne bodo delovale, če jih bomo dali svojemu psu tik pred nevihto, učinkujejo lahko le pri dalj časa trajajočem dajanju 3 do 4-krat dnevno,« pravi.

Kot navaja, obstajajo tudi zdravila, ki jih lahko damo psu tik pred nevihto. To so zdravila, ki jih predpiše veterinar in niso v prosti prodaji. »Na razpolago so zdravila, narejena prav za živali, ali pa zdravila iz široke palete zdravil za ljudi. Tu bi opozoril, da naj lastniki ne dajejo svojim psom zdravil in pomirjeval iz domače lekarne za ljudi, saj lahko nepravilna uporaba zelo poslabša strah in paniko pri živali. Privede lahko do eksitacije živali, namesto da bi se umirila. Zdravila naj predpiše izključno veterinar,« še dodaja Emil Senčar.

Katja Željan

Izbira psa zgolj na podlagi videza je pogosto napačna

Ljudje smo vizualna bitja, kar pomeni, da pri izbiri interesov v našem življenju veliko vlogo igra ravno videz. Izbira psa ni nobena izjema.

Pri izbiri živali se zdi, da ima ima videz še posebej dodano vrednost, saj bodoči skrbniki psov ponavadi ravno na podlagi tega sprejemajo odločitve. Vendar se žal izbira psa zgolj na podlagi videza pogosto izkaže kot napačna.

Posamezniki se sicer pozanimajo glede glavnih posebnosti značaja posamezne pasme, a se kasneje hitro izkaže, da je nek splošen opis značilnosti psa lahko zavajajoč. Značaj psa je odvisen od individualnega odraščanja in nanj lahko vplivajo tudi dejavniki iz okolja.

Nekateri so celo tako zelo prepričani v svoje kinološko znanje, da menijo, da bodo lahko psa prevzgojili, ne glede na njegove že v osnovi bolj izrazite nagone. Tako si npr. družina, ki je veliko časa odsotna in ima poleg službe še dodatne obveznosti, v skriti želji po nekem »filmskem psu«, želi psa pasme beagle. Znano je, da imajo psi te pasme izrazit nagon po lovu in je za njihov zdrav razvoj zadovoljevanje enega izmed glavnih nagonov bistvenega pomena. Namesto, da bi vso svojo energijo usmerili v iskanje zanimivih vaj, kjer bi se lahko vključevala vsa družina, se še vedno prepogosto večina skrbnikov zanaša zgolj na sprehod. Sprehod skozi mestni vrvež po možnosti brez možnosti ovohavanja za takega psa ne pomeni nič. Zelo verjetno je, da bo tak pes kmalu razvil vrsto nezaželenih vedenj. Ko skrbniki ugotovijo, da je njihov pes čedalje težje vodljiv, so kmalu postavljeni pred dejstvo, da mu niso več kos. Nato se pojavi iskanje rešitev, ki ponavadi niso v nobeno korist psu.

Skrbniki, ki se jim že od samega začetka skupne poti s psom ne zdi vredno vanj vložiti nekaj dodatnega časa in energije, ponavadi tudi v primeru težav posegajo po hitrih rešitvah, ki dolgoročno ne prinašajo dobrih rezultatov. Tako prisrčen in prej zelo všečen pes kar naenkrat postane breme celotne družine. Žal skrbniki ne vedo, da bi lahko s preprostimi ukrepi bistveno spremenili vedenje njihovega psa. Zaradi tega se ti psi hitro znajdejo v zavetišču ali pri drugih skrbnikih. Najbolj zaskrbljujoče je dejstvo, da je teh psov čedalje več.

Ob izbiri psa je potrebno vedno pogledati širšo sliko, ne zgolj videz psa, ki je lahko pogosto zavajajoč.

Katjuša Rajovec (Zavod Muri)

Je jež za psa nevaren?

Ko jim na pot pride jež, je veliko psov zelo radovednih. Zanima jih, kaj je to, kako izgleda, kako diši, bi se morda malo poigrala …

Je jež za našega psa lahko nevaren? V resnici je res dobro, da bližnje srečanje ježka in psa preprečimo. Pa ne zaradi bodic, pač pa zato, ker se pod njimi skriva ogromno bolh, ki bodo psa zelo hitro ‘zavohale’.

Če pa se že zgodi, da je naš kuža ovohaval ježka ali njegovo gnezdo, ga po tem dobro pregledamo in še pravočasno odstranimo morebitne bolhe.

Vodna zabava po pasje

Poleti tudi tistim psom, ki ne sodijo ravno med vodne pse, prija namakanje v vodi. Vodna zabava je všeč večini psom, nekateri pa si nočejo niti zmočiti tačk.

Če psu ni do tega, da bi zabredel v vodo ali se ji približal, ga nikar ne silimo. Če bomo psa v vodo vlekli, nesli ali celo vrgli, se lahko zgodi, da se mu bo to zamerilo za vse življenje. In kako se lahko ob vodi zabavamo skupaj s psom?

  • Tisti srečneži, ki imajo na vrtu bazen in jih ne moti, če v njem plava tudi kakšna pasja dlaka, to že vedo. Vsi drugi si lahko poiščemo podobno zabavo v naravi, a le, če s tem nikogar ne motimo ali ogrožamo. Žal, pri nas ni pravega posluha za odpiranje pasjih plaž in še manj kopališč.
  • Večinoma vsi psi z velikim veseljem čofotajo v plitvinah. To lahko počno sami ali skupaj s psi, s katerimi se dobro razumejo. Igro jim lahko popestrimo tako, da jim v vodo mečemo igračke ali palice, ki jih prinašajo na breg. Če je psov več, pazimo pa, da pri tem ne pride do nestrpnosti.
  • V plitvi vodi lahko začnemo psa učiti, da pobira predmete z dna in nekateri psi se na ta način naučijo celo potapljati.
  • Psi, ki plavajo, niso vsi tudi dobri plavalci, zato moramo znati zares dobro presoditi, v kako globoko vodo jim dovolimo in kako daleč. Slabše plavalce lahko opremimo s pasjimi plavalnimi jopiči, vse pse pa moramo med plavanjem vedno nadzorovati. Z njimi lahko tudi skupaj zaplavamo, naučiti pa jih moramo, naj nam ne pridejo preblizu, saj nas lahko s kremplji nehote močno opraskajo.
  • Vsem psom, tudi dobrim plavalcem, dovolimo plavanje le v mirnih vodah, ki pa vseeno lahko skrivajo nevarne pasti in celo požrešne ribe velikanke, kakršen je bil nedavno ujeti som v Šmartinskem jezeru.
  • Precej psov, ki so med vožnjo mirni in zlahka obvladljivi, skupaj s skrbniki preživlja počitnice na jadrnici ali motornem čolu in pri tem očitno uživajo. So pa drugi psi, ki tega ne marajo, in zanje, pa tudi za posadko, je bolje, da jih v to ne silimo.
  • Mirnega psa lahko vzamemo s seboj tudi na sup ali na vožnjo s kajakom, a le, če ni prevelik, ker nas lahko s svojo težo tudi prevrne, če postane nemiren.
  • Tudi pri vodnih užitkih je treba najprej poskrbeti za varnost. Tudi v nizki vodi psa ves čas nadzorujem, pri vožnji na kakršnem koli plovilu pa naj pes nosi plavalni jopič. Še zlasti je treba biti na to pozoren pri kratkogobčnih psih in tistih s težjim prsnim delom. Na gladkih površinah plovil imajo pasje tačke slab oprijem, zato, če je le mogoče, pričvrstimo nedrsečo podlago, na kateri naj se pes zadržuje med plovbo in poskrbimo, da ostane miren. Razen, če pes ni že zares izkušen ‘morski volk’, ga ob vetrovnem vremenu in razburkani vodi raje pustimo na kopnem.

Karmen Zahariaš

Gozdne nevarnosti za našega psa

Gozd je okolje, ki je ob nepazljivosti lahko za psa tudi nevarno. Zato je pomembno, da imamo psa v gozdu na povodcu.

Nekaj osnovnih nevarnosti, ki jih prinaša gozd, nam našteje Aleš Pičulin, strokovni sodelavec na projektu LIFE LYNX.

  • Ugriz v močerada, ki ob ugrizu iz žlez izloči strup.
  • Pes lahko požre vabo za lisice, ki je namenjena cepljenju lisic proti steklini.
  • Hranjenje z odpadki na nelegalnih odlagališčih.
  • Na kraškem svetu lahko pes med gonjo divjih živali pade v kraško jamo.
  • Manjši psi gredo med gonjo lisice ali jazbeca za njimi v jazbino.
  • Med gonjo lahko padejo v prepad.
  • Pes se lahko izgubi.
  • Pes vznemiri medveda, volka, risa ali divjega prašiča, ki se lahko brani z napadom.

Na Ministrstvu za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano pa so poleg tega opozorili še na bojazen pojava virusa afriške prašičje kuge (APK) pri divjih prašičih, ki je že prisoten na Madžarskem: »Bolezen ni nevarna za ljudi ali pse, vendar so lahko vir prenosa bolezni na domače ali divje prašiče. Smrtnost prašičev je skoraj 100-odstotna. Lastniki psov morajo biti na sprehodih v naravi, še posebej v gozdu, pozorni na morebitno najdbo poginulega divjega prašiča. Če bi jih našli, potem so dolžni najdbo prijaviti, in sicer naj nemudoma pokličejo na Center za obveščanje (telefonska številka 112).«

Špela Šimenc

Ideje za pasje igre in igrače, ki jih lahko izdelamo doma

Ima tudi vaš štirinožni prijatelj rad pasje igrače? Veliko tovrstnih igrač je mogoče izdelati kar doma, sploh če se radi preizkusite v ročnih delih.

Pasje igrače lahko pripravimo tudi iz odsluženih predmetov, ki jih imamo doma.

»Če vaš štirinožec nima izkušenj z miselnimi igračami, je skrajni čas, da jih spozna. Začnite preprosto in v brisačo zavijte priboljške, tako kot da bi zavili palačinke. Za pripravo druge miselne igrače potrebujete pekač za mafine in tenis žogice. V pekač za mafine položite priboljške, nad njih pa tenis žogice, ki bodo prekrile odprtino. Pes mora odmakniti žogice, da pride do priboljškov. Ko bo vaš kosmatinček obvladal iskanje priboljškov, lahko namesto tenis žogic položite nad odprtine kakšne druge pasje igrače, ki jih bo moral pes na drugačen način odmakniti,« svetuje Alenka Gorjan, ustanoviteljica pasje šole Blazno blatno v Novi Gorici, ki se ukvarja s poučevanjem psov in njihovih vodnikov ter sprehajanjem kosmatincev.

Po njenih besedah moramo pri izdelovanju ali pripravi pasje igrače nameniti nekaj pozornosti varnosti psa. »Izberite psu prijazen in nenevaren material, saj bo igračo prijemal z gobčkom, se jo dotikal s tačkami. Igračo, ki vsebuje polnilo, moramo umakniti, če jo pes predre. Kuža lahko polnilo poje in slednje se mu napihne v želodčku. Na igrače ne šivajte gumbov ali kakšnih trših in manjših okraskov, saj jih pes lahko odgrizne. Tako majhni predmeti pa zlahka zaidejo v sapnik psa,« poudarja. Ne glede na igračo pa je po njenih navedbah najpomembnejše pravilo, da ne puščate psa samega z igračo. »Vedno je dobro opazovati igro, da ne pride do nezgode. Najlepše pa je biti udeležen v igri s psom,« še dodaja Gorjanova.

V nedeljo, 19. julija, ob 19. uri bo na poligonu Blazno blatno pripravila delavnico izdelovanja pasje igrače. Vsak udeleženec si bo izdelal igračo za igro vlečenja s psom ali krajše – vlečko. »To je daljša, pletena igrača, ki jo lahko psu mečemo, se z njim vlečemo ali mu jo skrijemo. Udeležence vabim, da s seboj pripeljejo svojega štirinožnega prijatelja, ki bo izdelano igračo takoj preizkusil,« pravi Alenka Gorjan. Cena delavnice je 5 evrov.

Katja Željan

Kaj pa, če srečamo medveda?

Srečanja z medvedom so pri nas redka, pa vendar je dobro vedeti, kakšno je v primeru, da srečamo medveda, priporočeno obnašanje.

Prvo in osnovno pravilo je, da je pes v gozdu vedno na povodcu in da gozd raziskujemo po uhojenih poteh. »Če pes naleti na medveda in ga razdraži, bo v iskanju pomoči medveda privedel naravnost k lastniku,« pravijo v zavodu Kočevsko.

Ob obisku gozda moramo opozarjati nase (z govorom), še posebej pri prehodu skozi gosto vegetacijo in na nepreglednih območjih, da medveda ne presenetimo. »Če opazite medveda, se mu nikoli ne približujemo in ga ne motimo (na primer z metanjem kamenja), prav tako se nikoli ne približujte medvedjemu brlogu.

Nikoli ne hranimo medveda, četudi je videti prijazen in zvedav, in se mu ne približujemo, ko se hrani, saj se lahko odloči, da bo vir hrane branil pred vsiljivcem,« povedo sogovorniki.

Ob morebitnem srečanju z medvedom pa v zavodu Kočevsko pravijo, da je najbolj pomembno, da ostanemo mirni. Ko medved zazna človeka, običajno takoj zapusti območje, še preden zaznamo njegovo prisotnost: »Medved se lahko dvigne na zadnje noge, da preveri okolico – s to držo ne izkazuje napadalnosti, ampak radovednost. V tem primeru opozorite nase z mirnim glasom in se počasi umaknite v smeri prihoda. Nikoli ne tecite. Če se znajdete v neposredni bližini medveda (tudi ko gre za medvedko z mladiči) obstanite, bodite mirni in se počasi umaknite v smeri, od koder ste prišli. Premikajte se počasi, brez hitrih gibov in brez kričanja.«

Poudarijo še, da je eden izmed glavnih vzrokov za konflikt med človekom in medvedom ta, da medved hrano povezuje s prisotnostjo človeka. Zato je pomembno, da ostankov hrane ali drugih organskih odpadkov ne odlagamo v gozdu ali v bližini gozdnega roba, planinskih koč …

Špela Šimenc (celoten prispevek si lahko preberete v aktualni številki revije Moj pes)

Drugi pes v hiši: kakšen spol naj izberem?

Večina skrbnikov, ki se odloči za še enega psa v hiši razmišlja o tem, kakšen spol naj ima drugi pes v hiši. Dva psa? Pes in psica? Ali morda dve psički?

To se je spraševala tudi naša bralka, ki nam je napisala pismo. Kakšen spol ima drugi pes v hiši v resnici niti ni tako pomemben. Če se odločite za psa in psico, se običajno med seboj dobro razumeta. Dvakrat na leto, ko se psica goni, pa bo vendarle dobro, da nista skupaj (če težave nismo odpravili s sterilizacijo). Velikokrat je tako da samec psičko čuva pred drugimi samci, kar pa se lahko uredi z dobro vzgojo. V nasprotnem lahko pride do napadalnega vedenja našega psa do drugih psov, ko je v bližini tudi naša psička.

Če imate doma samčka in se mu bo pridružil še eden, je prva ovira obdobje njegove pubertete. V tem obdobju se namreč pokaže, ali bo mlajši član krdela priznal primat starejšemu ali pa se mu bo postavljal po robu in skušal prevzeti vlogo pasjega šefa. V vsakem primeru pa lahko med samcema prihaja do bolj ali manj resnih sporov, pri čemer morate sami v vlogi vodnika to urediti in obema samcema dopovedati, kakšna so pravila.

Ko boste šli po novega štirinožca svetujem, da vzamete s seboj tudi svojega zdajšnjega psa. Ko si ga bo izkušen vzreditelj dobro ogledal, bo lahko svetoval, kateri mladič je primeren za vašo hišo. Sam namreč zelo dobro pozna svoje mladiče in bo zato lahko izbral najprimernejšega.

Jože Vidic, dr. med. vet (objavljeno v reviji Moj pes; vprašanja in mnenja)