Drugi pes v hiši: kakšen spol naj izberem?

Večina skrbnikov, ki se odloči za še enega psa v hiši razmišlja o tem, kakšen spol naj ima drugi pes v hiši. Dva psa? Pes in psica? Ali morda dve psički?

To se je spraševala tudi naša bralka, ki nam je napisala pismo. Kakšen spol ima drugi pes v hiši v resnici niti ni tako pomemben. Če se odločite za psa in psico, se običajno med seboj dobro razumeta. Dvakrat na leto, ko se psica goni, pa bo vendarle dobro, da nista skupaj (če težave nismo odpravili s sterilizacijo). Velikokrat je tako da samec psičko čuva pred drugimi samci, kar pa se lahko uredi z dobro vzgojo. V nasprotnem lahko pride do napadalnega vedenja našega psa do drugih psov, ko je v bližini tudi naša psička.

Če imate doma samčka in se mu bo pridružil še eden, je prva ovira obdobje njegove pubertete. V tem obdobju se namreč pokaže, ali bo mlajši član krdela priznal primat starejšemu ali pa se mu bo postavljal po robu in skušal prevzeti vlogo pasjega šefa. V vsakem primeru pa lahko med samcema prihaja do bolj ali manj resnih sporov, pri čemer morate sami v vlogi vodnika to urediti in obema samcema dopovedati, kakšna so pravila.

Ko boste šli po novega štirinožca svetujem, da vzamete s seboj tudi svojega zdajšnjega psa. Ko si ga bo izkušen vzreditelj dobro ogledal, bo lahko svetoval, kateri mladič je primeren za vašo hišo. Sam namreč zelo dobro pozna svoje mladiče in bo zato lahko izbral najprimernejšega.

Jože Vidic, dr. med. vet (objavljeno v reviji Moj pes; vprašanja in mnenja)

‘Potem, ko sem zbolel, me je psička Ellie naučila živeti za trenutek’

Ko je bil Victor A. Walsh diagnosticiran s sladkorno boleznijo tipa 1, je njegova želja po rekreaciji upadla. Dokler mu ni volje povrnila psička Ellie.

Preden je zbolel, je bil Victor poln življenja in stalno na lovu za različni bolj ali manj adrenalinskimi športi in doživetji. Bolezen mu je povzročila okvaro sluha in težave s hrbtom, zato so njegove fizične sposobnosti zelo upadle. ”Ne pa tudi moja želja po raziskovanju, kar dolgujem predvsem moji novi sopotnici, psički Ellie,” je zapisal Victor, ko je svojo zgodbo predstavil na Dogster.com.

Zapisal je, da sedaj z Ellie potuje manj, toda vidi več, zahvaljujoč njenemu nosu, ki jih vodi vsepovsod, kamor sam gotovo ne bi šel. Pa tudi rešil ju je že Elliejim nos, ko sta se izgubila in je v temi našla pot nazaj: ”Ellie je moj terapevt, njeni čuti pa so neverjetni. Ko mi je dvakrat sladkor v krvi hitro padel brez vsakih predhodnih simptomov in me je Ellie našla kot zombija, je položila tačke v moje roke in me dregala s smrčkom. Vsekakor se je zavedala mojega stanja in me skušala motivirati, da sem vstal in poiskal pomoč. Uspelo ji je.”

Victor zapiše še, da ga je Ellie naučila pomembne lekcije: živi za trenutek. ”Z njo kot vodičko, se vračam k pisanju o naravi. Pa ne pisanju o mladem avanturistu, ki je želel poskusiti vse in še več, toda k počasnemu premikanju in vračanju na vedno ista mesta, ki vsakič odprejo nove svetove.”

Povzeto po Dogster.com

Spanje pri psu: koliko je normalno?

Velikokrat se pasji skrbniki sprašujemo, ali je določeno pasje vedenje normalno. Ena takih pogostih tem je tudi ta, koliko spanja v resnici potrebuje pes.

Povprečen pes spi med 12 do 14 ur na dan. Sem so vključeni dnevni dremeži in nočno spanje. Mladički seveda potrebujejo več spanja, med 18 in 20 ur, nekje do njihovega dvanajstega tedna starosti.

Ko psi dosegajo zrela leta, bodo potrebovali več spanja, saj se utrudijo hitreje. Dejavniki, ki vplivajo na potrebe po spanju pri posameznem psu pa so še velikost, aktivnost, starost in zdravstveno stanje. Upoštevajoč vse to, bi morali pasji skrbniki pričakovati, da bo njihov pes prespal vsaj pol dneva.

Kot ljudje, tudi psi potrebujejo spanje, da ostanejo zdravi. Toda v primerjavi z njimi je človeški bioritem bolj preprost – podnevi smo budni in ponoči spimo. Psi pa imajo malo bolj kompleksen vzorec spanja, ki vsebuje kratke dremeže skozi ves dan in dolgo nočno spanje.

Psi, ki čez dan ne dremajo ali ki celo ponoči ne morejo spati – njihovo vedenje po mnenju strokovnjakov ni normalno. Pomanjkanje spanja lahko tudi pri psih privede do zmanjšanega veselja do življenja ter do ekstremne utrujenosti. Najboljše ‘zdravilo’ zoper pasjo nespečnost sta dolg sprehod in aktivna igra, ki ga bosta vrnila v naraven krog spanja.

Vožnja z avtom – zlata pravila

Vožnja z avtom je bila včasih, ko še ni imel vsak avto vgrajene klime, večja težava.

V sodobnih klimatiziranih avtomobilih do pregrevanja praktično ne prihaja več, vseeno pa sogovorniki svetujejo, da se na pot ne odpravimo v največji vročini. Težavo pa zna povzročati slabost.

»Mladi psi pogosto bruhajo v avtomobilu, saj imajo še zelo labilen center za ravnotežje. Tudi pri starejših se lahko pojavi slabost pri vožnji v avtomobilu. Obstajajo tabletke, ki zanesljivo preprečijo bruhanje psov v avtomobilu in jih lastniki dobijo pri svojem veterinarju,« pravi veterinar Emil Senčar.

Poudarja, da je osnovno pravilo, ki ga moramo upoštevati pri vožnji psa v avtomobilu to, da gre na pot popolnoma tešč, s praznim želodčkom. Na poti se večkrat ustavimo in ponudimo kužku vodo za pitje. Pri postanku mu damo tudi čas, da opravi fiziološke potrebe. Imejmo ga na povodcu. Če kuža v avtomobilu spi, ga ne budimo in se ustavimo, ko bo buden. Hrane mu ne dajemo med potjo.

»Četudi vse to upoštevamo, je vožnja v avtomobilu za določene pse (ne glede na pasmo) zelo stresna, saj se med vožnjo ne umirijo in vso pot pospešeno dihajo, ne zaspijo, pogosto celo pot stojijo, dokler ne padejo od utrujenosti. Tem psom vožnja vsekakor predstavlja psiho-fizični stres, proti kateremu se je – tudi z zdravili – težko boriti,« dodaja sogovornik.

Ne pozabite pa na varno prevažanje psa – pes mora biti v avtu pripet ali v boksu, ta pa mora biti v prtljažniku pritrjen.

Kdaj prekiniti interakcijo med otrokom in psom?

Večinoma imajo otroci radi pse, za majhne otroke so psi nekakšne igračke. Zato je pomembno, da otroka, ki odrašča ob psu (pa tudi če ne) naučimo pravilnega odnosa do psa.

Sem in tja pretrese novica, da je kakšen pes popadel (največkrat domačega) otroka. Največ ugrizov povzročijo odraščajoči psi, stari od treh mesecev do enega leta, najpogostejše žrtve pa so domači otroci, stari okoli sedem let.

Če našemu psu še tako dobro zaupamo, je pomembno, da razumemo njegovo govorico. Z njo nam bo – še preden bo popadel – sporočil, če mu je v določeni situaciji, denimo v družbi otroka neprijetno. Če bi skrbniki razumeli pasjo govorico, bi psu velikokrat ponudili izhod, še preden pride do neljubega dogodka.

Zato v nadaljevanju nekaj primerov pasjega vedenja, ko je prav, da starši (ali skrbniki psa) prekinejo interakcijo med otrokom in psom:

  • Pes je postal tog in ima predirljiv pogled, s katerim otroka fiksira;
  • pes odmika glavo, ker se želi izogniti (trenutni) situaciji oz. preveč vsiljivemu otroku;
  • pes si oblizuje ustne, ”požira”, umika pogled – gre za očitne znake, da se ne počuti prijetno;
  • zelo nedvoumen opozorilni znak je renčanje, ki je zelo pomemben sestavni del pasjega komuniciranja; tega vedenja psu ne smemo prepovedovati, saj bi lahko v prihodnji podobni situaciji popadel brez opozorila.

Del prispevka avtorja Jožeta Vidica, dr. vet. med, objavljenega v reviji Moj pes

Igra vlečenja s psom res povzroča napadalnost?

Od nekdaj obstaja mit, ki pravi, da igra vlečenja lahko povzroča pri psu napadalnost. V resnici je to zgolj in samo mit, ki ne drži.

Večina psov se po naravi rada vleče in bori za plen, kar lahko s pridom izkoristimo za delo.

Igra vlečenja je namreč za veliko psov čudovita nagrada, ki sprosti odvečno energijo ter s katero krepimo medsebojni odnos. Tovrstna igra ne povzroča napadalnega vedenja in ne pomeni nadvlade enega ali drugega; nekoč je veljalo, da moramo biti pri igri s psom vedno zmagovalci mi, zdaj pa vemo, da z igro psu krepimo samozavest ter željo po sodelovanju z nami, hkrati pa skrbimo, da se je tudi razvnet pes sredi igre sposoben obvladati in na naš znak spustiti igračo.

Skrbi so torej odveč, po napornem delovnem dnevu si le privoščite aktiven sprehod s svojim štirinožnim sprehajalcem in se dodatno razgibajte še z nekaj igre.

Pes noče spati v svoji posteljici

Pasja posteljica, ki ste jo kupili za novega družinskega člana, je lepa in udobna, tudi cena ni bila zanemarljiva, sedaj pa je štirinožec niti pogledati noče. Poznano?

Ko se, predvsem mlad pes privadi, da je stalno s svojim skrbnikom, se crklja v njegovem naročju, je prisoten na kavču in morda tudi zaide v njegovo posteljo, potem je nekako pričakovano, da mu njegova, čeprav nova in izjemno lepa, posteljica ne bo preveč dišalo. Razlog je povsem enostaven – pes je tam osamljen.

Nekaj časa bo trajalo preusmerjanje pozornosti na pasjo posteljico, toda z doslednostjo in vztrajnostjo vam bo uspelo. Kako torej pričeti?:

  • Psu mora njegova postelja postati zanimiva.
  • Najprej posteljico postavite na kraj v stanovanju, kjer se pes dobro počuti in tudi sicer rad poleži.
  • Prostor naj bo tak, da bo pes imel mir, toda hkrati tudi nadzor nad dogajanjem v hiši.
  • Prostor mora biti ‘klimatsko udoben’ – torej ne ob viru toplote, pa tudi ne na prepihu.
  • Morda mu tam postrezite obrok, vsekakor naj bodo tukaj njemu najljubše igračke.
  • V kolikor vam na ta način ne bo uspelo psa prepričati v nočni spanec na svojem prostoru, je druga možnost, da je ponoči v istem prostoru kot vi, toda na svoji posteljici (v tem primeru boste potrebovali urediti dve ležišči).

Gibanje je pomembno, a ni dovolj

Gibanje oz. sprehod je za večino skrbnikov primarna oblika zaposlitve za njihovega štirinožca.

Pes je res žival, ki potrebuje gibanje, a ne v tolikšni meri, kot si ljudje predstavljamo in ne toliko, kot priporočajo nekateri strokovnjaki.

Volkovi so v gibanju povprečno približno deset ur na dan, v tem času lahko naredijo petdeset in več kilometrov. Ampak tega volkovi ne počnejo vsak dan. Sodobne študije kažejo, da volkovi pogosto več dni povsem mirujejo, preden se spet odpravijo na lov. Motivacija volkov in divjih psov, da se gibljejo, je predvsem iskanje hrane. Če bi svojim psom ponudili izbiro, bi se mnogi odločili za več mirovanja, ne pa za razne psihično in fizično naporne športne dejavnosti.

Psom je veliko bolj všeč prosto tekanje po travniku ali gozdu, raziskovanje različnih vonjav in igranje s skrbnikom kot pa športno udejstvovanje. Seveda lahko psu privoščimo tudi tek ob kolesu ali tek skupaj z nami, lahko pa tudi kakšno drugo obliko malce bolh intenzivnih obremenitev. Ampak za takšne nefiziološke oblike dejavnosti moramo psa primerno pripraviti, da bo pri tem užival. Upoštevati je treba tudi njegove individualne sposobnosti in nagnjenja. In ne pozabimo na počitek ob pravem času.

Pes ponavadi ne more izbirati dejavnosti, ki ga veselijo, in ne časa, kdaj se bomo z njim ukvarjali. Skrbniki torej odrejamo, kdaj in koliko ga bomo obremenjevali. Če se naš pes skuša izogibati gibanju ali kakršnikoli drugi dejavnosti, ima za to tehten razlog, le redko gre za kljubovanje. Verjetno se slabo počuti ali je z njim karkoli narobe.

Upoštevajmo: kar je za enega psa užitek, je lahko za drugega zelo neprijeten napor, česar pa marsikdaj sploh ne opazimo. In mnogi štirinožci se prilagodijo zahtevam svojega skrbnika, ker se mu preprosto nočejo zameriti.

Jože Vidic, dr. vet. med (prispevek, objavljen v eni izmed revij Moj pes)

»Dino in Brina sta moja pasja terapevta, ki mi vlivata moč«

Psi so terapevti – to je znano že dolgo. Čutijo nas mnogo bolje kot marsikateri človek. Z nami je zgodbo delila Nastja Klevže, izjemna in močna ženska. Bori se z zaenkrat še neozdravljivo boleznijo. Takrat, ko ji je najtežje, jo pokonci držita njena dva pasja prijatelja.

Nastja Klevže se je rodila s cistično fibrozo. Gre za avtosomsko recesivno genetsko bolezen, ki prizadene eksokrine žleze, ki izločajo sluz zlasti v dihalnih poteh, pljučih, trebušni slinavki in črevesju. Gre za zelo redko in večkrat usodno bolezen. Pri Nastji je do postavitve diagnoze bolezen zelo napredovala in ji precej uničila pljuča. »Ob slabi prognozi bolezni so me spremljale še nenadne velike življenjske spremembe, ki so povzročile dodaten stres in v bistvu se mi je zdelo, kot da življenje izgublja pravi pomen in smisel. Spoznala sem, da ne bom nikoli imela otrok. Obenem se je začel postopek invalidske upokojitve, kar je bilo zelo naporno in stresno, saj sem kljub slabemu stanju in večletnemu napačnemu zdravljenju morala resno stanje bolezni dokazovati na sodišču.
Doletela me je še ena velika in zame najtežja izguba. Ko sem bila upokojena, sem izgubila še najdražjo osebo svojega življenja. To je bila moja babica. Danes vem, da sem močno voljo črpala skozi svoja pasja prijatelja, ki sta mi prav trdno stala ob strani in me vedno znova bodrila, da sem ostala, kar se je da optimistična in polna volje do življenje.«, pripoveduje Nastja.

Družbo ji delata dva pudlja – Dino in Brina. Kot pravi, nista le njena najboljša prijatelja, temveč tudi terapevta: »Oba psa vesta, da mi bolezen povzroča velike težave. Z menoj preživljata vsak dan in me budno spremljata.« Nastjina bolezen je trenutno še neozdravljiva, zato redno izvaja terapije, da bolezen napreduje čim počasneje. Kadar se njeno stanje poslabša, oba psa to vesta in čutita. »Takrat ni zahtevnih pogledov po sprehodih, ni nemirnih prošenj po igranju, ampak postaneta umirjena in nežna.
Ostajata z menoj, me s svojimi tačkami in tihimi pogledi bodrita,« pravi Nastja.

Ko zmore, pa redno hodi na sprehode. »Prav pri tem sta se psa izkazala kot najboljša terapevta. Pred njunim prihodom sem zaradi nizke pljučne funkcije večino časa preležala in sem zmogla le krajše sprehode. V tistem obdobju sem bila povsem izčrpana in brez kondicije. Moj Dino je kuža, ki ima neizmerno rad sprehode. Njegov temperament, odločnost in nepopustljivost sta me vedno znova pritegnila, da smo začeli redno hoditi. Nekajminutni sprehodi so se tako počasi začeli spreminjat v vedno daljše,« pravi Nastja in ponosno pove, da ji uspe danes prehoditi tudi 8000 korakov in več, kar je, kot pravi, zanjo izjemen napredek.
Prav zaradi Dina in Brine Nastja vztraja, četudi včasih ne vidi več naprej: »Včasih pridejo tako slabi dnevi, da ne vidim naprej. Včasih me bolezen tako utrudi in zdi se mi, da imam vsega dovolj. In prav v teh trenutkih me vedno znova prebuja ta pasja terapija. V teh slabih dneh psi terapevti naredijo tisti čudež, ki ublaži strah, to nemoč, da prej kot slej spet želiš postati zdrav. Spomnim se dneva, ko sem bila od kašlja popolnoma izčrpana in sem jokala, da ne zmorem več. Spomnim se tega trenutka, kako sem ob sebi zagledala Dina in njegove velike oči, ki so strmele vame, in čeprav sem sem bila izčrpana do zadnje moči, sem v tistem hipu vedela, da zmorem to. To in še več. Kajti imam dva čudovita psa. Dva terapevta, ki sta moj smisel življenja.«

Nastja piše tudi blog: https://nastjaklevze.com/

9 znakov, ki nakazujejo, da pes občuti stres

Težko je ugotoviti, ali je pes pod stresom, še posebej, če ste posvojili odraslega ali starejšega psa in ga ne poznate tako dobro. Zato je zelo pomembno, da ste pozorni na vsako spremembo vedenja, da lahko čim prej ukrepate, ko se pojavi stres …

Kako spoznamo, da gre za stres? Nekaj namigov …

Hitro dihanje

Psi se bodo zadihali, ko jim je vroče ali ko jim je hladno, v drugih situacijah pa drgetanje telesa in hitro dihanje kažeta na neugodje in stres.

Lizanje ustnic ali slinjenje

Še en zapleten, vendar sporočilen znak. Lizanje ustnic je lahko znak podrejenosti v situaciji, hkrati pa pomeni, da je pes nervozen in mu je neprijetno. Podobno je s čezmernim slinjenjem.

Skrivanje in pobeg

Psi obožujejo crkljanje, zato ne bo odveč pozornost, ko bodo iskali samoto. Lahko se poskusijo skriti pod posteljo ali v prazen prostor.

Sploščena ušesa

Ta znak je morda nekoliko bolj očiten. Ušesa so privita nazaj ali popolnoma ob glavi.

Zehanje

Če pes večkrat zeha, sporoča, da mu je neprijetno. To se lahko opazi, predvsem v čakalnici pri veterinarju.

Napete mišice

Veterinar pogosto preveri tudi sklepe in obseg gibanja psa, ker so njegove mišice tako napete. Tako kot ljudje napnemo mišice, kadar smo prestrašeni, zaradi istega razloga to stori tudi pes.

Praskanje

V frustrirajočih, stresnih ali celo vznemirljivih situacijah se lahko pes praska (ali grize, še posebej svoje šape). V tem primeru povprašajmo za mnenje veterinarja, le ta nam bo povedal, ali gre za stres ali kaj drugega.

Čezmerno lajanje

Nekateri čezmerno lajanje pripisujejo pomanjkanju treninga za poslušnost ali dolgčasu, kar se lahko v resnici izkaže za težavo. Vendar je precej pogosto, da psi z lajanjem in zavijanjem izražajo stres.

Neprestana budnost

Pes neprestano gleda okrog sebe in postane pozoren na najmanjši hrup in gibanje, ko se v svojem okolju ne počuti sproščeno.

Pes, ki kaže znake stresa, najverjetneje potrebuje rutino. Rutino – hranjenje in vsakodnevno sprehajanje ob približno istem času, saj spremembe lahko občuti kot stres. Ne pozabite, da psi čutijo, kako se počuti njegov lastnik ali skrbnik. Poskusite se izogniti stresnim situacijam, za katere veste, da psu niso všeč, in poskrbite, da se bo doma počutil varno in sproščeno. Poskrbite tudi za zadostno količino vadbe, saj boste zadovoljni tako vi kot pes. Vadba je najboljše zdravilo za skoraj vsako tesnobno bolezen. Utrujen pes je srečen pes.

Pa še to – ste vedeli, da se stres prenaša z lastnika na psa? O tem si lahko več preberete tukaj. 

Vir: Bark post