Deljenje vzgojnih pasjih nasvetov ne sodi v pasji bonton

Namesto prijaznega pozdrava, ko se srečujemo z drugimi skrbniki, mnogi zelo radi delijo vzgojne nasvete, ne da bi jih za to prosili.

”Ovratnica, ki jo ima vaš pes, ni v redu, morate jo zamenjati.” Ali pa: ”Svojega psa morate vzgajati z drugačnimi metodami.” To sta pogosta nasveta takšnih ‘strokovnjakov’.

Eno od načel pasjega bontona je, da moramo biti pri opozarjanju na napake previdni. Vsak skrbnik ima namreč svojega psa zelo rad in skuša zanj narediti vse najboljše, pač po njegovih močeh. Vsaka medalja pa ima dve plati in vprašanje je, s katero kdo gleda. Zato presojanje o tem, kaj je prav in kaj ne v večini primerov ni naša stvar. Vse pa bo preprosteje, če bomo upoštevali dejstvo, da idealnih pasjih skrbnikov pač ni in da k želenemu cilju ne vodi le ena, pač pa več poti. Pa še nekaj: pri srečanjih z drugimi skrbniki lahko dobimo le trenutni vtis, ne pa popoldne slike o človeku in njegovem psu.

Nekateri skrbniki se očitno bolje počutijo, če lahko govorijo o domnevnih napakah drugih. Še zlasti, če je navzoč še tretji, ki se ga zadeva nič ne tiče. Veliko bolje bi bilo, da bi se takšni lastniki najprej ozrli sami vase in razmislili o lastnih napakah, ki jih delajo pri ravnanju s svojim psom. Če želimo z nekom vzpostaviti stik, je bolje, da povemo kaj pozitivnega oz. izrečemo kakšno pohvalo na račun njega oz. njegovega psa. Bolje je, da na svet gledamo s pozitivne strani. S takšnim pogledom bomo uspešnejši tudi pri vzgoji svojega štirinožca.

vir: Jože Vidic, dr. vet. med, izsek iz prispevka Pasji bonton, objavljen v reviji Moj pes

Pasja starost je posebno obdobje

Ne glede na to, kako močno si želimo, da to obdobje nikoli ne bi prišlo, se prej ali slej zgodi samo od sebe.

Naše želje po bolj obremenjujočih športnih dejavnostih se morajo počasi umiriti. Poskrbeti moramo za primerno prehrano, najpomembnejše pa je v obdobju starosti našega kosmatinca dejstvo, da je to še vedno naš kuža. Čeprav ne more slediti kolesu tako hitro, kot je nekoč, še vedno lahko hodi poleg nas. Zato ga ne puščajmo doma samo zato, ker ne more več slediti. Prilagodimo aktivnost njemu in njegovim zmožnostim. Ne pozabite, da se bodo, čim opustimo telesno aktivnost našega starostnika, začele takšne in drugačne težave. Le pravo dejavnost moramo izbrati in ne pretiravati. Tudi v starosti se vedenje lahko spremeni, kar je velikokrat povezano z bolečinami v hrbtu in podobno. Več bodo prespali, ne bodo več zainteresirani za igro kot nekoč, a ne zato, ker ne bi hoteli. Njihova želja je velika, le zmožnosti niso več takšne kot nekoč.

Zato previdno s starostniki ‒ a še vedno dosledno, odločno in s kančkom razumevanja ter veliko ljubezni za vse, kar so nam dali v vseh letih svojega življenja.

Urška Krivec

Vpliv psa na razvoj otroka

Pasja družba ima številne učinke na razvoj otroka. S tem se dnevno srečuje Valentina Horvat Kokalj iz Zavoda PET, ki s svojim psom Fjordom deluje predvsem v bolnišnicah, vrtcih in šolah.

Kot pravi, so kosmatinci v bolnišnicah otrokom tolažniki, ki jih razvedrijo in jim pomagajo pregnati skrbi. V vrtcih in šolah pa so pomembni motivatorji, ki otroke spodbujajo k raziskovanju, učenju in razvijanju domišljije. »Otroci tako že od malega razvijajo spoštljiv in odgovoren odnos do živali in narave na splošno, učijo se primernega stika in ravnanja s psom, nekaterim otrokom naši umirjeni psi celo pomagajo premagati strah ali predsodke do psa. Tako že najmlajšim pomagamo razvijati empatijo in sočutje do vseh živih bitij,« pravi sogovornica.

Pri svojem delu opazi tudi, da so otroci v družbi psa mnogo bolj umirjeni in sproščeni, prek druženja s psom pa se učijo ne le lepega vedenja in spoštovanja do psov, ampak bolj spoštljivo vedenje izkazujejo tudi do učiteljev in vrstnikov. »Kadar pride v šolo pes, na hodnikih ne doživite divjanja in kričanja. Še opozorijo koga izmed vrstnikov, celo učitelja, da je preglasen. Tudi študije so pokazale, da se na šolah, v katerih je redno prisoten pes, na splošno zmanjša agresivno vedenje,« ponazori Valentina Horvat Kokalj.

Celoten članek o tem, kako družba psa vpliva na razvoj otroka, si lahko preberete v aktualni številki revije Moj pes.

Kako navaditi psa na prihod dojenčka?

Če je pes v našem življenju prisoten že pred rojstvom dojenčka, ga začnem pravočasno navajati na prihod novega družinskega člana in na spremembe, ki bodo zato nastopile tudi v pasjem življenju.
  • Če smo se s psom navajeni veliko ukvarjati je pametno, da mu že pred prihodom otroka naklonimo nekoliko manj pozornosti, da kasneje ob pomanjkanju časa tega ne bo premočno občutil.
  • Po prihodu dojenčka skrbimo, da se pes ne bo počutil izključenega iz dogajanj, kjer je prisoten tudi otrok. Novega družinskega člana naj pes povezuje z različnimi prijetnostmi: s priboljški, božanjem, sprehodi, igro…. Psu namenimo pozornost predvsem takrat, ko je zraven tudi otrok.
  • Pes naj ugotovi, da mora biti ob otroku miren. Zato ga začnimo v prostorih, kjer se bo zadrževal otrok, že pred rojstvom otroka navajati mirnega vedenja. Kasneje ga vpričo otroka tudi hvalimo le na miren način, tako, da se zaradi tega ne razburi.
  • Bolj verjetno je, da bodo nerodne otroške prijeme prenašali psi, ki so že od malega navajeni dotikanja po vsem telesu. Prav je, da začnemo na različne dotike čim prej sistematično navajati že mladiča tako, da mu bodo postali prijetni. To je nujno tudi, če pes ne bo živel v tesnem stiku z otroki, še toliko bolj pa, če so v družini že majhni otroci.
  • Če naraščaj šele pričakujemo, začnemo s privajanjem čim prej pred porodom. Psa naučimo, da mirno prenaša pregledovanje uhljev, trepljanje po glavi prijemanje za tace, prijeme in rahle potege za kožuh in rep. Kadar je ob dotikanju miren in sproščen, mu mirno prigovarjamo in ga hvalimo, lahko mu damo tudi kakšen priboljšek.
  • Psa lahko pred prihodom dojenčka privajamo tudi na to, da pestujemo otroka v naročju. Učinkovito si lahko pri tem pomagamo z lutko otroka v naravni velikosti. Ko pestujemo lutko, naj pes ne skače in se ne vzpenja. Ko obmiruje, njegovo radovednost potešimo tako, da mu dovolimo, da lutko mirno povoha in si jo oz blizu ogleda. Lizanja lutke ne dovolimo. Med tem ko mirno ovohava lutko, ga nagrajujemo s priboljški. Ne dovolimo nikakršne vsiljivosti – kakor hitro se pes preveč vznemiri, se z lutko mirno umaknemo ali pa zahtevamo, naj se umakne pes. Čez čas poskusimo znova.
  • Psa navajamo tudi na otroške zvoke, vonjave, gibanje. Morda lahko dojenčkov jok ali grlene glasove posnamemo pri prijateljih in jih predvajamo psu, lahko si tudi izposodimo obleke z vonjavami po dojenčku in po vsem, kar sodi zraven. Vsakič, ko je ob tem pes miren in sproščen, ga hvalimo in nagrajujemo.
  • Seznanimo ga tudi z drugimi zvoki, ki jih bo slišal, ko bo otrok že nekoliko starejši (kričanje, cviljenje, ropot igrač, …), navadimo ga na sunkovite premike, mahanje z rokami, metanje igračk (ki se jih pes ne sme dotakniti!), itd.
  • Ko kupimo voziček, vadimo sprehode s hojo ob praznem vozičku in ga s priboljški nagrajujemo, ko mirno hodi zraven.
  • Večkrat pojdimo v bližino vrtcev (kjer se otroci igrajo zunaj) ali otroških igrišč in tam nagrajujmo psa za mirnost v taki razdalji, kjer ga otroški živžav še ne vznemiri. Razdalja, kjer na otroke ne bo reagiral, bo počasi vse manjša, sčasoma se zanje sploh ne bo več zmenil.
  • Nekateri psi ne vedo, da se iz neprijetne situacije lahko sami umaknejo, ampak pričakujejo, da se bo umaknil tisti ali tisto, ki jim povzroča neprijetne občutke. Da bi to dosegli, zarenčijo ali šavsnejo, kar v pasjem jeziku pomeni “Pojdi stran”. Če pes kdaj zarenči v otroka, je popolnoma razumljivo, da starši otroka takoj umaknemo. Vedeti pa moramo, da je pes tako dosegel kar je hotel in bo zato verjetno podobne situacije tudi v prihodnje reševal z renčanjem. Pazimo, da psa, ki zarenči na otroka, ne kregamo ali kaznujemo, saj bi lahko slabo izkušnjo povezal s prisotnostjo otroka in bi ga zaradi tega lahko začela prisotnost otroka skrbeti. Poleg tega bi lahko v prihodnje renčanje tudi opustil in takoj šavsnil.

Karmen Zahariaš

Namesto tega psa raje naučimo, da se mu v okoliščinah, ko se mu zdi, da ga otrok ogroža, ni treba braniti, ampak da se lahko on sam umakne. Dokler mu to ne bo prešlo v navado, bomo seveda otroka odstranili že takoj, ko bomo pri psu opazili prva znamenja zaskrbljenosti. Pametno pa je, da ga še pred rojstvom dojenčka naučimo, kaj pomeni “Umakni se”. Sčasoma bo spoznal, da se lahko umakne tudi sam, ne da bi mu to naročili.

Pri mlajših otrocih moramo biti še posebej pozorni in vselej budno opazovati vse njihove stike s psi, zlasti skupno igranje.Nikoli ne smemo pozabiti, da je pes žival, da stvari razume drugače kot človek in ima drugačna družabna pravila. Zato je res najbolj važno, da majhnega otroka nikoli ne pustimo samega s psom, da njuno druženje vselej aktivno nadzorujemo in posredujemo takoj, ko je treba, še bolj pa, da znamo predvideti situacije, ki bi lahko privedle do konfliktov in se jim izogniti.

Izbirate novo sedežno? Ti materiali so najbolj ‘odporni’ na dlake in kremplje

Vsi smo bili že tam: pes ne sme na nov kavč. Preprosto, kajne? Realnost pa je, da tudi če komu slučajno res uspe, da njegov kosmatinec ne uporablja naše nove sedežne, se dlake čudežno vseeno najdejo na njej.

Gospodinjstva z mačkami pa so nad prepovedmi, kam smejo in ne, hitro obupala – kar pa poleg dlak pomeni še občasno praskanje. Žamet je okosmaten, umetno usnje natrgano na prafaktorje … Katere materiale torej izbrati, da bo sedežna kar najdlje lepo ohranjena?

Že ob nakupu razmišljajmo o tem, kako bo videti določen kavč, ko bodo na njem dlake. Se bodo tako prijele, da jih bo težko očistiti? Se bodo kremplji takoj poznali ali bodo praske neznantne? Bo začela prevleka razpadati ob prvih stikih z ‘nohtki’? Pomislimo tudi na možnost madežev – umazane tačke, slina in še kaj – naj bo material čim bolj preprost za čiščenje.

Zanimiv nasvet strokovnjakov je, da izberemo vzorčaste materiale, saj najbolje skrijejo dlake. Še posebej če je glavna barva podobna barvi dlake našega ljubljenčka. Tkanina z meliranim vzorcem npr. je videti idealna izbira, a velikokrat so niti v tkanini prepletene tako, da se bodo vanjo zapletle tudi dlake, zaradi česar bo čiščenje zelo oteženo.

Mikrotkanina je zaradi tega primernejša izbira, pa čeprav morda ni tako estetska. Je pa najbolj odporna na naše štirinožce. Mačke jo po izkušnjah ne marajo preveč praskati, a tudi če jo, se ne pozna kaj dosti, saj se material zlepa ne strga, poleg tega je čiščenje relativno enostavno – največkrat kar z milom in vodo.

Tudi usnje ima svoje prednosti – je odporno na vonjave, ne privlači dlak. Če se kakšne znajdejo na usnjeni sedežni, jih preprosto obrišemo. Kaj pa praskanje? Mačkam ob sedežni postavimo praskalnik, izberemo pa kakovostno usnje, najbolje rahlo obrabljenega videza, zaradi česar ne bo čez nekaj let na prvi pogled jasno, da ni več novo.

Še ena zanimiva rešitev je, da v dnevni sobi uporabite sedežno, namenjeno zunanji uporabi. Materiali so izredno vzdržljivi in preprosti za vzdrževanje. Če ima vaš ljubljenček svoje priljubljeno mesto na vaši sedežni, se splača vsaj njegov del obleči v prevleko iz takšnega materiala.

In katerim materialom se raje izognemo? Žametu, volni, lanu, svili in kombinacijam the tkanin z umetnimi vlakni.

Še vedno pa nam ostane najpreprostejša rešitev: čez zofo pogrnemo ‘dekco’!

Vedno več zanimanja za najem ‘sprehajalca psov’

»V zadnjih letih se je pokazalo večje zanimanje za sprehajanje psov, saj si vodniki psov želijo, da ima njihov štirinožec kakovostno zapolnjen dan, da obnavlja pridobljena znanja, ki jih je osvojil med šolanjem, in da je v dobri fizični kondiciji.«

Tako ugotavlja Alenka Gorjan, naša sogovornica, ki se že več kot osem let ukvarja s poučevanjem psov in njihovih vodnikov (v okviru pasje šole Blazno blatno v Novi Gorici).

foto: Neja Česnik

Na naše vprašanje, kakšen mora biti dober oskrbovalec psov na domu in njihov sprehajalec in kako se mora s psi povezati, da so na koncu zadovoljni vsi, Alenka Gorjan brez pomislekov odgovarja: »Dober sprehajalec psov mora imeti kondicijo. No, šalo na stran, vsekakor mora imeti kinološko znanje, posluh za pse, poznati mora okolico, kamor bo psa peljal na sprehod, s seboj pa mora imeti tudi primerno opremo tako zase kot za psa. Dobra povezava s psom je ključna, vsekakor pa zaupanja psa ne pridobimo v trenutku, ampak ga je treba graditi. Za prve sprehode si je treba vzeti dovolj časa, dobro je začeti sprehod v za psa poznanem okolju,« pravi.

Sama se, preden spozna pasjega kandidata za sprehajanje, najprej dogovori za informativni obisk z njegovim lastnikom. »Tako spoznam domovanje psa, njegovo bližnjo okolico. Eden od namenov informativnega obiska je tudi, da izvem čim več informacij o samem psu. Naj naštejem le nekaj pomembnejših točk: stopnja šolanja, socializiranost, različne navade, prehrana, urnik. Obisk zaključim s krajšim sprehodom, da se s psom spoznava.«

Psov z vedenjskimi težavami ne pelje na sprehod, a sočasno priznava, da je odstotek zavrnjenih psov res minimalen. »V vseh letih delovanja sem zavrnila le enega psa, saj je bilo preveč dejavnikov, ki so mu povzročali stres,« poudarja.

Lastniki psov, ki se odločajo za sprehajanje in oskrbo na domu svojih štirinožcev, so si po njenih besedah precej različni. »Nekateri odhajajo na počitnice, drugi želijo, da ima pes med njihovim delovnikom opravljen kakovosten sprehod. Skupno jim je, da želijo omogočiti svojemu štirinožcu kakovostno dejavnost med njihovo odsotnostjo,« ugotavlja.

Sicer pa pri sprehajanju psov največ poudarka nameni rekreaciji psa. »Sprehod mora biti primerno dolg in razgiban, saj je cilj, da bo pes, ko se vrne domov, miren, da bo opravil svoje psihofizične potrebe. Sprehajanje več psov naenkrat je predvsem odvisno od lastnikov psov. Če želijo, da ima njihov pes na sprehodu družbo, jim to zagotovim. Velikokrat pa želijo lastniki, ki imajo v enem gospodinjstvu več psov, da se psom posvetim individualno in opravim ločene sprehode,« priznava Alenka Gorjan.

In kaj zanjo pomeni kakovosten pasji sprehod? »Kakovosten pasji sprehod zame ni samo gibanje, ampak sodelovanje s psom, prav tako pomembno je razgibati pasje tačke kot možgane. Glede na informacije, ki jih pridobim na informativnem srečanju, sestavim za psa sprehod, ki bo primerne dolžine in težavnosti. Vseboval bo tudi miselne vaje, ki jih pes pozna, na primer vaje poslušnosti, trike in igro z njegovo najljubšo igračo.«

Katja Željan (celoten članek je objavljen v aktualni številki revije Moj pes/avgust 2019)

10 neželenih pasjih vedenj in kako ukrepati

Psi so živa bitja in ne roboti, ki bi jih lahko programirali. Prav tako niso ljudje in imajo svoj način komunikacije in razumevanja situacije.

Zato se je pri vsakem neželenem vedenju treba vprašati, zakaj to počne. Tokrat o najbolj pogostih vedenjskih težavah in kako jih omiliti.

1. Uničevanje stvari

To je eno od zelo pogostih neželenih vedenj pri naših psih. Večinoma je tudi ena od prvih težav, s katerimi se srečamo, ko pride v hišo mladiček. Pasji mladiči spoznavajo svet tudi s pomočjo ust in – še posebej, ko menjajo zobe – grizejo vse, kar dosežejo. Težavo najlažje rešimo tako, da pospravimo vse predmete, ki jih lahko psiček doseže. V zameno mu ponudimo različne žvečilke – igrače iz trše gume, prave ali umetne kosti, …

2. Skakanje pri ljudeh

Psi skačejo po ljudeh, ko so navdušeni, ko nas želijo pozdraviti ali ko želijo zgolj malce pozornosti. Če ne želimo, da bi pes skakal po nas, mu ne namenimo nobene pozornosti. Najlaže je, da že mladiča naučimo, kako bo deležen naše pozornosti in na kakšen način naj nas pozdravlja.

3. Lajanje

Tako kot ljudje tudi psi komunicirajo s svojim glasom – lajajo v različnih situacijah, z različnim namenom. Kako se lotimo odvajanja lajanja, je odvisno od razloga, zakaj pes laja. Načeloma pa se poslužujemo tehnik, kjer to vedenje ali ignoriramo, ali psu preusmerimo pozornost nekam drugam. Priporočljivo je tudi, da psa naučimo odzivanja na povelje, s katerim mu ukažemo, da naj bo tiho.

4. Vlečenje na povodcu

Vlečenje na povodcu lahko sprehode naredi zelo naporne, pa tudi nevarne. Odvajanje je dolgotrajen proces, zato je priporočljivo, da pričnemo vaditi že z mladičkom in da smo pri tem zelo dosledni. Pomagamo si lahko s kakšnimi pripomočki, ki preprečujejo vlečenje, kot je na primer t.i. protivlečna oprsnica.

5. Kopanje lukenj

Psom je prirojeno, da kopljejo luknje. Zato, da bi našli hrano, da bi shranili kost ali pač tako, za zabavo. Če je le mogoče, psom na kakšnem delu dvorišča ali vrta dovolimo, da kopljejo. Povsod drugje, pa jim kopanje prepovemo.

6. Prosjačenje za hrano

Pojavlja se v večini primerov pri psih, ki so že kdaj dobili hrano od mize, se pravi, med našim obrokom. Če psu nikoli ne dajemo ničesar od mize, ne bo imel nobene želje po prosjačenju. Pes dela stvari, ki se mu obrestujejo. Če torej ne želimo, da bi pes med našim obrokom sedel tik ob mizi in nas ”milo” gledal ter se pri tem morda tudi grdo slinil, mu preprosto nikoli ničesar ne dajmo od mize. Lahko pa psa tudi naučimo, da bo med našimi obroki ostal na svojem ležišču.

7. Napadalno vedenje

Napadalno vedenje je lahko zelo moteče – pes je lahko napadalen do sovrstnikov, do drugih živali ali pa do ljudi. Pes lahko renči oz. grozi ker ga je strah ali pa zato, ker želi uveljavljati svojo voljo, lahko čuva hrano, igračko ali svoje ležišče, renči lahko na tujce, ker čuva svojo družino … Najbolj priporočljivo je tovrstno vedenje odpravljati s pomočjo strokovnjaka.

8. Valjanje po nesnagi

Psi se zelo radi povaljajo po različni nesnagi, ki ima zanje prijeten in vabljiv vonj. Če želimo psu to preprečiti, ga moramo imeti povsem pod nadzorom, torej na povodcu oz. stalno na očeh. Če opazimo, da se hoče povaljati, mu to preprečimo z odločnim ”ne!”. Če nas upošteva, ga pohvalimo in nagradimo.

9. Pes krade hrano

Zelo požrešen pes bo naredil vse, da bi prišel do hrane, tudi če to pomeni, da jo ukrade s kuhinjskega pulta ali jo na sprehodu pobere s tal. Tudi pri odvajanju tega vedenja, moramo imeti psa na očeh. Če psa zalotimo, da skuša ukrasti hrano, to preprečimo z odločnim ”ne smeš!” Pomembno je, da psu nikoli ne uspe ukrasti hrane – tako bo ugotovil, da se mu njegovo vedenje ne obrestuje in ga bo sam prekinil.

10. Sobna nečistoča

To pomeni, da se pes svoje potrebe opravlja prosto po stanovanju. S to težavo se ponavadi srečamo pri mladičih. Pri navajanju na sobno čistočo je pomembno, da smo kar se da pozorni na mladička in ga takoj, ko nakaže, da ga tišči, odnesemo na prosto. Po opravljeni potrebi ga vedno prisrčno pohvalimo in nagradimo. Pes se bo tako navadil, kje naj opravlja potrebo in bo verjetno tudi zelo nedvoumno pokazal, ko bo moral ven.

Nuša Pečnik

Noben pes ne bi smel biti sam, ko pride njegova ura

Veterinar iz veterinarske bolnišnice v Južni Afriki je zapisal čustveno izpoved o tem, zakaj noben pes ne bi smel biti sam, ko ga uspavajo.

”Celo življenje ste bili središče njegovega sveta. Nekaj najtežjega je, ko je treba psa uspavati. Toda prosim vas, ne pustite ga samega v teh trenutkih.”

Po nekaterih podatkih naj bi 90 % pasjih lastnikov počakalo pred vrati, ko pripelje psa na uspavanje. Tako pes, kot pravi veterinar, v zadnjih trenutkih begajoče gleda po sobi in išče svojega človeka.

Za to, da ljudje največkrat ne zmorejo biti ob svojem psu v njegovih zadnjih trenutkuh je najbolj pogosto kriv strah, kaj se bo zgodilo. Veterinarji zato svetujejo, da se že prej pogovorimo z njimi, povprašamo o samem postopku, kako bo potekalo, kaj se bo zgodilo in se poskušamo zares čim bolj psihično pripraviti – pri tem so najboljša psihična opora prav veterinarji.

Pes je najbolj učinkovit čuvaj v hiši, ne na verigi

Pomemben razlog, da so naši davni predniki udomačili psa, so bile njegove čuvajske lastnosti. Z laježem je namreč opozoril na približevanje nevarnih divjih živali, tujih ljudi …

… in če je bilo treba, je nepovabljene pregnal tudi z napadom. Še danes mnogi, ki imajo pse na verigah ali kletkah svoje početje razlagajo z dejstvom, da gre za psa čuvaja. A strokovnjaki, ki se ukvarjajo z varnostjo, odsvetujejo uporabo psov za čuvanje v ograjenih prostorih, pesjaku ali na verigi.

Takšen način čuvanja namreč ni učinkovit, saj namreč lahko nepridipravi s sodobnimi sredstvi psa začasno onemogočijo ali pa ga celo pokončajo.

Pes bo naše imetje najbolj učinkovito varoval, če ga bomo imeli v hiši oz. v prostoru. Ko namreč vlomilci in drugi nepridipravi izbirajo kraj svojega kriminalnega dejanja, se izognejo hišam oz. objektov, ki imajo psa v notranjosti. Ne glede na njegovo velikost ali pasmo, pes bo v vsakem primeru pričel lajati in opozarjati na nevarnost. Ponavadi že tedaj, ko se bodo vlomilci objektu šele približevali.

Pes v hiši je izvrstno preventivno sredstvo, je pa na tem mestu treba poudariti, da obstajajo tudi psi, ki sploh niso čuvaji in ki bi vlomilce prijazno pozdravili kot kakšnega starega prijatelja. Če je vaš namen imeti psa, ki bi tudi opravljal čuvajsko vlogo, je torej dobro o izbiri razmisliti že pred nakupom.

Zakaj pes laja in kako mu pomagati

Lajež je eno od naravnih in prirojenih pasjih vedenj. Nekoč je bila pri psih to zelo cenjena lastnost, saj so z laježem opozarjali na morebitne nevarnosti, med preganjanjem divjadi so lovcem sporočali, kje se nahajajo …

Danes je lajež marsikdaj problem. Čeprav so nekatere pasme bolj nagnjene k temu vedenju, je v večini primerov določen razlog, ki je psa v določenem trenutku spodbudil k lajanju.

  • Lajanje zaradi strahu

Pogost vzrok laježa je strah. Pes se lahko v določenih okoliščinah počuti neugodno, je prestrašen in želi nevarnost odgnati z lajanjem.

  • Varovanje teritorija

Psi ponavadi pričnejo lajati, ko v hišo vstopi neznana oseba ali ko zaslišijo hišni zvonec. To je bila nekoč zelo zaželena lastnost, danes pa je nasprotno.

  • Izsiljevanje pozornosti

Še zlasti bolj živahni psi želijo imeti našo pozornost in kaj hitro se naučijo, da jo lahko dobijo z laježem. S tem ko mu to vedenje prepovedujemo, pravzaprav njegovo vedenje potrjujemo, pes je dosegel svoje in je zadovoljen.

  • Ločitvena tesnoba

Če pes ne želi biti sam, lahko to začne sporočati z glasnim laježem ali celo s tuljenjem. To je lahko razvada, lahko pa posledica takoimenovane ločitvene tesnobe. Psi z oglašanjem sporočajo, da so osamljeni, se slabo počutijo in želijo imeti družbo.

Ko ugotovimo vzrok, se lahko lotimo odpravljanja neželenega vedenja:

Ignoriranje: naporna tehnika, ki zahteva vztrajnost in doslednost. Pes bo namreč vsak naš odziv na svoje lajanje razumel kot nagrado oz. potrjevanje svojega vedenja.

Odstranjevanje motiva: To metodo uporabljamo pri izredno teritorialnih psih. Vnemo po varovanju teritorija odpravimo tako, da mu onemogočimo pogled na mimoidoče.

Preusmerjanje pozornosti: Manjši psi se pogosto zaradi slabih izkušenj bojijo večjih psov, kar izražajo z lajanjem. Poskusimo z metodo preusmerjanja pozornosti. Ko bo naš kuža zagledal večjega psa, mu ponudimo okusen priboljšek. Na tak način bomo psa naučili, da srečanjem z večjim psom ne pomeni grožnje, ampak nekaj prijetnega.

 Odzivanje na ukaz ”Tiho!”: Če želimo psa odvaditi motečega lajanja, ga najprej naučimo, da bo lajal na ukaz. Ko bomo to dosegli, ga pričnemo učiti, da bo na povelje ”Tiho” prenehal z lajanjem. Morda se sliši malce čudno, a deluje.