Vedno več pasjih skrbnikov se odloči za upepelitev svojega ljubljenčka, ko pride čas za slovo

Ko pride čas za slovo, imajo pasji skrbniki več možnosti. Ena izmed njih je upepelitev. Ta možnost se je v zadnjih letih precej razvila.

Po besedah ponudnikov (pri nas sta dva) je tudi vedno več povpraševanja v tej smeri.

Prva in tudi edina upepeljevalnica za hišne ljubljenčke v Sloveniji je Večno zavetišče, ki je začelo delovati decembra 2014. Je v Pomurju, v občini Apače. Tanji Škorjanc se je ideja o upepeljevalnici porodila že leta prej, v času, ko se je sama poslavljala od svojega psa. Kot pravi, je bila upepeljevalnica med lastniki hišnih ljubljenčkov pozitivno sprejeta in vsako leto delovanja opaža porast povpraševanja in odločanja za upepelitev. Za to možnost se po njenih besedah odločajo ljudje z visoko osebno noto, ki jim hišni ljubljenček predstavlja pomemben člen v življenju.

»Dostojno slovo pomaga pri žalovanju in bolečini ob izgubi. Ljudje smo različni, nekaterim imeti žaro doma ali narediti pokop, raztros in jim to pomeni zaključek nekega življenjskega obdobja. Nekaterim pa je to področje še neznano in tuje,« pravi Škorjančeva.

Že od leta 2009 pa storitev upepeljevanja ponujajo tudi v podjetju Cremona, ki sicer v Sloveniji nima svojega obrata, imajo pa partnerski obrat v Avstriji, kamor vozijo živali na upepelitev. Tudi tukaj nam povedo, da je ozaveščenost na tem področju vedno večja, tudi zaradi veterinarjev, ki to možnost predstavijo lastnikom živali.

Kateri pa so največkrat razlogi, da se nekdo odloči za upepelitev? »Ljudje želijo imeti svojo žival blizu tudi po smrti, želijo vedeti, na katerem mestu je, kako se je njena zgodba zaključila. Ne zdi se jim sprejemljivo, da se žival, ki je njihov družinski član, predela v kostno moko, da postane brezplačna surovina za industrijo,« je jasen David Žargi iz Cremone. Kot nam še pove, jih večina lastnikov kontaktira, še preden nastopi smrt psa in se pozanimajo o vsem potrebnem.

Večina ljudi žaro s pepelom prevzame pri njih, potem jo hranijo doma ali jo zakopljejo na vrtu. V ponudbi imajo tudi množično upepelitev, pepel se hrani v skupni grobnici v Gradcu, vendar se za to odloči le malo pasjih skrbnikov.

Cena upepelitve pri njih se stopnjuje po teži in sega od 72 pa do 396 evrov, dodatni stroški pa so še žara in drugi spominski predmeti. Za konec Žargi poudari, da vedno zagotovijo 100-odstotno sledenje vsakega posameznega postopka. Za vsako žival hranijo posnetek, da lahko stranka vidi, da je pepel resnično njihov.

Špela Šimenc

Kateri so najbolj tihi psi

Pse velikokrat povezujemo z laježem, pa vendar obstajajo pasme psov, ki jih skoraj nikoli ni slišati lajati, in pasme psov, ki so zelo glasne. Kateri so najbolj tihi psi?

Pasji lajež ima različne vzroke: največkrat psi lajajo zato, da bi lastnike opozorili na vsiljivce ali napovedali goste v hiši, včasih pa z laježem prosijo za pomoč. In seveda so tudi primeri, ko psi z lajanjem opozorijo na prisotnost druge živali, še zlasti mačke, veverice ali zajca.

Čeprav večina ljudi svojega najzvestejšega prijatelja ne izbere po tem, ali veliko laja ali ne, pa najbrž nihče ni ravno navdušen, če je pes nadvse glasen in če se nad njim pritožujejo še sosedje…

Če si ob sebi želite ‘tihega’ psa, naj vam nanizamo nekaj predlogov:

  • Basenji: Ta stara pasma psov je idealna za vse, ki si želite psa, ki ne laja. Nenazadnje gre za pasmo, ki edina ni sposobna lajati.

  • Greyhound: Ta pasma je presenetljivo dobra alternativa za vse, ki živite v stanovanjih. Čeprav gre za veliko in hitro pasmo, nadvse radi (tiho) poležujejo na kavču.

  • Francoski buldog: Njegova priljubljenost strmo narašča, saj gre za majhno, prijazno in tiho pasmo, ki jo bodo oboževali ljudje, ki živijo v manjšem prostoru.

  • Šinuk (Chinook): Gre za nadvse redko pasmo iz ZDA, ki je primerna za vse, ki se radi ukvarjate s pasjimi športi, a ob sebi ne želite glasnega psa.

  • Bulmastif: Pasma je sicer velika, a je hkrati tudi tiha in mirna družba. Toda pozor: zunaj niso ravno najboljša družba za introvertirane ljudi.

Katja Željan

Tudi invalidni psi lahko živijo kakovostno in srečno življenje

Invalidni psi lahko živijo kakovostno in srečno življenje. To potrjujejo številni pasji lastniki, ki si z njimi delijo življenje.

O tem, kje je meja in do kdaj invalidnega psa ohranjati pri življenju, smo že pisali tukaj. Kakovost življenja invalidnega psa je lahko zelo visoka, če ima lastnike, ki so pripravljeni poskrbeti zanj. In če seveda kuža kaže voljo do življenja in ne trpi.

Invalidnost je zelo širok pojem in lahko zajema vse – od omejitve gibanja do drugih prirojenih ali pridobljenih napak. »Kar nekaj psov se rodi s prirojenimi napakami, ki so včasih operabilne oz. revberzibilne, včasih pa ne. Nekatere pasme psov so po mnenju veterinarjev že same po sebi invalidne, saj vzreja teh pasem narekuje, da imajo psi spremenjena na primer dihala, gibala ali ne nazadnje dlako oziroma kožo do te mere, da je njihovo vsakdanje življenje do neke mere invalidno,« izpostavi dr. Tina Roškar, dr. vet. med., spec. medicine psov in mačk.

Psi se večinoma hitro prilagodijo

»V primeru invalidnosti zaradi poškodbe gibal, pa je po mojem mnenju in izkušnjah vse odvisno od narave in volje psa ter njegovega lastnika,« meni Tina Roškar. Pravi, da nekateri psi invalidnost in omejeno gibanje zelo dobro sprejmejo, da pa zahteva nega in terapija takšnih živali veliko časa, volje in denarja lastnikov. »Pravkar zdravimo psičko, ki ji je vlak odrezal prednjo nogo. Že kmalu po operaciji je skoraj nemoteno hodila po treh nogah. Doma se je zapodila za mačko. Psički, ki jo po poškodbi hrbtenice spremljamo že več kot leto, lastnica omogoča skoraj enako življenje kot prej. Druga stranka je posvojila dva psa iz kitajskih zavetišč in oba sta na vozičku. Živita precej normalno, treba pa jima je večkrat dnevno prazniti mehur in črevo,« našteje sogovornica. Doda, da je pri takšnih psih smiselno vztrajati, saj nam pokažejo voljo do življenja, pa čeprav je njihovo gibanje omejeno.

Pes brez noge je lahko še vedno srečen pes

Kaj torej lahko pričakujejo lastniki invalidnega psa in kako mu lahko omogočijo kakovostno življenje? »To je odvisno od vrste invalidnosti,« odgovarja doc. dr. Darja Pavlin, dr. vet. med., s Klinike za kirurgijo in male živali na Veterinarski fakulteti Univerze v Ljubljani. »Pes, ki je izgubil eno nogo, lahko brez težav živi povsem normalno življenje (ki sicer ne vključuje izvajanje določenih športnih aktivnosti), če ima vse ostale tri noge funkcionalne – da so sposobne nositi njegovo težo, da torej nima hudega kroničnega artritisa in podobnih obolenj,« pravi Pavlinova. Doda, da lahko tudi psi z večjimi ortopedskimi ali nevrološkimi poškodbami (tisti, ki imajo na primer funkcionalni samo dve nogi) živijo precej kakovostno življenje, zlasti s pomočjo sodobnih pripomočkov, kot so vozički, prostetične okončine in podobno. »Če govorimo o taki vrsti invalidnosti, potem je zelo pomemben vidik pri psih to, ali so nevrološko sposobni opravljati potrebo – pogosto taki psi ne čutijo mehurja in jim morajo lastniki pomagati s stiskanjem mehurja (tega se morajo torej priučiti), z odvajali in podobno. Pomembno je tudi, da žival ne dobi preležanin ali poškodb, da zaradi tega, ker vleče za sabo nogo po tleh, ne pride do hujših poškodb, okužb …,« našteje sogovornica.

Andreja Šalamun (del prispevka, ki je bil v celoti objavljen v reviji Moj pes)

Ko v dom pride nov pasji mladiček

Ko v dom pride nov pasji mladiček, običajno sledi obdobje rahle zmedenosti,saj nismo povsem prepričani, kje začeti. Prispeli smo domov, kaj pa sedaj?

Če smo psa kupili od odgovornega vzreditelja, nas je ta že seznanil z kupom informacij in nam morda tudi pisno dal navodila, kako se rokovati s pasjim mladičkom. Pa vendar se teorija vedno razlikuje od prakse.

Veliko lažje nam bo, če bomo stvari, kot so hrana, oprema za sprehode, pripomočki za nego, transport … nakupili že pred prihodom mladička.

Dajmo mladičku čas, da se privadi na novo okolje.

Seveda smo ob novem mladičku vsi družinski člani navdušeni in bi radi mladička ves čas ljubkovali in se z njim ukvarjali, pa vendar se moramo zavedati, da je to pasji dojenček, ki prav tako potrebuje počitek in čas, da se privadi na novo okolje. Sploh če je kuža posvojen in ima kakšne slabe izkušnje, je ključnega pomena, da vanj ne silimo. V vsakem primeru se usedemo na tla na njegovo višino in čakamo, da mladiček sam pokaže interes za nas. Če sploh ne želi opravka z nami se umaknimo in počnimo stvari po svoje, vmes mu lahko ponudimo obrok hrane, ki jo je bil vajen že od prej, da ne bo prebavnih težav. Lahko mu nastavljamo na tla brikete, ki vodijo do nas in ga pobožajmo, če sam pokaže interes. Prve dni naj mladiček spi ob naši postelji v svojem ležišču na tleh, saj bo zanj ločitev od mame, bratcev in sestric že tako dovolj stresna. Seveda je za psa najbolje, če ima ves čas dostop do svojega krdela, torej do nas. To ni pomembno samo v obdobju mladička, pač pa tudi v odrasli dobi.

Navajanje na sobno čistočo

Zlato pravilo je, da mladički lulajo na približno dve uri oziroma po vsakem igranju, pitju, hranjenju, spanju. Okvirno lahko mladiček zadrži potrebo glede na število mesecev starosti. Pomembno je, da se približno ravnamo po tej časovnici in smo pozorni na znake, kot so hoja v krogu, ovohavanje tal, hoja sem ter tja. Kadar se nam zazdi, da mladička tišči, ga nemudoma dvignemo, nesemo na travo in rečemo »lulaj«. Če in kadar mladičku uspe opraviti potrebo zunaj, ga iskreno pohvalimo in nagradimo. Nesreče se bodo dogajale in so neizbežne, mladički namreč še nimajo dovolj razvitih mišic in zaradi tega ne morejo zadržati dolgo časa. Če se ponesreči, lahko rečemo odločen »ne« in mladička kljub temu nesemo na primerno mesto zunaj in rečemo »lulaj«. Kmalu bo že povezal. Tukaj sta tako kot pri vseh stvareh pomembna potrpežljivost in doslednost.

Učenje novih stvari

Učenje naj bo postopno, vendar začnimo takoj, ko mladička dobimo, oziroma, ko se vsaj malo sprosti v svojem novem domu. Takoj postavimo pravila in meje, ki jih želimo, da jih mladiček in ostali člani družine upoštevajo. Pravila naj bodo taka, ki bodo veljala ves čas, ne samo v fazi mladička. Ne želimo si namreč zmedenega psa, ki smo mu , dokler je bil mladiček, dovolili, da skače po nas in nas grize, kasneje pa smo se odločili vse to prepovedati. Dokler je pes še mladiček je vse prisrčno, zato marsikdo niti ne pomisli, da bo nekoč majhen psiček zrasel v velikega psa, takrat pa bodo stvari, ki so zdaj prisrčne nezaželene in morda tudi nevarne. Če tako na primer ne želimo psa, ki vleče na povodcu, ga začnimo učiti pravilne hoje že od majhnega.

Začnemo graditi na odnosu

Mladička bomo najhitreje navadili nase, če se bomo z njim veliko ukvarjali, ga učili zabavnih stvari, se z njim igrali, iskali skupne interese, iskali psičkove talente in s tem zaposlili njegove možgane. Številne raziskave pa dokazujejo, da se s psom ljudje največ povežemo tudi skozi sprehode, če le te znamo narediti psu zanimive in zabavne. Seveda pa mora biti pes na sprehodu vodljiv, drugače bo sprehod le še dodatno obvezno opravilo in stres.

Vaje naj bodo kratke in usmerjene tako, da bo kuža uspešen

Mladički se hitro utrudijo, naveličajo in izgubijo koncentracijo. Zatorej če učimo mladička na primer »sedi« ponovimo vajo le nekajkrat, najbolje da ponavljamo večkrat dnevno po par minut naenkrat. Izrednega pomena je tudi, da vaje nastavljamo tako, da bo kuža uspešen, saj mu bomo s tem krepili željo po delu z nami.

Obisk pasje šole je odlična izbira

V pasji šoli se bo mladiček naučil primerne igre, socializacije z drugimi mladički in interakcije z ljudmi. Inštruktor pa nam bo pokazal, kako se v praksi stvarem streže.

Socializacija je ključnega pomena

Kar si želimo od odraslega psa – vse to se prične graditi, ko je naš štirinožec še mladiček. Ključ do vzgojenega, dobro socializiranega psa je, da ga navadimo na okolico in vse, kar sodi vanjo. Mladička je potrebno začeti navajati na ljudi, na druge živali, na vožnjo v avtu, na nego, na potovanja …

Več pozitivnih izkušenj, kot bo imel kot mlad pes, bolje je. Marsikateri pes se boji kolesarjev, invalidskih vozičkov, drsečih površin, zato psa navajajmo tudi na zanj stresne situacije in stvari.

Anja Kosi

Navajanje psa na sobno kletko oz. hišni boks

Če psa primerno in predvsem pravilno navajamo in mu predstavimo boks kot nekaj pozitivnega, bo to slej ko prej to postalo njegovo varno zatočišče.

Boks postane za psa nekakšen »brlog«, kamor se bo rad umaknil. Psi so od volkov podedovali težnjo po tem, da iščejo varno zatočišče v smislu brloga, radi imajo da jih nekaj ščiti od zgoraj in od strani.

Kaj je cilj boksa?

Cilj sobne kletke oziroma hišnega boksa naj bo ravno to, da se bo pes imel nekam za umakniti. Pa tudi, da bomo psa in naše stanovanje v času naše odsotnosti zavarovali in preprečili morebitne nevarnosti, ki prežijo na psa, kadar uničuje ali požre kaj škodljivega ali celo strupenega. Če imamo mladička, ga s pomočjo boksa tudi lažje navadimo na sobno čistočo, saj psi praviloma ne opravljajo potrebe tam, kjer spijo. Psu z pomočjo boksa preprečimo, da se navadi na določene neželene vzorce in imamo nad njim večji nadzor, kadar nas ni doma ali se z njim ne moremo ukvarjati.

Pomembno je, da boks ni prevelik, pa tudi ne premajhen. Velik naj bo ravno toliko, da se pes lahko v njem obrne, normalno vstaja in ulega. Če bo boks prevelik, bo mladiček opravljal potrebo v kotu.

V boksu se naj godijo zgolj dobre in pozitivne stvari

Psa postopoma navajamo na boks tako, da mu v boks mečemo brikete ali priboljške in mu pustimo, da gre sam v notranjost kletke. Vzemimo si čas in nikar ne hitimo. V boksu naj bo pes deležen izjemnih poslastic, igrač, crkljanja. Lahko mu damo kakšno mesnato kost ali priboljšek za žvečenje, ki ga bo lahko grizel dalj časa. V času uvajanja vrat kletke še ne zapirajmo oz. naj bodo vrata ves čas odprta, dokler ne presodimo, da pes sam in rad hodi vanj.

Seveda je izjemno pomembno, da pes ni cele dneve zaprt (to vsekakor ni namen boksa!) in je deležen vsakodnevnega ukvarjanja, sprehodov, igre in ostale interakcije z okolico.

Anja Kosi

Sara in njena psička Flora

Ko sem prvič videla Floro je bila grozno prestrašena in nesamozavestna psička, v prejšnjem domu očitno ni imela primarne socializacije.

Sara je bila takrat velikokrat v dvomih glede svoje odločitve, vendar nad to majhno psičko ni nikoli obupala. Flora, kot jo kličemo, je dobila ime po latinski besedi in pomeni roža.

Svoji družini in znancem je ta majhna psička obogatila življenje in osrečuje vse nas, ki jo poznamo in jo imamo radi. V Sarino življenje je Flora prišla po tragični izgubi Sarine prejšnje psičke Qeenie. Med globokim žalovanjem je Sara sklenila, da brez psa pač ni enako in tako je v njeno življenje prišla Flora.

Iz nesamozavestne psičke je Sari uspelo s vztrajnostjo in potrpežljivostjo doseči, da je Flora sedaj bolj prepričana vase in zelo lepo vzgojena. Sara pravi, da včasih kar pozabi na njeno prisotnost, saj je tako umirjena in pridna.

Flora je postala Sarina senca, praktično vse počneta skupaj. Kjer vidimo Saro vemo, da Flora ne more biti daleč. Ta mala psička ji je tako prirasla k srcu, da jo jemlje povsod s seboj, tudi na morje in daljše pohode po naravi.

Flora je resnično velik pes v majhnem telesu, ima svoj karakter in jaz. Ko je to potrebno, se zna postaviti zase, drugače je pa zelo mirnega in nežnega značaja. Izjemno dobro se razume tudi z mucami in drugimi psi.

Foto: ANJA KOSI

Sara opisuje, da jo Flora rešuje in ji pomaga pri izzivih, ki jih prinaša življenje. Prepričana je namreč, da brez Flore ne bi bilo lahko. V Flori, ki ji nudi uteho, vidi upanje in razlog za borbo tudi, ko ima razlog za obup. Neverjetno je, kako ti lahko eno tako majhno bitje nudi srečo in vero v življenju.

Foto: ANJA KOSI

Sari vedno govorim, kako sta lahko vzor vsem skrbnikom majhnih psov, saj s svojo prisotnostjo vplivata na okolico in sta dokaz, da so lahko tudi majhni psi zelo vzgojeni, če se skrbniki z njimi dovolj ukvarjamo in jih pravilno socializiramo. Sara ni Flore nikoli dvigovala v naročje in skrivala pred svetom, namesto tega ji je vsakodnevno vlivala pogum, da se sooči z ljudmi in drugimi psi, ki se jih je na začetku tako zelo bala. Spremljati njuno zgodbo je nekaj čudovitega.

Anja Kosi

Kako izbrati pravega psa za naše življenje?

Tako, kot se med seboj razlikujemo ljudje, enako velja za naše štirinožne prijatelje. Kako izbrati pravega psa za naše življenje?

Nekateri so bolj primerni za denimo družine z otroci, nekateri se pa bolje vključijo v bolj umirjeno življenje z izključno odraslimi ljudmi.

Potem imamo pse, ki se odlično ujamejo s vsemi živalmi in tiste, ki se bolje obnesejo v gospodinjstvu, kjer so eni in edini. Prav tako si psa lahko izberemo glede na našo aktivnost. Če smo sami zelo aktivni in preživljamo prosti čas v naravi in se udeležujemo različnih dejavnosti, bi nam morda bolj odgovarjal pripadnik katere od delovnih, športnih in lovskih pasem. Če pa naš vsakdanjih izgleda tako, da se po službi radi zleknemo na kavč in imamo bolj umirjen tempo, potem bi vsekakor veljalo pomisliti na majhne družne pse in na splošno na pse z bolj umirjenim karakterjem.

Kako torej izbrati primernega psa za naše življenje?

Sprva si moramo zastaviti nekaj vprašanj. Kakšen je naš vsakdan? Koliko časa imamo na voljo vsak dan posvetiti psu in koliko časa bo pes sam? Smo zelo aktivna oseba? Imamo družino? Druge živali? Na podlagi tega izberemo psa s primerno ravnjo energije.

Tudi naši dohodki so ključnega pomena. Treba se je zavedati, da je začetni nakup oziroma posvojnina psa šele začetek. Ko pride kuža v naš dom, se stroški šele zares začnejo.

Ne smemo pozabiti tudi na dlako in količino slinjenja. Če nas karkoli od tega moti, izberemo psa z manj dlake in psa, ki se ne slini pretirano. Če nas motijo glasni psi, si ne bomo omislili pasem, ki so znane po svoji vokalnosti. Vprašajmo se tudi, za kakšen namen želimo psa – ali želimo prijaznega sopotnika, ali psa ki bi s svojo prisotnostjo odganjal tujce? Bi se morda želeli udeležiti kakšnih tekmovanj, tečajev? Koliko izkušenj zares imamo s psi in če jih nimamo nič, ali smo se pripravljeni učiti ter morda poiskati pomoč, če sami ne bomo zmogli?

Želimo svojeglavega psa, ki nam bo predstavljal izziv ali pa bi se raje zadovoljili s kakšnim lažje vodljivim psom ?

Tudi velikost igra pomembno vlogo, saj večji pes zavzame več prostora, stroški so večji, morda bomo celo morali kupiti večji avto.

Psa se nikoli ne kupuje samo otrokom! Na koncu bo skrb padla na nas, zato se mora za nakup psa  strinjati vsa družina.

Tudi spol igra pomembno vlogo

Navadno velja, da je vsak pes edinstven, zato spodaj navedeni podatki ne veljajo nujno za vsakega psa. Moramo se zavedati, da so med njimi razlike, ki niso odvisne zgolj od spola, zato ni moč posploševati.

Nekatere psičke so po naravi lažje vodljive, bolj spokojne in nežne, več jim pomeni vodnik kot vohljanje in označevanje teritorija. Samčki so večji, močnejši, okolica jih bolj zanima … Oboji imajo težave ob gonitvah, samci čez vso leto, oziroma vsakokrat, ko zavohajo gonečo se psičko. Samičke pa vsakoletno krvavijo, takrat je potrebno zagotoviti večjo varnost psički, saj bo nedvomno zelo zanimiva za potencialne snubce in če se želimo izogniti težavam, moramo psičko v času gonitve skrbno paziti ali sterilizirati. Samci radi uhajajo in vse storijo, da pridejo do samičke, ki se goni, zato je potrebno paziti tudi na njih.

Vedno pa je na mestu tudi vprašanje, ali se bomo odločili za pasemskega mladička ali morda za psa, ki na svojega človeka čaka v zavetišču. O tem si lahko več preberete tukaj.

Anja Kosi

Izbira psa: pasemski ali mešanček?

Izbira psa je izjemno pomembna. Ko se odločamo za novega štirinožca, se veliko ljudi najprej vpraša – bo pasemski, ali bomo dom ponudili mešančku?

Mešančki so unikatni, vseh barv in velikosti. Njihov karakter je loterija, ne vemo, kaj pričakovati, koliko in kaj bo podedoval od prednikov. O vsem tem lahko zgolj sklepamo po starših, če jih vidimo.

Lahko jih rešimo s ceste, posvojimo … Lahko so čudoviti spremljevalci in zvesti sopotniki. Prednost pri posvojitvi mešančka je ravno njihova raznolikost in občutno nižja cena. Prav tako naredimo nekaj dobrega, če takšnemu kužku ponudimo svoj dom in brezpogojno ljubezen.

Pasemski psi pa so tisti z rodovnikom. To so psi, ki se jih načrtno vzreja iz generacije v generacijo, da bi ohranili neke lastnosti. Rodovnik je dokaz, da je pes res pripadnik določene pasme. Na tem rojstnem listu (rodovnik ali družinsko drevo)  so podatki o prednikih in njihovem zdravstvenem stanju. Prav to je prednost nakupa pasemskega psa, saj se lahko bolje pozanimamo o sami pasmi, njenih karakteristikah, potrebah, videzu, zdravstvenem stanju prednikov in imamo nekakšne smernice za naprej.

Kadar gremo na ogled legla, povprašajmo vzreditelja o karakterju staršev in prosimo, da nam pomaga zbrati mladička glede na naše potrebe in pričakovanja. Pomembno je, da se naša energija sklada z energijo našega potencialnega psa. Če se odločimo za posvojitev, pa prosimo osebje v zavetišču, da nam predstavi posamezne pse in njihove karakterje. Večina zavetišč ima možnost sprehajanja izbranega psa in ograjen izpust, kjer lahko psa bolje spoznamo.

Če smo se odločili za določeno pasmo, lahko spoznamo različne predstavnike te pasme, obiščemo kakšno razstavo, govorimo z različnimi vzreditelji in se pozanimamo tako o dobrih kot slabih lastnostih pasme.

Izbira primernega psa je življenjsko pomembna odločitev, saj si bomo s tem psom delili desetletje in več. Ključnega pomena je, da res temeljito premislimo naš izbor.

Anja Kosi

Opravljanje potrebe na vrtu

Psi ponavadi opravljajo veliko potrebo na enem mestu. Če nam ustreza, da to počne na vrtu je to povsem v redu – bolje da to počne na našem kot na sosedovem vrtu.

Skrbeti pa moramo za higieno in jih redno odstranjevati.

Uriniranje na istem mestu pa seveda lahko škodljivo vpliva na travo, ki se začne sušiti. To lahko preprečimo z rednim polivanjem z vodo. S tem bomo preprečili tudi neprijeten vonj po urinu.

ap (objavljeno v reviji Moj pes)

 

Strah pred nevihtami: pomagajo naravni preparati in tudi zdravila

Letošnje poletje je imelo precej neviht, te pa so za nekatere pse zelo stresne. Ob nevihtah je grmenje tisto, ki sproži strah pri psih, tudi paniko.

Pes je lahko nemiren, nervozen, lahko celo bruha in ima drisko.

In kaj storiti v teh primerih? Kot pravi dr. vet. med. Emil Senčar, direktor Veterinarske bolnice Ptuj, naj bodo ukrepi lastnikov psov, ki imajo težave s strahom v nevihtnih dnevih, odvisni od stopnje in manifestacije strahu.

»Vsekakor je treba psa, ki izraža strah in paniko pri grmenju, zapreti v hišo oziroma stanovanje, ga pomiriti, prižgati radio ali televizijo, ki nekoliko preglasi dogajanje zunaj. Zraven tega lahko lastniki uporabijo celo paleto preparatov na naravni bazi (rastlinskega izvora), ki služijo pomirjanju psa. Osnovna sestavina omenjenih preparatov je po večini baldrijan, ki pomirjujoče deluje na ljudi in tudi na živali. Problem je le v tem, da ne deluje trenutno, kar pomeni, da je treba omenjene preparate uporabiti že nekoliko pred pričakovano nevihto oziroma neurjem,« poudarja Senčar.

To velja po njegovih besedah tudi za preparate, kot so Bachove cvetne esence, ki jih je treba dajati svojemu psu večkrat dnevno, lahko tudi mesec dni zaporedoma ali več. »Bachove kapljice ne bodo delovale, če jih bomo dali svojemu psu tik pred nevihto, učinkujejo lahko le pri dalj časa trajajočem dajanju 3 do 4-krat dnevno,« pravi.

Kot navaja, obstajajo tudi zdravila, ki jih lahko damo psu tik pred nevihto. To so zdravila, ki jih predpiše veterinar in niso v prosti prodaji. »Na razpolago so zdravila, narejena prav za živali, ali pa zdravila iz široke palete zdravil za ljudi. Tu bi opozoril, da naj lastniki ne dajejo svojim psom zdravil in pomirjeval iz domače lekarne za ljudi, saj lahko nepravilna uporaba zelo poslabša strah in paniko pri živali. Privede lahko do eksitacije živali, namesto da bi se umirila. Zdravila naj predpiše izključno veterinar,« še dodaja Emil Senčar.

Katja Željan