Surova hrana za pse: razlogi ZA in PROTI

Medtem ko v enem prispevku beremo o tem, kako je surova hrana za pse zdrava in kot taka edina biološko primerna hrana, na drugi strani naletimo na predstavnike stroke, ki postrežejo z argumenti proti.

Nekateri skrbniki tovrstnega prehranjevanja ne bi zamenjali za nič na svetu, drugi so absolutni nasprotniki. A kot običajno ima vsaka medalja dve plati.

Prednosti sveže hrane za pse so enake prednostim sveže hrane za ljudi, vendar je tukaj verjetno še bolj kot kjerkoli drugje nujen zdravorazumski pristop. Način hranjenja psa s surovo hrano pač ne pomeni preproste menjave briketov za surovo meso, nujno je tudi poznavanje osnovnih pravil rokovanja s surovim mesom ter seveda znanje o tem, kaj vse vključiti v pasje obroke, da bodo tudi na dolg rok uravnoteženi.

Surova hrana za pse prav tako ne predstavlja nujno ultimativne, že skoraj čudežne rešitve za zdravstvene težave psov, čeprav se, na žalost, pogosto tako promovira. S tem se ustvarja vtis, da je to zgolj samo še en trend v pasji hrani, kar pa ne drži.

Način hranjenja psa s surovo hrano ne pomeni preproste menjave briketov za surovo meso.

Uravnoteženost obrokov

Polna skleda surovih jeter ali hranjenje psa izključno s piščančjimi fileji ni popoln obrok, kaj šele uravnoteženo prehranjevanje na dolgi rok. Dejstvo je, da surova hrana v pasji skledi ne pomeni samo surovega mesa, temveč morajo biti vse hranilne snovi v optimalnih razmerjih, ki so primerna glede na starost psa in njegovo aktivnost. Če ima pes zdravstvene težave ali druge specifične potrebe, morate ob sestavi obrokov upoštevati tudi to, sicer si lahko na glavo nakopljete dodatne težave!

Seveda je popolnoma mogoče doseči uravnoteženo prehranjevanje tudi na tak način, zlasti zaradi tega, ker je tovrstna hrana v zadnjem času tudi lahko dosegljiva v trgovinah za živali, vendar je – vsaj na začetku – potreben nekoliko večja angažiranost skrbnika. Ste na to pripravljeni?

Pomembno je, da vedno poskrbimo za ustrezno higieno pri shranjevanju in pripravi surovega mesa.

Potencialne težave s patogenimi bakterijami

Povprečen pasji skrbnik se najbolj boji salmonele na surovem piščančjem mesu, a svet bakterij (in tudi virusov, parazitov …) je bistveno bolj razgiban ter pester in prav gotovo tudi eden izmed glavnih argumentov ‘proti’, ki ga lahko zasledimo med stroko. Poleg higiene je ena izmed preventiv tudi kupovanje takega mesa, ki je že v osnovi mišljeno za surovo prehrano psov.

Prav gotovo pa moramo vedno poskrbeti za ustrezno higieno pri shranjevanju in pripravi surovega mesa. Pri tem moramo še toliko bolj paziti, če imamo doma mladiče in pse ter ne nazadnje tudi ljudi z oslabljenim imunskim sistemom, ki so lahko prav zaradi tega bolj dovzetni za morebitne zaplete.

Poleg tega je izjemno pomembna tudi higiena in pravilno rokovanje s surovim mesom: primerno shranjevanje in odtajanje, higiena pulta in pribora ter ob tem pogosto pozabljene pasje sklede, ki jo je treba umiti po vsakem obroku! Verjeli ali ne, mnogi tega ne počnejo, saj jo pes poliže do čistega. Obrok moramo vedno postreči v čisto posodo in to ne glede na to, kako hranimo psa; pasjo skledo moramo umiti po vsakem hranjenju!

Hraniti surovo samo zato, ker je to zdaj moderno, ker se o tem govori več kot pred leti, je napačen razlog za menjavo obstoječe prehrane.

Hranite surovo samo zato, ker je to moderno, nima smisla

Hraniti surovo samo zato, ker je to zdaj moderno – ker se o tem govori več kot pred leti – je napačen razlog za menjavo obstoječe prehrane. Ne nazadnje sploh ni nujno, da bo vašemu psu tovrsten način prehranjevanja ustrezal in bi se morda bolje počutil, če bi bila hrana zanj kuhana. Ste morda kdaj pomislili na to?

Brezglavo sledenje trendom ni še nikoli prineslo ničesar dobrega, saj zagotovo veste, da trendi pridejo in gredo. Pes nima možnosti izbire hrane, v njegovem imenu se odločamo mi, zato izberimo po pameti in predvsem glede na to, kaj ustreza psu in ne, kaj se prodaja kot zdravo.

Cena: kakovostna surova hrana je nekoliko dražja

Hrana za psa – pa naj bo briketirana, kuhana ali surova – predstavlja strošek. To je dejstvo, ki se mu ne moremo izogniti, če smo se za psa odločili. In večji kot je pes, več bo pojedel, kar bo na koncu meseca tudi bolj očitno obremenilo družinski proračun. Kakovostna surova hrana za pse je gotovo nekoliko dražja, vendar mnogi menijo, da počutje in zdravje psa na koncu odtehtata razliko v ceni.

Po drugi strani pa ljudje vedno iščemo bližnjice, kako privarčevati. Nekatere pot hitro pripelje do hranjenje psa z obrezki in klavniškimi odpadki nenadzorovanega porekla, za katere niti ne vemo, ali so ustrezno veterinarsko pregledani in s tega vidika tudi neoporečni in varni za hranjenje. To prav gotovo ni varen in primeren pristop.

 Ali torej sploh obstajajo razlogi ZA?

Seveda obstajajo, a ob predpostavki, da se tega lotite na odgovoren način in ne zato, ker tako narekuje duh časa ali ponudba v trgovini. In komaj ob upoštevanju in razumevanju razlogov ‘proti’, se lahko začnemo pogovarjati o razlogih ‘za’.

Primerno izbrana, kakovostna in uravnotežena sveža hrana bo prav gotovo pozitivno vplivala na zdravje in počutje psa. Ne nazadnje skrbniki poročajo o različnih izkušnjah iz prve roke: od zadaha brez vonja do čistih in zdravih zob brez oblog in kamna, izgube odvečne telesne teže, več energije, manjšem iztrebku brez specifičnega vonja, kar pri marsikom odtehta nekoliko višjo ceno v primerjavi z briketirano hrano. Ob strokovni podpori in vodenju je seveda lahko nepogrešljiva tudi ob različnih bolezenskih stanjih (alergije in druge težave s kožo, diabetes …), ki so se po pričevanju mnogih zelo omilila in izboljšala. Različni skrbniki psov imajo tako različne izkušnje. Pogost argument, ki ga lahko zasledimo, je tudi ta, da jim tovrsten način prehranjevanja omogoča popoln nadzor nad sestavinami, ki jih ponudimo v pasjo skledo.

In kot rečeno: mi smo tisti, ki odločamo v imenu psa. Odločimo se tako, da bo najbolje zanj, pri tem pa naj nas vodi zdrava pamet in kmečka logika!

avtor: Lena Gregorčič

Pogovor: Življenje s slepo psičko

Luna je štiriletna psička, mešanka med zlato prinašalko in samojedom, ki se je rodila brez oči in s komaj 110 grami. Veterinarji so napovedovali, da ne bo preživela.

A Luna je borka, prav tako kot njena skrbnica Janja Merela Krasnič, ki je prve tedne bdela nad njo podnevi in ponoči. Janja nam pove, da je danes Luna zdrava, živahna, inteligentna, radovedna in izjemno čuječa psička, ki ji slepota ne predstavlja nobene ovire.

Kako je Luna prišla v vaše življenje?

Luna je čisto domača kužika; je od moje prejšnje psičke, zlate prinašalke Emite. Ta je imela dve legli in potem se kar naenkrat pri šestih letih ni več hotela spariti. Tako so minila štiri leta. Nekega dne pa je k nam prišel sosedov samojed, ki nam je raztrgal ograjo. In to je bilo to! Med četrtim in petim tednom, ko so se povečali seski, sem ugotovila, da je psica breja. Tri dni kasneje je skotila, štiri mrtve mladiče, ki so tehtali okoli 300 gramov, in živo psičko, našo Luno, ki je imela samo 110 gramov. Mama jo je od prvega trenutka zavračala, nikakor je ni hotela sprejeti. Čez dva dni je Emita padla v sladkorno komo in žal smo jo izgubili. Za njo pa je ostala majhna kepica, velika za dlan, za katero se je kasneje izkazalo, da je slepa, oz. da sploh nima oči. Toda v prvih tednih to sploh ni bilo bistveno; najprej smo se borili za njeno preživetje.

Veterinarji ji sprva niso napovedovali lepe usode?

Vsi veterinarji so mi govorili, da ne bo preživela. Pa poglejte jo danes, prvega decembra bo stara že 4 leta!

Kaj se je dogajalo v prvih tednih?

V prvih tednih smo se res trudili z Luno. Najprej smo jo hranili s kapalko, nato po steklenički. Ležala je v škatli za čevlje, velika kot mačji mladič, ko se skoti. Prve tedne je nisem spustila izpred oči. Vsaki dve uri sem jo hranila in ji zmasirala trebušček. Spala je v moji postelji, v škatli za čevlje je hodila z menoj na delo, v trgovino, tudi v kino sva jo z možem vzela s seboj. Spomnim se, da sva šla gledat film in vmes je Luna ravno jedla po steklenički, v filmu pa je za trenutek nastala tišina, tako da se je slišalo samo cmokanje. Kar naenkrat so vsi strmeli v našo Luno, nihče več na platno. (smeh).

Pa ste že od začetka vedeli, da nekaj ni v redu z njenimi očmi?

Na začetku se mi je zdelo čudno, ker je bila na očeh samo dlaka. Malo so se videle režice. Po nekaj tednih sem jo peljala k veterinarju, kjer so ji hoteli odpirati oči, pa je tako jokala, da sem zahtevala, naj nehajo. Rekli so mi, naj jo pripeljem čez nekaj mesecev. Raje sem našla strokovnjaka, oftamologa. Ta mi je povedal, da Luna sploh nima oči in da je pravi čudež. Luna je bila drugi tovrstni ‘pacient’ v njegovem življenju, ki je preživel. Po navadi takoj poginejo, ali pa se lastniki sami odločijo, da bodo dali takega psička stran.

Vam je bilo takoj jasno, da boste Luno obdržali, ali vas je morda oviral strah pred neznanim?

Absolutno logično je bilo, da jo obdržim! Saj sem slišala komentarje, v smislu: »Kaj boš s takim psom?« Kaj pa počnemo s takimi ljudmi? Jih imamo radi, z njimi skupaj sobivamo, osrečujemo eden drugega. Nisem pa v tem videla kakšnega izziva, niti je nisem obdržala zato, da bi se sama bolje počutila – to je bilo enostavno treba narediti. Tako jaz gledam na to in za vsako žival bi naredila enako. Kdo pa sem jaz, da bi se odločala, kdo lahko ostane pri življenju in kdo ne? Luna mi je bila namenjena.

Kako ste se spopadli z njeno slepoto? Kaj je bil pri učenju največji izziv?

Zagotovo je bil največji izziv privajanje na globino. Naj gre za stopnice, vodo, tudi luže so bile težava. Osem ur sem sedela z Luno na stopnišču, da sva osvojili stopnice. Gor je šlo hitro, nikakor pa ne navzdol. Za začetku se je bala tudi kakšnega neznanega ropota, ko je na primer stopila na jašek in je zadonelo. Takih situacij smo se malo izogibali, potem pa smo jo začeli navajati na vse. Najprej sem jo vsak dan nesla do travnika in sva tam začeli s prvimi sprehodi, s tekom, spoznavanjem terenov. Pri vsem tem mi je bila v veliko pomoč naša druga psička Gala, zlata prinašalka, ki je le deset dni starejša od Lune. Da sprejmemo še eno psičko v svoj dom, sem se odločila takrat, ko sem izvedela za Lunino slepoto. Skupaj z Luno sva šli k vzreditelju in z Galo sta takoj vzpostavili kontakt.

Kako je Gala pomagala Luni pri privajanju na okolje?

Predvsem ji je pomagala pri privajanju na prostor; skupaj sta raziskovali. Sta nerazdružljivi, a kot dve pravi sestri, si tudi nagajata. Včasih, ko se je Gala Lune naveličala, jo je peljala na najbolj oddaljen kotiček na parceli, jo tam pustila in ji ušla. Prvi dve leti je bila Luna bolj vodljiva, potem pa je postala suverena in samostojna in danes se ne pusti več voditi za nos; je zelo zaščitniška do svojega okolja. Tudi v fizičnem smislu Luna prav nič ne zaostaja, celo bolj je pogumna. Gala si na primer še danes ne upa po stopnicah, Luna pa po njih teče. Tako je pogumna, da me je kar malo strah tega, da ne bi padla, da si ne bi poškodovala tačk. Večno bo prisoten tudi strah, da si ji ne bi vnel predel okrog oči, da ne bi kaj zašlo v režice. To je zelo nevarno, saj nima oči in so takoj za režami možgani, ki pri Luni nimajo prave zaščite.

Pa je kdaj prišlo do kakšne nesreče?

K sreči se ni zgodilo nič hujšega. Doma imamo odprt bazen, dvakrat je padla vanj, kar se mi pravzaprav zdi velik uspeh. Naša parcela je v terasah in dvakrat je tudi padla v globino. To si je dobro zapomnila, a radovednost ji ne da miru. Še vedno sili na ta mesta, morda le z malo večjo previdnostjo. V domačem okolju je sicer popolnoma sproščena, pozna vsak kotiček in se svobodno giblje, še prehitra je.

Potem slepota Lune prav nič ne ovira, da bi bila bolj boječa ali previdna?

Nikakor ne. Luna je neustavljiv vir energije, tudi ob enajstih zvečer mi podaja žogico na kavč, da bi se igrali. Rada teče, lovi miške, koplje, lovi frizbije in žogice – res je neustrašna. Je pa res, da jo tudi jaz obravnavam enakovredno v smislu, da bi jo zaradi njene slepote ‘nosili po rokah’. Za njo veljajo enaka pravila kot za Galo, enako je kaznovana za neumnosti. Moram pa priznati, da teh ni prav veliko, saj je Luna od samega začetka izjemno pridna.

Kako pa je v neznanem okolju?

Izven doma jo imam vedno na povodcu, spustim jo le na velikih površinah, travnikih. Nikoli se ne oddalji od mene več kot dva ali tri metre. Tudi če Gala teče naprej, se Luna vmes ustavi in priteče nazaj. Navadili sva se na ukaz ‘pazi’, ki je prilagojen posebej za Luno. Vedno, ko rečem ‘pazi’, se ona ustavi, da glavo naprej, povoha, ali pa enostavno obide tisto, kar je prišlo na pot. Če vidim, da se nam približuje drug pes, pa ji rečem ‘kuža je’, da jo opozorim vnaprej, da se ne ustraši.

Kakšen ima Luna odnos do drugih psov?

Boječa je do hitrih pasem; če nekdo hitro priteče do nje, se bo stisnila v kepico. Tudi do pasem s potlačenimi gobčki in glasnim dihanjem je bolj zadržana, nikoli pa ne bo nasilno odreagirala. Do ostalih psov pa po navadi pokaže veselje; posebno naklonjena sta si s sosedovim psom Baronom. Ko ji rečem, da se nama približuje, Luna dvigne glavo zelo pokončno kot kakšna damica in odkoraka k njemu.

Pa imate občutek, da drugi psi čutijo, da je Luna drugačna?

Mislim, da se Luna sama zaveda, da je malo posebna in vsekakor sem prepričana, da to čutijo tudi drugi psi. Vsakič, ko greva na sprehod, ni psa, ki ne bi šel najprej k Luni na obraz, na smrček in na oči. To me je zelo presenetilo.

Pravijo, da ima vsako bitje, ki mu je odvzeto kakšno čutilo, drugega bolj razvitega. Bo to držalo tudi pri Luni?

Bo zagotovo držalo. Luna izredno dobro sliši, njen sluh je neverjeten, odzove se dvajset sekund pred ostalimi psi. Mojega moža z avtom zasliši, ko je še na precej oddaljeni cesti, medtem ko se Gala odzove šele, ko je že skoraj na dvorišču. Po zvoku motorja Luna točno ve, kdo prihaja domov, koga se bolj razveseli. Je pa tudi izjemno pametna. Pet psov se je zvrstilo pri naši hiši in Luna je edina, ki ji je uspelo odpreti prav vse vrste vrat. Posebej pa bi izpostavila njeno nežnost in občutek za človeka; zelo je čuječa. Vsako jutro najprej zbudi mene, razen takrat, ko se ne počutim dobro. Ko sem na primer prehlajena, gre zbudit moža. Tašča je imela sladkorno bolezen, in če ni vstala iz postelje do določene ure, je šla Luna k njej, skočila na posteljo in čakala. Letos januarja, ko je tašča umrla, je Luna en teden ležala pred njenimi vrati. Res ima neverjeten občutek. In njena nežnost do vseh ljudi … Mislim, da ne bi bila takšna, če bi videla. Luna je prav zares naš sonček.

 

10 pasjih sotekačev

Za večino tekačev, ki so ljubitelji psov, je pes idealen tekaški partner. Tekaču ni dolgčas, pes pa na ta način tudi dobi svojo ‘dozo’ rekreacije.

Vendar niso vsi psi ustvarjeni za tek s svojim človekom. Nekateri zaradi same strukture telesa, drugi zaradi vzdržljivosti. Dolgih razdalj z nami ne bodo premagovale brahicefalitične pasme, pri izjemno velikih pasmah lahko na daljših distancah pride do poškodb, majhne pasme pa se lahko hitro utrudijo (seveda pri enih in drugih obstajajo izjeme).

In ne glede na to, kdo nam ob teku dela družbo – če se odločimo teči s psom, ga opazujmo in s tekom prenehajmo, če vidimo, da mu ni prijetno, da je utrujen, da težko diha ali karkoli tretjega. Upoštevajte in prilagodite tek tudi vremenskim razmeram, nekateri psi bolje in drugi slabše prenašajo mraz.

Če iščete novega pasjega prijatelja, ki vas bo spremljal tudi na tekaških izzivih, poglejte med terierji, ptičarji in hrti, veliko pasem v teh skupinah je zelo športnih. Odlični sotekači pa so lahko tudi mešančki, sploh če imajo v sebi kakšno izmed športnih pasem.

10 aktivnih pasjih sotekačev:

  1. Weimaraner
  2. Madžarski kratkodlaki ptičar (vižla)
  3. Dalmatinec
  4. Borderski ovčar
  5. Avstralski ovčar
  6. Rodezijski grebenar
  7. Sibirski haski
  8. Jack Russell Terier
  9. Veliki angleški hrt
  10. Angleški pointer

vir: www.thesprucepets.com

Skijoring – vedno bolj priljubljen pasji zimski šport

Skijoring je povsem zimski šport, kjer se tekač poganja s palicami in smučmi, psi pa s svojo vleko poskrbijo za dodatno moč in hitrost.

Rekreativni skijoring je tudi pri nas vse bolj priljubljen predvsem med lastniki psov, ki se ukvarjajo s tekom na smučeh. Pri tekmovalnem skijoringu so proge dolge približno 5 km, uporabljajo pa se oprijeta oblačila in lahke tekaške smuči. Pri tem športu lahko sodeluje od eden do trije psi.

Skijoring na dolge proge obsega dolžino prog po 32 km ali več. Poznamo tudi backcountry ali backwoods skijoring, ki poteka v naravi po neutrjenih poteh. Za dolge proge in takšen šport so primerni predvsem večji psi, ki so zelo vzdržljivi in močni v primeru tekmovalne discipline pa še hitri.

Velikokrat si v takšnih zimskih športih predstavljamo zgolj polarne pasme, a zelo vzdržljivi in močni ter hitri so tudi psi drugih večjih pasem. Pomembno je – tako kot pri vsakem zimskem športu – da psu ponudimo dovolj kakovostno prehrano in varovalna oblačila, če jih potrebuje. Nikakor pa ne smemo pozabiti na poznavanje vremenskih razmer, še posebno, ko se podamo na dolge proge in daleč v naravo.

Pozor, pes v postelji

Pes v postelji, da ali ne? Mnenja so različna, vsak posameznik pa zase najbolje ve, ali mu to odgovarja ali ne. Tisti, ki psov nimajo, so običajno najbolj glasni nasprotniki tega, ampak teh se tema tiče še najmanj, kajne? So pa vpliv tega, da gre pes z nami v posteljo, pod drobnogled vzeli tudi strokovnjaki.

Študijo so izvedli v Arizoni, v njej pa je sodelovalo 150 udeležencev. Rezultat je pokazal, da imajo hišni ljubljenci zelo pozitiven učinek na ljudi, ki spijo v postelji sami, se pravi, brez partnerja. Takšni ljudje imajo boljši spanec, če je z njimi hišni ljubljenec. V raziskavi so skušali odgovoriti še na vprašanje, zakaj imajo ljudje sploh potrebo, da bi z njimi spal tudi pes. Znanstveniki so našli odgovor v tem, da so hišni ljubljenci pravi družinski člani in zato želijo, da bi v čim večji meri sodelovali v družinskem življenju.

Približno 10 odstotkov udeležencev raziskave pa je dejalo, da jim hišni ljubljenec moti spanje. Tudi veterinarji imajo določene pomisleke o psih v postelji skupaj s človekom. Lahko namreč prenašajo določene bolezni oz. zajedalce, težava lahko nastane tudi zaradi alergije na dlako … Pomislekov je lahko več, dejstvo pa je, da vse več psov deli s svojimi ljudmi tudi posteljo. In če se zaradi tega eni in drugi bolje počutijo, je vsa debata odveč, kajne?

50 odtenkov lajanja

Če želimo svojega psa razumeti, ni dovolj, da razumemo le njegovo telesno govorico, ampak moramo razumeti tudi glasove, ki jih oddaja.

Najmanj, kar moramo vedeti, pa je: ponavljajoče se lajanje je predvsem izražanje neke želje oz. potrebe. Odmori med lajanjem pa pomenijo, da stvar ni kdove kako nujna. Kako lajanje umirimo? Tako, da oglašanje vzamemo resno.

Čuječe lajanje

Čuječe lajanje je namenjeno varovanju drugih članov krdela. Slišimo ga, če se približuje tujec ali grozi kakšna druga nevarnost. Lajež je pri tem natančno odmerjen in v nižjih tonih. Če skrbnik med lajanjem na psa zavpije, bo pes to razumel kot potrditev svojega vedelja (skrbnik ”laja” skupaj z njim), zato bo s svojim oglašanjem nadaljeval.

Svarilno lajanje

Gre za bevskanje v kratkih presledkih. Pes zalaja srednje glasno, od trikrat do štirikrat. Pes je pri tem razmeroma sproščen, želi nas le na nekaj opozoriti.

‘Alarmantno” lajanje

Za ”alarmantno” lajanje so značilni srednje glasni in številni ”bevski” v kratkih presledkih. Štirinožec je pri tem zelo vznemirjen, ker je naletel na vsiljivca in potrebuje pomoč.

Defenzivno agresivno lajanje

Značilno je počasno, a vztrajno renčanje v nizkem tonu. Pes se počuti ogroženega, če bo sila, se bo branil. Vsiljivec se seveda nahaja še zunaj njegovega revirja. Če pes še naprej renči in se to nadaljuje z lajanjem, pomeni, da je negotov, a bo v sili pripravljen na boj. Če bo pes želel opozoriti vrstnika ali otroka, ki ga vleče za rep, bo zalajal na kratko in v nizkem tonu. S tem pes pokaže, da ga dejanje obremenjuje.

Lajanje iz dolgočasja

Še zlasti lastniki mladih psov se jezijo, ker pes po nepotrebnem laja. Oglašanje je pri tem kratko in ostro, toni pa so visoki. Pes to počne, ker se dolgočasi, ali pa se počuti zapostavljenega. Laja tako dolgo, da dobi želeno pozornosti.

Poziv k igri 

Če pes poskakuje okoli človeka ali psa, ki stoji pred njim, in pri tem na kratko in hitro laja, je to poziv k igri. Lajež ni kdove kako energičen, slišimo ga kot glasno sopihanje. Pomembno pa je, da pri tem opazujemo tudi telesno govorico. K pozivanju k igri sodi tudi takoimenovani priklon (pes ima prednji del telesa pri tleh) in ”smejoči se” obraz.

Lajanje v pozdrav

Pri pozdravljanju pes enkrat ali dvakrat zalaja v srednjem do visokem tonu. Nekateri, zlasti majhni psički pa, od navdušenja, ko skrbnik pride domov, kar ne znajo prenehati lajati. V tem primeru psičku ”odzdravimo” šele, ko se povsem umiri.

Heroji na štirih tačkah – 7 zgodb

Štirinožci so naši vsakdanji heroji že s tem, ko nam tako lepšajo in barvajo dneve. Toda nanje se lahko še kako zanesemo tudi v težkih preizkušnjah.

Nekaj zgodb, ki dokazujejo, kako brezpogojno so nam psi predani ….

Psička Abbie je rešila malega Benjamina – ko se je pričel dušiti v spanju je zbudila njegovo mamico.

Po tem, ko je bila vojaška psička Layka kar 4x ustreljena, je kljub bolečini napadla tistega, ki je napadal njenega skrbnika in za to prejela herojsko medaljo – po tem, ko je preživela sedemurno operacijo.

vir: nationalgeographic.com

Osemmesečni Geo je rešil fantka Charliea pred tem, da ga povozi tovornjak. Pri tem, ko je fantka vlekel stran, je tovornjak zadel njega.

Ko je pes vodnik Figo videl, da proti njegovemu slepemu skrbniku drvi avtobus, je skočil pred njega in prevzel večino trka nase.

Ženska je pit bulla rešila le nekaj dni pred evtanazijo in dejanje se ji je povrnilo že naslednji teden, ko je pes rešil njenega sina. Ta je sredi noči doživljal hudo dihalno stisko in kuža je tako dolgo budil lastnico, da se je zbudila in dojela, kaj se dogaja.

Štiriletna zlata prinašalka Kelsey je svojega skrbnika, ki je padel in si zlomil vrat ter v snegu ležal kar 24 ur, ves ta čas grela in lajala, da je priklicala pomoč.

Ko je lisica zagrabila štiriletno Angelis in jo skušala odvleči, sta družinska psa Callie in Abby hitro reagirala in odpodila divjo žival ter rešila svojo deklico.

 

vir: giggag.com

17 resničnih misli o psih

Psi – iskreni, ljubeznivi in nepokvarjeni, kot so, so odlično ‘orodje’ za lepe misli. Sedemnajst še kako resničnih:

 

  1. Njihova edina ‘napaka’ je, da imajo prekratko življenje. (Agnes Sligh Turnbull)

  2.  Bodi oseba, za katero tvoj pes misli, da si. (C.J.Frick)

  3. Če bi bil pol take osebe, kot je moj pes, bi bil dvakrat boljši človek, kot sem. (Charles Yu)

  4. Imeti psa prinaša veliko najsrečnejših dni v življenju, pa tudi enega najbolj žalostnega. (neznan)

  5. Dom je tam, kjer je moj pes. (neznan)

  6. Pes je edino bitje na zemlji, ki te ljubi bolj, kot ljubi samega sebe. (Josh Billings)

  7. Če bi bila prijaznost nagrajena z dolgim življenjem, bi nas pes vse preživel. (neznan)

  8. Ne glede na to, kako reven si, če imaš psa, si bogat. (Louis Sabin)

  9. Svet bi bil mnogo lepši, če bi vsi znali tako ljubiti, kot ljubijo psi. (M.K Clinton)

  10. Psi so naša vez do raja. (Milan Kundera)

  11. Nič ni bolj iskrenega na tem svetu, kot pasja ljubezen. (Mira Grant)

  12. Psi govorijo, toda samo tistim, ki jih znajo poslušati. (Orhan Pamuk)

  13. Psi niso naše celo življenje, toda naredijo naše življenje celo. (Roger Caras)

  14. Pes vedno najde človeka, ki ga potrebuje. (Thom Jones)

  15. Sreča je rezultat tihega pogovora med menoj in mojim psom. (neznan)

  16. Največji strah, ki ga pozna pes je strah, da njegovega človeka ne bo več nazaj. (Stanley Coren)

  17. Če v nebesih ni psov, potem želim iti, ko umrem, tja, kamor gredo psi. (Will Rogers)

Kako deluje pasji spomin?

Pasji spomin je v zadnjih letih vedno bolj raziskano področje in vedno več je znanega o tem, česa se pes spominja. Raziskave so pokazale, da psi sicer nimajo živih podob in spominov, imajo pa vtisnjenja dogodkov.

Primer vtisnjenja dogodka je mlad pes, ki vstopi v prostor z večjim predmetom sredi sobe. Najprej ga ovohava in raziskuje to čudo sveta, ki kar naenkrat oživi in spušča glasen zvok. Pes v paniki zbeži. Od tega trenutka dalje se bo pes bal sesalca v sobi. To ne bo spomin na sesalec, ampak vtisnjenje strahu v povezavi z glasnim zvokom in čudnim predmetom. Psi si tako stvari zapomnijo s pomočjo (zanje) dobrih ali slabih asociacij.

»Na primer obuvanje pohodnih čevljev pomeni sprehod, kar je za psa dobra novica in običajno zelo hitro pritečejo do nas. Marsikateri pes se ne mara prhati, zato se že ob zvoku tekoče vode skrije ali beži – slaba asociacija. Za razliko od ljudi, si psi ne zapomnijo celotne situacije, ampak povezavo, ki so jo naredili. Mi si na primer zapomnimo, da je bil zadnji sprehod neprijeten, ker je deževalo. Kuža pa si zapomnil, da je bil moker, in ker mu to ne ugaja, noče na sprehod, kadar dežuje,« s primeri obrazloži Neža Tesovnik iz vadbeno-izobraževalnega centra za lastnike psov Puppyland, ki hkrati doda, da se tudi iz kakšne slabe izkušnje lahko kdaj rodi kaj dobrega.

»Še danes se spomnim psičke, takrat 5 mesecev stare črne ruske terierke, ki se je med hojo po travnikih zaletela v pastirja. V istem trenutku, ko se je psička dotaknila pastirja, je njena lastnica panično zaklicala: »Pazi«! Psička si je dogodek tako zapomnila, da je od takrat naprej vedno, kadar je vodnica rekla »Pazi« obmirovala. Še danes, pri njenih štirih letih, je to beseda, na katero se odzove brezpogojno in jo je že večkrat obvarovala pred kakšno neljubo nesrečo.«

Za razliko od ljudi, si psi ne zapomnijo celotne situacije, ampak povezavo, ki so jo naredili.

Ali me pes prepozna?

Prav zagotovo se spomnite prvega dne, ko ste zagledali svojega kosmatinca. Kaj pa pes – se vas spomni tako, kot se vi spomnite njega? Skoraj zagotovo je odgovor ne, ampak to še ne pomeni, da se kuža ne spomni ničesar. Zadnje raziskave kažejo, da psi vsekakor imajo nekakšen spomin na določene dogodke v preteklosti, čeprav te iste raziskave kažejo tudi to, da ima takšen spomin zelo omejene možnosti. Leta 2016 so izvedli raziskavo v okviru projekta ‘Family dog project’ na univerzi v Budimpešti, kjer so ugotovili, da se psi spominjajo dogodkov, ki so jim priča, vendar, kot so pokazale raziskave, takšnega spomina ne obdržijo zelo dolgo. Najverjetneje se pes ne spominja prvega srečanja z vami tako, kot se ga spominjate vi, vedo pa, kdo ste in da ste mu bili všeč. Vonj ima tukaj zelo veliko moč pri prepoznavanju. Spomnite se kakšnega ganljivega video posnetka, kakšna je reakcija psa po tem, ko ga z lastnikom ponovno združijo po mesecih ali letih ločitve. Pes najprej previdno pristopa k na videz neznani osebi, ko pride bližje in ga ovoha, začne noro mahati z repom. To je trenutek, ko se pes spomni, kdo pravzaprav stoji pred njim.

Najverjetneje se pes ne spominja prvega srečanja z vami tako, kot se ga spominjate vi, vedo pa, kdo ste in da ste mu bili všeč.

Ali me bo pes pozabil?

Nikar ne skrbite, pes vas ne bo pozabil. Res je, da se mogoče ne bo spominjal prav vsakega trenutka, ki ga je preživel z vami, ali vseh izkušenj obdobja, ko je bil še mladiček, ampak se bo mogoče spominjal vašega odhoda iz hiše in nato vaše vrnitve nazaj. Veselje ob vašem prihodu in radost, ko srečate vašega pasjega prijatelja, kažeta na to, da se pes nenehno spominja dogodkov iz vašega skupnega življenja.

5 ravnanj, ki psa prizadenejo, brez da bi se tega sploh zavedali

Če bi skrbniki svojega psa bolje razumeli, bi to imelo ogromen pozitiven vpliv na njun odnos. Na žalost velikokrat temu ni tako, nerazumevanje pa vodi v skrhan odnos.

5 pogostih napak, ki jih delamo pasji skrbniki:

  • Kričanje na psa ali kaznovanje, če se polula v stanovanju

Sem in tja se pač zgodi, da se pes polula v stanovanju. Če skrbnik v tem primeru kriči nanj ali uvede celo kakšne bolj drastične ukrepe, s tem psa ne bo navadil na to, da se ne lula po stanovanju, temveč ga bo le prizadel in navdal s strahom.

  • Psu skrbnik ne zagotovi dovolj igre

Nekaj je, da psa sem in tja med našimi opravili pobožamo in pocrkljamo, nekaj drugega pa je, da se mu posvetimo in se z njim zares igramo. Ne glede na to, kako zaposleno je življenje skrbnika, pes nujno potrebuje, da si vsak dan vzamemo čas zanj in za igro.

  • Skrbnik kaznuje, če je psa strah

Ko pes prične kazati znake, da se v določeni situaciji ne počuti lagodno, ga mora skrbnik tiho in mirno iz te situacije odstraniti. Kričanje in pretirana ukazovalnost skrbnika bosta le še stopnjevala situacijo. Strah pri psih je pogosto razumljen kot agresija. Če psu, ko ga bo strah, skrbnik ne bo nudil varnega in mirnega ‘zavetja’, mu bo pes sčasoma prenehal zaupati.

  • Nedoslednost

Ne glede na to, ali imamo postavljeno eno pravilo ali petdeset le teh – pravil se je treba držati. Če pes ne sme biti na kavču, naj to velja tudi takrat, ko se sicer na njem crklja vsa družina. Sicer psu ne bo nič jasno, zakaj bo naslednji dan kavč spet prepovedano območje in ga bomo za to morebiti celo kaznovali.

  • Ločitev

Dejanje, ki bo psa prizadelo bolj kot karkoli drugega, je ločitev od družine, da ne sme preživljati dni skupaj z nami, temveč da je ločen – bodisi v drugem prostoru, bodisi v garaži ali celo zunaj. Mi smo cel njegov svet in kaj mu še preostane, če ga izolirano?