Ko pes krade mački hrano – ali obratno

Prav gotovo ste že kdaj videli, slišali in doživeli, da je pes mački snedel mačjo hrano ali pa je bila situacija obratna.

Sosedov travnik je vedno bolj zelen in pri hrani naših kosmatih prijateljev ni nič drugače. Pa je takšno početje lahko nevarno in kakšne so posledice?

Mačka prav gotovo ne bo začela lajati in pes ne mijavkati. Res je, da so psi pogosteje tisti, ki kradejo, saj so mačke v osnovi dosti bolj izbirčne pri prehrani in se pogosto zgodi, da ne povohajo niti svoje. Dejstvo je, da nam življenje s psom prinese marsikatere izzive in kraja hrane je eden izmed bolj pogostih, vsaj pri tistih psih, ki so požrešnejši. Če si gospodinjstvo delite še z mačko, bo pes prej ali slej naletel na ostanke mokre hrane ali briketov. V večini primerov jo bo odnesel brez večjih posledic, včasih se bo lahko kraja hrane kasneje izkazala kot mehko blato. Večjih zapletov ni za pričakovati, a seveda najbolj elegantna rešitev je ta, da mačko hranite na dvignjenih površinah, kamor pasji gobčki ne (do)sežejo.

Industrijsko pripravljena hrana za pse in mačke se razlikuje predvsem glede na količino beljakovin, maščob, ogljikovih hidratov in vlaknin. Hrana za mačke načeloma vsebuje več beljakovin, obvezno ji je dodan tudi tavrin. Gre za esencialno aminokislino, ki je mačke za razliko od psov ne morejo sintetizirati same. Je sicer naravno prisotna v mesu, vendar toplotno občutljiva, zato jo je treba v hrano dodati.

A bolj kot tavrin je lahko pri mnogih psih težava beljakovinsko močnejša hrana, zlasti če imajo morebitne druge zdravstvene težave, zaradi katerih je predpisana hrana z manjšim odstotkom beljakovin. Odvisno od resnosti težav, ampak v takih primerih je lahko že ena mačja večerja dovolj za večje težave pri psih. Pri mačkah pa je tako, da ji en pasji obrok ne bo naredil škode, če bi jo pa na dolgi rok hranili s hrano za pse, bi lahko prišlo do pomanjkanja tavrina in s tem povezanimi težavami, kot je npr. slepost.

Med pasjo in mačjo hrano so seveda razlike tudi v mikrohranilih, saj je tako ena kot druga hrana prilagojena specifičnim potrebam posamezne vrste. Dolgoročno hranjenje z napačno hrano, torej psov z mačjo in mačk s pasjo, bi lahko vodilo predvsem v malnutricijo, česar pa si seveda nihče ne želi. Občasno ukradena hrana ne bo naredila nobene večje škode, vendar je seveda pametno, da se izognete tudi temu.

Lena Gregorčič

Težave pasjih najstnikov

Pasji najstniki so posebni. Soočajo se s kupom težav in zanje niso sami krivi. Pomembno je, da to obdobje skuša razumeti tudi skrbnik.

Katere pa so najbolj pogoste težave pasjih najstnikov?

  • Manjša poslušnost

Ena izmed bolj izstopajočih je ta, da postanejo mladi psi manj poslušni v smislu, da se ne odzivajo več toliko na vse naše znake, ki so jih prej poznali. Primer: ne pridejo več na naš klic, okolica je mnogo bolj zanimiva kot mi, zmanjšana želja po sodelovanju z nami, slabši odnosi z drugimi psi …

  • Pes začne uhajati od doma

Druga težava, ki se v tem obdobju začne izrazito pojavljati (ne pri vseh, a je pri večini kar zelo pogost pojav), je ta, da začnejo psi uhajati od doma. To je sicer njihovo normalno vedenje (za nas seveda ni v redu, a je zanje normalno) v obdobju odraščanja. V svojem naravnem okolju psi v tem obdobju zapustijo svoje leglo (starše ter ostale bratce in sestrice) in začnejo iskati svojo družino, partnerja, s katerim si bodo ustvarili družino. Torej je to iz stališča psa popolnoma normalen proces. Je pa na primer to obdobje dobro izkoristiti za navajanje psa na samoto, saj v tem obdobju pes ni več naša senca. Ni več toliko prilepljen na nas, saj želi postati samostojnejši.

  • Razdražljivost

Še ena težava, ki se pogosto pojavlja v najstniškem obdobju, je razdražljivost. Zaradi hormonalnih sprememb psi težje nadzirajo čustvene odzive. Zato lahko v tem obdobju prihaja tudi do agresivnih izbruhov, če delujemo v nasprotju s pasjimi potrebami. Zelo pogosto vedenje, ki se tukaj pojavlja, je grizenje.

  • Neješčost

Zelo pogosta težava v najstniškem obdobju je tudi neješčost, ki se pogosteje kaže pri nekastriranih samcih, saj testosteron med drugim pri tem igra kar veliko vlogo. Toda splošno je neješčost vezana na to, da se pes v obdobju adolescence hitreje naveliča stvari. Kar na enkrat pridemo do tega, da mu hrana, ki jo je do zdaj z veseljem jedel, jutri sploh ne diši več.

Nina Jerot iz vadbene klinike za pse CoolDog (Celoten prispevek si lahko preberete v aktualni številki revije Moj pes)

Nasveti za varno vožnjo s psom

Sploh ni pomembno, če gre za vikend oddih, pravi dopust ali enodnevni izlet – vedno moramo poskrbeti, da bo vožnja varna in prijetna izkušnja za psa.

Še toliko bolj moramo biti na to pozorni poleti, ko pregreta pločevina, čeprav klimatizirana, lahko zelo oteži potovanje.

Na pot vedno ob primernih urah

Če se le da, se na pot odpravite zgodaj zjutraj ali pozno zvečer. Izognili se boste gneči in največji vročini, kar je velika prednost, ko se na pot odpravljate s psom.

Raje z bolj praznim kot polnim želodcem

Če se le da, psu pred vožnjo ponudite le manjši obrok, saj lahko poln želodec doprinese k slabosti. To ni nujno in ne velja za vse pse; če se pes sooča s hudo potovalno slabostjo, vam lahko veterinar predpiše tudi ustrezne tablete za to nadlogo.

Dovolj postankov

Ob daljših vožnjah planirajte postojanke na približno 2 uri, da lahko pes raztegne tačke in opravi potrebo, počitek pa bo dobro naredil tudi vam. Na počivališčih imejte psa vedno in brez pogojev tudi na povodcu.

Ne pozabite na vodo

Zlasti v poletnih dnevih, saj lahko ob visokih temperaturah hitro pride do dehidracije. Steklenico z vodo imejte zato vedno pri roki, tudi če greste na izlet samo za ovinek, saj nikoli ne veste, kdaj boste obtičali v nepričakovani gneči in takrat je lahko voda odrešilna – tako za vas kot za vašega psa.

Varnost psa v avtu

Boks ali pas? V resnici je to stvar odločitve skrbnika in seveda tega, kaj psu ustreza. Vsekakor pa morate tudi v avtu poskrbeti za omejeno gibanje psa, saj je to varno za oba.

Če pes ni navajen na vožnjo, ga se morate sprva soočiti s tem izzivom – začnite s krajšimi vožnjami v avtu, najprej po parkirišču, potem do konca ulice, pa do sosednjega mesta in tako naprej, dokler pes vožnje ne sprejme kot nečesa “naravnega”. Prve podvige vedno zaključite na pozitiven način, s priboljškom ali igro, ko boste že toliko napredovali, da boste z vožnjo prišli do želene destinacije, pa bo sprehod na izletu že tako ali tako najboljša nagrada!

Lena Gregorčič

15 izjemnih citatov o psih

Pasji lastniki o psih lahko govorimo le v presežkih. Kaj so nam ta bitja pripravljena dati in kako zelo osmišljajo naša življenja, je nekaj nedoumljivega.

Nič čudnega, da je nastalo ogromno misli o psih, tudi izpod peres znanih avtorjev …

Se strinjate z njimi?

  • Psi so naša vez z rajem. (Milan Kundera)
  • Bolj kot spoznavam človeško naravo, bolj ljubim pse. (Charles De Gaulle)
  • Pasja življenja so prekratka. To pa je tudi njihova edina napaka. (Agnes Turnbull)
  • Če na tebi ni niti ene pasje dlake, je tvoje življenje resnično prazno (Elayne Boosler)
  • Če v svoje življenje spustite psa, ki potrebuje dom, je to ena najbolj zadovoljujočih stvari, ki jih lahko naredite. (Emma Kenney)
  • Svet bi bil veliko lepši, če bi vsi ljubili tako brezpogojno, kot ljubijo psi. (M.K. Clinton)
  • Nihče ne more bolje razumeti pomena ljubezni kot lastniki psov. (Gene Hill)
  • Vsak lastnik psa misli, da ima najboljšega psa. In prav nobeden se ne moti. (W.R. Purche)
  • Najboljši psihiater na svetu je pasji mladiček, ki te liže po obrazu. (Ben Williams)
  • Počohajte psa in dobili boste stalno zaposlitev. (Franklin Jones)
  • Nobena druga žival, ki jo poznam, ne more biti tako zvest in vdan prijatelj kot prav pes. (Stanley Leinwall)
  • Pes lahko prežene še tako slabo voljo. In to hitreje, kot si mislimo. (Jill Abramson)
  • Pes je edino bitje na svetu, ki človeka ljubi bolj kot samega sebe. (Josh Billings)
  • Če imaš psa, si bogat, pa čeprav nimaš veliko denarja. (Louis Sabin)
  • Psi me nikoli niso ugriznili, ljudje pa. (Marilyn Monroe)

Zbrala: Katja Željan

Video: 2-letna deklica si v zavetišču izbere najbolj ranljivo psičko

Ko v zavetišče vstopi 2 letna deklica, ne išče psa, ki bi bil najlepši in najmlajši. Otrokom ni mar koliko je kdo star, temveč kdo jih s svojo prisotnostjo najbolj seže v srce.

Psička Scarlett je v zavetišču več let čakala na svojo novo priložnost. Vse dokler je ni nekega dne obiskala 2-letna deklica, ki se je odločila, da si v svoj dom želi sprejeti ravno njo.

Ne glede na starost in z zdravjem povezane težave, je deklica v Scarlett prepoznala nežno prijazno psičko.

Od tistega trenutka dalje, sta postali neločljivi. Obe znata živeti za trenutke sreče in igrivosti, ne ozirajoč se na preteklost ali prihodnost. Scarlettina prihodnost bo zahvaljujoč 2-letni deklici zagotovo lepša kot celo njeno življenje.

Življenje s pasjim seniorjem – majhne prilagoditve za večjo kakovost bivanja

Tako kot se prilagodite življenju z mladičkom, tako pride do prilagajanj, ko naši zvesti pasji spremljevalci prestopijo v jesen življenja.

Pri manjših kužkih se to načeloma zgodi malo kasneje kot pri večjih, a kakorkoli obračamo – vedno pride prehitro. Morda boste opazili, da mu tako dolgi sprehodi, kot sta jih sicer vajena, ne ustrezajo več, morda težko vstane ali še težje skoči v avto.

A ne obupajte, saj na srečo lahko sami veliko naredite, da bo olajšate tegobe, ki jih prinaša starost in s tem ohranite tudi enako kvaliteto življenja.

Prilagodite stanovanje

Drseč parket hitreje spodnese tačke in običajno tudi pripomore k težjemu vstajanju. Ta del lahko enostavno rešite tako, da na najbolj kritične točke namestite preproge. Običajno je to tam, kjer kuža najraje leži na tleh ali pa morda na kakšnem “ovinku” v stanovanju, kjer ga rado zanese. Manj zdrsov, manj trpljenja za sklepe!

Rampa za lažji dostop v avtomobil

Večina starejših kosmatincev ne bo mogla več tako elegantno skočiti v avto, vaš hrbet pa težjih psov tudi ne bo prenašal prav dolgo časa. Sebi in njemu olajšajte življenje tako, da si omislite rampo, ki bo poskrbela za lažji dostop v avtomobil. Enako rampo lahko uporabite tudi za lažji dostop do kavča, če je pes na njem dobrodošel.

Prilagodite dolžino sprehodov

Raje večkrat na dan na krajši sprehod, kot 1-krat dnevno na (pre)dolgega! Sprehod je običajno tisti vrhunec dneva in ga večina psov z veseljem pričakuje. Izbirajte položen in stabilen teren, tempo prilagodite psu in se držite pravila, da je manj več.

Prilagodite prehrano in dodatke

Starejši psi običajno ne potrebujejo več tako kalorične prehrane, razmislite o spremembi, morda tudi o manjših količinah obrokov. Ker ima v teh letih tudi veliko psov težave z gibanjem, sklepi, degenerativnimi spremembami na hrbtenici, premislite o dodatkih, ki bi jim morda lahko koristili. Posvetujte se tudi z veterinarjem in upoštevajte njegove predloge.

Naj starost psa ne bo razlog za manj aktivno in pestro skupno življenje, vse se da, včasih se moramo samo malo prilagoditi, potem pa lahko uživamo dalje.

Lena Gregorčič

Kako popestriti pasje sprehode?

Za psa je sprehod gotovo eden izmed vrhuncev dneva. Kako popestriti pasje sprehode in psu tudi na kratki razdalji omogočiti pravo doživetje?

Če je za vas sprehod s psom dokaj rutinsko opravilo, je za vašega kosmatinca to vedno znova in znova razburljivo doživetje, zlasti če živite v bloku in je to edini stik, ki ga ima pes z naravo. Kako popestriti pasje sprehode in psu tudi na kratki razdalji omogočiti pravo doživetje?

Pustite mu raziskovanje in vohljanje

Namesto da naslednjič psa “preganjate”, da čim prej opravi, kar ima za opraviti, mu pustite, da se ob grmičku ali na travi ustavi za toliko časa, kot želi – in ne počne nič drugega, kot da vohlja. Za vas morda nezanimivo početje, za psa pa izjemno razburljivo početje, saj tako aktivira voh, eno izmed njegovih najbolj pomembnih čutil. Mimogrede, to je najbolj poceni in učinkovita mentalna stimulacija za psa!

Za pasjim nosom

Naslednjič psu pustite, da sam izbere pot, po kateri bo šel (seveda na povodcu); včasih je že dovolj, da na križišču ali razpotju sledite smeri, ki jo nakaže. Zakaj jo je izbral, ne vemo, a nič ne bo narobe, če mu pustimo, da je kdaj po njegovo.

Nove lokacije

Tako, kot se vi radi odpravite na izlete in raziskujete nove lokacije, se nadejate čudovitih razgledov in narave … tako bo raziskovanje nove lokacije všeč tudi vašemu psu. Bolj kot razgled ga bodo zanimale drugačne vonjave in zvoki, s katerimi bo imel veliko opravka. Dobra stran tega je, da ni treba iti daleč, lahko je to že sosednja ulica, ki je nikoli ne obiščete, morda drug travnik ali pa se zapeljeta na drug konec mesta.

Za popestritev običajnih sprehodov s psom resnično ne potrebujete veliko, včasih zadošča že manjša sprememba rutine ali sprememba običajne smeri sprehoda. Vam se morda to ne zdi nič takega, pes pa lahko odkrije popolnoma nov svet!

Lena Gregorčič

Kaj storiti, ko se pes izgubi …

Ko se pes izgubi, se običajno za skrbnika prične prava drama. Veliko nenamerno izgubljenih psov, se znajde v zavetišču.

Opažamo pa, da se še vedno velika večina ljudi po tem, ko opazijo, da se je njihov pes izgubil, ne obrne na zavetišče. V upanju, da je kdo opazil njihovega psa novico najpogosteje objavijo na družabnem omrežju.

Pravilnik o zaščiti hišnih živali narekuje, da je vsako izgubo psa potrebno prijaviti pristojni veterinarski organizaciji oz. najbližjemu zavetišču, v roku treh dni. Če kot lastnik izgube ne sporočimo v navedenem roku, se lahko le ta šteje kot namerna zapustitev živali, ki pa je kaznivo dejanje.

Podobno kot izgubo, zakon narekuje tudi ustrezno ravnanje ob najdbi živali. O najdeni živali je v roku 24 ur potrebno obvestiti zavetišču za zapuščene živali oz. obvestiti skrbnika, v kolikor nam je pes znan.

Nemalokrat se zgodi, da najditelji v upanju, da bi psu prihranili bivanje v zavetišču, psa posvojijo. Čeprav je to praktično onemogočeno, odkar je v veljavi člen, ki ob čipiranju zahteva vnos podatkov čipa matere, z izjemo zavetišča, ki lahko registracijo psa v Centralni register psov uredi brez znanih podatkov o izvoru psa. Najditelji s tem dejanjem prevzamejo tudi veliko odgovornost, kot je možnost prenosa morebitnih nalezljivih bolezni, pes je morda v zavetišču prijavljen v evidenco izgubljenih, vendar ni čipiran itd.

Zavetišče za zapuščene živali opravlja svojo dejavnost glede na določbe Pravilnika o pogojih za delovanje zavetišč. Vsak novo sprejeti pes mora biti čipiran, cepljen proti kužnim boleznim in steklini, veterinarsko pregledan, razparaziten, samice sterilizirane. Vsaka žival mora ob sprejemu v karanteno, saj se lahko v določenem obdobju (pri psih 10 dni), pojavijo morebitne (nalezljive) bolezni. Za vsakega psa, ne glede na kraj najdbe je v zavetišču omogočeno bivanje, ki je financirano s strani občine, za obdobje 30 dni. Večina občin ima z zavetiščem urejene medsebojne pogodbe, glede na število registriranih psov v posamezni občini (nad 800 registriranih psov mora imeti občina zagotovljen 1 namestitveni boks v zavetišču).

Sistem oskrbe zapuščenih oz. najdenih izgubljenih živali torej deluje, je pa seveda zopet vprašanje kakovosti dela posameznih zavetišč. V Sloveniji je trenutno registriranih 12 zavetišč za zapuščene živali (pse in mačke), več kot polovica jih je zasebnih.

Spomin na poletje in prvo dopustovanje z dvema psoma in mačkom

Letošnje poletje se mi je v avgustu prvič ponudila priložnost, da sem na dopustovanje poleg obeh psov vzela še mačka Flynna.

Flynn, Skye in Conan so moja družina. Zato sem vedno sanjarila, da bi lahko z mano šli povsod.

Letos se nam je to tudi uresničilo. Našo pot smo začeli v Mariboru, Flynn mi je ležal v naročju in opazoval mimoidočo okolico skozi okno, psa pa sta se namestila zadaj, v prtljažniku.

Pot do Davče, največje slovenske vasi, ki se nahaja v Železnikih na Gorenjskem, je minila povsem brez težav. Seveda smo vmes imeli tudi postanek, že tam je Flynn pridno raziskoval okolico, psa pa sta se znorela na bližnjem travniku.

Po čudoviti vožnji skozi gozd smo kaj kmalu smo prispeli na našo izbrano lokacijo, pred najeto kočo sredi gozda. Okolica je bila dih jemajoča, tišina pa balzam za dušo, zvok žuborečih voda me je polnil z mirom in srečo. Vse naokrog samo gozd in zvok živali. Bili smo popolnoma sami.

Živali so se kar hitro sprostile, ker ni bilo nobenih avtov, ljudi in psov, so bili ves čas svobodni in noreli v okolici koče. Flynna sem seveda kljub zaupanju vanj ves čas nadzorovala, čeprav ni nikoli nakazal, da bi ušel in tudi pride, ko ga pokličem, zna pa tudi počakati in sesti na ukaz. Conan in Skye se nista oddaljila in sta budno pazila Flynna in našo kočo.

Flynn skupaj s psoma užival pravljico v gozdu, tako sproščenega ga še nisem videla. Skakal je za metulji, plezal po podrtih drevesnih deblih in se podil za psi. Šli smo tudi do Bohinja in na ogled slapu, kjer je kljub gneči Flynn užival ob vodi. S psoma sem zaplavala v Savi Bohinjki, mačkon pa je raje ostal na obali in si verjetno mislil, da smo zmešani, saj je bila voda ledeno mrzla.

Po enem tednu smo se odpravili proti Tolminu, kjer smo spet v neki vasici najeli nastanitev, tokrat apartma prijazen živalim. Tam sicer niso mogli biti tako svobodni in ves čas zunaj, zaradi drugih stanovalcev in njihovih psov. Pa vendar smo se imeli prečudovito.

Flynn jer ponovno čisto vzljubil novo lokacijo in se počutil kot doma. Skupaj smo se odpravili na ogled naravnih znamenistosti.

Spomnim se naše zadnje noči. S Flynnom v naročju sem opazovala stotine satelitov in utrinkov. Noč je bila čudovita in človeku je ob takšnih trenutkih prav težka vrnitev nazaj v realnost. Brez mojih treh carjev bi bil moj dopust pust, oni pa vedno poskrbijo, da je lep in poseben.

Anja Kosi

Labradorec Max med vožnjo prežvečil in pogoltnil svoj povodec

Labradorec Max iz Velike Britanije okreva doma potem, ko je med 15-minutno vožnjo z avtom prežvečil in pogoltnil svoj povodec.

Med vožnjo, ko njegova lastnika Brian in Christine Hillman nista bila pozorna nanj, se je 7-letni Max lotil svojega povodca.

Ko so se ustavili, je želel Brian Maxa privezati na povodec, pa ga ni našel nikjer. Opazil je samo njegov kovinski del. Hitro mu je bilo jasno, kaj se je zgodilo, saj Max zelo rad žveči, toda do tedaj ničesar še ni dejansko pogoltnil. Je bilo pa od nekdaj potrebno paziti nanj, saj se je najraje lotil nogavic in dokolenk.

Maxa so odpeljali na veterinarsko postajo, kjer so strokovnjaki v njem res našli povodec, ki je bil raztrgan na 5-centimetrske dele.

”To je bil zares nenavaden primer”, je dejala veterinarka Laura Playforth. ”Nekateri predmeti so dovolj majhni, da gredo skozi pasje telo brez povzročanja težav, medtem ko drugi lahko psa zelo ogrozijo in je potrebna operacija. Ker so Maxa pripeljali hitro po zaužitju povodca, smo vedeli, da bomo težavo najhitreje rešili tako, da spodbudimo bruhanje.”

Z Maxom je vse v najlepšem redu in je okreval, njegova skrbnika pa bosta od sedaj naprej verjetno še malce bolj pozorna nanj.