»Dino in Brina sta moja pasja terapevta, ki mi vlivata moč«

Psi so terapevti – to je znano že dolgo. Čutijo nas mnogo bolje kot marsikateri človek. Z nami je zgodbo delila Nastja Klevže, izjemna in močna ženska. Bori se z zaenkrat še neozdravljivo boleznijo. Takrat, ko ji je najtežje, jo pokonci držita njena dva pasja prijatelja.

Nastja Klevže se je rodila s cistično fibrozo. Gre za avtosomsko recesivno genetsko bolezen, ki prizadene eksokrine žleze, ki izločajo sluz zlasti v dihalnih poteh, pljučih, trebušni slinavki in črevesju. Gre za zelo redko in večkrat usodno bolezen. Pri Nastji je do postavitve diagnoze bolezen zelo napredovala in ji precej uničila pljuča. »Ob slabi prognozi bolezni so me spremljale še nenadne velike življenjske spremembe, ki so povzročile dodaten stres in v bistvu se mi je zdelo, kot da življenje izgublja pravi pomen in smisel. Spoznala sem, da ne bom nikoli imela otrok. Obenem se je začel postopek invalidske upokojitve, kar je bilo zelo naporno in stresno, saj sem kljub slabemu stanju in večletnemu napačnemu zdravljenju morala resno stanje bolezni dokazovati na sodišču.
Doletela me je še ena velika in zame najtežja izguba. Ko sem bila upokojena, sem izgubila še najdražjo osebo svojega življenja. To je bila moja babica. Danes vem, da sem močno voljo črpala skozi svoja pasja prijatelja, ki sta mi prav trdno stala ob strani in me vedno znova bodrila, da sem ostala, kar se je da optimistična in polna volje do življenje.«, pripoveduje Nastja.

Družbo ji delata dva pudlja – Dino in Brina. Kot pravi, nista le njena najboljša prijatelja, temveč tudi terapevta: »Oba psa vesta, da mi bolezen povzroča velike težave. Z menoj preživljata vsak dan in me budno spremljata.« Nastjina bolezen je trenutno še neozdravljiva, zato redno izvaja terapije, da bolezen napreduje čim počasneje. Kadar se njeno stanje poslabša, oba psa to vesta in čutita. »Takrat ni zahtevnih pogledov po sprehodih, ni nemirnih prošenj po igranju, ampak postaneta umirjena in nežna.
Ostajata z menoj, me s svojimi tačkami in tihimi pogledi bodrita,« pravi Nastja.

Ko zmore, pa redno hodi na sprehode. »Prav pri tem sta se psa izkazala kot najboljša terapevta. Pred njunim prihodom sem zaradi nizke pljučne funkcije večino časa preležala in sem zmogla le krajše sprehode. V tistem obdobju sem bila povsem izčrpana in brez kondicije. Moj Dino je kuža, ki ima neizmerno rad sprehode. Njegov temperament, odločnost in nepopustljivost sta me vedno znova pritegnila, da smo začeli redno hoditi. Nekajminutni sprehodi so se tako počasi začeli spreminjat v vedno daljše,« pravi Nastja in ponosno pove, da ji uspe danes prehoditi tudi 8000 korakov in več, kar je, kot pravi, zanjo izjemen napredek.
Prav zaradi Dina in Brine Nastja vztraja, četudi včasih ne vidi več naprej: »Včasih pridejo tako slabi dnevi, da ne vidim naprej. Včasih me bolezen tako utrudi in zdi se mi, da imam vsega dovolj. In prav v teh trenutkih me vedno znova prebuja ta pasja terapija. V teh slabih dneh psi terapevti naredijo tisti čudež, ki ublaži strah, to nemoč, da prej kot slej spet želiš postati zdrav. Spomnim se dneva, ko sem bila od kašlja popolnoma izčrpana in sem jokala, da ne zmorem več. Spomnim se tega trenutka, kako sem ob sebi zagledala Dina in njegove velike oči, ki so strmele vame, in čeprav sem sem bila izčrpana do zadnje moči, sem v tistem hipu vedela, da zmorem to. To in še več. Kajti imam dva čudovita psa. Dva terapevta, ki sta moj smisel življenja.«

Nastja piše tudi blog: https://nastjaklevze.com/

9 znakov, ki nakazujejo, da pes občuti stres

Težko je ugotoviti, ali je pes pod stresom, še posebej, če ste posvojili odraslega ali starejšega psa in ga ne poznate tako dobro. Zato je zelo pomembno, da ste pozorni na vsako spremembo vedenja, da lahko čim prej ukrepate, ko se pojavi stres …

Kako spoznamo, da gre za stres? Nekaj namigov …

Hitro dihanje

Psi se bodo zadihali, ko jim je vroče ali ko jim je hladno, v drugih situacijah pa drgetanje telesa in hitro dihanje kažeta na neugodje in stres.

Lizanje ustnic ali slinjenje

Še en zapleten, vendar sporočilen znak. Lizanje ustnic je lahko znak podrejenosti v situaciji, hkrati pa pomeni, da je pes nervozen in mu je neprijetno. Podobno je s čezmernim slinjenjem.

Skrivanje in pobeg

Psi obožujejo crkljanje, zato ne bo odveč pozornost, ko bodo iskali samoto. Lahko se poskusijo skriti pod posteljo ali v prazen prostor.

Sploščena ušesa

Ta znak je morda nekoliko bolj očiten. Ušesa so privita nazaj ali popolnoma ob glavi.

Zehanje

Če pes večkrat zeha, sporoča, da mu je neprijetno. To se lahko opazi, predvsem v čakalnici pri veterinarju.

Napete mišice

Veterinar pogosto preveri tudi sklepe in obseg gibanja psa, ker so njegove mišice tako napete. Tako kot ljudje napnemo mišice, kadar smo prestrašeni, zaradi istega razloga to stori tudi pes.

Praskanje

V frustrirajočih, stresnih ali celo vznemirljivih situacijah se lahko pes praska (ali grize, še posebej svoje šape). V tem primeru povprašajmo za mnenje veterinarja, le ta nam bo povedal, ali gre za stres ali kaj drugega.

Čezmerno lajanje

Nekateri čezmerno lajanje pripisujejo pomanjkanju treninga za poslušnost ali dolgčasu, kar se lahko v resnici izkaže za težavo. Vendar je precej pogosto, da psi z lajanjem in zavijanjem izražajo stres.

Neprestana budnost

Pes neprestano gleda okrog sebe in postane pozoren na najmanjši hrup in gibanje, ko se v svojem okolju ne počuti sproščeno.

Pes, ki kaže znake stresa, najverjetneje potrebuje rutino. Rutino – hranjenje in vsakodnevno sprehajanje ob približno istem času, saj spremembe lahko občuti kot stres. Ne pozabite, da psi čutijo, kako se počuti njegov lastnik ali skrbnik. Poskusite se izogniti stresnim situacijam, za katere veste, da psu niso všeč, in poskrbite, da se bo doma počutil varno in sproščeno. Poskrbite tudi za zadostno količino vadbe, saj boste zadovoljni tako vi kot pes. Vadba je najboljše zdravilo za skoraj vsako tesnobno bolezen. Utrujen pes je srečen pes.

Pa še to – ste vedeli, da se stres prenaša z lastnika na psa? O tem si lahko več preberete tukaj. 

Vir: Bark post

Sobna čistoča – kako se lotiti učenja?

Sobna čistoča je izziv za večino lastnikov. Spopadanje z lužicami in kupčki bo znatno lažje, če je podlago naredil že vzreditelj.

Nekateri mladički pridejo iz legla praktično sobno čisti, drugim pa je sobna čistoča nekaj manj poznanega. Pri teh se je treba za to malce bolj potruditi. Nekaj napotkov, ki bodo nam in psičku olajšali pot do zastavljenega cilja:

  • V naši odsotnosti (ponoči, ko smo v službi, šoli …) naj bo pes na omejenem prostoru, najbolj praktično je, če je v boksu (dovolj velikem in udobnem).
  • Mladička odnesemo na prosto po vsakem obroku, igri oz. aktivnosti v notranjem prostoru ter ko se zbudi. Spodbujamo ga, da opravi potrebo, potem ga izdatno pohvalimo in ga nagradimo s priboljškom in kratko igro.
  • Če kužka zalotimo pri dejanju, ga lahko prekinemo in odnesemo ven, da dokonča svoje (čeprav to ni vedno uspešno, saj nekatere prekinitev zaustavi za nedoločen čas). Če pa je svoje že opravil in naletimo le še na posledice, potem mirno počistimo in se potrudimo, da bomo naslednjič ukrepali prej in nezgodo preprečili.
  • Bodimo pozorni na znake, ki nakazujeji, da se mladiček pripravlja na lulanje ali kaknje – intenzivnejše vohljanje, kroženje in pogledovanje ali premikanje proti izhodnim vratom.

Zapomnimo si – psi si v osnovi želijo biti sobno čisti, na nas pa je, da jim to tudi omogočimo. Naučimo se ”brati” svojega mladička, da bomo prepoznali znake želje po izhodu, pa bomo z malo sreče v enem do treh tednih imeli sobno čistega psa.

Urška Medvedšek (prispevek je bil v celoti objavljen v reviji Moj pes, feb. 2015)

Pes res točno ve, da je nekaj ušpičil?

Vsi poznamo prizor, ko se vrnemo domov, pa nas namesto običajne vesele dobrodošlice pričaka tišina. Sumljiva tišina! Pes pa neznano kje.

Čez nekaj sekund ugotovimo, da je pasje ležišče doletel krut in neizprosen konec. Večina skrbnikov pri tem glasno zajame sapo in začne nabirati gradivo za glasen monolog, v tem trenutku pa se s sklonjeno glavo v bližino tiho in z blagim nasmeškom približa naš pes. Živa podoba čiste krivde, kajne?

Niti ne, pravzaprav. Sklonjena glava, pogledovanja vstran, dvignjena tačka, sključena drža ali ležanje na tleh z glavo vstran ter oblizovanje so klasični miritveni signali, s katerimi nas pes skuša pomiriti.

Psi so izvrstni opazovalci in v trenutku preberejo našo telesno govorico ter zaznajo našo energijo, ki se nedvomno spremeni, ki vidimo, da je nekaj ušpičil. Ali pes ve, da je grešil ali ne, je torej večno vprašanje.

Tisti, ki že leta živi s psi, bo vedel, da naši psi točno vedo, kaj je v gospodinjstvu dovoljeno in kaj ne, in se tega običajno držijo. Vendar prav ti psi ponavadi ne kažejo omenjenih vedenj. Pasji grešniki so v večini primerov zelo mladi psi ali psi, ki nimajo jasno postavljenih meja, posledično tudi še ne vedo prav dobro, kaj se sme in česa ne. In prav ti so običajno obtoženi ‘priznavanja krivde’ s poklapanim pogledom in podobnim, ko pa se v resnici le odzivajo na spremembe v našem razpoloženju.

um (objavljeno v reviji Moj pes)

Ni vsaka oprema – dobra oprema

Ste se že kdaj vprašali, ali je oprema, ki jo dan za dnem dajete na svojega psa, mogoče škodljiva? Kako psihološko in zdravstveno vpliva nanj?

Inštruktorji, ki pri šolanju, vzgoji in prevzgoji psov uporabljajo najnovejše pristope in prijazne metode, opozarjajo, da ni vsaka oprema, ki jo najdemo na trgu, primerna za naše štirinožne prijatelje.

Vedno več strokovnjakov je kritičnih do uporabe klasičnih ovratnic. Prvi razlog, ki ga navajajo, je psihološki – pes se počuti bolje, če ni davljen in vlečen za vrat. Pasji vrat je namreč izjemno občutljiv za dotikanje. To izhaja iz tega, da se psi v zelo resnih situacijah kaznujejo z ugrizom za kožno gubo na zgornjem delu vratu.

Drugi razlog pa je, da ovratnice, zatezne ovratnice in podobni pripomočki lahko povzročijo različne poškodbe. Pri vlečenju na povodcu, ko je pes pripet na ovratnico, lahko pride do poškodbe sapnika in težav z dihanjem, do poškodb požiralnika in podjezičnice, poškodb bezgavk, žleze ščitnice, žil, motenega pretoka krvi, do zategnjenosti mišic, do poškodb vretenc in medvretenčnih ploščic, pa do ukleščenja živcev vratnega dela hrbtenice …

Alternativa? Dobra oprsnica

V zadnjem času strokovnjaki zagovarjajo uporabo oprsnice tipa H (na hrbtu je vidna črka H, spredaj na prsnem košu pa črka Y) namesto klasičnih ovratnic. Dobra oprsnica ima na sprednjem delu obliko črke Y, katere center ne leži na mehkem delu vratu, ampak na začetku kosti prsnice. Ne ovira ramen in tako dopušča tacam neovirano gibanje; ne ovira vratu in ostaja v celoti na prsnem košu; ne drgne psa pod pazduhami.

Povodec naj bo dolg vsaj 3 metre

V pasjih šolah z najnovejšimi pristopi vam bodo pri izbiri povodca svetovali vsaj 3 metre dolg povodec. Zakaj?

  • Ker pes potrebuje svobodo pri gibanju, da se lahko sproščeno giba, voha in raziskuje okolico.
  • Ker se pes zelo slabo počuti, ko ve, da je omejen na kratko in da ničesar ne more, sploh pa v situacijah, ki so zanj neprijetne. Psi ne komunicirajo med seboj samo s telesno govorico in različnimi zvoki, ampak tudi z uporabo prostora; ko npr. želijo narediti miritveni signal ‘lok’ pri srečanju z drugim psom, ali ko se preprosto želijo umakniti pred nekom.
  • Ker se njegovo obnašanje razlikuje od našega. Dva psa bosta pri srečanju pristopila eden do drugega v loku, med ovohavanjem se bosta vrtela in se ovohavala. In da vse to normalno pasje vedenje steče, kar se da brez težav in da je naš kuža, ki je zaradi našega okolja pripet na povodec, čim bolj avtentičen pri komuniciranju z okolico, smo mu mi dolžni pomagati tako, da ga pri njegovem naravnem obnašanju ne oviramo.

POMEMBNO

Obeski, ki jih dajemo na psa, kot so značke z imeni ali nosilci za pasje iztrebke, morajo biti nemoteči. Za psa je namreč zelo neprijetno, ko ve, da mora skozi ulico, kjer bo s svojim cingljajočim obeskom zbudil vse pse ali, ko ga bo cel sprehod ves čas v glavo udarjal plastičen ali kovinski shranjevalec za vrečke za pobiranje pasjih iztrebkov. V teh dveh primerih je na primer bolje, če ime in telefonsko številko enostavno kar všijemo v pasjo oprsnico. Vrečke za pobiranje pasjih iztrebkov pa lahko shranimo v slavno vrečko, ki je za psa popolnoma nemoteča in se lahko pritrdi tako na povodec kot na oprsnico.

Sara Čotar

Kdaj je pes utrujen?

”Utrujen sem kot pes”, večkrat lahko slišimo koga po napornem delu. Gre za pregovor, ki ima svojo osnovo. Psom pripisujemo, da zelo veliko prespijo. Pa je to res?

Dejstvo je, da pes potrebuje izdaten počitek, pri čemer pa počivanje ne pomeni tudi spanje. Kdaj pa kdaj slišimo, da pes potrebuje od tri do štiri ure na dan za prehranjevanje in gibanje, preostanek dneva (približno 20 ur na dan) pa prespijo. S sodobnimi raziskavami vedenja psov so dokazali, da to ne drži. Ugotovili so, da imajo psi zelo različne potrebe po počitku in da pri tem ni kakih trdnih pravil. Dolžina potrebnega počitka je odvisna od pasme, starosti in zdravstvenega stanja. Po novejših raziskavah določeno vlogo pri tem igra tudi človekova dejavnost. Iz tega lahko sklepamo, da vsak pes ne potrebuje 20 ur za počitek. Nasploh pa so ugotovili, da pes med počivanjem v najboljšem primeru spi le približno 20 % tega časa, sicer pa je bolj ali manj buden. Vznemirjeni smo lahko le, če pes nenadoma in brez vzroka precej več počiva kot sicer. V takšnem primeru je prav, da se posvetujemo z veterinarjem, saj je lahko večja ”utrujenost” posledica kakšne bolezni.

Novejše ameriške študije o vedenju psov kažejo na to, da mnogi psi precenjujejo svoje telesne sposobnosti, nagnjeni so k temu, da skrajšujejo čas za počitek. To vedenje lahko primerjamo z majhnimi otroki, ki imajo zvečer le s težavo odprte oči, pa pravijo, da sploh še niso utrujeni.

O tem, ali je psa res treba (pre)utruditi, da bo poslušen, pa si lahko preberete tukaj.

Sprehajanje psa na povodcu je lahko nevarno za starejše ljudi

Veliko je raziskav, ki dokazujejo, kako koristno je vsakodnevno sprehajanje psa in da pasji skrbniki celo živijo dlje. Tokrat pa o raziskavi, ki opozarja tudi na nekatere nevarnosti sprehajanja psa na povodcu.

Sprehajanje psa na povodcu naj bi namreč bilo pogost krivec za poškodbe ali zlome pri ljudeh, starejših od 65 let. Tako pravi raziskava, ki je bila objavljena v žurnalu Jama Surgery.

Gre za raziskavo med Američani, ki so jo naredili na univerzi v Pensilvaniji. Najbolj pogosto so med starejšimi sprehajalci psov ugotovili poškodbe kolkov, sledijo poškodbe ramenskega dela in zapestij. Večina poškodovanih je ženskega spola.

Zlomi pri starejših ljudeh, ki so povezani s sprehajanjem psa na povodcu, naj bi se od leta 2004 do leta 2017 povečali za kar 164 %!

Raziskava pravi, da se tveganje za poškodbe zmanjša s tem, da psa naučimo, da ne vleče na povodcu, pa tudi tako da – ko starejša oseba izbira novega psa – izbere manjšega in lažjega pasjega prijatelja. Za starejše osebe, ki se soočajo z osteoporozo pa priporočajo, da sprehajanje psa na povodcu prepustijo kakšnemu drugemu družinskemu članu.

https://jamanetwork.com/

Vadba: koliko jo potrebuje pes vsak dan?

Vadba bi morala biti na dnevnem redu vsakega psa, pogosto pa se pasji skrbniki sprašujemo koliko bo ravno prav, ne preveč in ne premalo.

Odgovor je različen tako kot pri ljudeh tudi pri psih, saj je vadba odvisna od starosti, zdravja in pasme. Obstaja nekaj standardnih smernic, ki so predstavljene v nadaljevanju.

Mladički

Mladički imajo na splošno več energije kot odrasli psi, toda njihova vadba naj poteka v kratkih intervalih. Več kratkih sprehodov ali igranje čez dan, je varnejša izbira, kot če gremo na en res dolg sprehod, saj je to lahko preveč naporno za razvijajoče se telo mladička. Navsezadnje je vsak kuža drugačen, in več časa, kot ga preživimo skupaj, bolje bomo vedeli, koliko vadbe potrebuje, da bo lahko srečen in zdrav.

Odrasli

Pasma psa močno vpliva na količino telesne aktivnosti, ki jo potrebuje. Pomembno je tudi zdravje psa. Če ima pes zdravstvene težave, na primer težave s kolki, srcem ali dihali, se z veterinarjem pogovorimo, kakšna vadba bo ustrezna, da mu bo pomagala ostati zdrav, ne da bi mu povzročala nelagodje in še dodatne zdravstvene težave.

Seniorji

Starejši pes morda ne bo mogel teči tako daleč, kot je nekoč, in morda bomo morali sčasoma tek zamenjati za sprehod. Pogovorimo se z veterinarjem o vadbi starejšega psa, pa tudi opazujmo ga med vadbo, kako dolgo uživa v aktivnostih. Vadba vsem psom omogoča duševno stimulacijo in jih ohranja aktivne, kar lahko pomaga podaljšati njihovo življenje in zmanjša tveganje za debelost.

Predlogi za pasjo vadbo na prostem

  • Sprehod ali tek po bližnjem parku.
  • Pes nas lahko spremlja med kolesarjenjem po kolesarski stezi ali stranskih poteh, kjer je dovolj varno za psa.
  • Spremlja nas lahko tudi med rolanjem, a ga najprej usposobimo za novo dejavnost. Nikar ne pozabimo tudi na zaščitno opremo.
  • Večina psov obožuje vodo, plavanje pa je odlično za pse s težavami s sklepi.
  • Trening v poslušnosti in krepitev osnovnih ukazov.

Predlogi za vadbo v zaprtih prostorih

  • Tek po stopnicah navzgor in navzdol, ko ne moremo ven, je super za izgradnjo mišic. Pazimo le, da psa ne vlečemo premočno, saj je ta vadba za pse prav tako naporna kot za ljudi.
  • S skrivanjem in ob (pravilni) igri vlečenja, se psi zelo zabavajo in hkrati gibajo.
  • Odlična vadba za pse, ki potrebujejo več gibanja, je tek na tekaški stezi.

Da bo vadba učinkovita, je dobro poznati 7 skrivnosti uspešne vadbe, o katerih smo pisali tukaj.

Vir: AKC

Brez težav k veterinarju: 7 nasvetov

Mnogi psi se začnejo tresti, ali pa kažejo vsaj znake nelagodja, ko ugotovijo, da gredo k veterinarju. Z nekaj predpriprave obisk veterinarja ni nujno stresen. Kako ga olajšati?

1. Vadimo že doma

Ko tujec z roko seže psu v gobec, ga tipa po telesu, preiskuje ušesni kanal … – to vznemiri vsakega psa. Na to psa lahko vsaj malo privadimo tako, da ga ‘pregledujemo’ doma in če bo med tem miren, ga nagradimo s priboljškom ali igro. Kmalu mu bo jasno, da ne gre za nič groznega, pa še nagrado dobi. Vsaj del tega bo gotovo prenesel tudi v situacijo, ko bo šlo zares.

2. Kot gost, ne kot pacient

Z veterinarjem se dogovorimo za pogovor, kjer bo prisoten tudi naš pes. V ambulanti naj bo prosto spuščen, mi pa se pogovarjajmo z veterinarjem, ki naj psa občasno poboža in mu ponudi priboljšek. Potem odidemo domov in če je možnost, vse to še enkrat ponovimo. Tako bo imel pes veterinarja v dobrem spominu.

3. Ne izgubljajmo časa po nepotrebnem

Bolj ko se bomo nanj pripravili, krajši bo obisk pri veterinarju. Dogovorimo se za termin in bodimo točni. S seboj vzemimo vse potrebne dokumente in izvide. Veterinarju povejmo o vsem opažanjih v zvezi s psom.

4. Opravljanje potrebe pred pregledom

Veliko različnih vonjev, tako v čakalnici kot v ordinaciji, in še pregled, načnejo živce psihično še tako stabilnemu psu. Nervoza, kot tudi pri ljudeh, vpliva na mehur in črevesje. Zato je nujno, da pred obiskom veterinarja psa peljemo na daljši sprehod in mu omogočimo, da opravi potrebo.

5. Tudi sami bodimo sproščeni

Naša napetost, strah in vznemirjenje se prenašajo na našega psa. Zato ostanimo čim bolj umirjeni, globoko dihajmo in krotimo naše živce. Tako bo tudi pes obisk pri veterinarju lažje prenašal.

6. Samo tolažbe ne

Psa pri veterinarju nikakor ne tolažimo, saj bo to njegovo vznemirjenost še povečalo. Bodimo mirni in mu pokažimo, da se mu ne bo zgodilo nič hudega, dokler smo mi z njim.

7. Srečen konec

Ko se vrnemo od veterinarja domov, si vzemimo čas in storimo za psa kaj prijetnega. Igrajmo se, peljimo ga na zabaven sprehod. Pes bo tudi na ta način obisk pri veterinarju povezal s prijetnim doživetjem.

rš, objavljeno v reviji Moj pes

 

4 zabavne stvari, ki jih lahko počnete s psom v zimskih dneh

Pogosto se lastniki psov bojijo, da bi sneg in mraz škodovala pasjim šapam, zato ostanejo v zaprtih prostorih.

Torej, kaj početi, ko je zunaj sneg in pes potrebuje vadbo? Tu je nekaj zabavnih predlogov.

Skrivalnice

Za pse je zelo zabavno iskanje žoge, vrvi, palice ali najljubše igrače v snegu, saj na ta način spodbujajo vohalne sposobnosti. A pozor, če je temperatura pod lediščem, naj igra na snegu traja le kratek čas, da se pes ne prehladi. Pozorni bodite na znake bolečine, nelagodja (cviljenje, dvigovanje tačk ali rep med nogami).

Sankanje

Če psu zaupate, da je brez povodca, mu dovolite, da vas lovi po hribu ali pa se skupaj usedita na sanke. To je lahko zelo zabavno za vso družino in je popoln način, da se gibate na svežem zraku ter porabite odvečno energijo.

Skijoring

To je način rekreacije, ko se pripnete na svojega psa (ki rad teče) in se odpravite na tek na smučeh. Še posebej je zabavno za pse, ki so dovolj močni (večje pasme) in so dovolj usposobljeni, da ubogajo ukaze, kot sta stop in zavijanje. Ključno pa je, da imate prave pasove za svojega psa, da ne boste tvegali poškodb hrbta in sklepov. Psa obujte v čevlje z oprijemom, da mu ne bo drselo in da so njegove tačke zaščitene pred snegom in ledom.

Sprehajanje

Radi hodite v hribe tudi pozimi, vzemite s sabo tudi psa, saj mu bo tekanje po snegu zelo všeč. Všeč mu bo tudi samo sprehod po zasneženem mestu, v tem primeru ne pozabite obrisati soli s tačk, ko se vrnete s sprehoda.

B.R.