6 pravil, da bo otrok varen in pes srečen

Da otrok in pes bivata v sožitju in za varnost tako enega, kot drugega je pomembno, da otroka že v zgodnji dobi naučimo 7 pravil. To je bistvo odgovornega skrbništva in varne človeško-pasje interakcije.

Otroci in psi so lahko najboljši prijatelji, pes pa je tudi dober učitelj otroku. Odraščanje ob psu otroku pomaga razvijati prijaznost, občutek za živa bitja, razvija njegove socialne spretnosti in odgovornost.

Z nepravilnim odnosom in če otroka nihče ne nauči, kaj je prav in kaj ne pri odnosu s psom, pa lahko pride do neljubih situacij, do ugriza. Največkrat pride do ugriza pri otroku, ki je star manj kot devet let in največkrat gre za domačega in ne tujega psa.

”Tako kot je odgovornost starša, da otroka nauči pravilno prečkati cesto, je njegova odgovornost, da ga nauči pravilnega odnosa s psom,” pravi strokovnjakinja dr. Samantha Gaines.

Zato so strokovnjaki razvili 6 zlatih pravil – da bo otrok varen in pes srečen:

  1. Nikoli ne pustite otroka samega s psom, niti s svojim.
  2. Naučite otroka, naj ne moti psa med prehranjevanjem; ko ima pes pri sebi igračko ali nekaj drugega, kar mu je izredno pri srcu; ko pes spi; ko je bolan, ko ga nekaj boli in ko je utrujen.
  3. Naučite otroka, naj bo do psa prijazen, nežen in obziren.
  4. Vedno opazujte, ko se otrok in pes družita in reagirajte, če pes pričenja kazati znake neprijetnega počutja (zehanje, izogibanje očesnega stika …).
  5. Naučite otroka, naj se s psom igra prijazno, spodbujajte ga k učenju trikcev.
  6. Naučite otroka, naj se tujim psom sam ne približuje.

Ko pride čas za slovo …

Pogosto smo skrbniki psov postavljeni pred odločitev, kdaj je čas za slovo. Kdaj je trpljenje tolikšno, da ni več smisla? Kako zbrati moč? Najverjetneje ena najtežjih odločitev v življenju.

Nekateri psi odidejo na drugo stran mirno, v spanju. Toda mnogokrat je pasja volja do življenja tako močna, da se pes bori in vztraja, kljub temu da zelo trpi. Skrbnik je velikokrat tisti, ki se mora odločiti. Sprejeti eno najtežjih odločitev v življenju. Treba se je zavedati, da četudi lahko podaljšujemo življenje ljubljenčka, je to na neki točki, ko pes zelo trpi in nima več nič od življenja, samo še v našem interesu. Nobena druga odločitev, v povezavi s psom ni tako težka, kot odločitev o evtanaziji, toda v določenem trenutku je to edina humana možnost.

Kako vedeti, kdaj je čas? Večno vprašanje, odgovora ni. Ko pride do tega, skrbniki, ki dobro poznajo svoje ljubljenčke, to začutijo, vidijo v njegovih očeh. To je čas, ko je treba svoje potrebe postaviti ob stran in pomisliti na dobrobit psa.

Pri tej odločitvi si velja zastaviti nekaj vprašanj: Ali ima pes neozdravljivo bolezen? Ali pes trpi za bolečinami, pri katerih zdravila ne pomagajo? Bo še več zdravljenja izboljšalo njegovo stanje ali zgolj ohranjalo trenutno životarjenje? Je pes tako star, da je izgubil vitalne funkcije (če ne more več sam stati, lulati, iti po stopnicah … je njegova kakovost življenja zelo slaba)? Ima še apetit (ko ga nima več, se bliža konec)?

Je podaljševanje njegovega življenja najboljše zanj, ali mu podaljšujete življenje samo zaradi vas?

Pri odločitvi pomaga tudi seznam, na katerega si zapišemo najljubše stvari, ki jih je v vseh teh letih naš kuža počel. Denimo, rad je jedel, se igral z žogo, hodil na sprehodu, oboževal je sosedovega fanta in njegovo psičko, se vozil v avtu. Pri tem se vprašajmo, koliko stvari sedaj še lahko oz. še rad počne. Marsikdaj nam bo tak seznam v pomoč pri odločitvi.

Ko se po pogovorih z veterinarjem in družinskimi članki sprejme odločitev, pridejo občutki krivde in neizmerne žalosti, to je normalni del procesa. Če imate čas, strokovnjaki priporočajo, da si vzamemo nekaj minut za pogovor s svojim psom. Morda zveni čudno, toda vaš glas bo psa pomiril. In ko boste spregovorili na glas, bo to tudi vam pomagalo procesirati. Tudi družinski člani naj se poslovijo od ljubljenčka. Že prej se pogovorite z veterinarjem, kako se bo zgodilo, kaj pričakovati.

Ko bo končano, se bo pričel proces žalovanja. Zapomnite si, da ste odločitev sprejeli iz ljubezni.

Ali je pes srečen?

Vsak pravi skrbnik si kdaj zastavlja vprašanje, ali se njegov pes dobro počuti, ali je srečen, ali mu nudim vse tisto, kar potrebuje … ? Ko se resno ukvarjamo s temi vprašanji, pa kaj hitro ugotovimo, da o kakovosti življenja psa ne vemo kdove kako veliko.

Kakovost življenja pri ljudeh merimo po tem, v kolikšni meri posameznik občuti telesno in psihično zdravje ter povezanost s socialnim okoljem. Na vprašanje v zvezi s kakovostjo življenja je nasploh veliko preprosteje odgovoriti pri ljudeh kot pri psih. Človeku lahko zastavimo vprašanje, pa nam odgovori.

Presojanje kakovosti življenja pri psu je ponavadi precej subjektivno, saj jo je treba ugotavljati individualno. Upoštevati moramo, da imamo različna merila in da imajo tudi psi zelo različne zahteve. Pri tem igra pomembno vlogo pasemska pripadnost. Potrebe malih družnih psov so na primer precej drugačne kot potrebe delovnih pasem, na primer labradorca, nemškega ovčarja, borderskega ovčarja, pastirskih pasem … Poleg tega moramo upoštevati, da psi živijo v sedanjosti (deloma v preteklosti in nič v prihodnosti) in se zato ne obremenjujejo s svojo usodo. Imajo pa seveda določene potrebe, ki jih moramo zadovoljiti.

Pes nikakor ni srečen samo zato, ker ima veliko stika s svojimi ljudmi, živi brez telesnih bolečin in ima vedno polno skledo. Po drugi strani pa tudi ne moremo trditi, da ima pes nekakovostno življenje zato, ker je plašen in je pogosto v stresu.

Telesno prizadeti in bolni psi

Verjetno se vsakemu človeku zelo smili pes, ki mora zaradi odpovedi zadnjega dela telesa uporabljati voziček, ali pa pes, ki so mu morali amputirati eno nogo. Velika večina psov s tem nima težav, počutijo se odlično in uživajo življenje. So pa seveda tudi takšni, ki se na invalidnost ne morejo navaditi.

Veliko skrbnikov me pokliče, ker želijo slišati moje mnenje o tem, ali naj svojega zelo starega ali pa hudo bolnega psa odpeljejo na uspavanje. Vsakemu odgovorim, da naj tega ne storijo, dokler se njihov kuža veseli življenja in uživa skupaj s svojimi ljudmi. Povem jim, da jim bo sam s svojim vedenjem in s pogledom pokazal, kdaj je nastopil čas za slovo.

Modne muhe in napačna vzreja

K slabši kakovosti življenja psov v veliki meri prispevamo tudi ljudje z napačno vzrejo, podrejeno različnim modnim muham. Tako na primer pretirano zmenjševanje nosnega dela lobanje pri določenih pasmah (mopsi, pekinžani) povzroča resne motnje dihanja. Že nekaj časa nekatere pasme delijo na delovne in razstavne, kar razstavnim po navadi v veliki meri zmanjšuje kakovost življenja. Razstavni psi so višji in znatno bolj masivni, kar povzroča težave s srcem, gibali, takšni psi so bolj nagnjeni k novotvorbam …

Vprašamo se lahko, v kolikšni meri na kakovost življenja vpliva dejstvo, da psi živijo vrsti vse manj primerno življenje oz. po domače – so vse bolj počlovečeni. Tudi zato je vse več skrbnikov, ki želijo pri ravnanju s svojim psom v večji meri upoštevati njegove naravne oz. vrstne potrebe. Temu prilagodijo način prehranjevanja, način ukvarjanja s psom, življenjske razmere … S tem želijo doseči, da bi njihov pes živel, koliko je mogoče, podobno svojim prednikom – volkovom. Če bi takšno gledanje prenesli na ljudi, bi se morali tudi mi čimbolj prilagoditi svojim prednikom, pa to nikomur ne pride na misel. Zato moramo tudi pri psih upoštevati dejstvo, da se je v sožitju s človekom v veliki meri prilagodil, tako glede načina prehranjevanja, kot glede svojega vedenja in potreb.

Res pa je, da nekateri skrbniki svojega štirinožca počlovečijo v tolikšni meri, da pozabijo na njegove osnovne pasje potrebe. Pes ni modni dodatek, pa čeprav gre za predstavnika miniaturne pasme.

Ni sprejemljivo, da sprehod doživlja v nekakšnem otroškem vozičku ali torbi, da se ne bi umazal. Pes potrebuje družbo, vohanje, valjanje in gibanje.

Stres

Na pasjo ‘srečo’ veliko vpliva tudi to, kolikšni količini stresa je pes izpostavljen. Nekateri psi so mu stalno izpostavljeni in se mu skoraj ne morejo izogniti. To še zlasti velja za pse, ki živijo v neprimernih razmerah, na primer na verigi ali v pesjaku.

Na kakovost življenja lahko prav tako neugodno vpliva stalno obiskovanje razstav. Tudi tu moramo imeti pravšnjo mero. Zgolj nabiranje nazivov ne sme biti razlog za sodelovanje s psom na razstavah.

Še zlasti dolgotrajni stres povzroči telesne in psihične motnje in sila negativno vpliva na kakovost življenja psa. Po drugi strani pa pravilno odmerjene in kratkotrajne stresne okoliščine psa lahko okrepijo in zato stres lažje premaguje. So pa med psi velike individualne razlike, ki jih je treba upoštevati.

Jože Vidic, dr. vet. med

Zakaj so psi tako radi v svojem ”brlogu”?

Ali imate tudi vi psa, ki zelo rad leži pod klopjo v kuhinji, pod kakšno mizo ali kjerkoli drugje, kjer ima nekaj ”nad glavo”? Mislite, da mu je tam všeč zato, ker je malce bolj temno? V resnici si pes poišče svoj ”brlog” zato, ker ima tam mir in se počuti varnega.

Vsak pes potrebuje prostor ali zavetje, kjer ga nihče ne bo motil, kjer bo lahko v miru zadremal in kamor se bo lahko umaknil pred hišnim vrvežem. V takšnih primerih si psi zelo radi poiščejo prostor, ki je podoben brlogu. Četudi jim ta prostor ‘odredi’ skrbnik, si ga ponavadi pes izbere po svoji izbiri.

V brlogi je vsaka navzočnost kogarkoli odveč, ker pes želi biti sam. Če z roko sežemo k takemu, mirno spečemu psu, tvegamo, da bomo deležni najmanj renčanja, če ne še kaj hujšega.

Pes potrebuje svoj prostor, prav tako kot svoj mir na trenutke potrebuje njegov skrbnik. To je v pasji naravi in to bi morali skrbniki spoštovati in mu omogočiti.  Podobno vlogo ima brlog tudi v naravi, kamor se v divjini živeči psi in seveda tudi volkovi zatečejo, da se ubranijo pred napadom, hkrati pa jih takšno zavetišče zaščiti pred mrazom, vetrom, vročino.

In to nikakor ne pomeni, da pes ne želi biti s svojim skrbnikom, temveč da je v procesu sproščanja, rehabilitacije, da si nabira novih moči za skupna doživetja.

 

3 stvari, ki gredo psom na živce

Mnoga vedenja, značilna za ljudi, na pse delujejo stresno oz. jim gredo na živce. Med njimi velja posebej izpostaviti tri.

To so: preveč govorjenja, premalo doslednosti in objemanje.

 1. Preveč govorjenja

Psi brez težav in slabih občutkov sledijo kratkim poveljem. Če jih stalno nagovarjamo z dolgimi stavki, pa jih to obremenjuje. Naj pri tem zapišemo še, da se psi orientirajo predvsem po naši telesni govorici, in če ta ni usklajena z našimi besedami (pri daljših monologih je skorajda vedno tako), to psa zmede in bo postajal vse bolj zavrt.

2. Nedoslednost

Red in pravila, vedno in povsod enaka, so za psa ena silno pomembnih stvari v življenju. Če danes nekaj drži, prihodnji dan pa ne več, pri psu to povzroči veliko zmedenost. Besedica ”izjema” je psom tuja in je ne razumejo. Posledica naše nedoslednosti je, da se raven stresa pri psu povečuje.

3. Objemanje

Psom gre na živce tudi objemanje. Za ljudi objem pomeni, da smo si z nekom blizu, ali pa spodbudo, izražanje veselja. Psi pa objemanje razumejo kot obliko nadvlade objemajočega. Res je, da so se mnogi psički z vajo naučili in objemanje prenašajo. Ampak kdor takšne pse natančno opazuje, brez težav ugotovi, da med objemanjem oddajajo miritvene signale: zehanje, oblizovanje ali pa umikanje glave vstran.

Česa vse nas pes lahko nauči?

Čeprav se imamo ljudje za kronstvo sveta, se lahko veliko stvari naučimo od naših psov. To lahko potrdi vsak skrbnik, ki ima vsaj malo izkušenj.

1. Nedvoumna komunikacija

Pasje ‘govorjenje’ je bolj razumljivo in neposredno kot večina človeškega besedičenja. Ljudje bi se lahko pri naših psih zgledovali po preprostosti, razumljivosti in nedvoumnosti njihovih sporočil. To bi nam v službi in zasebnem življenju prihranilo ogromno časa, nesporazumov, jeze in energije. Predvsem še, če bomo pri naši neposrednosti ostali prijazni in ljubeznivi – tako kot naši psi.

2. Živijo tukaj in zdaj

Psi so sproščeni in preprosto neposredni, tako jim ne moremo ničesar zameriti in ničesar jim ni treba obžalovati; takšni kot so navznoter, so tudi navzven. Živijo, občutijo in razmišljajo po načelu ”tukaj in zdaj”. S takšnim načinom bi se tudi človek lahko rešil marsikatere skrbi oz. negativnih čustev, življenje bi bilo lepše in bolj sproščeno. Če bi naš pes govoril, bi nam zagotovo rekel: ”Sprosti se, uživaj dan.”

3. Učijo nas pokončnosti

Pogosto se zgodi, da nas kaj skrbi, da v nas tli tiha jeza, da ne najdemo rešitve. Psi pa svoje težave, ki jih imajo z okoljem, neposredno in takoj razčistijo. Ko to opravijo, je zanje stvar rešena, življenje teče naprej. Naučimo se te pokončnosti in neposrednosti pri reševanju težav, namesto da dopustimo, da nas skrbi razjedajo ure in ure.

4. Stvari na svojem mestu

Psi ne poznajo demokracije, potrebujejo nekoga, da jih vodi, to jim je všeč. Skrbniki lahko to zlahka pozabimo in smo s psom preveč ”mehki”. Za psa je pretirana prijaznost znak slabosti, zato je bolje, da rečemo ”Rino, sem!” kot pa ”Rinček, ali boš prišel k meni …”. Nedvoumna in kratka zahteva bo delovala bolj pozitivno kot pa prosjačenje. In to, da smo kratki in jasni, deluje tudi sicer, v življenju. Ljudje cenimo ljudi, ki trdno stojijo na svojih stališčih.

5. Stalno so radovedni

Zdrav pes je radoveden in zelo odprt, stalno ga zanima, kaj ga čaka za ovinkom. Življenje je polno zanimivih stvari, ki se jih je treba naužiti. Nauk je jasen, kajne?

6. Načelo preprostosti

Čeprav je ponudba pasje opreme neskončna, barvita in raznolika, psa še vedno najbolj razveseli palica, ki jo privleče iz bližnje hoste. Pes je v svojem bistvu preprosto bitje. Mi pa tudi, če le pustimo, da preprostost znova pride na plan.

7. Izogibajmo se obremenitvam

Psi delujejo po načelu: najprej eno stvar, nato drugo … Najprej skopljejo luknjo, potem lajajo, tekajo … Psi niso ustvarjeni tako, da bi želeli delati več stvari hkrati. Človeško življenje pa je povezano s stalno napetostjo, delo ni nikoli narejeno, delamo več stvari hkrati, posledično ima vse več ljudi povišan tlak, težave s srcem … ”Več stvari naenkrat ne vodi nikamor,” nam sporočajo psi.

8. Dovolj spanja

Pes prav dobro ve: če je utrujen, si bo malce odpočil. Pa mi? Ko potrebujemo počitek, si ga privoščimo, to je naložba v zdravje, produktivnost, pozitivno energijo …

9. Podarjanje veselja in radosti

Nevrologi so že zdavnaj dokazali, da smeh polepša in podaljšuje življenje. Deluje celo, če usta raztegnemo v nasmeh, čeprav v resnici nimamo razloga za veselje. Ko smo z naših psom, nas ta stalno razveseljuje, vedno je dobro razpoložen, pripravljen na igro, stalno se nas trudi razveseliti. Hvala, pasji prijatelji!

Učimo se od njih …

Vid ima pomembno vlogo pri komunikaciji med psi

Pomembnost vida se razlikuje od pasme do pasme. Malenkost manj je pomembno pri pasmah, kot so baset, beagle ali bloodhound, ki svoj plen zaznavajo večinoma s pomočjo nosa.

Nekoliko bolj so oči pomembne pri pasmah, kot so afganistanski hrti ali angleški hrti – ti imajo vid zelo dobro razvit.

Kako dobro in kaj pravzaprav vidijo psi, je stvar razgovora že mnogo let. Psi naj ne bi razločevali tolikšnega število barv, kot jih lahko človek. Vendar so vseeno dokazali, da pes lahko razlikuje med različnimi barvami. Psi naj bi razločno razlikovali med tremi osnovnimi barvami, kot so rumena, magenta in cyan. Prepoznali naj bi tudi modro, zeleno, rdečo, različno vijolično in različne odtenke sive.


Barve z določeno valovno dolžino ne prepoznajo tako kot mi, ampak jih vidijo kot različne odtenke sive.


Vpliv vida na vedenje psa odločilno vpliva na iskanje plena. S pomočjo vonja lahko najde sled, po kateri naj bi se gibal plen, vid pa mu omogoča, da plen dejansko ulovi, pri čemer se sprosti plenilski nagon. Izjemno veliko vlogo igra vid pri komunikaciji med psi ter v sporazumevanju in razumevanju okolice.


Položaj in drža celotnega telesa, mimika obraza, ušes, repa, gobčka in celo dlake sporočajo marsikaj.


Medtem ko se recimo strah psa povečuje, se položaj glave niža, ušesa se pomaknejo nazaj, rep se povesi, ali se zvije pod trebuh … Pes ima denimo v pozornosti pokončna ušesa, sproščen rep in nikjer ni zaznati nasršenosti dlake. Z naraščanjem agresivnega vedenja se spremeni drža telesa, rep se dvigne in običajno maha visoko nad hrbtom, ušesa se postavijo pokonci, velikokrat je zaznati tudi nasršenost dlake …

Napačni prevod vidnih signalov

Težave v vidni komunikaciji nastanejo predvsem, kadar imamo opravka s pasmami, ki so se med razvojem zelo oddaljile od splošnega videza svojih prednikov. Nekatere pasme nimajo repa, ali je vedno nošen, dvignjen nad hrbet. Nekatere pasme imajo nenehno zavit rep, poležena ušesa ali dolgo dlako, ki močno zakriva mimiko obraza in celotnega telesa.

Pomembno je, da mladička med socializacijo izpostavimo različnim pasmam psov. Moje mnenje je, da tečaji, kjer so prisotni zgolj psi manjših pasem, psi enake pasme in podobno, niso najboljša izbira. Pomembno je namreč, da se naš pes nauči sporazumevanja z vsemi – tako z velikimi kot majhnimi. Tistimi brez ušes in repa, kot takimi, kjer je vizualna komunikacija zelo otežena in deloma praktično nemogoča. Naučiti se morajo, da visoko postavljen rep terierja ni vedno opozorilo pred napadom in se naučiti sporazumevati tudi brez vidnih signalov, recimo mimike obraza in oči pri pasmah, ki jih dlaka zakriva in onemogoča vizualno komunikacijo z okolico.

Zato je pomembno, da pse že v mladosti izpostavimo nadzorovanemu srečanju različnih pasem, različnih velikosti. Prepad med tem, kar je trdo zakoreninjeno v genetiki in dejansko situacijo, lahko premostimo zgolj s pravilno in dobro socializacijo.

Avtor: Urška Krivec

Psi delajo posebne ”face” takrat, ko jih gledamo

Psi znajo delati različne izraze na obrazu. Raziskave kažejo, da so še posebej inovativni pri tem takrat, ko jih človek gleda v oči.

Da bi bolje razumeli, kako psi uporabljajo svoje izraze, je Juliane Kaminski, psihologinja in vodja ene izmed raziskav na univerzi v Portsmouthu, preučila, kako 24 družinskih psov reagira na 4 različne scenarije.

Študija se je osredotočila predvsem na ”žalostni obrazek mladička” (t.i. sad puppy face), ki so ga psi, eni bolj, drugi manj, sposobni oponašati. Gre za izraz z dvignjenimi obrvmi, kjer oči delujejo večje.

Vsakega psa so posebej vodili v tiho sobo in ga postavili nekaj metrov stran od popolnega tujca in ga postavili v 4 situacije. Človek je gledal psa in v rokah držal priboljšek; človek je gledal psa praznih rok; človek je bil obrnjen stran od psa in v rokah je držal priboljšek; človek je bil praznih rok, obrnjen proč od psa. Dogajanje so posneli in natančno opazovanje je dokazalo, da imajo psi mnogo bolj izrazni obraz takrat, ko jih ljudje gledamo.

Manipulacija ali prikupna komunikacija?

S psom v gostilni: 5 pravil

Vse več je gostinskih lokalov, kjer so dobrodošli tudi psi. Če gremo s psom v gostilno, mora biti primerno vzgojen, lepo negovan, v lokalu pa moramo upoštevati tudi določena pravila.
  • Pred obiskom v gostilni

Preden gremo s psom v gostilno, ga peljemo na izdaten sprehod, da bo temeljito opravil vse fiziološke potrebe. Dobro sprehojen in malce utrujen štirinožec bo lažje mirno ležal ob naših nogah, medtem ko bomo mi jedli. Če je mogoče, izberemo mizo, kjer je malce več miru, še najbolje v kotu, kjer ne bodo mimo psa stalno hodili gostje in natakarji.

  • Obvladovanje vaje ”prostor”

Eden od pogojev za psa v gostilni je zagotovo obvladovanje vaje ”prostor”. Pes mora ležati na mestu, čeprav nanj delujejo različni moteči dejavniki. Vajo ”prostor” zato utrjujemo na različnih mestih in v različnem okolju – v hiši, med sprehodom, med pogovarjanjem s kakšnim znancem … Utrjujmo jo z delovanjem različnih zunanjih dražljajev: tečemo mimo psa, blizu ležečega vržemo kakšen priboljšek, mu pod nos pomolimo kakšno igračo, prosimo drugega skrbnika s psom, naj gre mimo našega psa, ki je na ”prostoru” …

  • Ležanje na odeji

Pes bo bolj zanesljivo ostal na svojem mestu, če bomo na tla položili njegovo odejo. Na ležanje na njej ga seveda prej navadimo. Ko gremo na sprehod, vzamemo s seboj njegovo odejo, ki jo nekje na poti odložimo na tla in od psa zahtevamo, da se nanjo uleže. Na njej mora mirno ležati, čeprav nanj delujejo kakšni moteči dejavniki (tekači, kolesarji …) Mirno ležanje potrdimo s pohvalo in nagrado ter hkrati poveljujemo ”Odeja!”, povelje večkrat ponovimo. S tem bomo dosegli, da bo pes besedo ”odeja” povezal z mirnim ležanjem na njej.

  • Zaposlitev

Da psu ne bo preveč dolgčas, mu lahko med ležanjem pod mizo ponudimo kakšen priboljšek za žvečenje – na primer umetno kost. Tako bo pes zaposlen in se ne bo dolgočasil. Nikakor pa ne svetujemo, da bi mu dali karkoli od mize.

  • Ko k mizi pride natakar …

Pogosto se zgodi, da bo pes vstal, ko bo k mizi pristopil natakar. Tveganje za to je še zlasti veliko, ko bo prinesel hrano. Zato moramo psa navaditi tudi na takšne okoliščine. Ko pride natakar k mizi bodimo zelo pozorni in poskrbimo, da bo mirno ležal na ”prostoru”.

  • Korak za korakom

Kot vsako drugo stvar, moram psa naučiti tudi vedenja v gostinskih in drugih lokalih. Čas, ko je pes v lokalu postopoma podaljšujemo. V začetku bodimo v lokalu le toliko, da spijemo kavo ali kakšno drugo pijačo. Ko vidimo, da je pes priden in da ga nič ne moti, čas podaljšujemo. Čeprav je poslušen in ubogljiv, pa ga imejmo stalno na povodcu. Nikakor ne smemo dovoliti, da bi se sam sprehajal in ”nadlegoval” druge goste.

Kako premagati strah pred umivanjem?

Če se vam je zgodilo, da pes tudi prestopiti noče praga kopalnice, naj vas potolažimo, da ni še nič izgubljeno. Strah pred vodo in kopanjem se lahko s počasnimi in premišljenimi koraki premaga.

Umivanje je za človeka nekaj vsakdanjega, za psa pa je včasih to zelo stresno opravilo. Pogosto se razvije strah pred vodo, v nekaterih primerih pa celo strah pred kopalnico.

Če se to zgodi v našem domu, je treba ustvariti nov odziv. Kopalnico zato psu vnovič predstavimo kot prostor, v katerem se zabava, dobiva hrano, izvaja vaje, ki so mu všeč, se igra s svojim skrbnikom ali pa le uživa v crkljanju. Tako bomo psu kopalnico predstavili kot nekaj prijetnega, in ne kot prostor, v katerem se dogajajo zanj neprijetne stvari.


Ko pes enkrat vstopi v kopalnico brez omahovanja in je v njej dlje časa povsem sproščen, začnemo z novim korakom. Psu v kad vržemo kak briket in pustimo, da ga gre sam iskat.


V primeru, da pes ne more sam v kad, ga dvignemo in ga damo sami vanjo. A pri psih, ki se zelo bojijo, delamo zelo počasi, korak za korakom. Tako že sam dvig nagradimo s kakšnim zelo okusnim priboljškom, psa položimo v kad ter ga vnovič nagradimo z okusnim priboljškom, nato ga spet dvignemo, nagradimo in položimo na tla. Ves postopek naj poteka zelo počasi, da se bo pes na vsaki stopnji počutil prijetno ter sproščeno.


Z vsako ”učno uro” podaljšujemo čas, ko je pes v kadi.


Ko pes pridno čaka, začnemo z umivanjem. Za vsako umito tačko ga nagradimo. Kot pri vseh korakih, tudi pri umivanju delamo počasi, da se pes ne prestraši. Zelo hitro se lahko zgodi, da korake prehitevamo, in tako se pes na kakšni stopnji spet prične bati. Če se to zgodi, gremo nekaj korakov nazaj in pričnemo od tam, kjer se je pes počutil prijetno.