Vodja krdela je človek

Pred udomačitvijo so psi živeli v krdelu, se pravi v skupnosti, ki je štela od 5 do 12 osebkov, ki so bili ponavadi v sorodu – oče, mati in potomci.

Že več kot dvanajst tisoč let pa živijo psi v skupnosti s človekom in je torej njegovo krdelo družina, v kateri živijo.

Vloga vodje krdela v naravi je zelo pomembna, odgovorna in za nosilca te vloge tudi zahtevna. V krdelu so vodja krdela in člani. Ve se, kdo je glavni, seveda pa so člani rangirani tudi drug do drugega.

V naravni skupnosti (krdelu), kjer živi pes, je med drugim vedno in vsakemu članu jasno, kje je njegovo mesto, kakšna je njegova vloga, za kaj je kdo zadolžen … Zato v takšnem krdelu ni napetosti, med vsemi živalmi vladajo prijateljski, tovariški odnosi, med njimi vlada tolerantnost in druga drugi pomagajo. V vsakem primeru pa v naravnem krdelu vlada red.

V skupnosti človek – pes mora biti seveda človek tisti, ki vodi krdelo, vlogo ”živali” alfa pa si mora zaslužiti s svojim znanjem, s sposobnostjo oz. s pravilnim ravnanjem s psom.

Zelo pomembno je, da ima vodja krdela v odnosu do psa vedno mirno in odločno energijo in seveda, da je v krdelu človek – pes, vodja človek. Če to vlogo prevzame pes, je sožitje težavno ali celo nemogoče. Enako velja za primere, če pes vlogo vodje prevzame le v odnosu do enega družinskega člana. Lahko si predstavljamo, kakšno je življenje s psom, ki je napadalen do otroka ali denimo do našega partnerja.

Človek mora biti torej v odnosu do psa vedno in povsod prvi. Velja pa pravilo: če pes ugotovi, da mu ni treba biti podrejen, bo vlogo vodje prevzel sam. Pri tem velikost in pasma psa nimata nobenega pomena.

Zelo slabo je, če vlogo vodje krdela prevzame pes. Mnogi skrbniki se sploh ne zavedajo, da se je to začelo dogajati. Dogajati se začne takole:

  • pes renči, če gredo domači mimo njega, ko se prehranjuje;
  • ne uboga ukazov;
  • postaja svojeglav …

Ko opazimo opisane znake, je čas, da se posvetujemo s strokovnjakom za vedenje psov. Prej ko bomo ukrepali, večja je možnost, da bomo v krdelu vzpostavili red, kot strokovno imenujemo sožitje ljudi in njihovih psov.

Jože Vidic (v Pes, nov družinski član)

Se pes v našem domu dobro počuti?

Današnji pes je vrsta živali, ki se je sposobna izredno dobro prilagajati različnim življenjskim razmeram.

Sibirski haski je iz vlečnega psa mrzlih zim Inuitov prišel povsod po svetu, tudi v vroča področja Avstralije in nebotičnike New Yorka in Tokia. Zanimivo, kako dobro se prilagodijo tako različnim okoljem, v katerih včasih celo blestijo.

Človek ima na vedenje psa velik vpliv. Danes denimo veliko psov živi v majhnem stanovanju skupaj z enim človekom. Ni presenetljivo, da takšen pes razvije celo vrsto neželenih vedenj, ko lastnik odide v službo, na potovanje … Pes je v prvi vrsti socialno bitje, zato bi v konkretnem primeru ob odsotnosti lastnika vedenjske težave izboljšala že menjava okolja, družba z vrstniki, tudi odhod v pasji hotel – vse to je dobra popestritev sicer osamljenega časa, ko lastnika ni doma.

Konflikt, ki je prisoten iz dneva v dan in zelo vpliva na vedenja psa, je nekonsistentno vedenje človeka pri izkazovanju naklonjenosti, gest in pravil. Vsi lastniki smo krivi tega, ko enkrat želimo, da pes skače po nas in nas veselo pozdravi, spet drugič nam je popolnoma odveč. Vse interakcije, tako pozitivne kot negativne, imajo lahko posledice na vedenje psa. Ko nam pes ukrade hrano in mi veselo stečemo za njim, je to lahko v nekaterih primerih nagrajujoče za enega psa, za drugega to lahko pomeni kazen.

Se kosmatinec v našem domu dobro počuti?

Ne samo naše vedenje, tudi vse bolj moderna infrastruktura, oprema našega doma lahko vpliva na vedenje. Drseča, lepo spolirana tla, po katerih pes težko hodi, ostri robovi, kjer se lahko poškoduje in preveč čisto dišeče okolje, ki spremeni njegov način zaznavanja okolja ravno tako lahko vplivajo na življenje psa.

Le redko pomislimo tudi na vse svoje elektronske, magnetne naprave, ki sevajo tako ali drugače. Ljudje mogoče res ne zaznamo vseh zvokov, valovanj in vsega, kar nas obdaja v našem domu, a to še ne pomeni, da naši kosmatinci tega ne zmorejo. Za pse, ki imajo izredno občutljiv sluh, je lahko bivanje znotraj hiše včasih tudi neprijetno in vznemirjajoče. Ljudje, ki težijo k preveč čistemu okolju, v določeni meri tudi preprečujejo normalno vedenje in vzpostavljanje pravega kontakta med psom in človekom. Pes, ki ni deležen pravega čohanja zato, ker se lastnik boji odvečnih dlak na parketu, vsekakor ne bo doživel enakih čustev in razvil enakih vedenjskih vzorcev kot pes, ki je tega deležen v polni meri, ne glede na to, koliko dlak bo treba za tem posesati.

Kdaj je povodec obvezen in kakšna je kazen?

Bralka, skrbnica psa, je na nas naslovila vprašanje, kdaj je povodec obvezen. Moti jo namreč, da skrbniki nekaterih psov le teh v javnosti ne držijo na povodcu.

Za odgovor smo se obrnili na UVHVVR.

»Zakon o zaščiti živali (ZZŽiv) določa splošne zahteve za obvladovanje psov, da niso nevarni okolici. V drugem odstavku 11. člena omenjeni zakon določa, da mora skrbnik živali z ustrezno vzgojo in šolanjem oziroma z drugimi ukrepi zagotoviti, da žival ni nevarna okolici. Tretji odstavek istega člena pa določa, da morajo skrbniki psov zagotoviti fizično varstvo svojih psov tako, da jih imajo na javnem mestu na povodcu,« odgovarjajo na UVHVVR.

»Javno mesto je javni kraj, kot je opredeljen v zakonu, ki ureja varstvo javnega reda in miru, razen površin, kjer ni oziroma ni pričakovati večjega števila ljudi. Javni kraj je v Zakonu o varstvu javnega reda in miru opredeljen kot vsak prostor, ki je brezpogojno ali pod določenimi pogoji dostopen vsakomur. Kazen za ravnanje v nasprotju z 11. členom Zakona o zaščiti živali znaša za fizično osebo 200 od 400 do evrov, kar je določeno v šesti točki 46.a člena ZZŽiv,« pojasnijo.

Poudarijo, da je torej uporaba povodca na javnem mestu vedno obvezna. »Izjemoma lahko skrbnik psa vodi brez povodca, če ni, ali ni pričakovati večjega števila ljudi. Povodec se priporoča v vseh okoliščinah, če pes ni ustrezno vzgojen/šolan in bi v primeru, da odpoklic psa zataji in pes predstavlja nevarnost okolici.«

Andreja Šalamun

Prevzgoja nevarnih psov

V Sloveniji že nekaj let velja obvezno prešolanje nevarnih psov. V skladu z Zakonom o zaščiti živali imamo tri uradne izvajalce prevzgoje nevarnih psov (tri uradno potrjene programe prevzgoje nevarnih psov v treh različnih društvih).

Tokrat si bomo podrobneje pogledali Zakon in pogledali, kako poteka program prevzgoje v Kinološkem društvu Kamnik.

Pes je ugriznil – kaj zdaj?

Vsak ugriz psa se mora prijaviti na veterinarsko inšpekcijo. Običajno to stori antirabična ambulanta, kamor so napoteni udeleženci dogodka, ali veterinar, kadar so udeležene živali. Ugriz psa se vedno zavede v centralni register psov. Če je pes z ugrizom povzročil ali bil soudeležen pri povzročitvi smrti človeka ali suma posebno hude telesne poškodbe, uradni veterinar zaradi odvrnitve splošne nevarnosti in opazovanja na steklino z ustno odločbo odvzame psa in odredi skrbniku takojšnjo namestitev psa v izolatorij pristojne veterinarske organizacije za obdobje do izključitve suma na steklino. Če skrbnik psa pri izvedbi ukrepov ne sodeluje, se namestitev psa v izolatorij na njegove stroške odredi zavetišču.

Usmrtitev psa, če ugriz povzroči smrt ali hudo poškodbo

Uradni veterinar odredi usmrtitev psa, če je z ugrizom povzročil ali bil soudeležen pri povzročitvi smrti človeka, ali če je iz obvestila pristojnih služb razvidno, da je pes z ugrizom povzročil ali bil soudeležen pri povzročitvi posebno hude telesne poškodbe. Tudi, ko je prevzgoja nevarnega psa neuspešna ali se lastnik psa, ki je napoten na obvezno prevzgojo psa, tega ne udeleži. Skrbniku psa, ki je povzročil smrt ali posebno hudo telesno poškodbo človeka, upravni organ, pristojen za veterinarstvo, prepove gojitev, posedovanje in vodenje psov, če je že pred tem posedoval psa, ki je povzročil smrt ali posebno hudo telesno poškodbo.

Šolanje nevarnega psa

Šolanje psov je po zakonu obvezno:

  • če nevaren pes z ugrizom povzroči poškodbo, pa ne gre za posebno hudo telesno poškodbo. Šolanje psa je treba izvesti najpozneje do dopolnjenega drugega leta starosti psa; če je pes že star dve leti, pa v roku šestih mesecev od ugriza psa. Nevaren pes je pes, ki že ima za seboj ugriz človeka ali živali in je že zaveden v centralnem registru nevarnih psov;
  •  za psa, ki živi ali bo živel v istem okolju kot lastnik, katerega pes je bil usmrčen zaradi zgoraj navedenih razlogov. Šolanje psa je treba izvesti najpozneje do dopolnjenega drugega leta starosti psa; če je pes že star dve leti, pa v roku šestih mesecev od usmrtitve prejšnjega psa oziroma nakupa novega psa.

Šolanje iz prejšnjega odstavka mora biti opravljeno ob udeležbi lastnika psa po programu, ki ga potrdi upravni organ, pristojen za veterinarstvo na podlagi mnenja strokovne komisije. Takšen program se izvaja tudi v Kinološkem društvu Kamnik, v ŠKD Bajka in v KD Krško.

Uspešnost opravljenega šolanja psa preveri komisija, ki jo imenuje nosilec programa šolanja in mora biti sestavljena iz strokovnjakov s področja poznavanja vedenja, vzreje oziroma šolanja psov, njena sestava pa mora biti navedena v programu šolanja. Lastnik psa je dolžan dokazilo o uspešno opravljenem šolanju predložiti pristojni veterinarski organizaciji, ki ta podatek vnese v centralni register psov.

Prevzgoja nevarnega psa se razlikuje običajnega šolanja psov

Pri šolanju oziroma prevzgoji nevarnih psov je vsekakor veliko specifike, ki se pri rednem šolanju psov pojavlja v manjši meri. Gre za odpravljanje dokaj zapletenih negativnih reakcij psa, ki imajo vedno določeno ozadje, ki je lahko pogojeno z različnimi dejavniki. Za uspešno prevzgojo je zato treba najprej ugotoviti same vzroke za izraženo agresijo pri psih in jih nato z različnimi metodami, glede na samo dojemanje psa in seveda tudi zmožnost in pripravljenost vodnika, postopno tudi odpravljati. Torej gre v bistvu najprej za spremembo v miselnosti in večinoma do tedaj napačnih reakcijah vodnika in nato postopno preko treningov tudi za spremembo obnašanja psa v kritičnih situacijah.

Kako poteka prevzgoja nevarnega psa?

Že samo dejstvo, ali se je določen vodnik dejansko odločil, da se bo podal s svojim psom v prevzgojo, je zelo odločilno. Odkar imamo v Kinološkem društvu Kamnik potrjen program prevzgoje nevarnih psov, imamo veliko negativnih izkušenj z lastniki, ki le preko telefonov preverjajo, ne, kako bi dejansko psa prevzgojili, temveč, le kako bi v čim krajšem času pridobili potrdilo o prevzgoji psa. Zato vsakega, ki nas kontaktira po telefonu, le na kratko obvestimo o pogojih šolanja oziroma prevzgoje pri nas ter osebo skupaj s kužkom povabimo na pogovor na društvu. Na tem prvem uvodnem razgovoru se ugotovijo okoliščine ugrizov, spoznajo določena dejstva o navadah lastnika in bivanju psa. Opravimo tudi kratek preizkus dejanskega odnosa med lastnikom in psom. Prevzgoja se začne najprej na poligonu in nato nadaljuje v urbanem okolju. Glede na napredek psa oziroma sposobnost lastnika se nato vaje nadaljujejo z obremenjevanjem z različnimi motečimi dejavniki in izpostavljanjem kritičnim situacijam (pri teh nam v KD Kamnik pomagajo člani s svojimi psi). Šele, ko sta vodnik in pes do določene meje pripravljena, se izpostavita dejanskim, nepredvidenim kritičnim situacijam.

Izpit pred strokovno komisijo

Na koncu prevzgoje morata tako vodnik kot pes opraviti izpit pred strokovno komisijo, ki odloči, ali je bila prevzgoja uspešna ali ne. V okviru programa Kinološkega društva Kamnik je predviden izpit pred dvema priznanima mednarodnima kinološkima sodnikoma. Sam okvir izpita je na kratko napisan že v programu, pred izpitom pa se skupaj s sodnikoma lahko določijo še določene vaje oziroma kritične situacije, v katerih se preizkusi dejanska prevzgoja psa in zmožnost vodnika, da v taki situaciji pravilno reagira in prepreči agresivno vedenja psa.

Zavedanje težave je prvi korak k uspehu

Vsekakor pa je priporočljivo, da se vsi, ki potrebujejo pomoč pri vzgoji, obrnejo na kinološka društva, preden jih na to opozori država. Zavedanje težave je prvi korak k uspehu. Smo v mesecu, ko so vsa društva začela z aktivnimi tečaji šolanja psov. Prvi korak je že v vzgoji mladička. Če se vendarle pojavijo težave s problematičnim vedenjem, vam svetujemo, da se čim prej obrnete na strokovnjake, ki vam bodo znali pomagati. Seveda pa si morate spremembe najprej želeti sami ter biti pripravljeni na trdo delo in vztrajanje tudi, ko je uspeh še daleč. Reševanje problematičnega vedenja je namreč dolgotrajno in zahtevno, veliko enostavnejše je pravilna vzgoja in šolanje že v sami mladosti in naprej.

Prepozno za šolanje in vzgojo psa ter lastnika ni nikoli. Drži, da je šolanje psa s starostjo in negativnimi vplivi okolja težje in dolgotrajnejše, a vsekakor ni nemogoče. Potrebna je le volja lastnika in odprto srce za nova spoznanja in nov drugačen način dela ter življenja s psom. Najtežje je spremeniti miselnost in reakcije ljudi, saj te odločilno vplivajo na šolanje in vzgojo psa. Ključ do uspeha dobro vzgojenega psa se vsekakor skriva v lastniku. Kadar potrebuje lastnik pomoč, pa smo inštruktorji tukaj zato, da pomagamo in usmerjamo lastnika v pravo smer.

Urška Krivec

Čiščenje notranjosti uhljev

Okužbe sluhovoda so pogosta tegoba, ki prizadene pse. Največkrat okužbo skrbniki prepoznajo, ko iz ušes njihovega ljubljenčka začne prihajati neprijeten vonj.

Za ohranjanje zdravja ušes je pomembno redno pregledovanje, zato tokrat o preventivi.

Za ohranjanje zdravja ušes je pomembno, da redno, najmanj enkrat na teden pregledujemo notranjost uhljev. Manjša količina ušesnega masla v notranjosti uhlja je nekaj povsem normalnega. Če je masla več, ga očistimo z mehko, navlaženo krpo ali s kosmom vate. Pri tem moramo seveda paziti, da masla oz. umazanije ne potiskamo v sluhovod.

Sluhovod je pri psih bolj ukrivljen kot pri ljudeh in ima obliko črke L. Pri vnetju se ušesno maslo nabira prav v kosti ‘črke L’. Za odstranjevanje odvečnega ušesnega masla v sluhovodu uporabimo tekočino za čiščenje ušes, ki nam jo je priporočil veterinar. Pustimo, da pes otresa z glavo, saj bo s tem odstranil tekočino iz uhljev in in sluhovoda. Nato psu z brisačo nežno osušimo ostanke tekočine na notranji strani uhlja. O tem, kako čistimo notranjost uhljev, nas bo poučil veterinar.

Vatirane paličice lahko pri psu uporabimo le za čiščenje notranjosti uhlja in vidnega dela sluhovoda. Nikoli pa s paličicami ne smemo segati v sluhovod, saj bi s tem potisnili ušesno maslo v notranjost sluhovoda, namesto da bi ga odstranili. Poleg tega bi lahko poškodovali sluhovod ali celo bobnič.

Težave z ušesi v mnogih primerih spremljajo močne bolečine, zato se pes z vsemi močmi in na vse načine brani vsakršnega posega. V takšnih primerih lahko pomaga le veterinar, ki da psu pomirjevalo ali pa ga celo anestezira.

Precej je psov, ki imajo sicer zdrava ušesa, a ne dopustijo nikakršnega poseganja vanje. To bomo še najbolj učinkovito preprečili tako, da bomo že mladiča navadili na čiščenje notranjosti uhljev. Seveda moramo biti pri posegu primerno nežni, psa moramo na čiščenje pripraviti, ga umiriti in pohvaliti, če bo ostal miren.

Kako se igrati ‘po pasje’?

Dotiki in igranje so dobri za povezavo med človekom in psom. Znani strokovnjak za vedenje psov dr. Ekard Lind pa pravi, da se je treba s psom ukvarjati po pasje – moramo ga pravilno motivirati, z igro pa bomo povezavo z njim poglobili. Igranje po pasje je strokovnjak poimenoval ”bazično igranje”.

Psi se med seboj igrajo popolnoma drugače (med seboj se veliko dotikajo), kot se z njimi igramo mi. Vzrokov za to je veliko, prvi, povsem objektivni je ta, da je hrbtenica pri psih vodoravna, pri nas pa navpična. Veliko bomo naredili, če se bomo med igro usedli. Nenadoma postanemo za psa manjši in bolj privlačni, približa se vidni stik s psom, oči so v enaki višini, kuža lahko preskakuje naši nogi in se nas stalno dotika.

Veliko bomo naredili, če se bomo med igro usedli.

S pravilno igro poglabljamo tudi medsebojno zaupanje, saj se z ‘vzvišenega položaja’ – dobesedno in v prenesenem pomenu – spustimo na raven psa. To, bazično igranje je zelo pomembna vaja pri vzgoji in usposabljanju psa. S pomočjo bazičnega igranja bomo psa vrnili v čas njegovega otroštva, v čas igranja z bratci in sestricami. S številnimi dotiki psu dajemo pobudo, da bo sam počel enako.

Bazično igranje lahko tudi odpravlja strah, ki ga imajo psi pred določenimi ljudmi, z njim si lahko pomagamo pri prevzgoji psa, ko želimo odpraviti neželeno vedenje. Vzgoja in prevzgoja bosta v igri in sproščenem ozračju veliko bolj učinkoviti kot v okoliščinah, kjer je pes pod psihičnim pritiskom.

Kako izgleda ‘bazično’ igranje v praski?

Sedimo na tleh, v nivoju psa. Med takšno igro lahko psa narahlo odrivamo in se ga dotikamo po različnih delih telesa. Pri tem lahko uporabljamo različno mimiko, telesne gibe, igrače in tudi hrano.

Pri tem igranju se ne bomo mogli izogniti grizlanju, kar pa moramo ustrezno urediti. Psičku moramo dopovedati, da obleke in obutve ne sme gristi, roke pa le toliko, da ne čutimo bolečine. Igro moramo vedno imeti mi v svojih rokah, in ne pes! Sami določamo dolžino in način igranja. Če pes skuša voditi igro in postane pregrob, jo moramo takoj prekiniti.

Najprej se igramo v okolju, kjer ni zunanjih dražljajev, pozneje pa tudi na prostem, kjer bodo tudi moteči dejavniki.

9 pozitivnih učinkov psov na zdravje ljudi

Pasja družba je še kako dobra za zdravje, tako fizično kot psihično. 9 učinkov psov na zdravje ljudi:

1. Boljše zdravje srca

Psi resda popolnoma zapolnijo naše srce, poleg tega pa ga v resnici naredijo močnejšega. Študije kažejo, da pasja družba znižuje krvni tlak; uravnava holesterol; manjša raven trigliceridov in zmanjšuje možnost za srčni napad. Poleg tega pa imajo pasji skrbniki, ki so že srčni bolniki, boljše možnosti preživetja kot tisti, ki nimajo pasje družbe.

2. Bolj fit in aktivni

Vsaj dve uri in pol telesne aktivnosti na teden priporočajo strokovnjaki odraslim osebam in pasji skrbniki ta cilj dosežejo mnogo bolj pogosto kot ostali.

3. Pomoč pri izgubi teže

Dnevni sprehodi pomagajo izgubiti težo, saj nas pes prisili, da zapustimo udobje kavča, hkrati pa gre za prijetno in neprisiljeno vrsto rekreacije(sploh če nismo tip za kakšne dvoranske skupinske vadbe).

4. Boljše socialno življenje

Po raziskavah kar 40 % ljudi lažje vzpostavi stik v pasji družbi. Pes je najboljši medij za vzpostavitev komunikacije, kot tudi najverjetneje najbolj pogosta skupna tema pasjih skrbnikov.

5. Manj stresa

Samo nekaj minut, preživetih s psom, zmanjša tesnobo in krvni tlak ter poveča stopnjo seratonina in dopamina, ki imata pomembno vlogo za dobro počutje. Ljudje se s stresom soočajo mnogo bolj učinkovito, če imajo v bližini psa. Po raziskavah (pa tudi brez njih je to lahko ugotoviti) psi zmanjšujejo napetost v pisarni in tudi med zakonci.

6. Življenju dobi smisel in namen

Sploh po upokojitvi se veliko ljudi sooča s tem, da najdejo v življenju nov smisel, veselje, namen. Pes pa nekako prisili človeka, da še naprej počne stvari – da ga nahrani, da gre z njim na sprehod, četudi se skrbnik emocionalno ali fizično ne počuti dobro. Psi tako zelo pomagajo, da posameznik ni osamljen, da se ne izolira.

7. Manj depresije

Psi zmanjšujejo depresijo, zato tudi terapevtski psi velikokrat delujejo z depresivnimi posamezniki. Dokazano je tudi, da so pasji skrbniki manj nagnjeni k depresiji kot tisti, ki psa nimajo.

8. Preventiva pri alergijah

Če je včasih veljajo, da psi in mački negativno vplivajo na alergije pri otrocih, pa zadnje študije kažejo ravno obratno sliko. Prisotnost psa ali mačka v hiši kar do 33 % zmanjšuje možnost, da bo otrok trpel za alergijami, ki so povezane s hišnimi ljubljenčki.

9. Manj obiskov zdravnikov

Ljudje, stari nad 65 let, ki imajo doma psa, so za kar 30 % manj prisotni v zdravstvenih domovih kot tisti, ki psa nimajo. Razlog za to je najverjetneje vse zgoraj našteto.

Kako urediti primerno zunanje bivališče

Če posameznik ni pripravljen psa spustiti v svoj dom, je pomembno, da se psu zagotovi primerno zunanje bivališče. Najbolj primeren je ograjeni vrt ali dvorišče, ki psu omogoča gibanje in bližino ljudi.

»So ljudje, ki iz takšnih ali drugačnih razlogov psa ne morejo imeti v hiši, kar pa ne pomeni, da se zanj ne da dobro poskrbeti. Začne se že pri izbiri psa. Tisti psi, ki nimajo podlanke, niso primerni za življenje zunaj. Prav tako tudi ne pasme, ki sledijo lastniku kot sence in so nesrečni vsako sekundo, ko so ločeni od njega,« pravijo v pasji šolo Puppyland.

Če je pes v svoji osnovi primeren za zunanje bivanje (velja za mlade, zdrave in aktivne pse, starejši in mladički so izvzeti), mu je treba zagotoviti ograjen in varen prostor z izoliranim zavetjem, kjer bo pes imel svoj mir. »Kužki potrebujejo tudi redno, kakovostno prehrano. Večkrat dnevno je treba preveriti, ali ima kuža vodo. Če prostor nima dostopa do trave, naj ima pes vsaj štiri izhode dnevno za opravljanje potrebe. Zagotoviti mu je treba redno nego, čiščenje prostora in obiske veterinarja. Kadar je zunaj mrzlo ali vroče, ga povabite v hišo,« pravijo sogovornice iz Puppylanda.

Pri tem je treba poudariti, da četudi je ograjen prostor še tako velik, pes potrebuje redne izhode in sprehode, z njim se je treba ukvarjati, tako za fizično kot za psihično zdravje.

Nekateri psi želijo bivati zunaj

»Postavitev ograje je brez dvoma precejšnja investicija, a ograjeno dvorišče ali vrt učinkovito preprečuje uhajanje in tudi bolj zaposli psa, saj mu omogoča veliko več gibanja in radovednega raziskovanja, pa še s skrbniki se lahko več druži, ko jih spremlja pri zunanjih opravilih,« pravi kinologinja Karmen Zahariaš.

Pri tem pove še zanimivost, da so ji velikokrat skrbniki psov z zelo gosto dlako pravili, da želijo psi, ki sicer živijo z njimi v hiši, tako poleti kot pozimi spati na prostem. »Mislim, da je treba takim psom vsekakor ustreči in jim zunaj pripraviti primerno ležišče,« svetuje strokovnjakinja, ki sicer pri svojem delu opaža, da psi, ki živijo samo čez noč v pesjaku, čez dan pa so ob svojemu človeku, veliko bolje in raje sodelujejo, kot pa psi, ki so zaprti večino časa.

»Zato ne morem dovolj poudariti, kako so za dober odnos s psi važni druženje s skrbniki in skupne aktivnosti. Saj so vendar naši najboljši prijatelji.«

5 razlogov ZA psa v postelji

Pes v postelji, da ali ne? Odločitev posameznika, se pa vseeno zdi, da se morajo tisti, ki s tem nimajo problemov, pogosto zagovarjati pred ‘nasprotniki’ ideje, da bi si s psom delili posteljo.

Pet razlogov, zakaj je dobro, da si s psom delimo posteljo:

1. Pozitiven vpliv na zdravje

Pes v postelji je lahko najboljša terapija za vse tiste, ki se spopadajo z depresijo, tesnobo, prekomernim stresom – in to priznavajo tudi strokovnjaki.

2. Boljši spanec

Vsakdo se kdaj spopada s rahlim in slabim spancem ali nespečnostjo. Crkljanje s pasjim prijateljem poveča nivo hormona oksitocina, ta pa spodbuja občutek sreče in sproščanje. Vse to pa vodi v sladke sanje …

3. Občutek varnosti

Za tiste, ki živijo sami, včasih to prinese s seboj občutek strahu, izolacije, osamljenosti. In največkrat ti občutki pridejo z nočjo. Prisotnost psa zagotovo najbolje poskrbi, da se človek počuti bolj varnega. Nenazadnje večina psov zalaja, če se približuje tujec ali kdo skuša vstopiti v stanovanje.
Toplota

4. Najboljši vir toplote

Psi imajo višjo telesno temperaturo kot ljudje, kar pomeni, da nas v hladnih nočeh zagotovo dobro pogrejejo.
Ker je to zdravo tudi za psa

5. Ker je psu všeč

Nenazadnje, če pes rad spi v vaši postelji, potem je to zdravo tudi zanj. In zakaj mu ne bi tega ponudili v zameno za vse, kar nam daje v življenju?

5 nasvetov za večjo varnost psa

Bolj ali manj velika skrb vsakogar, ki ima psa, je, da bi njegov ljubljenec nenadoma izginil. Morda zato, ker po daljšem ”izletu” ne bi našel poti domov, ali pa zato, ker bi ga kdo ukradel. Ali smo na takšne dogodke pripravljeni? Ali storimo vse, da bi kaj takšnega lahko preprečili?

 1. Svoje podatke javimo veterinarju

Po določilih Zakona o zaščiti živali morajo biti vsi psi mikročipirani še pred oddajo novim skrbnikom, kar pa ne pomeni, da smo lahko brez skrbi. Našega izgubljenega psa so namreč lahko našli in so v zavetišču ali pri veterinarju uspešno razbrali naše podatke. Ampak kaj to pomaga, če smo se preselili in veterinarju nismo posredovali novega naslova, da bi ga vnesel v centralni register psov. Zato moramo vsako spremembo naslova vedno javiti tudi svojemu veterinarju.


Prav je tudi, da veterinar pri vsakem obisku preveri, ali je mikročip pri psu na svojem mestu in ali lahko razbere podatke.


2. Naredite dobro fotografijo!

Povsem razumljivo je, da svojega štirinožca pogosto fotografiramo. Ko naš pes izgine in bi njegovo sliko radi objavili na plakatu ali v spletnih medijih, pa ugotovimo, da nobena ni povsem uporabna.


Zato pozor: psa fotografirajmo od spredaj in s strani, tako, da je fotoaparat v višini psa. Imejmo res dobro in uporabno fotografijo!


3. Varnost pred udobnostjo

Zgodi se, da smo s psom na sprehodu, pa moramo, preden gremo domov, še na hitro skočiti v trgovino. Kam v takšnem trenutku s psom, saj v trgovino z živili ne sme? Na hitro se odločimo, da ga bomo navezali ob drog javne razsvetljave ali pa na stojalo za kolesa. Nevarna lahkomiselnost! Psa lahko kdorkoli brez težav odpelje. V takšnem primeru je zato veliko bolje, da psa odpeljemo domov in gremo potem v trgovino. Če to ni mogoče, pa se vsaj s kakšnim znancem dogovorimo, da za tistih nekaj minut popazi na psa pred trgovino.

4. Preprečimo pobeg

Psi so mojstri za pobege in mnogo preprosteje je pobeg preprečiti, kot pa se soočati s posledicami. Vrtna ograja naj bo dovolj visoka in brez odprtin. Ko gremo zdoma preverimo, ali so vrata trdno zaprta. Sicer pa je najbolje, da ko gremo z doma, pes ni sam na vrtu, ampak ga pustimo v kakšnem primernem prostoru v hiši.


Zelo priporočljivo je tudi, da ima pes na ovratnici obesek, v katerem je naš naslov ali vsaj naša telefonska številka.


5. Govorjenje je srebro, molk pa zlato

Čeprav se radi pohvalimo z razstavnimi ali drugimi uspehi svojega psa, je bolje, da o tem ne razlagamo povsod naokrog. Še zlasti ne o vzrejnih uspehih, razstavnih odličjih ali zelo visoki ceni, ki smo jo plačali za mladiča. S takšnimi podatki namreč lahko spodbudimo kakšnega nepridiprava, da bi nam psa ukradel. Bodite zadržani tudi pri hvaljenju odličij svojega psa prek družabnih omrežij.