Je pes, ki maha z repom, res vedno vesel?

To, da je pes, ki maha z repom, vesel, je lahko nevarno zmotno prepričanje, ki včasih žal privede do ugriza.

Seveda tudi veseli psi mahajo z repom, vendar veselje nikakor ni edini razlog za mahanje. Telesna govorica psov je večplastna zadeva, ki jo je treba gledati celostno. Položaj ali način premikanja z repom je tako le eden od načinov sporazumevanja psa in le eden od elementov, ki jih je pri stiku s psom treba opazovati.

Precej je odvisno tudi od telesne zgradbe psa in naravnega položaja repa, saj je pri nekaterih psih rep visoko nastavljen in nošen čez hrbet, medtem ko je ”nevtralen” rep pri večini spuščen.


Na splošno lahko rečemo, da počasnejše mahanje z nizkim repom in večjo širino giba res sporoča sproščeno veselje, kratko ”bolj odsekano” mahanje s togim repom pa, nasprotno, sporoča, da je pes vznemirjen in verjetno tudi negotov oz. ne ve, ali naj se na psa ali človeka odzove prijateljsko.


Višje postavljen, otrdel rep, ki komaj opazno vibrira, pa je običajno znak, da moramo nastali položaj prekiniti, saj je pes v danih okoliščinah skrajno napet in lahko vsak čas tudi napade. Vsekakor pa je prav, da ves čas opazujemo vso telesno govorico psa in temu primerno tudi ravnamo.

Dojenček in ljubosumen labradorec (pismo bralke)

Pisala nam je bralka, da pričakujejo prvega dojenčka in da ju s partnerjem skrbi, kako bo to prenesel njihov 5-letni labradorec Gaj. Takole svetuje Jože Vidic, dr. vet. med.

”Predvidevam, da je vaš labradorec tipičen predstavnik svoje pasme, se pravi, da je igriv, rad prinaša predmete, živahen, radoveden in prijazen do ljudi. Pri petih letih starosti ima bržkone tudi dovolj življenjskih izkušenj in se dobro znajde tudi  v novih in nenavadnih okoliščinah. To so pravzaprav najboljša izhodišča, da ga prihod novega družinskega člana ne bo »vrgel iz tira«, ampak bo otroka sprejel kot novega člana svoje skupnosti.


Vaš Gaj nedvomno čuti, da se z vami zdaj dogaja nekaj posebnega in se zato drugače vedete, nasploh je bržkone v hiši vse precej drugače kot pred nosečnostjo …


Svetujem, da naj vaš labradorec čim bolj aktivno sodeluje pri vsem, kar je povezano z dojenčkom. Ko boste na primer, pripravljali sobo zanj, naj bo Gaj z vami. Pustite, da temeljito napase svojo radovednost, naj si dobro »ogleda« dojenčkovo posteljico, previjalno mizico, posodo za kopanje … V otroško sobo mu skrijte nekaj priboljškov in poskrbite, da se bo v tem prostoru dobro počutil.

Po porodu boste nekaj dni ostali v porodnišnici. Vaš mož naj v tem času po vsakem obisku prinese domov »porabljeno« pleničko, da se bo Gaj navadil na vonj novega družinskega člana. Namesto pleničke lahko mož prinese domov tudi robček, ki je bil vsaj nekaj časa v dojenčkovi posteljici. Pes naj robček dobro ovoha, tako da se bo postopoma navadil nanj ter bo začel vonju »zaupati«.


Naj ga mož zelo toplo pohvali, če se bo med vonjanjem vedel prijazno.


Ko bo prišel dojenček domov, naj si kuža novega stanovalca dobro »ogleda«. Pri tem se ni treba bati morebitne okužbe, še zlasti ne, ker sem prepričan, da pri psu redno opravljate vse preventivne zdravstvene ukrepe (odpravljanje notranjih in zunanjih zajedavcev, redna cepljenja ipd.), in ker živi pes v hiši, je nedvomno tudi čist in lepo negovan. Psi, ki živijo stalno s svojimi ljudmi, »prevzamejo« tudi mikrofloro tega okolja in zato niso nosilci nobene kužne bolezni. Psa morate pohvaliti za vsak prijazen pristop k dojenčku. Ko se boste ukvarjali z otrokom, naj bo Gaj navzoč. Lahko mu daste tudi kakšno nalogo, na primer, da prinese zavitek s plenicami. Naj bo poleg vas tudi, ko boste otroka dojili ali hranili, pri tem pa ga ne pozabite malce pobožati. S tem bo pes dojel, da je ob ukvarjanju z otrokom deležen ljubkovanja. Če je tipičen labradorec, je bržkone tudi zelo ješč, zato naj dobi tudi nekaj kapljic otrokove hrane. Pes je po navadi tudi koristolovec in bo kaj hitro dojel, da mu nov družinski član prinaša koristi. Zakaj bi torej imel z njim slabe odnose?”

Zakaj pes koplje luknje?

Čeprav je kopanje lukenj psom prirojeno, je lahko tudi posledica psihičnih težav, na primer ločitvene tesnobe, ali celo zdravstvenih težav

Zakaj pes koplje luknje?

Kar je za človeka vrtičkanje, je za psa kopanje lukenj. To je psom prirojeno, nekatere pasme so načrtno vzrejali prav za takšna opravila. Vzrokov za kopanje je veliko in dokler gre za naravno vedenje, torej da nam pes s tem ne povzroča težav, se s tem ne ukvarjamo. Kopanje je vir zabave večine psov. Najbolj zabavno je kopanje mehkejših površin, na primer krtin. Večinoma je vzrok za kopanje na vrtu dolgočasje. Če bomo psa čez dan dovolj zaposlili, ne bo imel potrebe po kopanju lukenj.


Kopanju lukenj pa moramo posvetiti več pozornosti, ko je to vedenje posledica psihičnih težav, na primer ločitvene tesnobe, ali celo zdravstvenih težav.


Kopanje zaradi ločitvene tesnobe

Kopanje lukenj zaradi ločitvene tesnobe lahko hitro prepoznamo. V tem primeru namreč luknje niso po vsem vrtu, ampak jih najdemo ob ograji, na vhodih in na vseh točkah, kjer pes lahko najde izhod. Pes v tem primeru koplje zaradi stresa, ki ga povzroča naša odsotnost. Na enakih točkah pes koplje tudi takrat, ko je v bližini goneča se psica.

Zakopavanje kosti

Še vedno je kar nekaj psov, ki zvesto zakopavajo hrano, kosti, igrače oz. vse, za kar se jim zdi, da je treba zavarovati. Nekoč, ko so psi živeli v divjini, je bilo takšno vedenje ključ za preživetje. Pes lahko ”dragocenosti” zakopava na različna mesta in pri tem so zelo iznajdljivi. Pes zakopava le stvari, ki jih trenutno ne potrebuje. Zato to vedenje učinkovito odpravimo s tem, da mu odvzamemo hrano (kosti, bikovke, uhlje …), ki je ne zaužije. Enako velja tudi za igrače – odstranimo vse, s čimer se ne igra in jih ponavadi zakopava.

Kopanje zaradi ohlajanja

V vročih poletnih dneh pes koplje luknjo tudi zato, da se v njej ohladi. Z enakim namenom lahko psi kopljejo po svojem ležišču, s tem ga prezračijo in tudi malce ohladijo. Kopanje lukenj zaradi ohlajanja najlažje preprečimo tako, da ima pes stalno na voljo dovolj sveže in hladne vode, naj ima dostop do hladnih delov vrta, kjer se lahko ohladi v senci. Toda če pes stalno koplje po ležišču, je to znak, da mu ta ne ustreza – ponavadi imajo psi najraje ležišča z obrobo, kamor lahko naslonijo glavo.


Psi lahko kopljejo po zemlji in si včasih globoko v zemljo skopljejo nekakšen brlog tudi zaradi zdravstvenih težav. Pes, ki ima bolečine v trebuhu, si bo želel bolečine čimbolj olajšati s tem, da si bo uredil čim bolj udobno in hladno ležišče.


Pes jé zemljo

Nekateri psi ne le, da kopljejo zemljo, ampak jo tudi jedo. V tem primeru bo pes kopal luknje le na določenih mestih vrta, kjer je zemlja po njegovem najokusnejša. Ko rešujemo to težavo, v nekaterih primerih pomaga, da psu v luknjo, ki jo koplje, damo kaj zanj smrdečega. Včasih pomaga, da na to mesto zakopljemo njegov iztrebek.

Pes v avtu – 7 pravil

Veliko psov vožnje v avtomobilu ne prenaša najbolje. Nekaj nasvetov o vožnji psa z avtomobilom je z nami delil Boštjan Vidic, dr. med. vet.

1.Brez hrane pred potovanjem

Ljubljencu zaradi možne slabosti nekaj ur pred potovanjem ne damo hrane, seveda pa mu ne smemo odvzeti vode.

2. Prezračen avto

Nedvomno je štirinožnemu prijatelju med vožnjo prijetneje, če je avto dobro prezračen in če ventilacija/klima deluje vso pot.

3. Svež zrak med vožnjo

Če je žival v transportni kletki, jo moramo postaviti tako, da bo imel vanjo dostop svež zrak.

4. Brez držanja glave skozi okno

Med vožnjo naj žival ne moli glave skozi okno, to lahko povzroči prehlad, ali težave z očmi (vnetje).

5. Pogosti postanki

Med potjo pogosto delamo postanke, da se žival lahko pretegne in opravi potrebo.

6. Žival mora biti privezana

Med vožnjo mora biti žival v potovalni kletki ali privezana s posebej prirejenim varnostnim pasom. Nenaden sunek, hitro ustavljanje, oster zavoj ali celo prometna nesreča lahko psu med potovanjem povzročijo hude telesne poškodbe. Prosto gibajoče živali so tudi marsikdaj vzrok za prometno nesrečo, ker lahko preusmerijo voznikovo pozornost od vožnje oz. ga zmotijo in mu zmanjšajo sposobnost za obvladovanje vozila.

7. Transportna kletka

Za prevoz hišnih ljubljenčkov so najbolj primerne transportne kletke. Med potovanjem ima žival v njej varen kotiček, ki je dovolj prostoren (na voljo so različne velikosti, poskrbimo za pravo). Vsekakor pa moramo psa še pred potovanjem navaditi, da se bo v kletki prijetno počutil.

Prihod drugega psa v hišo

Statistike pravijo, da ima vsaj četrti lastnik v hiši več kot enega psa. Je pes res bolj zadovoljen, če ima v hiši pasjo družbo?

V večini primerov je pes, ki je krdelna žival zadovoljen, če dobi pasjo družbo. Pri tem je potrebno novega psa k hiši pripeljati ”počasi”. Če je le mogoče, pred prihodom novega psa domov oba odpeljemo na skupni sprehod – na povodcu. Tako bomo novinca navajali na svojega psa in ga seznanili z okoljem. Ne smemo se vmešavati, če bo naš ”stari” pes novemu pokazal, da je on šef, saj bi s tem lahko izzvali ljubosumje. Iz istega razloga se, ko se bo novi pes ”vselil” ne ukvarjajmo preveč z njim, od vsega začetka mu moramo dopovedovati, kakšne so omejitve in kakšen red imamo v hiši. Hkrati pa je treba z novim psom ustvariti dobro povezavo, to pa je mogoče le brez prisotnosti ”starega” psa.

Več psov ni manj dela

V zmoti je, kdor misli, da bo prihod drugega psa prinesel lastniku več časa zase. Resda se psa igrata med seboj in hitreje zamotita kot en sam, vendar sedaj se mora lastnik namesto z enim, ukvarjati z dvema in še z vsakim posebej. Sploh to velja, če sta psa različnih starosti, na različnih vzgojnih stopnjah, z različnimi nagnjenji.


Nekateri si drugega psa omislijo zato, ker imajo s prvim vedenjske težave in upajo, da bo drugi nekakšen ”psihoterapevt”. To bi znalo držati edinole v primeru, če je novi pes starejši, stabilen in z vzornim vedenjem. Pa še to ni nobeno pravilo, zato to ni pravi razlog za še eno pasjo družbo.


Dva psa sta tudi podvojene finančne obveznosti, na kar je treba pomisliti pred odločitvijo.

Kako bo novega psa sprejel naš stari?

In seveda – vprašajmo se, kako bo psa sprejel naš prvi pes. Načeloma velja: če je naš pes socializiran in prijazen do okolja, bo vrstnika zelo verjetno z veseljem sprejel. So pa tudi samotarji, ki jim je pasja družba odveč in so takšni, ki hočejo imeti svojega človeka le zase. Pred prihodom drugega psa je koristno preizkusiti, kako se naš pes odziva na vrstnike. In če ne bo dobro kazalo, je bolje idejo o drugem psu opustiti. Upoštevajmo, da je pes visoko razvito živo bitje s svojimi individualnimi in vedenjskimi lastnostmi, s svojimi potrebami in zahtevami, s posebno naklonjenostjo ali odporom in s svojo lastno osebnostjo.


Prihod drugega psa v hišo bo manj stresen, če je prvi pes:

  • psihično dozorel in v srednjih pasjih letih
  • dobro socializiran
  • lepo vzgojen in ubogljiv
  • brez neželenega vedenja
  • zdrav in nima kakšnih težav, zaradi katerih si želi samote oz. potrebuje posebno nego.

Jože Vidic, dr. med. vet