Vez med psom pomočnikom in njegovim človekom skozi 7 fotografij

Vsi psi so posebni, terapevtski psi pa še malce bolj. Njihov občutek za sočloveka je neverjeten. Nekaj utrinkov z izjavami skrbnikov na spodnjih fotografijah …

 

1. Chiyo

”Chiyo mi pomaga, ko mi kaj pade na tla ali je kaj izven mojega dosega. Imam spinalno poškodbo, zaradi katere so mi vsakdanja opravila pravi izziv. Sva ekipa in neizmerno sem hvaležna Chiyo, da mi je dala drugo priložnost v življenju, da mi pomaga pri moji borbi in da me je naučila, da ljubezen lahko premika gore.” (Courtney Hume)

2. Troy-Bilt

 ”To je Troy-Bilt, moj pomočnik, 3-letni zlati prinašalec. Njegova prisotnost je bila v najhujših trenutkih mojega življenja velika opora. Če dobim slabo novico od zdravnikov, imam vedno ob sebi vesel obrazek, h kateremu se lahko zatečem. Moj partner za vedno!” (Phoebe Marti)

3. Tasmania

”Tasmania je v moje življenje prinesla svetlobo, vse je spremenila na bolje. Črni dnevi so se spremenili v barvaste, polne smeha in veselja. Pred njo sem se vsak dan borila, vsakdanja opravila so se mi zdela preveč naporna. Tasmania mi je vrnila svobodo, danes spet živim kot normalen 21-letnik. Ni me več strah zapustiti ‘varnega mehurčka moje postelje’, pogumno stopam v svet, s Tasmanio ob sebi. Z njo sem varna, z njo sem močna in z njo je vse mogoče.” (Lizzeth Mendoza)

4. Kern

”Z Kernom lahko stvari opravljam sama, brez da bi za to vedno potrebovala pomoč. Olajšano se počutim, da ne obremenjujem več toliko svojih bližnjih. S Kernom sem pridobila veliko novih prijateljev, saj njegova osebnost enostavno privlači ljudi. Z njim lahko dosežem vse.” (Kendall Shelby)

5. River

”Če ne bi bilo River, bi vsak teden pristala v bolnišnici. Z njim grem lahko sama na fakulteto , brez skrbi, da bo po mene spet prišel rešilni avtomobil. Za moj Ehlers-Danlosov sindrom je River rešitelj, tako v smislu ‘alarma’, kot v smislu mobilnosti. Življenja brez njega si ne predstavljam.” (Natalie Knurek)

6. Rocket

”3. marca 2016 mi je umrl bratec. Bil je moj najboljši prijatelj na celem svetu. Umrl je na mojih rokah, z Rocketom ob strani. Oba sva bila obupana. Rocket je moja opora, ko pridejo težki trenutki. Pa ne le to, vedno ko ga pogledam, vidim v njem bratovega najboljšega prijatelja, saj sta bila Rocket in John David nerazdružljiva. Vidim psa, ki je bratcu prinesel neizmerno veliko veselja in smeha v težkih dneh.  Ne le, da mi Rocket pomaga, on je del mojega bratca, ki še vedno živi.” (Celia Scrivener)

7. Tazz

”Imam epileptične napade, tahikardijo, borim se z napaki tesnobe in še bi lahko naštevala, Tazz pa me opozori na vse to. Neverjetno se zdi, kako uglašena sva. Moje življenje je rešil že večkrat. Ko sem nezavestna, me spravi v pravilen položaj, vzbudi pozornost v okolici in uredi pomoč. Zaradi njega čutim mir in svobodo.” (Aly C.)

www.huffpost.com

5 dejstev o psih, ki jih morda še ne veste (2. del)

Še nekaj zanimivih izsledkov znanstvenih raziskav o psih iz zadnjih let …
  1. Pes se bo naučil ignorirati slaba navodila

Študija je pokazala, da se pes nauči ignorirati slaba navodila. Raziskava je potekala tako, da so psom dali puzzle, znotraj katerih se je skrival priboljšek. Do njega je bilo mogoče priti enostavno, z eno potezo. Psom pa so dali navodila v dveh korakih, a so vsi psi precej hitro ugotovili, da je prvi korak nepotreben.

2. Psi zmanjšujejo stres v družinah z avtističnimi otroci

Terapevtski učinki psov so že dobro znani. Nedavne raziskave pa so se osredotočile prav na družine z avtističnimi otroci. Če je v družini prisoten pes, družinsko življenje in posamezne epizode potekajo precej bolj umirjeno kot v družinah, ki v svoji sredini nimajo kosmatega prijatelja.

3. Psi nam ne zaupajo, ko smo jezni

Študije so pokazale, da imajo psi zakasnjen odziv, ko prejemajo navodila od jeznega človeka.

4. Starega psa lahko naučimo novih trikov

Dejstvo, da starega psa ni več mogoče nič naučiti, je popolnoma nepačno. Najnovejše študije prikazujejo, da ne le, da so stari psi za nove trikce dojemljivi, nekatere izvedejo še bolje kot mlajši.

5. Pse pomiri klasična glasba

Klasična glasba ima na pse pomirjujoči učinek, kažejo raziskave. Pse v kletkah so testirali tako, da so jim najprej predvajali klasično glasbo in nato še s tišino. Ob predvajanju glasbe so zaznali mnogo manj lajanja in premikanja po kletki.

Zgodba o Kori

Park Navje je na novo zelo lepo urejen; tako za pse, otroke, sprehajalce in ostale mimoidoče. Pasji kotiček je takoj pri vhodu v park, kjer so tudi smetnjaki za iztrebke in vrečke, če jo slučajno pozabiš. Tja vozim med malico Barona na sprehod, da opravi svoje fiziološke potrebe.

Greva tako nekoč z Baronom med malico na ta pasji košček zemljišča, kjer tudi drugi psi objavljajo svoje novice. Še preden sva tam, mi v ušesa udari nenavaden pasji lajež, prav s tistega konca. Ustavim se in poslušam. Dejansko ne vem, kaj se dogaja. Nekakšno malo bitje stoji kakšne tri metre pred menoj in laja v presledkih, čisto enakomerno in prestrašeno. Vprašam se, kaj naj storim.

Takrat zaslišim moški glas, ki prigovarja: »Daj no Kora, saj ni nič.« Obrnem se proti glasu in vprašam: »Svojega psa bi spustila tukaj lulat, ali bo kaj narobe?« »Ne, nič ne bo narobe. Moja psička je slepa in se temu še privaja. Negotova je, ker ne ve, kaj točno se okoli nje dogaja.«

Kar obnemim od presenečenja. Seveda vem, da slepota tudi psom ne prizanaša. Ampak, da kar takole z nenada, sama čisto slučajno naletim na drugo slepo bitje? To je zame kar preveč. Primem Baronovo vodilo in odkorakam z njim na drug del parka, kjer se po navadi igrava. Sedem na klopco in spustim psa. Sama pa se zatopim v svoje misli o slepem psičku. V glavi mi kar roji od vprašanj. Od kdaj je slepa? Kako z njo ravnajo? Kako se obnaša v domačem in kako v neznanem okolju? Kako jo kaj naučijo in kako ji kaj pokažejo? Ali jo imajo radi? Kakšne pasme je? Počutim se bedasto, ker nisem stopila do gospoda in se z njim pogovorila o vsem tem.

Ves dan me spremljajo misli na jutranje srečanje. Kar ne morem se jih otresti. Se bomo še kdaj srečali?

Prihodnjega dne povabim na sprehod Polonco. To je sodelavka, velika zagovornica pasjih duš, še posebej labradorjev. Komaj sem čakala, da ji povem zgodbo prejšnjega dne. Ona zna poslušati. Ko se vračava proti službi, zaslišim v daljavi prav tak lajež kakor včeraj.

»Poslušaj tole, in kaj vidiš?«

»Vidim črnega kokeršpanjela na tistem mestu, kjer po navadi lula Baron.«

Uberem jo kar počez čez travnik. Danes sem na srečanje pripravljena. Polonca mi komaj sledi.

Od daleč pozdravim gospoda in se z dvignjeno glavo ustavim pred njim. Danes je ne bom ucvrla proč. Podam roko in se predstavim. Predstavim tudi svojega psa. Povem, kako me je včerajšnje srečanje pretreslo in poprosim, če mi lahko gospod pove kaj o Korini usodi …

»Kora je 9 let stara kokeršpanjelka. Oslepela je po nekakšni bolezni pred približno pol leta. Od takrat skrbimo zanjo na malo drugačen način, kajti tudi mi se učimo. Doma pospravljamo stole lepo nazaj k mizi, zapiramo predale pri tleh, zapiramo vrata za seboj, da niso na pol odprta, po tleh ne puščamo ležati predmetov, v katere bi se psička lahko zaletela. Drugače pa je pri nas doma vse po starem. Psička je okolje navajena, tako da z orientacijo nima težav. Le sosedove mačke se boji, ker ne ve, kje jo čaka.«

»Kako je pa zunaj, na sprehodih,« se pozanimam.

»Kora hodi lepo ob meni, jaz pa pazim da ne pade čez stopnice in pločnike ter na to, da se ne zaleti v druge ovire.«

»Ali jo lahko malo pobožam?« Vprašam upajoče.

»Seveda,« je bil prijazen gospod Jože.

Baronu ukažem Sedi, da ne bi prestrašil psičke in se ji počasi približam. Čutim, da se me boji, a si ne morem pomagati. Počasi stopam proti nji in jo prijazno ogovarjam. Ona še vedno v presledkih laja. Počepnem k nji in jo narahlo pobožam. Njeno telesce je napeto in vedno v istem položaju. Niti glave ne obrne proti meni. Zasmili se mi v dno duše. Najraje bi jo vzela v naročje kakor mati nebogljenega otroka. A kaj bi s tem dosegla? Samo svojemu nagonu bi razprostrla krila. Kuža pa je najbolj srečna tam kjer je, v svoji družini. Vem, da lepo skrbijo zanjo. Njen lastnik mi je povedal, da jo imajo vsi zelo radi, neglede na to, da ji je bolezen vzela vid. Zanimivo, da ravno ob enakem času, kakor sem jaz dobila Barona. To je še eno od naključij, ki me spremljajo skozi življenje.

Vstanem in se poslovim.

»Srečno Kora, ti rajska ptica. Naj ti bo lepo kljub temu, da ti je bolezen pustila življenje, a vzela vid.«

Sabina Dermota

(Sabina je slepa od rojstva, zadnja leta pa ji dela družbo čudoviti kosmatinec Baron, ki je tudi njen pes vodnik. Intervju s Sabino lahko preberete v aktualni številki revije Moj pes)

4 dejstva o psih, ki jih morda še ne veste (1. del)

Psi so močno preučevana vrsta s strani znanstvenikov in skoraj vsak teden odkrijejo kaj novega, še bolj presenetljivega. Pet dejstev, ki jih morda še niste vedeli …

1. Psi imajo najverjetneje epizodični spomin

V raziskavi, kjer je sodelovalo 17 psov so znanstveniki ugotovili, da so si psi sposobni zapomniti in imitirati lastnikova dejanja še uro po samem dogodku.

2. Psi zaradi stresa prej osivijo

Raziskava je pokazala, da psi, ki trpijo za anksioznostjo velikokrat osivijo pred svojimi sovrstniki, ki se s tovrstnim stresom ne spopadajo. V študiji je sodelovalo 400 psov, starih od 1 do 4 let. Izkazalo se je, da denimo strah pred zvoki in pred neznanimi ljudmi poveča predčasno ‘sivenje’ las.

3. Igra po treningu izboljša pasji spomin

Psi, ki so po treningu deležni igre, si v primerjavi s tistimi, ki po treningu počivajo, bolje zapomnijo naučeno.

4. Pohvala psu pomeni prav toliko kot priboljšek

Glasovna pohvala je za pse izjemno pomembna, prav nič manj kot priboljšek. Testirali so 15 psov, ki so sedeli v MRI napravi trikrat po 10 minut. V prvem poskusu so psom dali priboljše, v drugem poskusu so bili deležni ustne pohvale, v tretjem pa niso dobili nič. 13.tim od 15.tih psov je pohvala na možgane vplivala vsaj tako, če ne še boljše, kot priboljšek.

vir: www.puppyleaks.com

5 uporabnih gospodinjskih trikcev – za pasje skrbnike

Poleg neizmerne ljubezni nam kosmatinci prinašajo tudi posteljo, polno dlake, polulan kavč, praske na novi leseni omarici … Nekaj uporabnih trikcev za lažje življenje.

1. Gumijaste rokavice – odlično pobirajo pasjo dlako

Se samo pri nas doma zdi, da je pasja dlaka povsod, ampak zares povsod? Ko je res kritično, so zelo uporabne gumijaste rokavice, na katere se pasje dlake kar lepijo. Z njimi ‘potujete’ skozi predele, ki jih želite očistiti.

2. Soda bikabona očisti pasji urin

Če se zgodi, da se pes polula (ali pobruha) na primer na preprogo, bo madež in vonj najhitreje očistila vsestranska soda bikarbona. Posujte sodo, pustite 20 minut in nato posesajte. Po potrebi, če se je madež že zasušil, preden smo ga opazili, ga predhodno zdrgnemo z mokro brisačo, nato sledi postopek s sodo.

3. Praske na pohištvu – v orehu je rešitev!

Praske na lesenem pohištvu lahko reši oreh oz. orehovo olje, ki se zažre v les in vsaj malo popravi škodo. Za manjše praske vzemite jedrce oreha in z njim podrgnite po praskah, toliko, da se bo nekaj olja vpilo v pohištvo.

4. Z lepilnim trakom nad dlako na oblačilih

Čas za službo, vaša obleka pa polna dlake? Najhitreje bo rešitev ponudil lepilni trak, tisti najširši, da zajame največ površine.

5. Nad dlake s čistilcem za okna

Tona pasje dlake globoko zažrta v preprogo? Povlecite nekajkrat skoznjo s čistilcem za okna in pripravite sesalnik.

Počlovečenje je za psa ponižujoče, neprijazno in nepošteno

Pasje poroka, naročanje hrane za kosmatinca v restavracijah, organizirano praznovanje rojstnega dne, roza tiara in obleka …

… prenašanje kosmatinca v torbici, ker da ta ne mara hoditi. Zavrnitev šolanja, ker da njegov pes ne mara, da mu drugi govorijo, kaj naj naredi. Prehranjevanje ob mizi, ker da že ne bo jedel s tal. Absurd?

Že nekaj časa se vse to ne dogaja samo na oni strani luže, tudi pri nas srečavamo vedno več pasjih skrbnikov, ki želijo iz svojih psov narediti ”kosmate otroke.” Izraz ”fur baby” se je pred nekaj leti celo znašel v enem izmed ameriških slovarjev.

Počlovečenje psov je izkazovanje ljubezni na popolnoma napačen način. Pes je pes in kot tak za svoje srečno življenje potrebuje jasna navodila, začrtane meje, dnevno rutino, odgovornega skrbnika, vsakodnevni sprehod ali dva, vohanje in ovohavanje, markiranje, letanje za palico, valjanje po blatu … Ne potrebuje pa vozička za prevažanje, torbice za prenašanje, Batmanove obleke, stola in menija v restavraciji ter osladnih pogovorov.

Vse to izhaja iz dejstva, da veliko skrbnikov ne ve prav dosti o psih, kako delujejo njihovi možgani in kaj nam s telesno govorico sporočajo.

Skrbniki želijo s počlovečenjem svojega psa zaščititi, na ta način mu izkazujejo ljubezen. Velikokrat pa ima takšno ravnanje prav nasproten učinek in pes postane agresiven, nekontroliran in nediscipliniran. In ko se prične v nekem trenutku pes obnašati kot – pes, je skrbnik popolnoma ogorčen in razočaran. Velikokrat sledi kazen. Zakaj? Ker je v trgovini z oblačili (kjer res nima kaj početi) povohal ali bognedaj poslinil pulover? Ker je v restavraciji na stolu za mizo (!) prevrnil kozarec? Ker se je pes obnašal kot pes?

Ko skušamo razumeti psa skozi naše oči, mu s tem vzamemo njegovo pasjo naravo.

Vse to izhaja iz dejstva, da veliko skrbnikov ne ve prav dosti o psih, kako delujejo njihovi možgani in kaj nam s telesno govorico sporočajo. Pasje vedenje interpretirajo skozi človeške oči, psa želijo narediti za ”enega izmed nas”, prepričani so, da uživajo v istih stvareh. Ampak pes zagotovo ne uživa v kinu, nakupovalnem centru, na zabavi. Psu prižgana televizija, medtem ko smo odsotni, ne pomeni prav veliko. Če se sami posladkamo s čokolado, to nikakor ne pomeni, da mora tudi kosmatincu pripadati en košček.

Ko skušamo razumeti psa skozi naše oči, mu s tem vzamemo njegovo pasjo naravo. To je do psa ponižujoče in nepošteno.

Pes ni človek. In zagotovo to tudi ne želi biti.

Samec ali samička?

Včasih so se novi skrbniki večinoma odločali za mladičke moškega spola, psičke pa so vzreditelji težje oddali. Danes je stvar povsem drugačna, veliko ljudi se odloči za samičke. V resnici pa je čisto vseeno, kakšnega spola je pes, v vsakem primeru bo hišo napolnil z veseljem.

Dejstvo za ta zasuk verjetno lahko pripišemo težavam, povezanim z gonitvijo in neželenimi mladiči, kar danes uspešno rešujemo s sterilizacijo. Nasploh danes prevladuje mnenje, da je življenje s psico preprostejše in prijetnejše kot s samcem, a to vsekakor ni pravilo.

Psice umirjene, samci bolj napadalni? Ne drži nujno.

Za psice pravijo, da so bolj umirjene in nežnejše, bolj navezane na svoje ljudi in prijaznejše, ter bolj miroljubne kot samci. Velja tudi mnenje, da se lažje vzgojijo in da so bolj vodljive, za kar pa se marsikdaj izkaže, da v resnici ne drži.

Povsem drugače sloves imajo pasji samci. Pregovorno velja, da radi prevladujejo, da se neradi podredijo, da potrebujejo ‘tršo’ roko, da so pogosteje napadalni do pripadnikov istega spola.

Vse to je bolj ali manj ”iz trte zvito”. Ne glede na spol je vsak pes – pes, za ušesi kosmat. Vsak ima svojo osebnost, svoje lastnosti, vedenje pa je v veliki meri odvisno od življenjskih izkušenj in načina ravnanja z njim.

Samice se od samcev praviloma razlikujejo po telesni velikosti in teži. Običajno ima psica nežnejši izraz na obrazu. Samci so videti masivnejši, njihov obraz pa izžareva samozavest.

Vizualne razlike

Med pasjimi samci in samičkami je precejšnja razlika v zunanjem videzu. Samci imajo močnejšo telesno zgradbo, so bolj mišičasti, zlasti na področju ramenskega območja, na stegnih in na vratu. Tudi telesni deli so pri samcih bolj robustni. Pri psičkah denimo pride do pretrganja križnih kolenskih vezi štirikrat hitreje. Po kastraciji se nevarnost za to poškodbo poveča tudi pri samcih.

Navezanost na svojega človeka

Naredili so že več raziskav, pa nobena ni dokazala, da bi bili samci ali samičke bolj ali manj navezani na svojega človeka. Je pa običajno tako, da so psice bolj navezane na moškega člana družine in na samce. Samice so med seboj precej zamerljive, znano je, da se psici po medsebojnem spopadu sovražita še vse življenje. Pri spopadu dveh samcev, pa šibkejši običajno prizna premoč in po borbi brez težav živita skupaj.

So samci res bolj družabni?

Znani madžarski raziskovalec vedenja psov Adam Miklosi, ki je skupaj s sodelavci preučeval razlike med spoloma, je ugotovil, da so samci bolj družabni kot samice. Po njegovih ugotovitvah so tudi bolj ”eksplozivni”, vedoželjni in raziskovalni. Pri varovanju svojih predmetov ter pri varovanju mladičev pa so psice bolj aktivne kot samci.

Iz osebne izkušnje

V prvih petih letih svojega poklicnega ukvarjanja s psi sem imel izkušnje samo s samci. Delal sem v šoli za službene pse in takrat v slovenski policiji psic nismo uporabljali. Mislim, da je bila to bolj ali manj posledica šovinizma, saj je danes znano, da so psice pri opravljanju nalog povsem enakovredne psom, kje pa celo bolj uspešne.

Ko sem si sam omislil psa in odšel po njega v Nemčijo sem imel seveda v glavi, da bo samec. Naključje pa je hotelo, da v izbrani psarni niso imeli nobenega samčka. Da ne bi prišel praznih rok domov, sem vzel samičko. In že kmalu po tem, ko sem se pričel z njo ukvarjati, sem bil prijetno presenečen.

Bila je prva samička, ki sem jo šolal, z njo je bilo vse lažje in bolj preprosto kot s samci, ki sem jih imel za seboj že kakšnih trideset. Od tedaj so v naši hiši vedno samičke. Pa ne zato, ker bi imel karkoli proti samcem. Zato, ker smo imeli ponavadi vedno najmanj dva psa in ker pri nas psi živijo v hiši, si nisem hotel omisliti psov različnih spolov. Saj vemo, do kakšne zmešnjave lahko pride, če samec in goneča psica živita v isti hiši …

Po mojih izkušnjah so samci malce bolj uporniški, težje jih je pripraviti do tega, da bi bili pozorni na svojega človeka, predvsem pa je treba v vzgojo vložiti nekaj več truda. Po drugi strani pa je delo s samcem poseben izziv, še zlasti zato, ker je pot do uspeha malce bolj težavna kot pri psicah.

Jože Vidic, dr. vet. med

6 pravil, da bo otrok varen in pes srečen

Da otrok in pes bivata v sožitju in za varnost tako enega, kot drugega je pomembno, da otroka že v zgodnji dobi naučimo 7 pravil. To je bistvo odgovornega skrbništva in varne človeško-pasje interakcije.

Otroci in psi so lahko najboljši prijatelji, pes pa je tudi dober učitelj otroku. Odraščanje ob psu otroku pomaga razvijati prijaznost, občutek za živa bitja, razvija njegove socialne spretnosti in odgovornost.

Z nepravilnim odnosom in če otroka nihče ne nauči, kaj je prav in kaj ne pri odnosu s psom, pa lahko pride do neljubih situacij, do ugriza. Največkrat pride do ugriza pri otroku, ki je star manj kot devet let in največkrat gre za domačega in ne tujega psa.

”Tako kot je odgovornost starša, da otroka nauči pravilno prečkati cesto, je njegova odgovornost, da ga nauči pravilnega odnosa s psom,” pravi strokovnjakinja dr. Samantha Gaines.

Zato so strokovnjaki razvili 6 zlatih pravil – da bo otrok varen in pes srečen:

  1. Nikoli ne pustite otroka samega s psom, niti s svojim.
  2. Naučite otroka, naj ne moti psa med prehranjevanjem; ko ima pes pri sebi igračko ali nekaj drugega, kar mu je izredno pri srcu; ko pes spi; ko je bolan, ko ga nekaj boli in ko je utrujen.
  3. Naučite otroka, naj bo do psa prijazen, nežen in obziren.
  4. Vedno opazujte, ko se otrok in pes družita in reagirajte, če pes pričenja kazati znake neprijetnega počutja (zehanje, izogibanje očesnega stika …).
  5. Naučite otroka, naj se s psom igra prijazno, spodbujajte ga k učenju trikcev.
  6. Naučite otroka, naj se tujim psom sam ne približuje.

Ko pride čas za slovo …

Pogosto smo skrbniki psov postavljeni pred odločitev, kdaj je čas za slovo. Kdaj je trpljenje tolikšno, da ni več smisla? Kako zbrati moč? Najverjetneje ena najtežjih odločitev v življenju.

Nekateri psi odidejo na drugo stran mirno, v spanju. Toda mnogokrat je pasja volja do življenja tako močna, da se pes bori in vztraja, kljub temu da zelo trpi. Skrbnik je velikokrat tisti, ki se mora odločiti. Sprejeti eno najtežjih odločitev v življenju. Treba se je zavedati, da četudi lahko podaljšujemo življenje ljubljenčka, je to na neki točki, ko pes zelo trpi in nima več nič od življenja, samo še v našem interesu. Nobena druga odločitev, v povezavi s psom ni tako težka, kot odločitev o evtanaziji, toda v določenem trenutku je to edina humana možnost.

Kako vedeti, kdaj je čas? Večno vprašanje, odgovora ni. Ko pride do tega, skrbniki, ki dobro poznajo svoje ljubljenčke, to začutijo, vidijo v njegovih očeh. To je čas, ko je treba svoje potrebe postaviti ob stran in pomisliti na dobrobit psa.

Pri tej odločitvi si velja zastaviti nekaj vprašanj: Ali ima pes neozdravljivo bolezen? Ali pes trpi za bolečinami, pri katerih zdravila ne pomagajo? Bo še več zdravljenja izboljšalo njegovo stanje ali zgolj ohranjalo trenutno životarjenje? Je pes tako star, da je izgubil vitalne funkcije (če ne more več sam stati, lulati, iti po stopnicah … je njegova kakovost življenja zelo slaba)? Ima še apetit (ko ga nima več, se bliža konec)?

Je podaljševanje njegovega življenja najboljše zanj, ali mu podaljšujete življenje samo zaradi vas?

Pri odločitvi pomaga tudi seznam, na katerega si zapišemo najljubše stvari, ki jih je v vseh teh letih naš kuža počel. Denimo, rad je jedel, se igral z žogo, hodil na sprehodu, oboževal je sosedovega fanta in njegovo psičko, se vozil v avtu. Pri tem se vprašajmo, koliko stvari sedaj še lahko oz. še rad počne. Marsikdaj nam bo tak seznam v pomoč pri odločitvi.

Ko se po pogovorih z veterinarjem in družinskimi članki sprejme odločitev, pridejo občutki krivde in neizmerne žalosti, to je normalni del procesa. Če imate čas, strokovnjaki priporočajo, da si vzamemo nekaj minut za pogovor s svojim psom. Morda zveni čudno, toda vaš glas bo psa pomiril. In ko boste spregovorili na glas, bo to tudi vam pomagalo procesirati. Tudi družinski člani naj se poslovijo od ljubljenčka. Že prej se pogovorite z veterinarjem, kako se bo zgodilo, kaj pričakovati.

Ko bo končano, se bo pričel proces žalovanja. Zapomnite si, da ste odločitev sprejeli iz ljubezni.

Ali je pes srečen?

Vsak pravi skrbnik si kdaj zastavlja vprašanje, ali se njegov pes dobro počuti, ali je srečen, ali mu nudim vse tisto, kar potrebuje … ? Ko se resno ukvarjamo s temi vprašanji, pa kaj hitro ugotovimo, da o kakovosti življenja psa ne vemo kdove kako veliko.

Kakovost življenja pri ljudeh merimo po tem, v kolikšni meri posameznik občuti telesno in psihično zdravje ter povezanost s socialnim okoljem. Na vprašanje v zvezi s kakovostjo življenja je nasploh veliko preprosteje odgovoriti pri ljudeh kot pri psih. Človeku lahko zastavimo vprašanje, pa nam odgovori.

Presojanje kakovosti življenja pri psu je ponavadi precej subjektivno, saj jo je treba ugotavljati individualno. Upoštevati moramo, da imamo različna merila in da imajo tudi psi zelo različne zahteve. Pri tem igra pomembno vlogo pasemska pripadnost. Potrebe malih družnih psov so na primer precej drugačne kot potrebe delovnih pasem, na primer labradorca, nemškega ovčarja, borderskega ovčarja, pastirskih pasem … Poleg tega moramo upoštevati, da psi živijo v sedanjosti (deloma v preteklosti in nič v prihodnosti) in se zato ne obremenjujejo s svojo usodo. Imajo pa seveda določene potrebe, ki jih moramo zadovoljiti.

Pes nikakor ni srečen samo zato, ker ima veliko stika s svojimi ljudmi, živi brez telesnih bolečin in ima vedno polno skledo. Po drugi strani pa tudi ne moremo trditi, da ima pes nekakovostno življenje zato, ker je plašen in je pogosto v stresu.

Telesno prizadeti in bolni psi

Verjetno se vsakemu človeku zelo smili pes, ki mora zaradi odpovedi zadnjega dela telesa uporabljati voziček, ali pa pes, ki so mu morali amputirati eno nogo. Velika večina psov s tem nima težav, počutijo se odlično in uživajo življenje. So pa seveda tudi takšni, ki se na invalidnost ne morejo navaditi.

Veliko skrbnikov me pokliče, ker želijo slišati moje mnenje o tem, ali naj svojega zelo starega ali pa hudo bolnega psa odpeljejo na uspavanje. Vsakemu odgovorim, da naj tega ne storijo, dokler se njihov kuža veseli življenja in uživa skupaj s svojimi ljudmi. Povem jim, da jim bo sam s svojim vedenjem in s pogledom pokazal, kdaj je nastopil čas za slovo.

Modne muhe in napačna vzreja

K slabši kakovosti življenja psov v veliki meri prispevamo tudi ljudje z napačno vzrejo, podrejeno različnim modnim muham. Tako na primer pretirano zmenjševanje nosnega dela lobanje pri določenih pasmah (mopsi, pekinžani) povzroča resne motnje dihanja. Že nekaj časa nekatere pasme delijo na delovne in razstavne, kar razstavnim po navadi v veliki meri zmanjšuje kakovost življenja. Razstavni psi so višji in znatno bolj masivni, kar povzroča težave s srcem, gibali, takšni psi so bolj nagnjeni k novotvorbam …

Vprašamo se lahko, v kolikšni meri na kakovost življenja vpliva dejstvo, da psi živijo vrsti vse manj primerno življenje oz. po domače – so vse bolj počlovečeni. Tudi zato je vse več skrbnikov, ki želijo pri ravnanju s svojim psom v večji meri upoštevati njegove naravne oz. vrstne potrebe. Temu prilagodijo način prehranjevanja, način ukvarjanja s psom, življenjske razmere … S tem želijo doseči, da bi njihov pes živel, koliko je mogoče, podobno svojim prednikom – volkovom. Če bi takšno gledanje prenesli na ljudi, bi se morali tudi mi čimbolj prilagoditi svojim prednikom, pa to nikomur ne pride na misel. Zato moramo tudi pri psih upoštevati dejstvo, da se je v sožitju s človekom v veliki meri prilagodil, tako glede načina prehranjevanja, kot glede svojega vedenja in potreb.

Res pa je, da nekateri skrbniki svojega štirinožca počlovečijo v tolikšni meri, da pozabijo na njegove osnovne pasje potrebe. Pes ni modni dodatek, pa čeprav gre za predstavnika miniaturne pasme.

Ni sprejemljivo, da sprehod doživlja v nekakšnem otroškem vozičku ali torbi, da se ne bi umazal. Pes potrebuje družbo, vohanje, valjanje in gibanje.

Stres

Na pasjo ‘srečo’ veliko vpliva tudi to, kolikšni količini stresa je pes izpostavljen. Nekateri psi so mu stalno izpostavljeni in se mu skoraj ne morejo izogniti. To še zlasti velja za pse, ki živijo v neprimernih razmerah, na primer na verigi ali v pesjaku.

Na kakovost življenja lahko prav tako neugodno vpliva stalno obiskovanje razstav. Tudi tu moramo imeti pravšnjo mero. Zgolj nabiranje nazivov ne sme biti razlog za sodelovanje s psom na razstavah.

Še zlasti dolgotrajni stres povzroči telesne in psihične motnje in sila negativno vpliva na kakovost življenja psa. Po drugi strani pa pravilno odmerjene in kratkotrajne stresne okoliščine psa lahko okrepijo in zato stres lažje premaguje. So pa med psi velike individualne razlike, ki jih je treba upoštevati.

Jože Vidic, dr. vet. med