10 pasjih zapovedi

  1. Moje življenje je dolgo samo deset do petnajst let. Vsako slovo od tebe, kadar kam odideš, je zame bolečina. Prosim, premisli dobro o tem, preden me vzameš za svojega.
  2. Daj mi dovolj časa, da bom razumel, kaj hočeš od mene.
  3. Zaupaj mi – od tega živim.
  4. Nikoli se ne jezi name in ne zapiraj me za kazen. Ti imaš svoje delo, svojo zabavo, svoje prijatelje, jaz imam samo tebe.
  5. Prosim, govori kdaj pa kdaj z mano, čeprav ne razumem tvojih besed, poznam tvoj glas in ta naj bo včasih samo zame.
  6. Kakorkoli že ravnaš z mano, dobro ali slabo – nikoli ne pozabim !
  7. Preden me udariš, pomisli na to, da bi te s svojimi čeljustmi z lahkoto zgrabil za roko in ti jo zdrobil, vendar tega ne storim.
  8. Preden me pri delu kregaš, da sem bil slab, len in trmast, pomisli – morda me muči neprimerna prehrana, morda sem bil dolgo na soncu ali pa mi je oslabelo srce.
  9. Skrbi zame, ko ostarim – tudi ti boš nekoč star.
  10. Spremljaj me na zadnji poti. Ne reci “tega ne morem gledati” ali ” naj se zgodi v moji odsotnosti”. Veš, s tabo mi je vse veliko lažje.

vir: http://www.dzzz-posavje.org

5 pogostih miritvenih signalov in kako jih prepoznamo

Pes začne miritvene signale uporabljati, ko mu je v določeni situaciji nelagodno, ko kliče po umiku. Če skrbnik miritvene signale spregleda, ignorira ali celo kaznuje, jih bo pes sčasoma prenehal uporabljati in se bo takoj zatekel k opozorilnim znakom, v skrajni sili tudi k pobegu ali k napadu.

Žal veliko ljudi miritvenih signalov ne prepozna, ali jih napačno interpretira. Po internetu kroži ogromno ‘zabavnih in smešnih’ filmčkov, ob katerih se pravi poznavalec kar zmrazi. Jasno je namreč razvidno, da so štete le minute ali zgolj sekunde pred nesrečo. Staršem in opazovalcem se to zdi smešno, normalno in zabavno. V resnici pa je kuža pod velikim stresom, obremenitvijo in tik pred tem, da napade, ugrizne, pobegne.

Nekatere miritvene signale opazimo brez večjih težav, kar precej pa je takšnih, pri katerih moramo biti zelo pozorni, saj se pojavijo zelo hitro. »Najbolj pogosti in hkrati največkrat spregledani miritveni signali so vohljanje po tleh, odmikanje glave, uriniranje, oblizovanje, zehanje, v nekaterih primerih tudi usedanje,« pravi Miha Jerot. Poleg tega nelagodno počutje očitno izražajo še umikanje pogleda, nizka drža telesa, praskanje telesa, otresanje uhljev ali celega telesa, pretegovanje, praskanje tal brez razloga, nervozno sopenje … Tokrat bomo predstavili izbranih pet zelo pogostih miritvenih signalov, s katerimi nam pes sporoča, da mu ni prijetno.

1. OBRAČANJE GLAVE VSTRAN

To je tipičen miritveni signal, ki ga pogosto lahko opazujemo ob srečanjih z drugimi psi ali pa celo v interakciji z vodnikom in psom. Pogosto vidimo takšno reakcijo psa, kadar psa preveč obremenjujemo s svojo bližino v zanj neprimernem trenutku, ga na primer preveč močno objemamo. Druga takšna situacija, ki jo pogosto srečujemo, je, kadar se recimo prvemu psu preveč hitro in intenzivno približuje drugi pes ali druga žival. Neposreden prihod naravnost na psa lahko povzroči pri prvem psu nelagodje.

Kako signal opazimo?

Kratke poglede vstran, ki običajno trajajo zgolj nekaj sekund, velikokrat lahko tudi prezremo. Običajno v takšnih primerih pes stopnjuje intenziteto in čas določenega miritvenega signala, če vir nelagodja ne razume in ne upošteva, kaj mu sporoča. Tako bomo lahko iz kratkega pogleda vstran prešli v daljše strmenje proč, ki se bo iz bežnega pogleda proč stopnjeval v celoten obrat glave v stran.

2. OBRAČANJE TELESA VSTRAN

Obračanje telesa vstran je zelo jasen signal okolici, da psu ni lagodno. Pes se lahko obrne vstran ob prehitrem približanju drugega psa ali človeka. Na ta način lahko umirja nasprotnika, če ta deluje preveč agresivno, lahko pa se tako odzove tudi na preveč vsiljivega drugega psa. Pes se obrne vstran tudi, ko od njega zahtevamo izvedbo vaje, ki mu ni prijetna.

Kako signal opazimo?

Pes se lahko obrne proč le s sprednjim delom telesa, lahko pa obrne celotno telo in gleda popolnoma v drugo smer. V nekaterih primerih se bo pes tudi odmikal proč, ali pa bo to storil na mestu.

3. LIZANJE SMRČKA

Največkrat lahko opazimo, kako si pes oblizuje smrček, kadar od njega želimo nekaj, česar on ne želi, ali mu je v konkretni situaciji neprijetno. Na primer: to se pogosto zgodi, kadar se sklanjamo nad psom, ali do psa pristopimo preveč nevljudno. Do psa, ki se oblizuje, poskusite pristopiti drugače, bolj umirjeno. Kadar je okrog njega preveč ljudi in se oblizuje, to pomeni, se počuti neprijetno v takšni množici.

Kako signal opazimo?

Lizanje se lahko pojavlja iz različnih vzrokov in redko gre za izoliran znak, zato dobro poglejte, kaj vam pes, ki se oblizuje, še sporoča. Tudi tu velja stopnjevanje intenzitete. Lahko, da bo pes le na hitro in le za malenkost pomolil jeziček iz gobca, lahko bo to počel pogosteje v zelo kratkem času in boste komajda opazili, kaj se dogaja, lahko pa bo dalj časa le za malenkost držal jeziček iz gobca. Vsekakor ne boste zgrešili stopnje, ko pes že veselo oblizuje svoj smrček, pri čemer boste po vsej verjetnosti opazili tudi druge signale, kot so drža telesa, položaj uhljev, oči …

4. ZEHANJE

Zehanje je eden izmed najbolj pogosto napačno interpretiranih signalov, saj nekako vedno izhajamo iz vedenja človeka. Psi v resnici zehajo, ko so v stresu, zaskrbljeni, prestrašeni, ali se počutijo negotovo. Zehajo, kadar se želijo pomiriti in kadar želijo pomiriti svojo okolico. Zehanje pa nikakor ne sporoča, da je psu dolgčas.

Kako signal opazimo?

Zehanje težko spregledamo, a če ga, se mu bodo hitro pridružili tudi drugi miritveni signali, večala se bo tudi njihova jakost.

5. VOHANJE

Vohanje je izrazit miritveni signal, ki nam pove veliko, psi pa ga uporabljajo v zelo različnih situacijah. Pes bo lahko vohal po tleh, kadar se mu bo preveč na hitro in neposredno približeval drug pes ali človek. Običajno pes v takšnih primerih združi vohanje z drugim miritvenim signalom, to je izogibanje ali hoja v loku proč od vira nelagodja. Psi velikokrat položijo smrček enkrat ali večkrat na tla, med tem ko ga vi kličete. Po vsej verjetnosti je bil vaš glas preveč nadležen. Enako velja, kadar uporabljate preveč glasna in avtoritativna povelja.

Kako signal opazimo?

Vohanje kot miritveni signal je lahko zgolj kratek moment, ko pes spusti gobček na tla in zopet dvigne glavo. Takšno vedenje lahko ponovi enkrat, lahko tudi večkrat. V največ primerih pa bo pes spustil smrček na tla in ga ne bo dvignil toliko časa, dokler traja neprijetnost. Situacijo, ko pes voha zaradi različnih vonjav in vohanje kot miritveni signal, pogosto zamenjamo. Z opazovanjem in vajo bomo lažje prepoznali situacije, v katerih pes preko vohanja kaže svoje nelagodje – običajno so vohanju vedno pridruženi še drugi miritveni signali.

Več miritvenih signalov v eni situaciji

  • Pes lahko v enaki situaciji uporabi več različnih miritvenih signalov. Lahko se enkrat oblizuje po smrčku, drugič bo obrnil glavo proč, spet tretjič lahko le zazeha.
  • Kakšen miritveni signal, kdaj in v kakšni jakosti ga bo pes uporabil, je popolnoma odvisno od konkretne situacije in njegove individualne presoje, kaj se mu tisti trenutek najbolj obrestuje.
  • Če bo pes opazil, da na primer obračanje glave proč pri nasprotniku ne učinkuje, se bo zelo hitro zatekel k drugim, bolj jasnim in izrazitim miritvenim signalom, še največkrat pa se bodo ti pojavili v kombinaciji eden z drugim.
  • Če bodo tudi ti miritveni signali prezrti, se bo pes prej ali slej zatekel k drugačnim oblikam.

5 največjih zmot o vedenju psa

  1. Mahajoč repek je vedno znak veselja in dobre volje (ne drži)

»Mahajoč repek v resnici pomeni vznemirjenje. Če je to v dobrem smislu (torej – pes je vesel, sproščen) ali slabem (pes je prestrašen ali pretirano vznemirjen), pa prepoznamo predvsem po položaju repa, drži telesa in ostali telesni govorici.« (Alja Willenpart)

2. Pes, ki kaže zobe, se smeji (ne drži)

»Veliko ljudi tudi misli, da se pes, ki kaže zobe, smeji. V veliki večini primerov gre pravzaprav za opozorilo – pes sporoča, da misli resno in naj ga tisti, ki ga moti, pusti pri miru.« (Alja Willenpart)

3. Pes, ki se vrže na hrbet, se želi božati (ne drži)

»Pes, ki se vrže na hrbet, običajno ne želi božanja, ampak nam skuša jasno in glasno sporočiti, da mu trenutna interakcija ni všeč in da ga, prosim, pustite pri miru.« (Alja Willenpart)

4. Pes je nekaj naredil zanalašč (ne drži)

»Psi svet vidijo drugače kot mi, živijo v trenutku, odzovejo se na tisto, kar vidijo zdaj. Ne delajo stvari zanalašč in pes ne ve, da je nekaj naredil narobe, če ga karamo tri ure po tem, ko nam je zgrizel copat. Na vašo agresijo se bo odzval z miritvenimi signali, s katerimi sporoča, da noče konflikta. Vaše trenutno vedenje ga spravlja v stisko, saj mu niti približno ni jasno, da se nanaša na copat, ki je zanj že pozabljen.« (Alja Willenpart)

5. Lajanje vedno sporoča nekaj pomembnega (ne drži)

Lajanje je po navadi znak frustracije, lahko pa je tudi vedenje, ki ga psi uporabijo, da izsilijo rezultat, saj smo jih nevede na to pogojili. Na primer: če pes laja v nas, nato pa se zgodi nekaj koristnega zanj (popustimo in mu damo žogo, da ustavimo lajež), pes kaj kmalu ugotovi, da se mu to splača. Zato lajež zelo redko izpostavljam kot pomemben komunikacijski znak za povprečnega lastnika psa.« (Miha Jerot)

Psa je strah – kako ukrepati?

Psi strah pokažejo v različnih trenutkih in včasih za ljudi v zelo nerazumljivih situacijah.

Psi občutijo strah, ko se počutijo ogrožene. Vzroki za nastanek strahu so različni. Psi s pomanjkanjem pravilne socializacije bodo bolj verjetno razvili več strahov kot tisti, ki so bili kar se da dobro socializirani. Vendar ni psa, ki ga ne bi bilo nikoli strah. Če se strah stopnjuje oziroma je tako močan, da se psi počutijo zelo ogroženi, lahko pokažejo tudi zobe, renčijo ali celo ugriznejo. V teh primerih že govorimo o napadalnosti iz strahu.

Kakšne signale kaže prestrašen pes?

Psi svoja občutja pokažejo s t.i. miritvenimi signali. Pri prestrašenem psu bomo najverjetneje opazili, da je telo bolj togo, rep je spuščen ali celo spodvihan pod telo, uhlja sta potisnjena nazaj, oči so izbuljene, pes začne sopsti.

Skrbnikovo vedenje marsikdaj strah pri psu še povečuje

Ljudje smo marsikdaj tisti, ki strah pri psih še stopnjujemo oz. poslabšujemo. Pri psu je od samega začetka pomembno, kako se s strahom sooči. Ko pes odreagira prestrašeno, ga mnogi skrbniki začnejo tolažiti, božati, ga vzamejo v naročje ali pa ga skušajo pomiriti na drug način. To je podzavestni človeški odziv, ko želimo nekomu, ki je v stiski, pomagati. Toda pri psih je zadeva precej drugačna. Psi tolažbe ne sprejemajo na enak način kot ljudje. Pomena besed ne razumejo, slišijo pa naš ton. In ton pri tolažbi je umirjen in tih, kar psu pomeni potrditev stanja, v kakršnem je. Tega pa si nikakor ne želimo, saj stanja strahu ne želimo potrjevati, ampak hočemo psu le pomagati, da ga premaga.

Z reakcijami lahko pozitivno vplivamo na psa

Druga napaka je, da skrbniki v določenih okoliščinah postanemo panični. Najbolj očiten primer je, ko se bliža nevihta. Ljudje začnejo panično zapirati okna, pospravljati teraso … Pes vse skupaj opazuje in ugotovi, da je nevihta čas, ko postane njegov človek živčen in nemiren, takšen pa nato v teh okoliščinah postane tudi pes.

K pojavu strahu pri psu lahko torej veliko prispeva človek. Zato je prav, da s svojimi reakcijami skušamo pozitivno vplivati na psa. Tudi če se pes kakšnih situacij boji, se pretvarjajmo, kot da ni nič. Ponudimo mu kakšen slasten priboljšek, njegovo pozornosti skušajmo preusmeriti od vira strahu. Ena izmed zelo učinkovitih tehnik je tudi nasprotno pogojevanje. V tem primeru psu poskušamo spremeniti odnos do določenega predmeta ali situacije.

Avtor: Nuša Pečnik

Surova hrana za pse: razlogi ZA in PROTI

Medtem ko v enem prispevku beremo o tem, kako je surova hrana za pse zdrava in kot taka edina biološko primerna hrana, na drugi strani naletimo na predstavnike stroke, ki postrežejo z argumenti proti.

Nekateri skrbniki tovrstnega prehranjevanja ne bi zamenjali za nič na svetu, drugi so absolutni nasprotniki. A kot običajno ima vsaka medalja dve plati.

Prednosti sveže hrane za pse so enake prednostim sveže hrane za ljudi, vendar je tukaj verjetno še bolj kot kjerkoli drugje nujen zdravorazumski pristop. Način hranjenja psa s surovo hrano pač ne pomeni preproste menjave briketov za surovo meso, nujno je tudi poznavanje osnovnih pravil rokovanja s surovim mesom ter seveda znanje o tem, kaj vse vključiti v pasje obroke, da bodo tudi na dolg rok uravnoteženi.

Surova hrana za pse prav tako ne predstavlja nujno ultimativne, že skoraj čudežne rešitve za zdravstvene težave psov, čeprav se, na žalost, pogosto tako promovira. S tem se ustvarja vtis, da je to zgolj samo še en trend v pasji hrani, kar pa ne drži.

Način hranjenja psa s surovo hrano ne pomeni preproste menjave briketov za surovo meso.

Uravnoteženost obrokov

Polna skleda surovih jeter ali hranjenje psa izključno s piščančjimi fileji ni popoln obrok, kaj šele uravnoteženo prehranjevanje na dolgi rok. Dejstvo je, da surova hrana v pasji skledi ne pomeni samo surovega mesa, temveč morajo biti vse hranilne snovi v optimalnih razmerjih, ki so primerna glede na starost psa in njegovo aktivnost. Če ima pes zdravstvene težave ali druge specifične potrebe, morate ob sestavi obrokov upoštevati tudi to, sicer si lahko na glavo nakopljete dodatne težave!

Seveda je popolnoma mogoče doseči uravnoteženo prehranjevanje tudi na tak način, zlasti zaradi tega, ker je tovrstna hrana v zadnjem času tudi lahko dosegljiva v trgovinah za živali, vendar je – vsaj na začetku – potreben nekoliko večja angažiranost skrbnika. Ste na to pripravljeni?

Pomembno je, da vedno poskrbimo za ustrezno higieno pri shranjevanju in pripravi surovega mesa.

Potencialne težave s patogenimi bakterijami

Povprečen pasji skrbnik se najbolj boji salmonele na surovem piščančjem mesu, a svet bakterij (in tudi virusov, parazitov …) je bistveno bolj razgiban ter pester in prav gotovo tudi eden izmed glavnih argumentov ‘proti’, ki ga lahko zasledimo med stroko. Poleg higiene je ena izmed preventiv tudi kupovanje takega mesa, ki je že v osnovi mišljeno za surovo prehrano psov.

Prav gotovo pa moramo vedno poskrbeti za ustrezno higieno pri shranjevanju in pripravi surovega mesa. Pri tem moramo še toliko bolj paziti, če imamo doma mladiče in pse ter ne nazadnje tudi ljudi z oslabljenim imunskim sistemom, ki so lahko prav zaradi tega bolj dovzetni za morebitne zaplete.

Poleg tega je izjemno pomembna tudi higiena in pravilno rokovanje s surovim mesom: primerno shranjevanje in odtajanje, higiena pulta in pribora ter ob tem pogosto pozabljene pasje sklede, ki jo je treba umiti po vsakem obroku! Verjeli ali ne, mnogi tega ne počnejo, saj jo pes poliže do čistega. Obrok moramo vedno postreči v čisto posodo in to ne glede na to, kako hranimo psa; pasjo skledo moramo umiti po vsakem hranjenju!

Hraniti surovo samo zato, ker je to zdaj moderno, ker se o tem govori več kot pred leti, je napačen razlog za menjavo obstoječe prehrane.

Hranite surovo samo zato, ker je to moderno, nima smisla

Hraniti surovo samo zato, ker je to zdaj moderno – ker se o tem govori več kot pred leti – je napačen razlog za menjavo obstoječe prehrane. Ne nazadnje sploh ni nujno, da bo vašemu psu tovrsten način prehranjevanja ustrezal in bi se morda bolje počutil, če bi bila hrana zanj kuhana. Ste morda kdaj pomislili na to?

Brezglavo sledenje trendom ni še nikoli prineslo ničesar dobrega, saj zagotovo veste, da trendi pridejo in gredo. Pes nima možnosti izbire hrane, v njegovem imenu se odločamo mi, zato izberimo po pameti in predvsem glede na to, kaj ustreza psu in ne, kaj se prodaja kot zdravo.

Cena: kakovostna surova hrana je nekoliko dražja

Hrana za psa – pa naj bo briketirana, kuhana ali surova – predstavlja strošek. To je dejstvo, ki se mu ne moremo izogniti, če smo se za psa odločili. In večji kot je pes, več bo pojedel, kar bo na koncu meseca tudi bolj očitno obremenilo družinski proračun. Kakovostna surova hrana za pse je gotovo nekoliko dražja, vendar mnogi menijo, da počutje in zdravje psa na koncu odtehtata razliko v ceni.

Po drugi strani pa ljudje vedno iščemo bližnjice, kako privarčevati. Nekatere pot hitro pripelje do hranjenje psa z obrezki in klavniškimi odpadki nenadzorovanega porekla, za katere niti ne vemo, ali so ustrezno veterinarsko pregledani in s tega vidika tudi neoporečni in varni za hranjenje. To prav gotovo ni varen in primeren pristop.

 Ali torej sploh obstajajo razlogi ZA?

Seveda obstajajo, a ob predpostavki, da se tega lotite na odgovoren način in ne zato, ker tako narekuje duh časa ali ponudba v trgovini. In komaj ob upoštevanju in razumevanju razlogov ‘proti’, se lahko začnemo pogovarjati o razlogih ‘za’.

Primerno izbrana, kakovostna in uravnotežena sveža hrana bo prav gotovo pozitivno vplivala na zdravje in počutje psa. Ne nazadnje skrbniki poročajo o različnih izkušnjah iz prve roke: od zadaha brez vonja do čistih in zdravih zob brez oblog in kamna, izgube odvečne telesne teže, več energije, manjšem iztrebku brez specifičnega vonja, kar pri marsikom odtehta nekoliko višjo ceno v primerjavi z briketirano hrano. Ob strokovni podpori in vodenju je seveda lahko nepogrešljiva tudi ob različnih bolezenskih stanjih (alergije in druge težave s kožo, diabetes …), ki so se po pričevanju mnogih zelo omilila in izboljšala. Različni skrbniki psov imajo tako različne izkušnje. Pogost argument, ki ga lahko zasledimo, je tudi ta, da jim tovrsten način prehranjevanja omogoča popoln nadzor nad sestavinami, ki jih ponudimo v pasjo skledo.

In kot rečeno: mi smo tisti, ki odločamo v imenu psa. Odločimo se tako, da bo najbolje zanj, pri tem pa naj nas vodi zdrava pamet in kmečka logika!

avtor: Lena Gregorčič

Pogovor: Janja Merela Krasnič, življenje s slepo psičko

Luna je petletna psička, mešanka med zlato prinašalko in samojedom, ki se je rodila brez oči in s komaj 110 grami. Veterinarji so napovedovali, da ne bo preživela.

A Luna je borka, prav tako kot njena skrbnica Janja Merela Krasnič, ki je prve tedne bdela nad njo podnevi in ponoči. Janja nam pove, da je danes Luna zdrava, živahna, inteligentna, radovedna in izjemno čuječa psička, ki ji slepota ne predstavlja nobene ovire.

Kako je Luna prišla v vaše življenje?

Luna je čisto domača kužika; je od moje prejšnje psičke, zlate prinašalke Emite. Ta je imela dve legli in potem se kar naenkrat pri šestih letih ni več hotela spariti. Tako so minila štiri leta. Nekega dne pa je k nam prišel sosedov samojed, ki nam je raztrgal ograjo. In to je bilo to! Med četrtim in petim tednom, ko so se povečali seski, sem ugotovila, da je psica breja. Tri dni kasneje je skotila, štiri mrtve mladiče, ki so tehtali okoli 300 gramov, in živo psičko, našo Luno, ki je imela samo 110 gramov. Mama jo je od prvega trenutka zavračala, nikakor je ni hotela sprejeti. Čez dva dni je Emita padla v sladkorno komo in žal smo jo izgubili. Za njo pa je ostala majhna kepica, velika za dlan, za katero se je kasneje izkazalo, da je slepa, oz. da sploh nima oči. Toda v prvih tednih to sploh ni bilo bistveno; najprej smo se borili za njeno preživetje.

Veterinarji ji sprva niso napovedovali lepe usode?

Vsi veterinarji so mi govorili, da ne bo preživela. Pa poglejte jo danes, prvega decembra bo stara že 4 leta!

Kaj se je dogajalo v prvih tednih?

V prvih tednih smo se res trudili z Luno. Najprej smo jo hranili s kapalko, nato po steklenički. Ležala je v škatli za čevlje, velika kot mačji mladič, ko se skoti. Prve tedne je nisem spustila izpred oči. Vsaki dve uri sem jo hranila in ji zmasirala trebušček. Spala je v moji postelji, v škatli za čevlje je hodila z menoj na delo, v trgovino, tudi v kino sva jo z možem vzela s seboj. Spomnim se, da sva šla gledat film in vmes je Luna ravno jedla po steklenički, v filmu pa je za trenutek nastala tišina, tako da se je slišalo samo cmokanje. Kar naenkrat so vsi strmeli v našo Luno, nihče več na platno. (smeh).

Pa ste že od začetka vedeli, da nekaj ni v redu z njenimi očmi?

Na začetku se mi je zdelo čudno, ker je bila na očeh samo dlaka. Malo so se videle režice. Po nekaj tednih sem jo peljala k veterinarju, kjer so ji hoteli odpirati oči, pa je tako jokala, da sem zahtevala, naj nehajo. Rekli so mi, naj jo pripeljem čez nekaj mesecev. Raje sem našla strokovnjaka, oftamologa. Ta mi je povedal, da Luna sploh nima oči in da je pravi čudež. Luna je bila drugi tovrstni ‘pacient’ v njegovem življenju, ki je preživel. Po navadi takoj poginejo, ali pa se lastniki sami odločijo, da bodo dali takega psička stran.

Vam je bilo takoj jasno, da boste Luno obdržali, ali vas je morda oviral strah pred neznanim?

Absolutno logično je bilo, da jo obdržim! Saj sem slišala komentarje, v smislu: »Kaj boš s takim psom?« Kaj pa počnemo s takimi ljudmi? Jih imamo radi, z njimi skupaj sobivamo, osrečujemo eden drugega. Nisem pa v tem videla kakšnega izziva, niti je nisem obdržala zato, da bi se sama bolje počutila – to je bilo enostavno treba narediti. Tako jaz gledam na to in za vsako žival bi naredila enako. Kdo pa sem jaz, da bi se odločala, kdo lahko ostane pri življenju in kdo ne? Luna mi je bila namenjena.

Kako ste se spopadli z njeno slepoto? Kaj je bil pri učenju največji izziv?

Zagotovo je bil največji izziv privajanje na globino. Naj gre za stopnice, vodo, tudi luže so bile težava. Osem ur sem sedela z Luno na stopnišču, da sva osvojili stopnice. Gor je šlo hitro, nikakor pa ne navzdol. Za začetku se je bala tudi kakšnega neznanega ropota, ko je na primer stopila na jašek in je zadonelo. Takih situacij smo se malo izogibali, potem pa smo jo začeli navajati na vse. Najprej sem jo vsak dan nesla do travnika in sva tam začeli s prvimi sprehodi, s tekom, spoznavanjem terenov. Pri vsem tem mi je bila v veliko pomoč naša druga psička Gala, zlata prinašalka, ki je le deset dni starejša od Lune. Da sprejmemo še eno psičko v svoj dom, sem se odločila takrat, ko sem izvedela za Lunino slepoto. Skupaj z Luno sva šli k vzreditelju in z Galo sta takoj vzpostavili kontakt.

Kako je Gala pomagala Luni pri privajanju na okolje?

Predvsem ji je pomagala pri privajanju na prostor; skupaj sta raziskovali. Sta nerazdružljivi, a kot dve pravi sestri, si tudi nagajata. Včasih, ko se je Gala Lune naveličala, jo je peljala na najbolj oddaljen kotiček na parceli, jo tam pustila in ji ušla. Prvi dve leti je bila Luna bolj vodljiva, potem pa je postala suverena in samostojna in danes se ne pusti več voditi za nos; je zelo zaščitniška do svojega okolja. Tudi v fizičnem smislu Luna prav nič ne zaostaja, celo bolj je pogumna. Gala si na primer še danes ne upa po stopnicah, Luna pa po njih teče. Tako je pogumna, da me je kar malo strah tega, da ne bi padla, da si ne bi poškodovala tačk. Večno bo prisoten tudi strah, da si ji ne bi vnel predel okrog oči, da ne bi kaj zašlo v režice. To je zelo nevarno, saj nima oči in so takoj za režami možgani, ki pri Luni nimajo prave zaščite.

Pa je kdaj prišlo do kakšne nesreče?

K sreči se ni zgodilo nič hujšega. Doma imamo odprt bazen, dvakrat je padla vanj, kar se mi pravzaprav zdi velik uspeh. Naša parcela je v terasah in dvakrat je tudi padla v globino. To si je dobro zapomnila, a radovednost ji ne da miru. Še vedno sili na ta mesta, morda le z malo večjo previdnostjo. V domačem okolju je sicer popolnoma sproščena, pozna vsak kotiček in se svobodno giblje, še prehitra je.

Potem slepota Lune prav nič ne ovira, da bi bila bolj boječa ali previdna?

Nikakor ne. Luna je neustavljiv vir energije, tudi ob enajstih zvečer mi podaja žogico na kavč, da bi se igrali. Rada teče, lovi miške, koplje, lovi frizbije in žogice – res je neustrašna. Je pa res, da jo tudi jaz obravnavam enakovredno v smislu, da bi jo zaradi njene slepote ‘nosili po rokah’. Za njo veljajo enaka pravila kot za Galo, enako je kaznovana za neumnosti. Moram pa priznati, da teh ni prav veliko, saj je Luna od samega začetka izjemno pridna.

Kako pa je v neznanem okolju?

Izven doma jo imam vedno na povodcu, spustim jo le na velikih površinah, travnikih. Nikoli se ne oddalji od mene več kot dva ali tri metre. Tudi če Gala teče naprej, se Luna vmes ustavi in priteče nazaj. Navadili sva se na ukaz ‘pazi’, ki je prilagojen posebej za Luno. Vedno, ko rečem ‘pazi’, se ona ustavi, da glavo naprej, povoha, ali pa enostavno obide tisto, kar je prišlo na pot. Če vidim, da se nam približuje drug pes, pa ji rečem ‘kuža je’, da jo opozorim vnaprej, da se ne ustraši.

Kakšen ima Luna odnos do drugih psov?

Boječa je do hitrih pasem; če nekdo hitro priteče do nje, se bo stisnila v kepico. Tudi do pasem s potlačenimi gobčki in glasnim dihanjem je bolj zadržana, nikoli pa ne bo nasilno odreagirala. Do ostalih psov pa po navadi pokaže veselje; posebno naklonjena sta si s sosedovim psom Baronom. Ko ji rečem, da se nama približuje, Luna dvigne glavo zelo pokončno kot kakšna damica in odkoraka k njemu.

Pa imate občutek, da drugi psi čutijo, da je Luna drugačna?

Mislim, da se Luna sama zaveda, da je malo posebna in vsekakor sem prepričana, da to čutijo tudi drugi psi. Vsakič, ko greva na sprehod, ni psa, ki ne bi šel najprej k Luni na obraz, na smrček in na oči. To me je zelo presenetilo.

Pravijo, da ima vsako bitje, ki mu je odvzeto kakšno čutilo, drugega bolj razvitega. Bo to držalo tudi pri Luni?

Bo zagotovo držalo. Luna izredno dobro sliši, njen sluh je neverjeten, odzove se dvajset sekund pred ostalimi psi. Mojega moža z avtom zasliši, ko je še na precej oddaljeni cesti, medtem ko se Gala odzove šele, ko je že skoraj na dvorišču. Po zvoku motorja Luna točno ve, kdo prihaja domov, koga se bolj razveseli. Je pa tudi izjemno pametna. Pet psov se je zvrstilo pri naši hiši in Luna je edina, ki ji je uspelo odpreti prav vse vrste vrat. Posebej pa bi izpostavila njeno nežnost in občutek za človeka; zelo je čuječa. Vsako jutro najprej zbudi mene, razen takrat, ko se ne počutim dobro. Ko sem na primer prehlajena, gre zbudit moža. Tašča je imela sladkorno bolezen, in če ni vstala iz postelje do določene ure, je šla Luna k njej, skočila na posteljo in čakala. Letos januarja, ko je tašča umrla, je Luna en teden ležala pred njenimi vrati. Res ima neverjeten občutek. In njena nežnost do vseh ljudi … Mislim, da ne bi bila takšna, če bi videla. Luna je prav zares naš sonček.

 

10 pasjih sotekačev

Za večino tekačev, ki so ljubitelji psov, je pes idealen tekaški partner. Tekaču ni dolgčas, pes pa na ta način tudi dobi svojo ‘dozo’ rekreacije.

Vendar niso vsi psi ustvarjeni za tek s svojim človekom. Nekateri zaradi same strukture telesa, drugi zaradi vzdržljivosti. Dolgih razdalj z nami ne bodo premagovale brahicefalitične pasme, pri izjemno velikih pasmah lahko na daljših distancah pride do poškodb, majhne pasme pa se lahko hitro utrudijo (seveda pri enih in drugih obstajajo izjeme).

In ne glede na to, kdo nam ob teku dela družbo – če se odločimo teči s psom, ga opazujmo in s tekom prenehajmo, če vidimo, da mu ni prijetno, da je utrujen, da težko diha ali karkoli tretjega. Upoštevajte in prilagodite tek tudi vremenskim razmeram, nekateri psi bolje in drugi slabše prenašajo mraz.

Če iščete novega pasjega prijatelja, ki vas bo spremljal tudi na tekaških izzivih, poglejte med terierji, ptičarji in hrti, veliko pasem v teh skupinah je zelo športnih. Odlični sotekači pa so lahko tudi mešančki, sploh če imajo v sebi kakšno izmed športnih pasem.

10 aktivnih pasjih sotekačev:

  1. Weimaraner
  2. Madžarski kratkodlaki ptičar (vižla)
  3. Dalmatinec
  4. Borderski ovčar
  5. Avstralski ovčar
  6. Rodezijski grebenar
  7. Sibirski haski
  8. Jack Russell Terier
  9. Veliki angleški hrt
  10. Angleški pointer

vir: www.thesprucepets.com

Skijoring – vedno bolj priljubljen pasji zimski šport

Skijoring je povsem zimski šport, kjer se tekač poganja s palicami in smučmi, psi pa s svojo vleko poskrbijo za dodatno moč in hitrost.

Rekreativni skijoring je tudi pri nas vse bolj priljubljen predvsem med lastniki psov, ki se ukvarjajo s tekom na smučeh. Pri tekmovalnem skijoringu so proge dolge približno 5 km, uporabljajo pa se oprijeta oblačila in lahke tekaške smuči. Pri tem športu lahko sodeluje od eden do trije psi.

Skijoring na dolge proge obsega dolžino prog po 32 km ali več. Poznamo tudi backcountry ali backwoods skijoring, ki poteka v naravi po neutrjenih poteh. Za dolge proge in takšen šport so primerni predvsem večji psi, ki so zelo vzdržljivi in močni v primeru tekmovalne discipline pa še hitri.

Velikokrat si v takšnih zimskih športih predstavljamo zgolj polarne pasme, a zelo vzdržljivi in močni ter hitri so tudi psi drugih večjih pasem. Pomembno je – tako kot pri vsakem zimskem športu – da psu ponudimo dovolj kakovostno prehrano in varovalna oblačila, če jih potrebuje. Nikakor pa ne smemo pozabiti na poznavanje vremenskih razmer, še posebno, ko se podamo na dolge proge in daleč v naravo.

Psi prepoznajo slabe ljudi

Pes je najboljši detektiv, pravijo tudi znanstveniki, ki so dokazali, da pes prepozna slabega človeka.

Akiko Takaoka s kjotske univerze je naredil zanimiv eksperiment. Želel je videti, ali pes zaupa človeku, ki se mu je zlagal. Skrbniki so psom pokazali na zabojnik s hrano in ko je pes stekel proti njemu, mu je skrbnik pokazal na drug zabojnik s hrano. Pes je bil preslepljen in se sprašuje, kaj se dogaja.

Znano je, da pes razume človeško gestikulacijo in bi stekel proti kateremukoli objektu, na katerega bi njegov lastnik pokazal. Toda ko gestikulacija postane nekonsistentna, pes postane živčen in zmeden in če se mu to zgodi, naslednjič ne bo ubogal lastnikovega ukaza. Pes prepozna lažnivca in mu ne bo več zaupal. Vseh 34 psov, ki je sodelovalo v tem eksperimentu, je pokazalo isto reakcijo. Ko ima pes izkušnjo s človekom, na katerega se ne more zanesti, tega ne bo pozabil.

Kako se pes obnaša, če nekdo z lastnikom grdo ravna?

Da bi to raziskali, so naredili naslednji test: skrbnik psa je prosil dva raziskovalca, da bi mu pomagala odpreti zabojnik s hrano. V prvem primeru je eden izmed prostovoljcev pomagal, drugi je ostal pasiven. V drugem primeru pa je prvi raziskovalec ostal pasiven, drugi pa se je vedel nesramno do skrbnika psa, ki je vse to opazoval. Nato so raziskovalci psa želeli ‘pocrkljati’ s priboljškom. Pes je vzel priboljšek iz rok obeh raziskovalcev iz prvega scenarija, medtem ko je raziskovalca, ki je bil do njegovega človeka nesramen, ignoriral!

Neverjetno kajne? Raziskovalci niso mogli verjeti, toda še enkrat več se je pokazalo, da imajo psi razumevanje o tem, kako delujejo socialni odnosi.

Pozor, pes v postelji

Pes v postelji, da ali ne? Mnenja so različna, vsak posameznik pa zase najbolje ve, ali mu to odgovarja ali ne. Tisti, ki psov nimajo, so običajno najbolj glasni nasprotniki tega, ampak teh se tema tiče še najmanj, kajne? So pa vpliv tega, da gre pes z nami v posteljo, pod drobnogled vzeli tudi strokovnjaki.

Študijo so izvedli v Arizoni, v njej pa je sodelovalo 150 udeležencev. Rezultat je pokazal, da imajo hišni ljubljenci zelo pozitiven učinek na ljudi, ki spijo v postelji sami, se pravi, brez partnerja. Takšni ljudje imajo boljši spanec, če je z njimi hišni ljubljenec. V raziskavi so skušali odgovoriti še na vprašanje, zakaj imajo ljudje sploh potrebo, da bi z njimi spal tudi pes. Znanstveniki so našli odgovor v tem, da so hišni ljubljenci pravi družinski člani in zato želijo, da bi v čim večji meri sodelovali v družinskem življenju.

Približno 10 odstotkov udeležencev raziskave pa je dejalo, da jim hišni ljubljenec moti spanje. Tudi veterinarji imajo določene pomisleke o psih v postelji skupaj s človekom. Lahko namreč prenašajo določene bolezni oz. zajedalce, težava lahko nastane tudi zaradi alergije na dlako … Pomislekov je lahko več, dejstvo pa je, da vse več psov deli s svojimi ljudmi tudi posteljo. In če se zaradi tega eni in drugi bolje počutijo, je vsa debata odveč, kajne?