Category: Življenje s psom

Česa vse nas pes lahko nauči?

Čeprav se imamo ljudje za kronstvo sveta, se lahko veliko stvari naučimo od naših psov. To lahko potrdi vsak skrbnik, ki ima vsaj malo izkušenj.

1. Nedvoumna komunikacija

Pasje ‘govorjenje’ je bolj razumljivo in neposredno kot večina človeškega besedičenja. Ljudje bi se lahko pri naših psih zgledovali po preprostosti, razumljivosti in nedvoumnosti njihovih sporočil. To bi nam v službi in zasebnem življenju prihranilo ogromno časa, nesporazumov, jeze in energije. Predvsem še, če bomo pri naši neposrednosti ostali prijazni in ljubeznivi – tako kot naši psi.

2. Živijo tukaj in zdaj

Psi so sproščeni in preprosto neposredni, tako jim ne moremo ničesar zameriti in ničesar jim ni treba obžalovati; takšni kot so navznoter, so tudi navzven. Živijo, občutijo in razmišljajo po načelu ”tukaj in zdaj”. S takšnim načinom bi se tudi človek lahko rešil marsikatere skrbi oz. negativnih čustev, življenje bi bilo lepše in bolj sproščeno. Če bi naš pes govoril, bi nam zagotovo rekel: ”Sprosti se, uživaj dan.”

3. Učijo nas pokončnosti

Pogosto se zgodi, da nas kaj skrbi, da v nas tli tiha jeza, da ne najdemo rešitve. Psi pa svoje težave, ki jih imajo z okoljem, neposredno in takoj razčistijo. Ko to opravijo, je zanje stvar rešena, življenje teče naprej. Naučimo se te pokončnosti in neposrednosti pri reševanju težav, namesto da dopustimo, da nas skrbi razjedajo ure in ure.

4. Stvari na svojem mestu

Psi ne poznajo demokracije, potrebujejo nekoga, da jih vodi, to jim je všeč. Skrbniki lahko to zlahka pozabimo in smo s psom preveč ”mehki”. Za psa je pretirana prijaznost znak slabosti, zato je bolje, da rečemo ”Rino, sem!” kot pa ”Rinček, ali boš prišel k meni …”. Nedvoumna in kratka zahteva bo delovala bolj pozitivno kot pa prosjačenje. In to, da smo kratki in jasni, deluje tudi sicer, v življenju. Ljudje cenimo ljudi, ki trdno stojijo na svojih stališčih.

5. Stalno so radovedni

Zdrav pes je radoveden in zelo odprt, stalno ga zanima, kaj ga čaka za ovinkom. Življenje je polno zanimivih stvari, ki se jih je treba naužiti. Nauk je jasen, kajne?

6. Načelo preprostosti

Čeprav je ponudba pasje opreme neskončna, barvita in raznolika, psa še vedno najbolj razveseli palica, ki jo privleče iz bližnje hoste. Pes je v svojem bistvu preprosto bitje. Mi pa tudi, če le pustimo, da preprostost znova pride na plan.

7. Izogibajmo se obremenitvam

Psi delujejo po načelu: najprej eno stvar, nato drugo … Najprej skopljejo luknjo, potem lajajo, tekajo … Psi niso ustvarjeni tako, da bi želeli delati več stvari hkrati. Človeško življenje pa je povezano s stalno napetostjo, delo ni nikoli narejeno, delamo več stvari hkrati, posledično ima vse več ljudi povišan tlak, težave s srcem … ”Več stvari naenkrat ne vodi nikamor,” nam sporočajo psi.

8. Dovolj spanja

Pes prav dobro ve: če je utrujen, si bo malce odpočil. Pa mi? Ko potrebujemo počitek, si ga privoščimo, to je naložba v zdravje, produktivnost, pozitivno energijo …

9. Podarjanje veselja in radosti

Nevrologi so že zdavnaj dokazali, da smeh polepša in podaljšuje življenje. Deluje celo, če usta raztegnemo v nasmeh, čeprav v resnici nimamo razloga za veselje. Ko smo z naših psom, nas ta stalno razveseljuje, vedno je dobro razpoložen, pripravljen na igro, stalno se nas trudi razveseliti. Hvala, pasji prijatelji!

Učimo se od njih …

Vid ima pomembno vlogo pri komunikaciji med psi

Pomembnost vida se razlikuje od pasme do pasme. Malenkost manj je pomembno pri pasmah, kot so baset, beagle ali bloodhound, ki svoj plen zaznavajo večinoma s pomočjo nosa.

Nekoliko bolj so oči pomembne pri pasmah, kot so afganistanski hrti ali angleški hrti – ti imajo vid zelo dobro razvit.

Kako dobro in kaj pravzaprav vidijo psi, je stvar razgovora že mnogo let. Psi naj ne bi razločevali tolikšnega število barv, kot jih lahko človek. Vendar so vseeno dokazali, da pes lahko razlikuje med različnimi barvami. Psi naj bi razločno razlikovali med tremi osnovnimi barvami, kot so rumena, magenta in cyan. Prepoznali naj bi tudi modro, zeleno, rdečo, različno vijolično in različne odtenke sive.

Barve z določeno valovno dolžino ne prepoznajo tako kot mi, ampak jih vidijo kot različne odtenke sive.

Vpliv vida na vedenje psa odločilno vpliva na iskanje plena. S pomočjo vonja lahko najde sled, po kateri naj bi se gibal plen, vid pa mu omogoča, da plen dejansko ulovi, pri čemer se sprosti plenilski nagon. Izjemno veliko vlogo igra vid pri komunikaciji med psi ter v sporazumevanju in razumevanju okolice.

Položaj in drža celotnega telesa, mimika obraza, ušes, repa, gobčka in celo dlake sporočajo marsikaj.

Medtem ko se recimo strah psa povečuje, se položaj glave niža, ušesa se pomaknejo nazaj, rep se povesi, ali se zvije pod trebuh … Pes ima denimo v pozornosti pokončna ušesa, sproščen rep in nikjer ni zaznati nasršenosti dlake. Z naraščanjem agresivnega vedenja se spremeni drža telesa, rep se dvigne in običajno maha visoko nad hrbtom, ušesa se postavijo pokonci, velikokrat je zaznati tudi nasršenost dlake …

Napačni prevod vidnih signalov

Težave v vidni komunikaciji nastanejo predvsem, kadar imamo opravka s pasmami, ki so se med razvojem zelo oddaljile od splošnega videza svojih prednikov. Nekatere pasme nimajo repa, ali je vedno nošen, dvignjen nad hrbet. Nekatere pasme imajo nenehno zavit rep, poležena ušesa ali dolgo dlako, ki močno zakriva mimiko obraza in celotnega telesa.

Pomembno je, da mladička med socializacijo izpostavimo različnim pasmam psov. Moje mnenje je, da tečaji, kjer so prisotni zgolj psi manjših pasem, psi enake pasme in podobno, niso najboljša izbira. Pomembno je namreč, da se naš pes nauči sporazumevanja z vsemi – tako z velikimi kot majhnimi. Tistimi brez ušes in repa, kot takimi, kjer je vizualna komunikacija zelo otežena in deloma praktično nemogoča. Naučiti se morajo, da visoko postavljen rep terierja ni vedno opozorilo pred napadom in se naučiti sporazumevati tudi brez vidnih signalov, recimo mimike obraza in oči pri pasmah, ki jih dlaka zakriva in onemogoča vizualno komunikacijo z okolico.

Zato je pomembno, da pse že v mladosti izpostavimo nadzorovanemu srečanju različnih pasem, različnih velikosti. Prepad med tem, kar je trdo zakoreninjeno v genetiki in dejansko situacijo, lahko premostimo zgolj s pravilno in dobro socializacijo.

Avtor: Urška Krivec

Psi delajo posebne ”face” takrat, ko jih gledamo

Psi znajo delati različne izraze na obrazu. Raziskave kažejo, da so še posebej inovativni pri tem takrat, ko jih človek gleda v oči.

Da bi bolje razumeli, kako psi uporabljajo svoje izraze, je Juliane Kaminski, psihologinja in vodja ene izmed raziskav na univerzi v Portsmouthu, preučila, kako 24 družinskih psov reagira na 4 različne scenarije.

Študija se je osredotočila predvsem na ”žalostni obrazek mladička” (t.i. sad puppy face), ki so ga psi, eni bolj, drugi manj, sposobni oponašati. Gre za izraz z dvignjenimi obrvmi, kjer oči delujejo večje.

Vsakega psa so posebej vodili v tiho sobo in ga postavili nekaj metrov stran od popolnega tujca in ga postavili v 4 situacije. Človek je gledal psa in v rokah držal priboljšek; človek je gledal psa praznih rok; človek je bil obrnjen stran od psa in v rokah je držal priboljšek; človek je bil praznih rok, obrnjen proč od psa. Dogajanje so posneli in natančno opazovanje je dokazalo, da imajo psi mnogo bolj izrazni obraz takrat, ko jih ljudje gledamo.

Manipulacija ali prikupna komunikacija?

S psom v gostilni: 5 pravil

Vse več je gostinskih lokalov, kjer so dobrodošli tudi psi. Če gremo s psom v gostilno, mora biti primerno vzgojen, lepo negovan, v lokalu pa moramo upoštevati tudi določena pravila.
  • Pred obiskom v gostilni

Preden gremo s psom v gostilno, ga peljemo na izdaten sprehod, da bo temeljito opravil vse fiziološke potrebe. Dobro sprehojen in malce utrujen štirinožec bo lažje mirno ležal ob naših nogah, medtem ko bomo mi jedli. Če je mogoče, izberemo mizo, kjer je malce več miru, še najbolje v kotu, kjer ne bodo mimo psa stalno hodili gostje in natakarji.

  • Obvladovanje vaje ”prostor”

Eden od pogojev za psa v gostilni je zagotovo obvladovanje vaje ”prostor”. Pes mora ležati na mestu, čeprav nanj delujejo različni moteči dejavniki. Vajo ”prostor” zato utrjujemo na različnih mestih in v različnem okolju – v hiši, med sprehodom, med pogovarjanjem s kakšnim znancem … Utrjujmo jo z delovanjem različnih zunanjih dražljajev: tečemo mimo psa, blizu ležečega vržemo kakšen priboljšek, mu pod nos pomolimo kakšno igračo, prosimo drugega skrbnika s psom, naj gre mimo našega psa, ki je na ”prostoru” …

  • Ležanje na odeji

Pes bo bolj zanesljivo ostal na svojem mestu, če bomo na tla položili njegovo odejo. Na ležanje na njej ga seveda prej navadimo. Ko gremo na sprehod, vzamemo s seboj njegovo odejo, ki jo nekje na poti odložimo na tla in od psa zahtevamo, da se nanjo uleže. Na njej mora mirno ležati, čeprav nanj delujejo kakšni moteči dejavniki (tekači, kolesarji …) Mirno ležanje potrdimo s pohvalo in nagrado ter hkrati poveljujemo ”Odeja!”, povelje večkrat ponovimo. S tem bomo dosegli, da bo pes besedo ”odeja” povezal z mirnim ležanjem na njej.

  • Zaposlitev

Da psu ne bo preveč dolgčas, mu lahko med ležanjem pod mizo ponudimo kakšen priboljšek za žvečenje – na primer umetno kost. Tako bo pes zaposlen in se ne bo dolgočasil. Nikakor pa ne svetujemo, da bi mu dali karkoli od mize.

  • Ko k mizi pride natakar …

Pogosto se zgodi, da bo pes vstal, ko bo k mizi pristopil natakar. Tveganje za to je še zlasti veliko, ko bo prinesel hrano. Zato moramo psa navaditi tudi na takšne okoliščine. Ko pride natakar k mizi bodimo zelo pozorni in poskrbimo, da bo mirno ležal na ”prostoru”.

  • Korak za korakom

Kot vsako drugo stvar, moram psa naučiti tudi vedenja v gostinskih in drugih lokalih. Čas, ko je pes v lokalu postopoma podaljšujemo. V začetku bodimo v lokalu le toliko, da spijemo kavo ali kakšno drugo pijačo. Ko vidimo, da je pes priden in da ga nič ne moti, čas podaljšujemo. Čeprav je poslušen in ubogljiv, pa ga imejmo stalno na povodcu. Nikakor ne smemo dovoliti, da bi se sam sprehajal in ”nadlegoval” druge goste.

Kako premagati strah pred umivanjem?

Če se vam je zgodilo, da pes tudi prestopiti noče praga kopalnice, naj vas potolažimo, da ni še nič izgubljeno. Strah pred vodo in kopanjem se lahko s počasnimi in premišljenimi koraki premaga.

Umivanje je za človeka nekaj vsakdanjega, za psa pa je včasih to zelo stresno opravilo. Pogosto se razvije strah pred vodo, v nekaterih primerih pa celo strah pred kopalnico.

Če se to zgodi v našem domu, je treba ustvariti nov odziv. Kopalnico zato psu vnovič predstavimo kot prostor, v katerem se zabava, dobiva hrano, izvaja vaje, ki so mu všeč, se igra s svojim skrbnikom ali pa le uživa v crkljanju. Tako bomo psu kopalnico predstavili kot nekaj prijetnega, in ne kot prostor, v katerem se dogajajo zanj neprijetne stvari.

Ko pes enkrat vstopi v kopalnico brez omahovanja in je v njej dlje časa povsem sproščen, začnemo z novim korakom. Psu v kad vržemo kak briket in pustimo, da ga gre sam iskat.

V primeru, da pes ne more sam v kad, ga dvignemo in ga damo sami vanjo. A pri psih, ki se zelo bojijo, delamo zelo počasi, korak za korakom. Tako že sam dvig nagradimo s kakšnim zelo okusnim priboljškom, psa položimo v kad ter ga vnovič nagradimo z okusnim priboljškom, nato ga spet dvignemo, nagradimo in položimo na tla. Ves postopek naj poteka zelo počasi, da se bo pes na vsaki stopnji počutil prijetno ter sproščeno.

Z vsako ”učno uro” podaljšujemo čas, ko je pes v kadi.

Ko pes pridno čaka, začnemo z umivanjem. Za vsako umito tačko ga nagradimo. Kot pri vseh korakih, tudi pri umivanju delamo počasi, da se pes ne prestraši. Zelo hitro se lahko zgodi, da korake prehitevamo, in tako se pes na kakšni stopnji spet prične bati. Če se to zgodi, gremo nekaj korakov nazaj in pričnemo od tam, kjer se je pes počutil prijetno.

Je pes, ki maha z repom, res vedno vesel?

To, da je pes, ki maha z repom, vesel, je lahko nevarno zmotno prepričanje, ki včasih žal privede do ugriza.

Seveda tudi veseli psi mahajo z repom, vendar veselje nikakor ni edini razlog za mahanje. Telesna govorica psov je večplastna zadeva, ki jo je treba gledati celostno. Položaj ali način premikanja z repom je tako le eden od načinov sporazumevanja psa in le eden od elementov, ki jih je pri stiku s psom treba opazovati.

Precej je odvisno tudi od telesne zgradbe psa in naravnega položaja repa, saj je pri nekaterih psih rep visoko nastavljen in nošen čez hrbet, medtem ko je ”nevtralen” rep pri večini spuščen.

Na splošno lahko rečemo, da počasnejše mahanje z nizkim repom in večjo širino giba res sporoča sproščeno veselje, kratko ”bolj odsekano” mahanje s togim repom pa, nasprotno, sporoča, da je pes vznemirjen in verjetno tudi negotov oz. ne ve, ali naj se na psa ali človeka odzove prijateljsko.

Višje postavljen, otrdel rep, ki komaj opazno vibrira, pa je običajno znak, da moramo nastali položaj prekiniti, saj je pes v danih okoliščinah skrajno napet in lahko vsak čas tudi napade. Vsekakor pa je prav, da ves čas opazujemo vso telesno govorico psa in temu primerno tudi ravnamo.

Dojenček in ljubosumen labradorec (pismo bralke)

Pisala nam je bralka, da pričakujejo prvega dojenčka in da ju s partnerjem skrbi, kako bo to prenesel njihov 5-letni labradorec Gaj. Takole svetuje Jože Vidic, dr. vet. med.

”Predvidevam, da je vaš labradorec tipičen predstavnik svoje pasme, se pravi, da je igriv, rad prinaša predmete, živahen, radoveden in prijazen do ljudi. Pri petih letih starosti ima bržkone tudi dovolj življenjskih izkušenj in se dobro znajde tudi  v novih in nenavadnih okoliščinah. To so pravzaprav najboljša izhodišča, da ga prihod novega družinskega člana ne bo »vrgel iz tira«, ampak bo otroka sprejel kot novega člana svoje skupnosti.

Vaš Gaj nedvomno čuti, da se z vami zdaj dogaja nekaj posebnega in se zato drugače vedete, nasploh je bržkone v hiši vse precej drugače kot pred nosečnostjo …

Svetujem, da naj vaš labradorec čim bolj aktivno sodeluje pri vsem, kar je povezano z dojenčkom. Ko boste na primer, pripravljali sobo zanj, naj bo Gaj z vami. Pustite, da temeljito napase svojo radovednost, naj si dobro »ogleda« dojenčkovo posteljico, previjalno mizico, posodo za kopanje … V otroško sobo mu skrijte nekaj priboljškov in poskrbite, da se bo v tem prostoru dobro počutil.

Po porodu boste nekaj dni ostali v porodnišnici. Vaš mož naj v tem času po vsakem obisku prinese domov »porabljeno« pleničko, da se bo Gaj navadil na vonj novega družinskega člana. Namesto pleničke lahko mož prinese domov tudi robček, ki je bil vsaj nekaj časa v dojenčkovi posteljici. Pes naj robček dobro ovoha, tako da se bo postopoma navadil nanj ter bo začel vonju »zaupati«.

Naj ga mož zelo toplo pohvali, če se bo med vonjanjem vedel prijazno.

Ko bo prišel dojenček domov, naj si kuža novega stanovalca dobro »ogleda«. Pri tem se ni treba bati morebitne okužbe, še zlasti ne, ker sem prepričan, da pri psu redno opravljate vse preventivne zdravstvene ukrepe (odpravljanje notranjih in zunanjih zajedavcev, redna cepljenja ipd.), in ker živi pes v hiši, je nedvomno tudi čist in lepo negovan. Psi, ki živijo stalno s svojimi ljudmi, »prevzamejo« tudi mikrofloro tega okolja in zato niso nosilci nobene kužne bolezni. Psa morate pohvaliti za vsak prijazen pristop k dojenčku. Ko se boste ukvarjali z otrokom, naj bo Gaj navzoč. Lahko mu daste tudi kakšno nalogo, na primer, da prinese zavitek s plenicami. Naj bo poleg vas tudi, ko boste otroka dojili ali hranili, pri tem pa ga ne pozabite malce pobožati. S tem bo pes dojel, da je ob ukvarjanju z otrokom deležen ljubkovanja. Če je tipičen labradorec, je bržkone tudi zelo ješč, zato naj dobi tudi nekaj kapljic otrokove hrane. Pes je po navadi tudi koristolovec in bo kaj hitro dojel, da mu nov družinski član prinaša koristi. Zakaj bi torej imel z njim slabe odnose?”

Zakaj pes koplje luknje?

Čeprav je kopanje lukenj psom prirojeno, je lahko tudi posledica psihičnih težav, na primer ločitvene tesnobe, ali celo zdravstvenih težav

Zakaj pes koplje luknje?

Kar je za človeka vrtičkanje, je za psa kopanje lukenj. To je psom prirojeno, nekatere pasme so načrtno vzrejali prav za takšna opravila. Vzrokov za kopanje je veliko in dokler gre za naravno vedenje, torej da nam pes s tem ne povzroča težav, se s tem ne ukvarjamo. Kopanje je vir zabave večine psov. Najbolj zabavno je kopanje mehkejših površin, na primer krtin. Večinoma je vzrok za kopanje na vrtu dolgočasje. Če bomo psa čez dan dovolj zaposlili, ne bo imel potrebe po kopanju lukenj.

Kopanju lukenj pa moramo posvetiti več pozornosti, ko je to vedenje posledica psihičnih težav, na primer ločitvene tesnobe, ali celo zdravstvenih težav.

Kopanje zaradi ločitvene tesnobe

Kopanje lukenj zaradi ločitvene tesnobe lahko hitro prepoznamo. V tem primeru namreč luknje niso po vsem vrtu, ampak jih najdemo ob ograji, na vhodih in na vseh točkah, kjer pes lahko najde izhod. Pes v tem primeru koplje zaradi stresa, ki ga povzroča naša odsotnost. Na enakih točkah pes koplje tudi takrat, ko je v bližini goneča se psica.

Zakopavanje kosti

Še vedno je kar nekaj psov, ki zvesto zakopavajo hrano, kosti, igrače oz. vse, za kar se jim zdi, da je treba zavarovati. Nekoč, ko so psi živeli v divjini, je bilo takšno vedenje ključ za preživetje. Pes lahko ”dragocenosti” zakopava na različna mesta in pri tem so zelo iznajdljivi. Pes zakopava le stvari, ki jih trenutno ne potrebuje. Zato to vedenje učinkovito odpravimo s tem, da mu odvzamemo hrano (kosti, bikovke, uhlje …), ki je ne zaužije. Enako velja tudi za igrače – odstranimo vse, s čimer se ne igra in jih ponavadi zakopava.

Kopanje zaradi ohlajanja

V vročih poletnih dneh pes koplje luknjo tudi zato, da se v njej ohladi. Z enakim namenom lahko psi kopljejo po svojem ležišču, s tem ga prezračijo in tudi malce ohladijo. Kopanje lukenj zaradi ohlajanja najlažje preprečimo tako, da ima pes stalno na voljo dovolj sveže in hladne vode, naj ima dostop do hladnih delov vrta, kjer se lahko ohladi v senci. Toda če pes stalno koplje po ležišču, je to znak, da mu ta ne ustreza – ponavadi imajo psi najraje ležišča z obrobo, kamor lahko naslonijo glavo.

Psi lahko kopljejo po zemlji in si včasih globoko v zemljo skopljejo nekakšen brlog tudi zaradi zdravstvenih težav. Pes, ki ima bolečine v trebuhu, si bo želel bolečine čimbolj olajšati s tem, da si bo uredil čim bolj udobno in hladno ležišče.

Pes jé zemljo

Nekateri psi ne le, da kopljejo zemljo, ampak jo tudi jedo. V tem primeru bo pes kopal luknje le na določenih mestih vrta, kjer je zemlja po njegovem najokusnejša. Ko rešujemo to težavo, v nekaterih primerih pomaga, da psu v luknjo, ki jo koplje, damo kaj zanj smrdečega. Včasih pomaga, da na to mesto zakopljemo njegov iztrebek.

Pes v avtu – 7 pravil

Veliko psov vožnje v avtomobilu ne prenaša najbolje. Nekaj nasvetov o vožnji psa z avtomobilom je z nami delil Boštjan Vidic, dr. med. vet.

1.Brez hrane pred potovanjem

Ljubljencu zaradi možne slabosti nekaj ur pred potovanjem ne damo hrane, seveda pa mu ne smemo odvzeti vode.

2. Prezračen avto

Nedvomno je štirinožnemu prijatelju med vožnjo prijetneje, če je avto dobro prezračen in če ventilacija/klima deluje vso pot.

3. Svež zrak med vožnjo

Če je žival v transportni kletki, jo moramo postaviti tako, da bo imel vanjo dostop svež zrak.

4. Brez držanja glave skozi okno

Med vožnjo naj žival ne moli glave skozi okno, to lahko povzroči prehlad, ali težave z očmi (vnetje).

5. Pogosti postanki

Med potjo pogosto delamo postanke, da se žival lahko pretegne in opravi potrebo.

6. Žival mora biti privezana

Med vožnjo mora biti žival v potovalni kletki ali privezana s posebej prirejenim varnostnim pasom. Nenaden sunek, hitro ustavljanje, oster zavoj ali celo prometna nesreča lahko psu med potovanjem povzročijo hude telesne poškodbe. Prosto gibajoče živali so tudi marsikdaj vzrok za prometno nesrečo, ker lahko preusmerijo voznikovo pozornost od vožnje oz. ga zmotijo in mu zmanjšajo sposobnost za obvladovanje vozila.

7. Transportna kletka

Za prevoz hišnih ljubljenčkov so najbolj primerne transportne kletke. Med potovanjem ima žival v njej varen kotiček, ki je dovolj prostoren (na voljo so različne velikosti, poskrbimo za pravo). Vsekakor pa moramo psa še pred potovanjem navaditi, da se bo v kletki prijetno počutil.

Prihod drugega psa v hišo

Statistike pravijo, da ima vsaj četrti lastnik v hiši več kot enega psa. Je pes res bolj zadovoljen, če ima v hiši pasjo družbo?

V večini primerov je pes, ki je krdelna žival zadovoljen, če dobi pasjo družbo. Pri tem je potrebno novega psa k hiši pripeljati ”počasi”. Če je le mogoče, pred prihodom novega psa domov oba odpeljemo na skupni sprehod – na povodcu. Tako bomo novinca navajali na svojega psa in ga seznanili z okoljem. Ne smemo se vmešavati, če bo naš ”stari” pes novemu pokazal, da je on šef, saj bi s tem lahko izzvali ljubosumje. Iz istega razloga se, ko se bo novi pes ”vselil” ne ukvarjajmo preveč z njim, od vsega začetka mu moramo dopovedovati, kakšne so omejitve in kakšen red imamo v hiši. Hkrati pa je treba z novim psom ustvariti dobro povezavo, to pa je mogoče le brez prisotnosti ”starega” psa.

Več psov ni manj dela

V zmoti je, kdor misli, da bo prihod drugega psa prinesel lastniku več časa zase. Resda se psa igrata med seboj in hitreje zamotita kot en sam, vendar sedaj se mora lastnik namesto z enim, ukvarjati z dvema in še z vsakim posebej. Sploh to velja, če sta psa različnih starosti, na različnih vzgojnih stopnjah, z različnimi nagnjenji.

Nekateri si drugega psa omislijo zato, ker imajo s prvim vedenjske težave in upajo, da bo drugi nekakšen ”psihoterapevt”. To bi znalo držati edinole v primeru, če je novi pes starejši, stabilen in z vzornim vedenjem. Pa še to ni nobeno pravilo, zato to ni pravi razlog za še eno pasjo družbo.

Dva psa sta tudi podvojene finančne obveznosti, na kar je treba pomisliti pred odločitvijo.

Kako bo novega psa sprejel naš stari?

In seveda – vprašajmo se, kako bo psa sprejel naš prvi pes. Načeloma velja: če je naš pes socializiran in prijazen do okolja, bo vrstnika zelo verjetno z veseljem sprejel. So pa tudi samotarji, ki jim je pasja družba odveč in so takšni, ki hočejo imeti svojega človeka le zase. Pred prihodom drugega psa je koristno preizkusiti, kako se naš pes odziva na vrstnike. In če ne bo dobro kazalo, je bolje idejo o drugem psu opustiti. Upoštevajmo, da je pes visoko razvito živo bitje s svojimi individualnimi in vedenjskimi lastnostmi, s svojimi potrebami in zahtevami, s posebno naklonjenostjo ali odporom in s svojo lastno osebnostjo.

Prihod drugega psa v hišo bo manj stresen, če je prvi pes:

  • psihično dozorel in v srednjih pasjih letih
  • dobro socializiran
  • lepo vzgojen in ubogljiv
  • brez neželenega vedenja
  • zdrav in nima kakšnih težav, zaradi katerih si želi samote oz. potrebuje posebno nego.

Jože Vidic, dr. med. vet