S psom na izlet: Limbarska gora

foto: Igor Fabjan
Limbarska gora se dviguje nad moravško dolino, nedaleč stran od avtoceste Ljubljana–Maribor. Uzremo jo z avtoceste, a do vrha se je treba malo potruditi.

V zimskem času boste za trud pogosto nagrajeni s snegom, saj je goli vrh ravno prav visok, da ga veliko pogosteje kot spodaj ležeče doline pobeli sneg. Poleg snega pa boste lahko deležni tudi sonca, ki je še posebno dobrodošlo, kadar se v nižinah trdovratno zadržuje megla. Obojega se običajno razveselijo tudi štirinožni spremljevalci. Snežne oziroma sončne razmere lahko pred načrtovanim izletom preprosto preverite prek spletne kamere, nameščene v bližini mogočne cerkve sv. Valentina.

foto: Igor Fabjan

Katero pešpot izbrati?

Na Limbarsko goro vodi več pešpoti in prav vse so primerne tudi za pse, saj niso zahtevne niti prepadne. Le v primeru globokega snega ali poledenelih poti se je do vrha boljše pripeljati z avtomobilom. Najbolj obiskani sta pešpoti, ki se začneta v vasi Gabrje, nedaleč stran od Moravč. Za krajšo, ki spremlja levi odcep ceste na Limbarsko goro, boste potrebovali 45 minut, za daljšo, ki vodi ob desnem delu krožne ceste, pa dobre pol ure več. Obe sta označeni s kažipoti in markacijami, delno pa potekata po glavni cesti in kolovozih. Cesti sta k sreči vsaj med tednom malo prometni. Za izhodišče lahko vzamete tudi vas Peče, od koder je prek Kala dve uri hoda.

Na vrh vodi nekaj zanimivih poti tudi z druge strani Limbarske gore. Iz Lukovice oziroma še bolje s parkirišča ob bližnjem Gradiškem jezeru boste za vzpon potrebovali dve uri. Pot skozi gozd se začne ob levem bregu jezera in vodi skozi vasi Vinje in Negastrn. Kadar jezero zmrzuje, še posebno pazite na pasje spremljevalce, če bi jih zamikala bela jezerska površina, saj se jim lahko udre na pretankem ledu. Hojo si lahko skrajšate tako, da se do ene izmed prej omenjenih vasi podate z avtomobilom iz Krašnje. Iz te se lahko proti vrhu odpravite tudi peš. Ena najlepših poti se začenja v Blagovici. Zanjo boste potrebovali poldrugo uro. Če se zapeljete po strmi cesti v bližino vrha Golčaj (690 m), pa si prihranite skoraj polovico časa. Pod Golčajem stoji cerkvica sv. Neže, od katere boste do Limbarske gore potrebovali še dobro uro hoje. Pot skozi gozd, nekaj zaselkov in čez travnike ni strma.

foto: Igor Fabjan

Za katero koli pešpot se boste odločili, je primerna tudi za pasje spremljevalce vseh velikosti in starosti. Vsaj med tednom na poteh ne boste srečevali veliko ljudi. Precej več pohodnikov se na goro odpravi ob koncu tedna. Prava gneča pa je sredi marca, ko se številni udeležijo tradicionalnega Pohoda po nagelj.

Udobneje je z avtomobilom

Na položen vrh se je mogoče udobno pripeljati po cesti. Možnosti je več, a načeloma vse vodijo preko Moravč. V strnjenem naselju Moravče na Limbarsko goro usmerja kažipot. Mimo knjižnice in zaselka Zalog, v katerem se lahko za ogrevanje sprehodite ob treh ribnikih. Okolica je lepo urejena z nekaj klopmi za počitek. Cesta se iz Zaloga povzpne do vasi Gabrje, pred katero se cesta na Limbarsko goro odcepi levo. Na koncu vasi je še en razcep, vendar obe cesti vodita do cilja. Malo daljša, a slikovitejša je vožnja skozi Zgornje Koseze, v katerih se levo odcepi cesta in v nekaj serpentinah privede do zaselka Tlačnice. Kasneje se cesta spremeni v gozdno, makadamsko pot, a je lepo urejena. Pred zaselkom Kal se spet pojavi asfaltirana cesta, ki se kmalu pridruži tisti, ki na Limbarsko goro vodi iz vasi Gabrje.

Snežno veselje z razgledom

Vsak lep dan se Limbarska gora ponaša z veličastnimi razgledi na vse strani. Najlepši se odpirajo v smeri Julijskih Alp s Triglavom na čelu. Čudovite so tudi Kamniško-Savinjske Alpe, še posebno, kadar jih pobeli sneg. Na drugi strani cerkve se vrstijo zasavski in posavski hribi, spodaj pa leži Ljubljanska kotlina, v zimskih mesecih pogosto zakrita z meglo.

Baročna romarska cerkev sv. Valentina iz 18. stoletja je posvečena zaščitniku romarjev in čebelarjev. Cerkev s samostojnim zvonikom je zanimiva zaradi nadstreška pred glavnim vhodom, pod katerim je postavljen zunanji oltar. Okoli cerkve je dovolj travnatih površin, da se lahko psi v miru sprehodijo. Če ni drugih obiskovalcev, tudi brez povodca. Pred vrnitvijo se lahko pogrejete in okrepčate v bližnjem gostišču, ki je urejeno v nekdanji romarski hiši.

Igor Fabjan