Schapendoes (ovčji koder)

arhiv Mateje Jakopič Tratnik
Schapendoes (ovčji koder) je manj znana ovčarska in pastirska pasma, ki izhaja iz severovzhodne nizozemske province Drenthe.

V preteklosti so se delovne navade te pasme razvijale zlasti ob čredah ovac, danes pa je schapendoes predvsem družinski pes, ki je ljubeč in zvest spremljevalec. Ali kot pravi Mateja Jakopič Tratnik, naša tokratna sogovornica: »Schapiji se prilagodijo vsaki družini, potrebujejo samo veliko, veliko ljubezni. Sčasoma oni spremenijo lastnike. Tudi takšne, ki ob prevzemu mladička zagotavljajo, da ne hodijo v hribe in da tega ne bodo počeli, a so čez kakšno leto navdušeni planinci«.

Že v izvoru imena schapen, ki v nizozemščini pomeni ovce, je opisana prvotna namembnost te pasme, ki ji pripisujejo sorodstvo z drugimi pasmami po Evropi, kot so bradati škotski ovčar, puli, poljski nižinski ovčar, bobtail, briard, bergamski ovčar in staronemški ovčar. Sorodne srednje velike ovčarske pse so imeli v preteklosti na številnih nizozemskih kmečkih posestvih, kjerkoli so bile ovce, in pastirji, ki so potrebovali pomočnike pri zganjanju in usmerjanju ovac na paši. Življenjska stiska ter degradacija kmetijstva in gospodarstva med drugo svetovno vojno sta njihovo število dodobra zdesetkali in pasmi je grozilo izumrtje. Priznani nizozemski vzreditelj in kinolog P. M. C. Toepoel je kmalu po koncu vojne združil prizadevanja za njeno ohranitev. Tako je s somišljeniki že leta 1947 ustanovil podporno združenje vzrediteljev schapendoesov, ki je leta 1954 sestavilo prvi standard za pasmo in jo registriralo na nacionalni ravni, leta 1971 pa tudi na mednarodni. V zadnjih desetletjih prejšnjega stoletja se je počasi razširila v druge evropske države, vendar nikoli ni dosegla množičnosti. Tudi v Sloveniji je ta pasma še vedno zelo redka in precej neznana. »Pri nas ljudje pasme ne poznajo in jo pogosto zamenjujejo s tibetanskimi terierji. Bolj je priljubljena na severu Nemčije, na Danskem in Švedskem, seveda tudi v njeni domovini na Nizozemskem, več predstavnikov te pasme pa najdemo tudi v Italiji,« pravi Mateja Jakopič Tratnik, ki ima skupaj z možem Darkom Tratnikom ter hčerkama Meliso in Rebeko kar štiri psičke te pasme. To so Bella, Didido, Ami in Lawa.

arhiv Mateje Jakopič Tratnik

Z lastnikom komunicirajo na 100 in en način

»Naša prva predstavnica pasme schapendoes je zlata Bella, ki je k nam prišla iz Belgije leta 2009. Zdaj bo kmalu stara dvanajst let in je trden steber naše pasje družine. Prvič sem videla predstavnika te pasme na razstavi v Celju in po pogovoru z lastnico sem bila navdušena, saj sem iskala pomočnika in partnerja naši takratni bradati škotski ovčarki Idi. Iskala sem predvsem psihično stabilnega psa in to Bella je. Nič je ne prestraši ali premakne, ni važno, kaj se zgodi. Vedno najprej pogleda mene, češ: ‘No, kaj pa zdaj?’,« pravi njena lastnica, ki priznava, da jo je najprej navdušil videz predstavnikov pasme schapendoes. »Ko sem raziskovala naprej, sem postajala vse bolj navdušena nad njihovim značajem,« dodaja. Po njenih besedah imajo schapiji stabilen, nežen značaj. »Zelo se povežejo s svojim lastnikom in komunicirajo z nami na 100 in en način. V naši družini imamo štiri psičke pasme schapendoes in vsaka ima svoj značaj. Vse pa so zelo igrive, ne glede na njihovo starost,« poudarja. »Meni najbolj ljub stavek opisa pasme je: ‘Schapendoes je značilen, skladen ovčarski pes pozornega in pogumnega značaja. Je pameten, čuječen, vesel, živahen, prijateljski in vesel’. Zelo je ljubeč in zvest do ljudi, ki jih pozna,« še doda.

arhiv Mateje Jakopič Tratnik

Z njimi lahko trenirate celo ples

Pasma je po oceni sogovornice primerna tako za začetnike kot tudi za izkušene lastnike. »Vzgoja je preprosta, samo ljubezen, prijazna beseda, tudi razumevanje in stisnjene ustnice ob raztrganih čevljih in zgrizenem TV upravljavcu. Nagajivost z leti malce obledi; jaz osebno uživam v njihovih idejah za norčije, zato jih ne omejujem. Smo se pa naučili pospravljanja, predvsem, ko so v hiši mladički. Nikakor pa niso potrebne jeza ter psihična in fizična kazen, saj s tem naredimo prestrašenega psa. Mladiček potrebuje predvsem veliko različnih izkušenj z lastnikovo pomočjo in podporo, da se razvije v stabilnega odraslega psa,« meni. Predstavniki pasme schapendoes po njenih besedah neznansko uživajo v teku in hoji po naravi, pravzaprav v vsaki dejavnosti z lastnikom. Tako ne preseneča, da tudi ta (sčasoma) najde užitek v naravi. »Pri nas psičke trenirajo in tekmujejo v agilityu in v rally obedienceu, vse pa imajo narejen tudi osnovni izpit poslušnosti BBH. S schapendoesom sicer lahko trenirate tudi disciplino ples s psom ali njihovo osnovno dejavnost pašnjo ovac; skratka, vsak šport je primeren zanje,« je prepričana sogovornica.

arhiv Mateje Jakopič Tratnik

Ne pozabite na tedensko česanje

Z dolgo dlako, brki, brado in obrvmi, ki segajo čez oči, so ti psi videti prikupno in sproščeno neurejeni, seveda pa kot sodobni hišni psi potrebujejo redno nego in dodatno skrb za higieno. Že prvi pogled na predstavnika te pasme, ki v višino doseže med 40 in 50 centimetri, tehta pa približno 17 kilogramov, največkrat postavi vprašanje nege njegove dlake. »Da, potrebno je česanje. Enkrat na teden je dovolj, vendar lastniki hitro pozabijo na česanje. Če se v dlaki naredijo vozli, to ni prijetno ne za psa in ne za njegovega lastnika. Če bomo psa vsak teden počesali, mu pregledali tačke, zobe in obe ušesi, bo kuža srečen, rad se bo česal in nega bo zanj prijetno opravilo. Sicer pa se lahko kopa v morju ali sladki vodi in se celo meče po blatu, pa se vozli ne bodo naredili. Dlaka se namreč posuši, blato odpade in potem imate doma ali v avtu peskovnik, ampak pes je čist. Ker mi v hiši peskovnika ne maramo, psičkam po vsakem sprehodu umijemo tačke,« nam še zaupa Mateja Jakopič Tratnik. In za konec doda: »Čudovita pasma je in mislim, da se s tem strinjajo tudi lastniki mladičkov naših psičk, ki so jim kužki popestrili in malce spremenili življenje«.

Katja Željan