4 miti o pasji prehrani

Seznami ‘nevarne in strupene’ pasje hrane so različni, nekaterim sestavinam pa se dela škoda po krivici. 4 pogosti miti o pasji prehrani:

1. Piščančje kosti so nevarne?

Mit, ki drži le na pol; če bi bile za pse nevarne samo piščančje kosti, bi bil svet takoj lepši. Psu v resnici prestavljajo potencialno nevarnost vse termično obdelane kosti (kuhane, pečene …), saj so tako obdelane najbolj porozne in lomljive. Prav zaradi tega bi se morale na seznamih nevarne hrane za pse znajti tudi goveje kosti iz juhe, ki so žal še vedno vse preveč pogosto tudi na nedeljskem meniju psov. Ne samo, da lahko povzročijo hudo diarejo ali zaprtost, psu se lahko se tudi zataknejo okoli spodnje čeljusti, zaradi česar je obisk veterinarja seveda neizbežen. Popolnoma druga pesem pa so skrbno izbrane surove mesnate kosti, med katere denimo spada tudi piščančji vrat.

A poudarek je na skrbno izbrane: če hočemo psu ponuditi kost za žvečenje, se pred tem temeljito pozanimajmo, katere so za pse primerne in katerim se moramo absolutno izogniti.

2. Rumenjak da, beljak pa ne?

Prav gotovo ste že kje slišali ali prebrali, da pes lahko uživa surov rumenjak, beljaka pa ne, saj lahko povzroči pomanjkanje biotina. Čeprav surov beljak vsebuje encim avidin, ki veže biotin, bi morali zdravega psa dlje časa hraniti s konkretno količino jajc na teden, da bi izzvali pomanjkanje biotina. Enaka nevarnost preti tudi ljudem, a se zaradi tega ne odrečemo tiramisuju ali šodoju.

Dokler sledimo zdravi pameti in psu občasno ponudimo surovo jajce, je to lahko odličen način za popestritev pasjih obrokov.

3. Kaj pa mleko in mlečni izdelki?

Mleko je na slabem glasu zato, ker veliko psom povzroči diarejo, zato so mnogi črno piko pripisali kar vsem mlečnim izdelkom po vrsti. Škoda! Skuta, jogurt in drugi fermentirani mlečni izdelki (kislo mleko, kefir) so lahko zdrava popestritev pasjih obrokov, saj ima fermentirana hrana za pse enake koristi kot za ljudi. Še boljše bo, če bomo jogurt iz kravjega mleka nadomestili z lažje prebavljivim kozjim ali ovčjim, navadno skuto pa z albuminsko. Odlično se obnese tudi kozje mleko. Vse našteto seveda občasno in v majhnih količinah.

Česen?

Na eni strani imamo glasne nasprotnike, na drugi strani pa velike zagovornike. Da bo zmeda še bolj popolna, imamo na voljo pasjo hrano, ki vsebuje manjše količine česna, česnove tablete in podobne pripravke, ki se prodajajo z argumentom, da delujejo proti zajedavcem. Kdo ima zdaj tu prav? Zakaj bi v trgovini za živali prodajali nekaj, kar je potencialno nevarno za našega psa?

Prav gotovo drži, da lahko česen v prevelikih količinah povzroči nemalo težav – od bruhanja in driske pa tudi slabokrvnost in druge bolj resne zaplete. A poudarek je spet na (pre)veliki količini in več strokih dnevno skozi daljše obdobje. Za varno uporabo je zato najlažje, da kupimo pripravke s česnom za pse in pri odmerjanju sledimo navodilom proizvajalca.

Avtorica: Lena Gregorčič