Odnos, ki je zgrajen na uporabi negativnih dražljajev, ne more biti dober odnos

Pravilnik o zaščiti hišnih živali v 4. členu določa, da mora skrbnik hišnih živali zagotoviti ukrepe, ki onemogočajo pobeg živali.

S to alinejo se nedvomno strinjamo vsi, prostovoljci, društva, zavetišča in posamezniki, ki se ukvarjamo s problematiko zapuščenih živali.

Problem nastane, ko si skrbniki živali povsem napačno razlagajo pomen omejevanja gibanja psu. Tisti skrbniki ,ki ne po(znajo) osnov pasjega vedenja, se v upanju na iskanje instant rešitve, pogosto zatekajo k ukrepom, ki so v škodo njihovemu psu. Kratkoročno morda resda prinašajo želene rezultate, vendar le na videz. V resnici pa pes trpi in se vsakodnevno sooča z novimi stresnimi situacijami.

Žal smo tako priča najbolj neverjetnim metodam omejevanja gibanja psa. Skrbniki se poslužujejo uporabe elektronskih ovratnic oziroma tako imenovanih nevidnih ograj, kjer se za nevidnostjo pravzaprav, skrivajo strah, negotovost, bolečina in trpljenje. Pred kratkim pa smo bili celo obveščeni o primeru, kjer skrbniki svojega psa zapirajo na dvorišču kar z uporabo t.i. pastirske ograje, ki se sicer uporablja za omejevanje gibanja živine.

Pes, ki je izpostavljen elektrošokom se vedno znova, ko ga nagon sili k pobegu, sooča z neprijetnimi dražljaji, ki so zagotovo negativno pogojeni. Ob vsakem laježu na mimo vozeči avtomobil pes doživi neprijetnost v obliki električnih dražljajev (elektro šok) ali vibracije. Iz ponavljajočih se situacij se nauči, da prihod avtomobila pomeni neko negativno stanje, povezuje ga z bolečino. Posledično prične na avtomobile reagirati z lajanjem, renčanjem, zaganjanjem vanje. Tak pes bo npr. tudi srečanje z drugimi ljudmi, ki hodijo mimo ali drugimi psi povezal z bolečino in sčasoma razvil nezaželeno vedenje, v smislu zaganjanja, renčanja in lajanja ali celo ugrizev.

Ker skrbnik ne zna prepoznati pravih potreb svojega psa, ga seveda kaznuje in pes ob že tako negativnem doživljanju situacije, pade v še večjo stisko. V strahu pogosto pobegnejo od doma, seveda se, če jim le uspe, vrnejo nazaj v njihov dom. Tam pa jih čakajo nove neprijetnosti, včasih tudi uporaba fizičnega nasilja. Tak pes se vrti v začaranem krogu, kjer doma nenehno išče obČutek varnosti, v zunanjem okolju pa razvedrilo in sproščanje nagonov. Ker je za slednje vedno znova kaznovan, se seveda doma ne more počutiti varno.

Odnos, ki je zgrajen na uporabi negativnih dražljajev ali celo ob uporabi fizične sile nikoli ne more biti dober odnos. Učenje psa in odpravljanje nezaželenih vedenj je proces, ki traja več kot nekaj tednov in potrebuje vključevanje obeh deležnikov, vsekakor pa brez škodljivih zastarelih metod.

Katjuša Rajovec, Zavod Muri