Angleški seter

Angleški seter sodi med najstarejše pasme, čeprav ji ni lahko določiti vseh zgodovinskih razvojih faz. Med aristokratske pasme sodi po izvoru, tudi med najboljše ptičarje v svojem lovskem obdobju, dandanes pa je predvsem družinski pes.

Pasmo so leta 2012 zaradi upada zanimanja za pasmo uvrstili med ogrožene, v Veliki Britaniji so našteli samo še 234 mladičev. Podobna usoda se je godila tudi v ZDA, vendar jim je tam pasmo uspelo dvigniti in uvrstiti med sto najbolj priljubljenih.

Angleški seter je danes najbolj priljubljen v Italiji, kjer ga še vedno znajo uporabljati lovci, pa tudi na športnih lovskih preizkušnjah je zelo uspešen. Je pa tudi v Italiji opazen upad.

Povprečno predstavniki te pasme živijo so 11 – 12 let, prav nič redki pa niso primerki, ki dočakajo 13 ali celo 15 let. ”Angleški seter je tako lep in prijeten družinski pes, da trenutka kriza gotovo ne pomeni tudi usodnega padca,” je v naši reviji zapisal poznavalec Tone Hočevar.

Foto: michellegraber /Pixabay

Mnenje poznavalke: Marjetka Schneider (psarna Joy of Rob Roy)

Zakaj angleški seter?

S svojo svileno dlako in čudovitim značajem so setri že od nekdaj moja velika ljubezen. Imela sem že irsko seterko Bibo, nato gordonko Zono, sedaj pa angleško seterko Poppy.

Odlike in slabosti?

Angleški seter obožuje svoje ljudi, zna se celo nasmehniti in svojemu človeku celo v spanju prijazno pomahati z repkom. Kot vrlino štejem tudi to, da ne laja veliko, kar hkrati pomeni, da pač ni rojen za čuvaja. Ni kdove kako navdušen jedec in, ko je sit, ne prosjači pri mizi. Rad pa ob večerih s svojim človekom deli kavč. Kakšnih posebnih slabosti pa po mojih izkušnjah nima.

Značaj?

Je prisrčen, privržen, živahen, vse življenje igriv, predvsem dozori šele okoli tretjega leta starosti. Navezan je na svoje ljudi, ki jih po navadi razlikuje tudi po imenu. Do otrok in tujcev je ljubezniv, a ne vsiljiv. Če začuti, da je naletel na človeka, ki psov ne mara ali se jih boji, to začuti in obstane ob skrbniku. Med psi ima svoje prijatelje, do neznancev pa je previden in nikoli napadalen. Ima razvit lovski nagon. Naučiti ga moramo, da ne bo preganjal rac ali kokoši, saj jih ne razlikuje od divjadi.

Za kakšne ljudi je primeren?

Primeren je za ljudi z ljubeznijo do narave, ki imajo radi dolge sprehode. Seveda je najbolje, da imamo hišo z ograjenim vrtom, povsem srečen pa bo tudi v blokovskem stanovanju, če si bomo vzeli dovolj časa za sprehode. Ni primeren za športna tekmovanja, odlično pa se obnese kot terapevtski pes.

Nega kožuha?

Angleški seter nima podlanke in tudi ne kakšnega neprijetnega vonja. Moramo ga redno česati.

Dedne hibe in bolezni?

Zaradi skrbne selekcije je kolčna displazija redka težava. Pri psih s pomanjkanjem pigmenta se lahko pojavi gluhost.

Povzeto po članku Toneta Hočevarja, Moj pes, avgust/september 2017

Veliki angleški hrt

Veliki angleški hrt (po angleško Greyhound) sodi med pasme, ki niso modno množične in verjetno tudi nikoli ne bodo. V vsej njegovi dolgi zgodovini so si ga lahko privoščili samo aristokrati.

Najprej so ga plebejcem dovolili gledati samo od daleč, potem navadnim smrtnikom ni bilo dano, da bi si takega psa lahko privoščili. Ker ni bil dostopen komurkoli, je bil še toliko bolj čaščen in občudovan. Opevale so ga pesmi, stave na njegovo hitrost pa so še danes izjemno visoke. To je tudi njegova pokora, vzrok za njegovo trpljenje, velikokrat tudi mučeniško smrt. V Sloveniji je veliki angleški hrt, z njim so naši vzreditelji in razstavljavci sicer dosegli izjemno visoko raven, znan predvsem kot pes, ki ga iz rok pohlepnih gospodarjev pretežno britanskih dirkaških prireditev rešujejo tudi slovenski ljubitelji hrtov.

Skoraj zagotovo izhaja iz Bližnjega Vzhoda

Veliki angleški hrt nikakor ni bil doma v Angliji ali kje drugod na britanskem otočju. Pripeljali so ga skoraj zagotovo iz Azije, z Bližnjega Vzhoda, kjer so doma vsi hrti. Hrti so bili na Bližnjem Vzhodu, na afriškem severu in tudi v srednji Aziji po dosedanjih izsledkih prva pasja pasma. Elite tistih časov so te pse vedno vzrejale na način, kakor ga je svet spoznal šele v 19. stoletju. Kot pasmo, skoraj že po načelih, ki so jih pri drugih pasmah uveljavili šele pred dobrim stoletjem. Hiter hrt je zmeraj pomenil bogastvo. Tudi že v časih, ko niso poznali pasjih dirk in ni bilo stav, ki so najbolj zavdale hitrim hrtom.

Dirke in stave so največje prekletstvo te čudovite pasme.

MNENJE POZNAVALCA: BOŠTJAN KOGOVŠEK (PSARNA: Blueberry Saga)

vir: www.blueberrysaga.blogspot.com

Zakaj greyhound?

Od malih nog uživam ob pogledu na pse hrtolihih oblik, seveda pa sem lahko greyhounde takrat občudoval le na fotografijah, saj predstavnikov te pasme takrat pri nas skoraj ni bilo. Vsekakor gre pri tem psu za posebno in dovršeno telesno zgradbo, zanimivo pa je, da se ta podoba ohranja že nekaj tisočletij. Ko sem kasneje imel priložnost spoznati tudi njegove značajske lastnosti, sem takoj ugotovil, da je to pasma zame. S svojo izjemno predanostjo in umirjeno, a vedro naravo, se že po nekaj skupnih trenutkih prikupijo vsakomur. Gre sicer za razmeroma velike pse, ki pa v stanovanju ne zasedejo prav veliko prostora. Pravzaprav se velikokrat vedejo kot da so zelo majhni.

Odlike in slabosti?

Predvsem bi kot odliko izpostavil njihov značaj. V veliki večini primerov so zelo prijazni, veseli, vdani skrbniku ter drugim družinskim članom in v največje zadovoljstvo jim je, če lahko ves svoj čas preživijo v družbi s svojimi ljudmi. V stanovanji so zelo mirni, ne povzročajo hrupa ali škode, zunaj na prostem pa so razigrani in aktivni. Ker imajo razvit tudi lovski nagon, se lahko kaj hitro zgodi, da začnejo loviti manjše živali: mačke, manjše pse, pravzaprav vse, kar beži. Ker se to zgodi z bliskovito hitrostjo, jih je takrat zelo težko ustaviti, zato je bolje, da smo na to pripravljeni naprej.

”Pravzaprav se velikokrat vedejo kot da so zelo majhni.”

Vedenjske značilnosti?

Na splošno so greyhoundi zelo navezani na svojo človeško in živalsko družino (krdelo) in se zelo radi počutijo kot enakovredni člani družine. Zaradi svoje kratke dlake niso primerni za življenje na prostem. Ob primernem ravnanju so prijazni in miroljubni tudi do otrok, je pa potrebna pazljivost predvsem na sprehodih, saj so zelo hitri in močni. Do neznanih ljudi so sprva včasih nekoliko zadržani, vendar se kmalu omehčajo in jih sprejmejo. Zelo radi imajo svoje ”pasje cimre”, v odnosu do drugih živali pa je potrebna določena mera previdnosti, saj jih v določenih situacijah lahko zamenjajo za svoj plen. Z nekaj potrpežljivosti jih seveda uspemo uspešno spoprijateljiti tudi z drugimi živalmi.

8 tednov star mladiček (www.blueberrysaga.blogspot.si)

Vodljivost in učljivost?

Greyhound je pasma, ki hitro osvoji osnovno poslušnost in standarde vedenja, je pa kar specifična glede pripravljenosti za učenje določenih trikov. Tako je denimo agility za njih manj primeren. Pravzaprav zaradi svoje narave najraje prosto tečejo, se lovijo in igrajo z vrstniki. Primerni so za coursing, kjer lovijo umetno vabo in tako izživijo svoj lovski nagon.

Za kakšne ljudi je primeren?

Za vse, ki so pripravljeni sprejeti psa kot tesnega člana družine in prijatelja. Za aktivne ljudi, ki psu lahko omogočijo dovolj gibanja, predvsem pa tudi svobode.

Kakšne potrebe ima?

Osnovna vzgoja ni težavna, dobro pa je, da so zgodaj socializirani, predvsem z manjšimi živalmi, ki bi lahko postale plen. Potrebujejo redno gibanje, ne nujno dolgih sprehodov, najraje pa aktiven tek brez povodca.

Negovanja kožuha?

Dlaka izpada bolj sezonsko, ker pa je kratka, seveda ni zahtevna za nego. Tedensko kožuh očistimo in počešemo z gumijasto krtačo ali krpo, kopamo ga po potrebi. Dlaka nima izrazitega ‘pasjega’ vonja. Potrebno pa je redno skrajševanje krempljev.

Dedne hibe in bolezni?

Ker ima razmeroma tanko kožo, ki ni kdove kako zaščitena z dlako, pogosteje prihaja do površinskih poškodb kože. Kot pri vseh ‘atletih’, tudi pri greyhoundih večkrat pride do poškodbe prstov in stopal. Pri aktivnostih na prostem moramo biti zaradi njihove hitrosti in lovskega nagona vedno previdni, da ne pride do poškodb. Pojavlja pa se tudi dedna bolezen neuropatija, kar odgovoren vzreditelj upošteva in za vzrejo ne uporablja bolnih živali.

Kakšno starost dočaka?

V povprečju živijo od 10 do 12 let.

Piše: Tone Hočevar