Paradontalna bolezen, glavni vzrok za izgubo zob

Parodontalna bolezen je poglavitni vzrok za izgubo zob. V človeškem zobozdravstvu jo zaradi njene uničevalne narave imenujejo tudi tihi ubijalec.

Pomemben vzrok za nastanek paradontalne bolezni so bakterije, ki se iz žarišč okoli zob sproščajo v krvni obtok in širijo po telesu. Pri parodontalni bolezni se pojavlja izguba zob, propada pa tudi kostno tkivo okoli njih, zaradi česar se lahko pojavi celo zlom čeljustnice.

Kaj je parodontalna bolezen?

Sama beseda »parodontalno« je sestavljenka dveh grških besed in pomeni »okoli zob«. Parodontalna bolezen pa so zaporedne spremembe, ki so povezane z vnetjem in izgubo podpornih tkiv okoli zob. Bolezen se razvija postopoma in poteka v več fazah. Začne se z nalaganjem delcev hrane in bakterij na površini zoba, tik nad dlesnijo, iz česar nastanejo mehke zobne obloge ali plak.

Če mehkih zobnih oblog ne odstranimo, se nanje vežejo minerali iz sline, s čimer nastane zobni kamen ali trde zobne obloge, ki se močno oprimejo zobne površine. Minerali se začnejo v mehke zobne obloge vezati od 3 do 5 dni po njihovem nastanku. Zobni kamen draži dlesni in povzroča vnetje, ki ga imenujemo gingivitis (vnetje dlesni). Opazimo ga lahko kot pordelost dlesni ob zobu, težavo spremlja neprijeten ustni zadah.

Kaj mora storiti skrbnik?

S ščetkanjem poskrbimo za mehanično odstranjevanje mehkih zobnih oblog. Ščetkanje pa dopolnimo še s kemičnim odstranjevanjem plaka z zobnimi pastami, geli in s posebnimi ustnimi vodicami za hišne ljubljenčke. Za odstranjevanje manjših količin zobnih oblog lahko poskrbimo tudi z ustrezno prehrano.

V trgovinah za živali namreč lahko dobimo posebne vrste hrane za zmanjševanje zobnih oblog, pomagamo pa si lahko tudi s posebnimi »zobnimi« priboljški. Pri preprečevanju bolezni zob in obzobnih tkiv ima veliko vlogo skrbnik s tem, da svojemu ljubljencu redno čisti zobe.

Če vnetja dlesni ne zdravimo, bo to sčasoma napredovalo v resnejšo parodontalno bolezen, pri kateri nastanejo nepopravljive spremembe.

Boštjan Vidic, dr. vet. med

Težave z ledvicami

Ledvice so kot čudovito urejena čistilna naprava, ki ne poskrbi zgolj za filtriranje seča. Njihova naloga je namreč tudi urejanje pravilnega razmerja med kislostjo in bazičnostjo organizma. Poleg opisanih nalog uravnavajo raven materialov v telesu.

Ledvice pri 10 kilogramov težkem psu v enem samem dnevu prefiltrirajo približno 35 litrov telesne tekočine. Povsem enako kot pri ljudeh, ta organ opravlja življenjsko pomembne naloge tudi pri psih. Ledvice igrajo veliko vlogo pri razstrupljanju organizma in izločanju škodljivih snovi. V vsaki ledvici je približno en milijon nefronov. Če se zgodi, da del teh celic svoje naloge ne more več opravljati, lahko zdravi nefroni bistveno povečajo svoje delovanje in v tem primeru za daljši čas nadomestijo obolele dele ledvic.


Zato prve klinične znake težav z ledvicami zaznamo šele, ko je prizadetih približno 75 % nefronov.


Akutna in kronična bolezenska slika

Če pri psu ugotovijo težave z ledvicami, morajo naprej ugotoviti, ali gre za akutno ali za kronično obliko bolezni. Kronično obolenje ledvic traja več kot tri mesece, akutno pa manj kot dva tedna. Pri obeh oblikah, pa se znaki lahko pojavijo v nekaj dneh.

Do akutnega bolezenskega stanja pride tudi zaradi različnih kužnih bolezni. To je lahko leptospiroza, pri kateri pride do vnetja zgornjega dela sečil, pri psicah pa je to lahko vnetje maternice. Vzroki za akutno bolezen so že zastrupitve – če denimo pes poliže antifriz.

Zakaj je prišlo do kroničnega bolezenskega stanja na ledvicah, je po navadi zelo težko ugotoviti. Zlasti pogosto se to zgodi pri starejših psih , ki so že leta imeli več manjših težav z ledvicami, česar skrbniki sploh niso zaznali, pa se je vse skupaj samo ”seštevalo”.


Vzrok za kronične težave so lahko tudi imunske ali druge bolezni, kot sta lišmanioza in anaplazmoza.


Znaki

Psi, ki imajo težave z ledvicami, popijejo znatno več vode kot prej, zaradi tega pa pogosto urinirajo in imajo nekoliko zmanjšan tek. Potek bolezni je v kroničnih primerih počasen in zahrbten, prva stvar, ki jo skrbnik opazi, je zmanjševanje telesne teže. Pri akutni obliki bolezni ledvic pa vse skupaj poteka znatno hitreje in skrbnik brez težav opazi znake, kot so bruhanje, pogosta driska in močno povečana žeja. Tudi v tem primeru prizadeti psi izločajo več urina.


V najhujših primerih, ko ledvice odpovejo in sploh ne tvorijo več urina, pa ga žival seveda ne izloča.

Rok Šolar

Bolezni spodnjih sečil pri mačkah

Bolezni spodnjega dela sečil mačk, za katere bomo v nadaljevanju sestavka uporabljali kratico FLUTD (Feline Lower Urinary Tract Disease), po navadi prizadenejo sečni mehur in včasih tudi sečnico (tanka cevka, po kateri seč iz mehurja teče na prosto). FLUTD zajema široko paleto različnih bolezenskih stanj v spodnjih delih sečil mačk.

FLUTD je resno stanje, katerega posledica (če se ne zdravi) je lahko tudi smrt.

Na FLUTD lahko opozorijo različni bolezenski znaki:

  • dalj časa trajajoče čepenje ali napenjanje na malo potrebo v ali izven mačjega stranišča, kar prenekateri mačji skrbnik zamenja za zaprtje. Kljub dolgotrajnemu napenjanju mačka izloči le majhno količino seča ali pa še tega ne;
  • uriniranje oziroma napenjanje na malo potrebo je pogostejše kot sicer;
    med samim opravljanjem male potrebe mačka kaže znake bolečine (mijavkanje ali tožeče tarnanje);
  • malo potrebo pogostokrat opravljajo na neobičajnih mestih, se pravi izven svojega stranišča;
  • v izločenem urinu lahko skrbnik včasih opazi kri;
  • mačke s FLUTD pogosteje ližejo področje spolovil;
  • bruhanje in depresija.

Pojav FLUTD še dodatno pospešijo določeni dejavniki, med katerimi so najpomembnejši: pitje premalo vode, prehrana, bogata z magnezijem ali drugimi minerali, nenormalno kisel ali bazičen urin, stres.


Kaj povzroča FLUTD?

Za pojav bolezni spodnjih sečil mačk so lahko odgovorni različni vzroki. Med najpogostejšimi vzroki so bakterijske ali virusne okužbe, poškodbe, sečni kristali, sečni kamni, rak na sečilih in prirojene anatomske nepravilnosti.

V veliko primerih veterinar dejanskega vzroka FLUTD ne odkrije, saj ne najde nobenih specifičnih znakov, ki bi kazali na kateregakoli od vzrokov. V tem primeru govorimo o idiopatskem FLUTD.

Boštjan Vidic, dr. med. vet