Deljenje vzgojnih pasjih nasvetov ne sodi v pasji bonton

Namesto prijaznega pozdrava, ko se srečujemo z drugimi skrbniki, mnogi zelo radi delijo vzgojne nasvete, ne da bi jih za to prosili.

”Ovratnica, ki jo ima vaš pes, ni v redu, morate jo zamenjati.” Ali pa: ”Svojega psa morate vzgajati z drugačnimi metodami.” To sta pogosta nasveta takšnih ‘strokovnjakov’.

Eno od načel pasjega bontona je, da moramo biti pri opozarjanju na napake previdni. Vsak skrbnik ima namreč svojega psa zelo rad in skuša zanj narediti vse najboljše, pač po njegovih močeh. Vsaka medalja pa ima dve plati in vprašanje je, s katero kdo gleda. Zato presojanje o tem, kaj je prav in kaj ne v večini primerov ni naša stvar. Vse pa bo preprosteje, če bomo upoštevali dejstvo, da idealnih pasjih skrbnikov pač ni in da k želenemu cilju ne vodi le ena, pač pa več poti. Pa še nekaj: pri srečanjih z drugimi skrbniki lahko dobimo le trenutni vtis, ne pa popoldne slike o človeku in njegovem psu.

Nekateri skrbniki se očitno bolje počutijo, če lahko govorijo o domnevnih napakah drugih. Še zlasti, če je navzoč še tretji, ki se ga zadeva nič ne tiče. Veliko bolje bi bilo, da bi se takšni lastniki najprej ozrli sami vase in razmislili o lastnih napakah, ki jih delajo pri ravnanju s svojim psom. Če želimo z nekom vzpostaviti stik, je bolje, da povemo kaj pozitivnega oz. izrečemo kakšno pohvalo na račun njega oz. njegovega psa. Bolje je, da na svet gledamo s pozitivne strani. S takšnim pogledom bomo uspešnejši tudi pri vzgoji svojega štirinožca.

vir: Jože Vidic, dr. vet. med, izsek iz prispevka Pasji bonton, objavljen v reviji Moj pes

10 zlatih pravil pasjega bontona

Morda ne vsak dan, a vendar se pogosto jezimo zaradi neprijetnih srečanj s skrbniki oz. njihovimi psi.

Najpogostejši razlog za spore med skrbniki so spuščeni psi. Sicer pa nas lahko razjezi žaljiva pripomba, ali pa nas kdo (ne)upravičeno nadere …

V očeh mnogih skrbnikov je za vsako težavo vedno kriv drug pes. Ker je pripadnik določene pasme, ker je mešanec, ker je prišel iz zavetišča, ker je velik ali majhen, ker je črne barve. Ali pa, ker ima nagobčnik, ker to samo po sebi predstavlja nevarnost (četudi ga ima zgolj zaradi tega, ker pobira nesnago s tal). Ali si predstavljamo, kako potrpežljivi morajo biti ljudje, ki nimajo psov, če smo že pasji skrbniki drug do drugega tako nestrpni?

Psa določene pasme ali velikega psa nikakor ne moremo že vnaprej obsoditi, da je nevaren, saj je lahko zelo lepo vzgojen in socializiran.

Na pasjih sprehajalnih poteh pogosto kakšnega skrbnika majhnega psa slišimo, kako nekoga z večjim psom že na daleč opozarja, naj ga drži na kratko. Po drugi strani pa precenjujejo vzgojenost svojega majhnega psa in ga imajo prosto spuščenega, čeprav je hudo nadležen in teka za kolesarji, laja na druge pse, jih izziva, naskakuje …

Pomembno je, da smo skrbniki obzirni drug do drugega, to bi moralo biti samo po sebi razumljivo. Nekateri psi so za druge nadležni in neprijetni in težko je razumeti, zakaj nekateri skrbniki tega ne dojamejo.

Marsikdaj težavo rešimo s preprosto rešitvijo – denimo da pred srečanjem s skrbniki, s katerimi že imamo negativno izkušnjo krenemo po drugi poti. Če se srečamo z neznanim skrbnikom in psom, se na daleč pogovorimo. Skrbniki majhnih psov zelo radi vidijo, da se njihov kuža spozna z našim, da ga ovoha in se z njim poigra. Če je le mogoče, mu to dovolimo.

V izogib neprijetnim situacijam, pa je dobro upoštevati 10 pravil pasjega bontona:

  • Če se srečamo s skrbnikom, ki ima psa na povodcu, tudi svojega štirinožca privežemo.
  • Poskrbimo za svojega psa, ne ukvarjajmo se brez potrebe z drugimi.
  • Ne delimo vzgojnih nasvetov, če nas zadnje nihče ne prosi.
  • Bodimo vljudni, pozdravljajmo druge skrbnike psov.
  • Vzdržimo se žaljivih komentarjev.
  • Ne prepirajmo se z drugimi skrbniki psov.
  • Ne imejmo predsodkov do drugih psov.
  • Ne tožarimo drugih skrbnikov.
  • Bodimo obzirni do drugih.
  • Nesporazume rešujmo z dogovarjanjem.