buldog Archives

Kontinentalni buldog

Kontinentalni buldog je zagotovo ena najmlajših pasem v Evropi in svetu, ki je začela nastajati v Švici, leta 2004 pa jo je kot prva priznala tamkajšnja kinološka zveza.

Do danes so to storile še Nemčija, Francija, Češka in Estonija, na uradno priznanje pri Mednarodni kinološki zvezi pa še čaka. Kljub temu smo v Sloveniji dobili že dve rodovniški legli kontinentalnih buldogov, ustanovljen pa je tudi že Klub kontinentalnih buldogov.

Kontinentalnega buldoga je začela ustvarjati švicarska vzrediteljica angleških buldogov Imelda Angehrn. Z angleškimi buldogi, ki jih je vzrejala od leta 1966, je imela namreč veliko zdravstvenih težav, zato se je odločila, da naredi novo pasmo buldoga. Spoznala je, mora križati angleškega buldoga z drugo pasmo, če želi zdravega buldoga. Odločila se je za staroangleškega buldoga, ki ima v primerjavi z angleškim buldogom bolj športno in lažjo telesno zgradbo, daljši gobček z manj gubami in manjšim predugrizom ter dolg rep. S križanjem teh dveh pasem je nastala nova – kontinentalni buldog. Konec lanskega leta so drugo slovensko leglo rodovniških kontinentalnih buldogov pozdravili na Štajerskem, zato smo za nekaj informacij o tej mladi, redki in pri nas zelo slabo poznani pasmi zaprosili vzrediteljico Petro Javornik.

Močan, a okreten in vzdržljiv

»Kontinentalni buldog je kratkodlak, atletsko grajen, srednje velik pes. Kljub svoji močni telesni zgradbi je okreten in vzdržljiv. Njegova plečna višina se giblje med 40 in 46 centimetri, tehta pa med 22 in 30 kilogrami. Njegova dlaka je kratka, zato je negovanje zelo preprosto. Dovoljene so vse barve, obvezen je le črn smrček. Glava je močna, gube niso pretirano izražene. Dovoljen je predugriz do 10 milimetrov, zaželen pa je čim manjši. Rep je močan in raven,« je pasmo na kratko predstavila sogovornica. Značaj kontinentalnega buldoga opisuje kot ljubeč, sicer pa je ta pes inteligenten in samozavesten. »Doma je miren, zunaj razigran in živahen. Obožuje otroke in igro z njimi,« ugotavlja vzrediteljica.

In zakaj se je odločila prav za to pasmo? »Z možem sva od nekdaj pasjeljubca in vedno sva imela psa. Najina prva psička je bila bordojska doga, ki je kljub mnogim zdravstvenim težavam dočakala 12 let. In ker si življenja brez psa v družini enostavno ne znamo predstavljati, smo iskali pasmo, ki bi bila bolj priročna in s čim manj zdravstvenimi težavami. Vedno so nam bili všeč buldogi – tako po videzu kot po značaju. Iskali smo kar nekaj časa in izbira prave pasme je bila velik projekt. Potem pa sem videla oddajo, v kateri je svojo psičko Roxy predstavil Robert Pečnik – Pečo. In to je bila tista pika na i. Naša prva psička je Mecklen-Bulls Juma. Z možem sva jo šla iskat za valentinovo leta 2015. Peljala sva se skoraj 1400 kilometrov v eno smer. Ker je imela Juma zelo dober potencial za vzrejo, naju je Jumin vzreditelj že takrat vprašal, ali bi imeli mladičke. Hitro smo spoznali, da je to prava pasma za našo družino. Juma je imela odličen občutek za otroke, bila je igriva, ljubeča, učljiva in včasih ljubko trmasta,« pove Petra Javornik.

Ko en pes ni več dovolj …

Spomladi 2016 so odšli z Jumo na vzrejni pregled v Švico, ki je bil zelo zahteven in podroben. »Preverjajo tako videz kot poslušnost in socializacijo psa. Juma je opravila vse z odliko. Tam sva spoznala tudi gospo Imeldo Angehrn, ki je vodila vzrejni pregled. Nad Jumo je bila navdušena in ponudila nama je vso svojo pomoč in informacije ter pomoč švicarskega kluba. Tam sva spoznala tudi vzrediteljico naše druge psičke Myilusion Beverly. Maja 2016 smo bili v Švici na klubski razstavi kontinentalnih buldogov CBCS, kjer je Juma dobila oceno odlično in navdušila sodnika, domov pa smo pripeljali še drugo psičko,« razloži Javornikova. Istega leta, okoli božiča, so svojo pasjo družino okrepili še s samčkom Noxom (Quambam Bulli vom Kellergeist). »Prvo leglo smo imeli oktobra 2017 z Jumo. Oče mladičkov je bil Pickwick Illos, čigar lastnica je gospa Angehrn. Drugo leglo smo imeli novembra lani z Beverly in Noxom. Naslednje leglo načrtujemo letos spomladi. Torej je psov iz naših legel v Sloveniji deset, saj je en samček odšel na Hrvaško. Tej številki je treba dodati tri naše pse in še tri druge predstavnike te pasme v Sloveniji,« na naše vprašanje, koliko kontinentalnih buldogov bi lahko našteli pri nas, odgovori vzrediteljica.

Ob slabem vremenu lenarijo na kavču

Po njenem mnenju je pasma primerna tako za začetnike kot za izkušene lastnike. »Psi so zelo učljivi in inteligentni. Je pa pomembno, da se z njimi vse dela s pozitivno motivacijo. Na silo ne bomo dosegli ničesar; znajo pokazati tudi svojo trmo. Potrebujejo redne sprehode in gibanje na prostem. Ob slabem vremenu so raje doma na kavču in lenarijo,« še pove. Dodaja, da se kontinentalni buldogi načeloma dobro razumejo z drugimi psi, je pa to odvisno tudi od vzgoje. So odlični družinski psi, ki obožujejo otroke. »Obiskov se veselijo in so zelo odprti psi,« poudarja sogovornica. In za katere kinološke športe je ta pasma najbolj primerna? »Kontinentalni buldogi so zelo učljivi. Naša Juma je brez težav naredila izpit iz poslušnosti. V Nemčiji jih uporabljajo kot terapevtske pse, šolske pse – psi so namreč med poukom v razredih, otroci pa jih hranijo in skrbijo zanje – ter v domovih za ostarele. Lahko jih treniramo za razne oblike poslušnosti, učijo jih celo trike za filmske oddaje in reklame. So pa zaradi svoje teže manj primerni za agility ali tek ob kolesu,« nam še pove Petra Javornik.

Katja Željan

Španski alano (Alano Español, španski buldog)

Te velike in močne pse preprostega videza in s fiziologijo, ki ji ustreza dolgotrajnejši hitri tek ter zadrževanje divjih živali in domače živine, menda nikoli niso vzgajali zaradi videza.

To so bili namreč od nekdaj delovni kmečki psi, ki imajo naravnost izjemno sposobnost okrevanja, tudi ko so poškodovani ali bolni. Poleg tega veljajo za zelo ubogljive pse, saj se gospodarju uklonijo in podredijo, do družine in ljudi, ki jih poznajo, pa so nadvse ljubeči. So zelo zanesljivi, stabilni in zelo malo lajajo, med molosi pa so ena redkih pasem, ki se ne slini in ne smrči.

Po načinu hoje ga primerjajo s panterjem

Španskega alana med hojo velikokrat primerjajo s panterjem: oboji imajo navado držati glavo nizko, rahlo in počasi jo nagibajo na vsako stran, zaradi česar njihova močna pleča še bolj opazimo. Obenem lahko ta pasma psov dlje časa ohrani stanoviten, eleganten in okreten tek. Pri galopiranju so hitri, telo v celoti raztegnejo in skrčijo pri vsakem koraku, oviram pa se izmikajo z neverjetno spretnostjo, zaradi česar dajejo videz, kot da se nikoli ne utrudijo. Barva dlake pri tej pasmi psov, kjer samci v višino dosegajo med 58 in 63 centimetri, samice pa med 55 in 60 centimetri, sicer vključuje rumeno in volčjo sivo, rumenkastorjavo in rdečo (v svetlih ali temnih odtenkih), in sicer z ali brez tigrastih vzorcev (lise) in/ali črno masko. Pri črni in rumenorjavi barvi so tigrasti vzorci vedno prisotni, medtem ko so beli vzorci lahko prisotni le na gobcu, vratu in prsnem košu, spodnjem delu nog, trebuhu in na konici repa; bela barva nikoli ne prevlada. Zanimivo je, da kratka dlaka španskega alana nima vonja in je na dotik kot pliš, zaradi česar nega tega psa resnično ni zahtevna. Odrasel pes sicer tehta med 35 in 40 kilogrami, njegova življenjska doba znaša tudi 14 let in več.

V Sloveniji le enajst predstavnikov te pasme

V naši državi imamo po podatkih vzrediteljice Urške Kladnik iz Brezove Rebri pri Dvoru trenutno le enajst predstavnikov te zelo stare pasme. »S pasmo sem se srečala leta 2011 na konjskem sejmu na Poljskem. Ko sem prišla domov, sem premetala cele kupe knjig in internetnih strani, a sem o tej pasmi našla izjemno malo informacij in še te so bile napisane v španskem jeziku. Po letu dni sem navezala stik z rejcem španskih alanov in se po večurnih pogovorih z njim odločila za nakup svoje prve psice. Po dobrem letu me je obvestil, da je paril eno od svojih psic, od katere lahko pričakujem svojo prvo psičko. Ta se je skotila 9. septembra 2013, rejec pa mi jo je priporočil glede na značaj in na moj stil življenja. Zaupala sem njegovi presoji in priznati moram, da je imel prav,« priznava Urška Kladnik. Novembra 2013 je v njeno življenje tako vstopila psička z imenom Vengo Irana Zattara.

»Od takrat z vsakim dnevom spoznavam čudovite lastnosti te pasme. Januarja 2014 sem se dogovorila še za nakup samca iz Španije, ki sem ga dobila pri zelo znanem rejcu Carlosu del Villarju, in tako je naš moški potomec te pasme z imenom Baracus de Villar del Monte priletel z letalom iz Madrida v Slovenijo,« dodaja sogovornica. Po opravljenih vseh testih, vzrejnih pregledih in registraciji psarne, so 13. marca 2016 dobili prvo leglo teh psov na slovenskih tleh, in sicer dve psički in tri samce. »Zelo vesela sem, da je vseh pet našlo lastnike v Sloveniji,« poudarja Urška Kladnik. V lanskem septembru so dobili še leglo štirih samcev, kar z drugimi besedami pomeni, da imamo v naši državi trenutno tri psice in osem samcev španskega alana.

Obožujejo delo in veliko svobode

»Ta pasma je bila ljubezen na prvi pogled in kot ugotavljam tudi pravilna odločitev. Pes ima samo dobre lastnosti: je izredno ubogljiv, hitro učljiv, prijazen do ljudi in vseh drugih živali. Obenem je resnično zelo potrpežljiv do otrok, ki jim je zvesti spremljevalec na vsakem koraku in se do njih velikokrat obnaša kot varuška,« pravi Urška Kladnik. Po njenem mnenju je ta pasma primerna za vsakogar, tudi za začetnike. »To so delovni psi, ki obožujejo delo in veliko svobode. Lastniki se morajo zavedati, da ta pes potrebuje veliko gibanja in da ima zelo rad človeško družbo, predvsem otroke. Španskega alana bi priporočila aktivnim ljudem, ki se radi gibajo v naravi, ljudem na kmetiji pa so ti psi pri zganjanju goveda nepogrešljivi. Prav tako bi to pasmo psov priporočila družinam z otroki, saj lahko v tem psu najdejo resničnega zaveznika in brezpogojno ljubezen z veliko mero potrpežljivosti«.

Kladnikova opozarja, da je pri socializaciji te pasme treba paziti na to, da ima ob sebi dovolj človeške družbe. »Poleg tega mu je treba jasno pokazati, kje so njegove meje, saj lahko v nasprotnem primeru postane dominanten celo do ljudi, čeprav naj bi se to zgodilo le redko,« izpostavlja.

Španski alano je po njenih besedah primeren za veliko kinoloških športov, saj je zelo učljiv in dober slednik. Ker je izredno hiter in okreten, pa ga bi bilo mogoče uporabiti tudi v agilityju in obrambi. »To so psi, ki za vsako ceno izpolnijo ukaz lastnika in pri tem ignorirajo tudi bolečino. Sicer pa pasma ni podvržena nobeni bolezni in dedni hibi. Tudi ko zbolijo, zelo hitro ozdravijo. Moj pes je pojedel strup za polže, po katerem večina psov pogine, a je ob pomoči veterinarja že isti dan zvečer veselo tekal okoli hiše,« zadovoljno pove lastnica, ki novo leglo te redke pasme – še največ njenih predstavnikov zasledimo v Španiji, okrog 600 – načrtuje spomladi leta 2020.

Katja Željan

Ameriški buldog

Ameriški buldog, močan, velik, aktiven, samozavesten pes, izjemno zvest svojemu lastniku, z veselim značajem. Lahko bi ga poimenovali kar »srečen pes«.

Rad ima družbo drugih psov in ljudi. Ker ima nekoliko prisrčno »klovenski« karakter, človeka prav velikokrat spravi v dobro voljo in smeh. Z otroci je potrpežljiv, saj je po naravi tudi zelo igriva pasma tako, da je primeren tudi za družine z otroki. Vsekakor je kot tudi pri ostalih psih, zelo pomembna socializacija psa in priporočljiv je za nekoliko bolj izkušene lastnike torej za ljudi, ki imajo predhodne izkušnje s psi in nikakor ne za začetnike.

Vsekakor je, kot tudi pri ostalih psih, zelo pomembna socializacija.

Za tiste manj izkušene, sogovornica Lea Salmič, vzrediteljica in predsednica Slovenskega kluba za ameriške buldoge predlaga, da si izberejo samico. »Te so načeloma bolj predane, manjše in s tem lažje fizično obvladljive, ter manj svojeglave. No, ne glede na spol, pa je potrebna vztrajnost in doslednost, ker so včasih zelo trmasti in hočejo uveljaviti svoj prav, temu bi lahko tudi rekli »jeklena« volja buldogov», dodaja Lea.

Lea Salmič, predsednica Slovenskega kluba za ameriške buldoge

Slovenski klub za ameriške buldoge

Slovenski klub za ameriške buldoge je bil ustanovljen 2007, ustanovitelja sta bila Marjana in Enriko Skokić, ki sta pasmo leta 2003 pripeljala v Slovenijo in z vzrejo vrhunskih psov začela zgodovino ameriškega buldoga v Sloveniji. Njegov prednik je starodavni buldog iz 17. stoletja. Takrat so pasmo uporabljali za pasje borbe, borbe z biki in kasneje za čuvanje posestev, kmetij, živine ter tudi za lov na medvede. Po 2. svetovni vojni je bila pasma na robu izumrtja, nato sta v 70. letih prejšnjega stoletja, Američana John D.Johnson in Alan Scott začela z selektivno vzrejo dveh različnih tipov pasme in s tem vzredila modernega ameriškega buldoga.

Prva linija se imenuje po gospodu Johnsonu, tudi klasičen ali “bully” tip mu pravimo. Psi te linije so večji, močnejši, z bolj okroglo glavo in krajšim gobcem. Linija Scott, drugo ime je tudi standardni ali “perfomance” tip, pa je manjša, bolj atletske postave in ima daljši gobec. Največ ameriških buldogov na svetu pa je hibridov, se pravi mešanih iz teh dveh linij. »Sicer obstaja še nekaj linij, vendar v zelo majhnem številu, « dodaja Lea. Ravno zaradi velikega razpona pasemskega standarda, FCI pasme ne priznava. S klubom pa bi radi dosegli čim manjšo raznolikost med pasmo, kvalitetne pse v Sloveniji in jo obširneje predstavili tistim, ki jo še ne poznajo.

Šolanje in socializacija

Pri tej pasmi, kot pa tudi pri večini ostalih, je socializacija ključna za uspešno sobivanje s človekom in z drugimi psi. Lea Salmič zato priporoča obisk pasje šole, četudi se skrbnikom zdi, da imajo dovolj znanja, da sami izšolajo psa. Poleg tega je z njimi prijetno delati, saj radi sodelujejo, sploh v zameno za kakšen priboljšek. So zelo učljivi, zato s pravo voljo in zadostnim znanjem, ameriškega buldoga brez težav lepo vzgojimo. Tudi sam temperament se z zgodnjim šolanjem lahko pravilno izoblikuje, v kolikor dobite mladiča nagnjenega k dominantnemu vedenju. Je pa vse skupaj veliko lažje, če ima skrbnika, ki je enako, ali še bolj samozavesten in dosleden.

So zelo učljivi, zato s pravo voljo in zadostnim znanjem, ameriškega buldoga brez težav lepo vzgojimo.

Videz

Ameriški buldog je močne, mišičaste konstitucije, širokih ramen in prsi, s 30 – 40% bele barve, kombinirane s svetlo rjavo, rdečo, temno rjavo in tigrasto. Čista črna barva ni dovoljena.

Nega

Nega je preprosta in nezahtevna. Dlaka je kratka in mehka, da ostane lepa in bleščeča je potrebno krtačenje enkrat tedensko, v obdobju menjave dlake pa lahko tudi vsakodnevno. Malo več skrbnosti zahtevajo gube, ki jih je potrebno pri nekaterih posameznikih čistiti oz. obrisati vsak dan, odvisno koliko so izrazite. Kopanje in čiščenje ušes samo po potrebi, kremplje pa si večinoma zbrusijo sami, s hojo po trdih površinah, saj so to zelo veliki in težki psi. Zaradi »požrešnosti«, so lahko nagnjeni k debelosti, zato jim je nujno potrebno odmerjati količino hrane in nikakor ne pustiti, da pojedo, kolikor želijo.

Zdravje

Pasma ameriški buldog naj ne bi imela veliko dispozicij, saj je to relativno mlada pasma. Drži pa, da so vedno bolj »popularni« zato je pomembno izbrati preverjene vzreditelje, saj je tako manj možnosti za kakšne genetsko pogojene zdravstvene težave. Ker je to velika in dokaj težka pasma, je možnost težav s sklepi, displazije kolkov ali komolcev, možne so tudi težave s hrbtenico. Zaradi velikih oči je možna uvihanost vek, navznoter ali navzven, dominanca bele barve dlake pa lahko povzroči težave s kožo ali alergije, tudi gluhost. »Po mojih izkušnjah, so takšne težave res redke« pravi Lea in poudari: »to je brahiocefalična oz. kratkogobčna pasma, zato je potrebna večja pazljivost v toplejših dneh, saj se lahko hitreje pregrejejo«.

Življenjska doba ameriškega buldoga je nekje od 10 do 12 let, nekateri živijo tudi dlje.

Avtorica: Suzana Moro

Francoski buldog

Ljubezniv, prilagodljiv, igriv pes, ki ne laja pretirano in po nepotrebnem, je odličen družinski kužek, saj je zaradi svoje velikosti primeren za potovanja s svojo družino oziroma lastnikom kamorkoli. Odlikuje ga tudi pogumen značaj, hkrati pa ne potrebuje veliko gibanja in nima izrazitega vonja.

To živahno, bistroumno in družabno pasmo psov, ki mora obvezno živeti skupaj z družino v stanovanju ali hiši, velikokrat označujejo kot nadvse primerno za prvega psa, družine z otroki in manj aktivne posameznike. A v resnici so za lastnike francoski buldogi še veliko več: nekateri izpostavljajo komično osebnost tega psa in ga opisujejo kot radovednega, pa vendar nadvse poslušnega psa, ki rad ugaja lastniku, druge očara njihova igrivost, potrpežljivost ter dobro razumevanje z otroki in drugimi živalmi, tretji uživajo v crkljanju in poležavanju z njim, čeprav sočasno priznavajo, da so francoski buldogi praktično že v naslednjem trenutku pripravljeni na akcijo.

Kaj se je zgodilo z repkom?

Ta močni, kratkonogi pes z majhnim telesom ima med 30 in 35 centimetrov plečne višine in tehta med 10 in 15 kilogrami, njegovo življenjsko dobo pa običajno ocenjujejo na 10 do 12 let. Tipičen zanj je top obrazni del lobanje in visoko nošena uhlja. Glava je široka in kratka, na obraznem delu ima gube. Jezik in zobje se ne smejo videti iz zaprtega gobca. Oči so temne, okrogle in rahlo izbočene. Hrbet je širok in mišičast, križec blago padajoč. Dlaka je kratka, mehka in sijoča, njene barve so lahko črna, progasta, jelenje rjava, bela s črnimi lisami, krem, lahko je celo tribarvna.

Resnična posebnost francoskih buldogov je njihov rep, ki je sicer kratek, vendar deluje, kot da bi bil večkrat zlomljen.

Neodvisen mislec, ki ni rad sam doma

Francoski buldog je družaben, prikupen in bistroumen spremljevalec za nešportne ljudi. Zelo rad je del družine, močno se naveže na lastnika. Ti psi niso samo zelo občutljivi na ton vašega glasu, zelo hitro ugotovijo tudi slabo razpoloženje v vaši hiši. Pa vendar ima vsak francoski buldog svojo lastno in edinstveno osebnost: največkrat so neodvisni misleci, inteligentni, z malce nagajivo platjo. Čeprav imajo občasne napade izjemne energije, bodo večino časa raje spali in poležavali. Je zelo pameten pes, ki ga je treba vzgajati z ljubeznijo.

Ni posebno podredljiv, njegov izraz obraza pa naj bi bil še posebej zgovoren.

Nega in prehrana

Kot pasma je precej nezahteven, važno je le, da je v tesnem stiku s svojim lastnikom oziroma svojo družino, da živi z njimi v stanovanju ali hiši. Za vzdrževanje dlake zadostuje redno krtačenje z gumijasto rokavico za ščetkanje in kopel največ enkrat na mesec, še bolje na dva meseca. Paziti je treba, da redno očistimo tudi kožo pod gubami, kjer se nabere in zadrži največ nečistoče, da ne bi prišlo do nepotrebnega kožnega vnetja. Priporočljivo je tudi redno krajšanje krempljev.

Dedne hibe in bolezni

Francoski buldog spada med t. i. brachiocefalične pasme. To povzroča veliko težav pri dihanju, saj njihov dihalni trakt ne omogoča prostega pretoka zraka v in iz pljuč. «Brahicefalni respiratorni sindrom prizadene različna področja dihalne poti. Takšni psi imajo zelo ozke nosnice, podolgovato mehko nebo, zožen sapnik in ohlapne grlne mišice. Dihanje skozi usta in manj skozi nos povzroča hrupno dihanje ali smrčanje. Pri večjih naporih lahko privede do večjega respiratornega stresa ali celo srčnega zastoja, saj se takšni psi težje ohlajajo,« pove veterinarka dr. Jana Zavrtanik.

Zaradi kratkih smrčkov moramo biti pri francoskih buldogih zelo pozorni, da se ne pregrejejo, v vročih poletnih dneh se najbolj priporoča zadrževanje psa v klimatiziranih prostorih.

Prav tako ta pasma psov ne prenaša najbolje mraza. Čeprav francoski buldog rad hodi in obožuje sprehode, mu telesni napori ne ustrezajo najbolj, tek ali jogging pa mu celo škodujeta. Nagnjeni so tudi k težavam s hrbtenico, saj se pogosto rodijo z deformiranimi vretenci.

Med težavami velja omeniti še pogoste alergije, srčne napake in težave z očmi, popaziti pa velja tudi na njihov želodec. Pogost pojav je čezmerna telesna teža, saj pasma ni dovolj fizično aktivna, zato priporočajo dva do tri manjše obroke dnevno.

Odnos do družine in okolice

Francoski buldog ima zelo nespremenljiv, umirjen temperament. Po naravi je prilagodljiv, pozoren in ljubezniv. Rad ima ljudi in ni pretirano glasen, zato je zares odličen spremljevalec, tudi za življenje v stanovanjskem bloku. Je učljiv, vendar včasih trmast, zato mora biti vzgoja odločna, nikakor pa ne groba. Ni pretirano aktiven, uživa v crkljanju in sproščenem dremežu ob svojem. Z otroki se bo odlično razumel, saj je izredno potrpežljiv in igriv. Najbolje se razumejo s starejšimi otroci, ki znajo upoštevati tudi njihovo potrebo po počitku in lenobnem poležavanju. Sicer pa se francoski buldog dobro razume tudi z večino domačih živali. Večina teh psov sploh ne laja na vsiljivce, zato so idealni hišni ljubljenci za družine v urbanih naseljih, blokih in manjših stanovanjih, če spregledamo dejstvo, da se zelo slinijo, smrčijo in spuščajo vetrove.

avtor: Katja Željan; fotografije: Anja Kosi/ Annix Wolf Photography