S psom v hribe – kdaj in kako?

Mnogi od nas se s štirinožnimi prijatelji radi podamo na bližnje hribe in gore. Izleti s psom so lahko naravnost čudoviti, lahko pa prava nočna mora. Kako pripraviti sebe in psa, da bomo lahko v naravi uživali vsi? Ne glede na to, ali odhajate le na bližji hribček, kamor hodijo vsi, ali na vaš skrivni kotiček, za katerega veste samo vi, se je na pot v hribe, gore ali obljudene izletniške poti treba dobro pripraviti.

Dobro se pripravite

Za začetek si vedno raje izberite pot, ki jo dobro poznate in za katero poznate vse pasti, še posebej, ko gre za vaš prvi izlet s psom v hribe. To je še posebej pomembno v poletnih časih, ko bo vam in psu prijala senčna pot. Še posebej poleti in tudi spomladi ne pretiravajte. Izbirajte poti, ki imajo za vas in za psa dovolj možnosti ohladitve (senčni predeli, potoki …). Psi se namreč ne znojijo tako kot mi po celem telesu, ampak se lahko ohlajajo zgolj preko smrčka, ust in preko blazinic na tačkah. Upoštevajte svojo in pasjo fizično in psihično pripravljenost ter zdravstveno stanje in starost psa. Vaša primerna oprema ne sme biti pod vprašajem, poskrbite pa tudi za primerno opremo psa.


Tako kot v vsako urbano okolje tudi v hribe in gore sodijo le dobro vzgojeni in socializirani vodniki. Da, prav ste prebrali – vodniki.


Obvezna oprema

Priporočljiva je oprsnica, obvezni pa so povodec, posoda za vodo in prva pomoč. Ne pozabite na vrečke za pobiranje iztrebkov. Ko se odpravljate na obljudene poti, pospravite za svojim psom, ob poteh, kjer ni košev pa vsaj iztrebek odstranite s poti.

Kdaj je pravi čas?

Bolj zahtevne pohode prihranite za čas, ko bo vaš pes star vsaj leto dni. Do takrat telo še intenzivno raste. Psi odrastejo šele nekje pri 2 do 3 letih starosti, kar seveda ne pomeni, da ne morejo prej z vami na pohod. Pazite le, da je hoja po klancu gor in še posebej navzdol počasna, hoja po stopnicah in koreninah pa previdna. Osvajajte vse to že z mladim psom po njegovih zmožnostih. Tako se bo privadil tudi hoje po zahtevnejših terenih, a ne pretiravajte. Tek in skakanje brez nadzora lahko v fazi odraščanja puščata škodljive posledice.


Psi odrastejo šele nekje pri 2 do 3 letih starosti, kar seveda ne pomeni, da ne morejo prej z vami na pohod. Pazite le, da je hoja po klancu gor in še posebej navzdol počasna, hoja po stopnicah in koreninah pa previdna.


Priprava psa na hojo

Sprehodi v hribih, po obljudenih poteh ali brezpotjih se zelo razlikujejo. V vsakem primeru moramo svojega kosmatinca privaditi na različne terene, potoke, korenine, mostove, prepade, skale in drseče podlage. Še posebej v teh pomladnih dneh moramo paziti, da psa naučimo pravilne hoje. Nikakor nas ne sme odrivati, prehitevati in zriniti s poti. Naučimo ga počasne hoje. Divjanje in vlečenje ter porivanje lahko vodi v zdrs vas, vašega psa ali pa naključnega sprehajalca, kar je lahko pri težjih terenih tudi smrtno nevarno. Začenjajo se tečaji šolanja psov in socializacija; vzgoja je prva in najpomembnejša stvar, ko se odpravljate kamorkoli.

Socializacija in vzgoja psa

Tako kot v vsako urbano okolje tudi v hribe in gore sodijo le dobro vzgojeni in socializirani vodniki. Da, prav ste prebrali – vodniki! Nič kolikokrat boste srečali spuščene pse ali pa vodnike, ki jih psi vlečejo, lajajo, renčijo na vas in vašega psa. Za vse to niso krivi psi, ampak vodniki, ki svojih psov niso ne vzgojili, ne socializirali, ali pa jim je vseeno za vse okrog njih. Mogoče ste tudi vi eden izmed takšnih sprehajalcev, ki pravi: «Moj je priden, ničesar ne bo naredil.« Ne glede na to, kako dobro je vzgojen vaš pes, ste dolžni poskrbeti za to, da vaš pes ne moti okolice in zanjo ni nevaren. Preganjanje divjadi ne sodi ne v domač gozd in v hribe. Še posebej na obljudenih mestih boste srečevali najrazličnejše ljudi in pse. Vsi imajo pravico biti tam, vaša dolžnost pa je, da je vaš pes na vrvici, poslušen in tesno pri vodniku. Ko vidite drugega človeka, psa ali žival, mora biti vaš pes pod nadzorom. Hoja na popuščenem povodcu je zelo težka vaja, a sila pomembna pri hoji v gore. Naučite psa, naj hodi za vami, naučite ga odpoklica, hoje brez vrvice … Običajno že v mali šoli mladičke peljejo na krajše pohode čez mostove, korenine, potoke, drseče podlage v gozdu … To so gradniki zaupanja med vodnikom in psom, ki so v gorah sila pomembni. Zato ne odlašajte in se ne bojte. Pogumno v gore, še prej pa poskrbite za varnost, še posebej s primerno vzgojo in socializacijo.

avtor: Urška Krivec

 

Sveti Primož nad Kamnikom

Sv. Primož nad Kamnikom je priljubljena izletniška točka, ki privablja pohodnike čez vse leto. Primerna je za male in velike pohodnike ter za štirinožne prijatelje, ki zmorejo slabo uro zmerne hoje v hrib.

Sv. Primož nad Kamnikom (826 m. n. v.) je priljubljena vsakodnevna pohodniška točka Kamničanov, ob vikendih pa hrib osvajajo tudi pohodniki od drugod. Pot je lepo urejena, na vrhu pa nas nagradi čudovit razgled na Kamnik in okoliške hribe, vse do Ljubljane in ob sončnem dnevu še dlje. Izlet s psom odsvetujemo le v primeru, če iščete manj obljudene poti, saj sveti Primož že od nekdaj velja za romarsko pot. Gneča je, pričakovano, največja ob vikendih in popoldnevih, če pa se gor odpravimo v dopoldanskih urah med tednom, se zna zgoditi, da bomo uživali skorajda sami.

Izhodišče za na sv. Primoža je v Stahovici, pri tovarni Calcit. Pot, ki večinoma poteka po gozdu, se vseskozi rahlo vzpenja, a do vrha ostaja nezahtevna in nikjer prepadna. Bolj urni lahko uberejo nekaj bližnjic, sicer pa dve tretjini poti potekata po makadamski cesti, zadnji del pa se vije po prijetni in urejeni senčni gozdni poti. Tu prečimo tudi studenec, ki je za mnogokaterega psa najljubša točka na poti.

Na vrhu stojita dve cerkvici – večja, gotska cerkev sv. Primoža in Felicijana ter nadnjo manjša cerkvica sv. Petra. Zraven je še mežnarija, v kateri se lahko pohodniki med vikendom tudi okrepčajo. Okoli večje cerkve je več klopic, s katerih se odpirajo čudoviti pogledi.

Sv. Primož je lahko končni cilj ali pa zgolj postanek na poti, ki tu vodi mimo na Veliko planino, do koder pohodnike od tu čakata še dve uri hoje.