5 nasvetov za boljšo motivacijo psa

Vsi lastniki psov si želimo, da bi nas pes poslušal, se na naš klic takoj in z navdušenjem odzval ter da ne bi bil moteč za okolico. Želimo si, da bi pes z veseljem sodeloval z nami ter da bi nam sledil na vsakem koraku.

Vse to je dokaj lahko doseči, če je le pes motiviran za sodelovanje. Ampak, kako motivirati psa, da bo, ne glede na okolje ali moteči dejavnik, vedno ohranil pozornost na nas ter da se bo brez pomisleka odzval na klic? Da bi bil naš pes motiviran za sodelovanje, ni dovolj, da s seboj vzamemo polne žepe priboljškov.

5 točk za boljšo motivacijo

  1. Vez med vodnikom in psom

Pomemben del motivacije je dober odnos med psom in vodnikom. Boljša kot bo vez med nami in psom, bolj bo pes motiviran za sodelovanje z nami. Odnos začnemo graditi takoj, ko pes pride domov. Začnemo z igro, sprehodi, učenjem različnih vaj, psu postavimo določena pravila ter omejitve, ki se jih dosledno držimo. Več ko se bomo s psom ukvarjali, boljša bo vez med nami in tako posledično tudi motivacija za sodelovanje.

2. Kakovosten trening

Za pridobivanje oz. ohranjanje motivacije je pomemben tudi kakovosten trening. Učne seanse morajo biti na začetku kratke, dolge le par minut, oz. dolžino treninga prilagodimo posameznemu psu. Z vajo zaključimo, ko je pes najbolj motiviran za delo. Ključ do uspeha in motiviranega psa je tudi, da si ne postavimo previsokih meril za nagrajevanje. Pes bo namreč ostal motiviran, če bo pri treningu uspešen. Postaviti mu moramo le tako zahtevno nalogo, da bo hitro prišel do rešitve.

3. Prilagajanje situaciji

Težavnost vaj prilagodimo glede na predznanje in motiviranost psa. Psa začnemo vaje učiti doma, v mirnem in poznanem okolju brez motečih dejavnikov. Ko pes enkrat vajo v tem okolju obvlada, začnemo s treningom v drugih okoljih, vendar moramo biti pozorni na to, da ne pretiravamo. Okolja, kot so mestna središča, prometne ulice … za psa predstavljajo veliko motnjo. Pes se v takem okolju težko osredotoči. Zato je pomembno, da postopoma dodajamo vedno več motečih dejavnikov.

4. Izbira nagrade

Če si pes zelo želi nagrade, pomeni, da je zelo motiviran. Zato je za dobro motivacijo psa bistvena tudi izbira ustrezne nagrade. Najpogostejša oblika nagrade je hrana oz. igrača. Opazujte svojega psa, katera oblika nagrade mu pomeni največ, in to nagrado uporabljajte, ko odpeljete psa v novo okolje.

Avtor: Nuša Pečnik

Kako se psi učijo?

Znanost je šele na začetku raziskav o sposobnostih pasjih možganov, o tem je namreč še veliko neznank. Vendarle pa je dosti znanega o tem, kakšne umske zmogljivosti ima pes pri povezovanju stvari, kakšne so njegove učne sposobnosti in kako to uporabljamo v vsakdanjem življenju.

Prav je, da razumemo v kakšni obliki in na kakšen način se psi učijo. S tem bomo lahko svojemu štirinožnemu prijatelju bolj učinkovito dopovedali, kaj od njega pričakujemo in kako se mora obnašati. Tokrat predstavljamo nekaj oblik učenja.


Habituacija ali nezavedno navajanje na novosti

Vsak skrbnik ve: če je pes stalno izpostavljen določenemu hišnemu zvoku, se bo nanj sčasoma navadil in bo glede tega postal ravnodušen. Pse lahko navajamo na različne dražljaje iz okolja, s katerimi se srečujejo v vsakdanjem življenju, to obliko poučevanja pa imenujemo habituacija.

Pri tem je pomembno, da psa na dražljaje navajamo postopoma, zlasti pri srečanju psa z močnejšimi dražljaji moramo biti previdni. Pes bo namreč do dražljajev iz okolja ravnodušen le, če se bo ob prvih srečanjih z njimi dobro počutil. Če se bo, na primer, pes bal zvoka sesalnika za prah, smo zelo verjetno ravnali napačno ob prvem stiku psa z zvokom tega gospodinjskega aparata. Na zvok bi ga morali navajati postopoma, predvsem pa iz primerne razdalje in tako, da bi bil v tem trenutku ob psu nekdo, ki mu pes zaupa. Ko se pes navadi na zvok iz večje razdalje, ga približujemo …


Povezovanje dražljajev

Vedenje psa je v veliki meri rezultat delovanja dražljajev, pozitivnih in negativnih. Negativno izkušnjo, ki jo je pes doživel pri soočanju z dražljajem, je zelo težko odpraviti. Govorimo o senzibilizaciji oz. preobčutljivosti.

Pri tem pes slabo izkušnjo povezuje z okoljem, marsikdaj pa tudi s svojim skrbnikom. Preobčutljivost na določene dražljaje lahko pri psu povzroči hudo psihično-čustveno prizadetost, ki obremenjuje tudi skrbnika ali pa kar vso družino. Zelo značilen je strah pred nevihto. V začetku je lahko pes preobčutljiv le na močno nevihto oziroma na močno grmenje, pozneje pa postane paničen, ko je grmenje še daleč in ga mi niti ne slišimo.

Iz izkušenj povem, da strahu pred nevihto oz. pred bliskanjem in grmenjem ni mogoče povsem odpraviti, lahko pa z določenimi ukrepi strah zmanjšamo. Ampak ne s tolažbo in tako, da se nam pes ”smili”. V blažjih primerih strahu lahko poskusimo s preusmerjanjem pozornosti, pri težjih pa z uporabo kakšnih naravnih pripravkov, ki nam jih predpiše veterinar. Med nevihto tudi zagrnimo okna, pomembno pa je tudi, da pes ni sam, sam se tedaj največkrat razvije strah.


Posploševanje izkušenj

Pri psih se pogosto srečujemo tudi s posploševanjem oz. generalizacijo – eno neprijetno doživetje povzroči, da se bo pes enako odzival ob drugih situacijah, ki jih bo povezal s tem dogodkom oz. s povzročiteljem. Tako poznamo primere, ko se pes boji le psov določene pasme oz. določene velikosti. V teh primerih poskrbimo za previdnost pri srečanjih z drugimi psi, še zlasti v obdobju odraščanja.


Klasično pogojevanje

Do nezavednega učenja lahko pride tudi s tako imenovanim klasičnim pogojevanjem. Pri tej obliki učenja, pes potrebuje nekaj ponovitev, da poveže dražljaj in posledico, oz. da se utrdi vedenje na določen dražljaj. Za primer klasičnega pogojevanja lahko pogledamo situacijo, ko gremo s psom v ambulanto na pregled k veterinarju. Če bo imel pes pri prvih obiskih pozitivne izkušnje, se tam ne bo slabo počutil. Zato je priporočljivo, da gremo k veterinarju že z mladičem samo na obisk, kjer se bo na prijeten način seznanil z okoljem. Podobno lahko s pomočjo klasičnega pogojevanja usmerjamo vedenje tudi v drugih okoljih.


Načrtna krepitev vedenja

Pri instrumentalnem pogojevanju bo pes reagiral na določen način zato, da bo nekaj dosegel. Za določeno dejavnost ali vedenje se bo odločil, ker bo pričakoval neko zadoščenje, na primer igro, nagrado ali kakšno drugo spodbudo. Pri tej obliki učenja želeno vedenje potrdimo s pohvalo, igro ali nagrado. Ker bo pes pri določenem vedenju doživel nekaj prijetnega, bo to ponavljal tudi v prihodnje.


Pes se najbolje uči:

  • v okolju, kjer bo sproščen in vsaj na začetku brez motečih dejavnikov;
  • kolikor je mogoče v igri;
  • v povezavi z vidnimi znaki, ne zgolj s povelji;
  • postopoma, z majhnimi koraki;
  • z veliko ponavljanja;
  • s pozitivno motivacijo.

avtor: Jože Vidic