na Archives - Moj Pes

Po ovinkih na Zasavski Triglav

Tokrat smo se na izlet odpravili v Zasavje, ki premore kar nekaj kotičkov, ki jih lahko raziskujemo v družbi štirinožnih prijateljev.

Učna pot Prusnik

V okolico Trbovelj me je pritegnil opis naravoslovno-zgodovinske učne poti Prusnik. Priznam, kar malo se je bilo treba potruditi, a je bilo vredno! Nahaja se v dolini Save, med Zagorjem in Trbovljam. Začetek učne poti sovpada z eno izmed poti, ki vodijo vse do vrha Kuma (3 ure).

Ob kilometer dolgi krožni učni poti se zvrsti devet informativnih točk s panoji. Z njihovo pomočjo obiskovalci spoznajo nekdanji pomen bližnje Save kot prometne poti. Lahka pot vodi mimo travnika in starega sadovnjaka v gozd. V tem okolju živijo redki hrošči, na travnikih pa uspevajo kukavičevke in kranjska lilija. Nekaj pogledov velja usmeriti v ostenje nad nasprotnim bregom Save. Z veliko sreče boste morda uzrli planinskega orla ali sokola selca. Učna pot se v zadnjem delu približa Savi, kjer pano opozarja tudi na razraščanje tujerodnih vrst rastlin in njihov vpliv na okolje.

Kumski brezokec

Z izletom lahko nadaljujete vse do Kuma (1220 m). A ker je do razglednega vrha več ur hoje, si je dobro olajšati vsaj del poti z avtomobilom. Za ogrevanje se lahko odpravite na raziskovanje naravoslovne učne poti Kumskega brezokca. Med hojo se ponujajo razgledi na Zasavske hribe, pa tudi na 360 metrov visok dimnik trboveljske termoelektrarne, ki je mimogrede, najvišji dimnik v Evropi! 3,5 km dolgo krožno pot pretežno speljano po gozdni cesti, je mogoče prehoditi v poldrugi uri.

Naprej do razglednika

Mimo Dobovca se lahko zapeljete prav do vrha Kuma. Cesta je z izjemo zadnjega kilometra asfaltirana, tik pod vrhom pa je urejeno veliko parkirišče. Kum je odličen razglednik, njegov travnati vrh pa nudi tudi dovolj prostora za sprehajanje s psi. Razgledi segajo vse do Kamniških in Savinjskih Alp, Karavank in Julijcev s Triglavom na čelu. Ponoči pa je mogoče uzreti celo luči Zagreba. Pod cerkvijo stoji planinski dom, ki je odprt vse dni, razen ob ponedeljkih. Vstop v gostišče psom ni dovoljen. A brez skrbi lahko počakajo zunaj, kjer je urejen prostor s posodo za vodo. Še lažje pa je, če se vam pes pridruži na klopeh ob razgledni terasi.

Igor Fabjan

Alergija na hrano – kakšni so bolezenski znaki?

Alergija na hrano predstavlja približno 10 % vseh alergij pri psih in je tretji najpogostejši vzrok za srbež in praskanje pri psih – takoj za alergijo na bolšji pik in atopijami.

Alergija na hrano se v enaki meri pojavlja pri samcih in samicah, nobene vloge ne igrata kastracija in sterilizacija, lahko se pojavi v zgodnji mladosti, pa tudi pri starejših psih.

Alergičen na hrano ali hrane ne prenaša?

Razlikovati moramo med alergijo na hrano in pojavom, da žival določene hrane ne prenaša.

Alergija na hrano je prava alergijska reakcija, pri kateri je vpleten imunski sistem. Pri tem se pojavijo značilni znaki srbeža in težav s kožo, kar je pri psih in mačkah tudi sicer precej splošen znak, da gre za alergijo.

Intoleranca na hrano, kot strokovno imenujemo pojav, ko žival določene hrane ne prenaša, se ponavadi pokaže z drisko ali bruhanjem, ni pa imunskega odziva.

Najpogostejši krivci v hrani

S številnimi raziskavami so ugotovili, da nekatere sestavine v hrani pogosteje povzročajo alergije kot druge. Najpogostejši krivci za alergijske reakcije so:

govedina
mlečni izdelki
perutnina
jagnjetina
ribe
kokošja jajca
koruza
pšenica
soja

Bolezenski znaki

Znaki alergije na hrano so precej podobni znakom večine drugih alergij. Poglavitni bolezenski znak je srbež, največkrat skrbijo obraz, šape, uhlji, prednje noge, pazduhe in koža okoli zadnjične odprtine. Med pogostejšimi bolezenskimi znaki opazimo tudi:

kronično ali ponavljajoče se vnetje zunanjega sluhovoda
izgubljanje dlake
intenzivno praskanje
vneta mesta na koži
okužbe kože

Kar nekaj skrbnikov opazi tudi, da se psi z alergijami na hrano pogosteje iztrebljajo.

Zgolj na podlagi teh znakov le težko razlikujemo med živaljo, ki ima alergijo na hrano, in živaljo z atopijo ali kakšno drugo vrsto alergije. Vseeno pa veterinarji poznajo več znakov, ki okrepijo sum, da gre za alergijo na hrano. Eden izmed teh znakov je ponavljajoče se vnetje zunanjega sluhovoda, še zlasti okužba s kvasovkami. Pogost tak znak je pojav zmerno hudih do hudih bolezenskih znakov na koži pri zelo mladem psu. Tretji uporaben namig je, da je alergija prisotna skozi vse leto ali pa, da se je začela pozimi.

Kako ustaviti vlečenje na povodcu

Vlečenje na povodcu je neprijetno tako za psa, kot za vodnika. Vlečenje na povodcu je lahko tudi nevarno, zato moramo psa čimprej naučiti, da na povodcu hodi vzorno.

Učenje gibanja na popuščenem povodcu zahteva od vodnika veliko stopnjo doslednosti, vztrajnosti in potrpežljivosti. Brez tega enostavno ne bomo zmogli doseči cilja.

Kaj moramo vedeti, preden se lotimo učenja? Vse prevečkrat se med sprehajanjem psa ukvarjamo z vsem drugim, samo s svojim psom ne. Pogovarjamo se po telefonu, klepetamo s prijatelji, smo zamišljeni … Pes je brez nadzora in ima možnost neovirano raziskovati svet okrog sebe in nas medtem dobesedno vleče, kamor ga je volja.

Vsak, še tako kratek sprehod, moramo izkoristiti za vadbo pravilne hoje na povodcu. Zelo težko bomo psa tega naučili ali ga prevzgojili, če bomo danes dosledno zahtevali, da ne bo vlekel, prihodnjič, ko bo deževalo ali bomo imeli slab dan, pa vlečenju na povodcu ne bomo posvetili dovolj pozornosti in ne bomo ukrepali, čeprav nas bo štirinožec vlekel.

Vsak, še tako kratek sprehod, moramo izkoristiti za vadbo pravilne hoje na povodcu.

Za učenje bomo potrebovali nekaj priboljškov, na vsakem sprehodu naj bodo naši žepi polni dobrot. Tudi že sprehod do bližnje trgovine je dovolj ‘dolg’ za vadbo.

Način učenja: obstanek na mestu ali hoja v nasprotno smer

Način učenja, ko obstanemo na mestu, ko pes preveč vleče, ali pa, da začnemo hoditi v nasprotno smer, je sicer dolgotrajnejši, končni rezultat pa je ponavadi boljši kot pri uporabi drugih metod. Pri tem načinu učenja je odločilnega pomena pohvala in hitro odzivanje vodnika. Vedno, kadar pes hodi brez zategovanja povodca, ga hvalimo in nagrajujemo. Če uporabljamo kliker, njegovo želeno vedenje potrdimo s klikom in nagrado. Če uporabljamo le besedno pohvalo, potem ga pohvalimo z ”Ja, bravo!”. Pohvali takoj sledi nagrada. Vedno, ko pes napne povodec, pa se ustavimo, pri čemer zelo pazimo, da z gibanjem rok ne vplivamo na zategnjenost povodca. Pes mora biti tisti, ki odloča, kako močno naj bo povodec zategnjen.

Pri tem načinu učenja je odločilnega pomena pohvala in hitro odzivanje vodnika.

Pri tem učenju je možnih več scenarijev. Lahko doživimo ‘upor’ – pes začne panično cviliti, se zvijati, zategovati povodec. To se zgodi pri psih, ki se prvič srečujejo s povodcem in z določeno mero omejevanja svobode. Nekateri psi bodo trmasto vlekli naprej, so pa tudi takšni, ki bodo mirno obsedeli.

Sami smo v vsakem primeru potrpežljivi in čakamo na trenutek, ko se pes premakne toliko, da povodec ni več napet – ko se to zgodi, psa takoj pohvalimo, nagradimo in gremo dalje. Na začetku se bomo verjetno ustavljali zelo pogosto, skoraj na vsakem koraku. Toda pes bo kmalu ugotovil, da ga vlečenje ne pripelje nikamor.

Po nekaj dneh pri napetem povodcu še vedno obstojimo, a psa ne nagradimo takoj, ko vrvico sprosti, ampak naredimo še korak naprej in šele nato sledi nagrada.

Pri načinu učenja, ko se pri vlečenju obrnemo v drugo smer, storimo enako, le da namesto ustavljanja, hodimo. Po mojih izkušnjah je ta način učenja bolj učinkovit. Pri tej metodi učenja imamo lahko poljubno dolg povodec. Psu pustimo, da sproščeno raziskuje okolico in nanj ne vplivamo – niti s klicanjem, z zategovanjem povodca ali s pohvalo. Vsakič pa, ko pes napne povodec, se brez besed obrnemo in gremo v nasprotno smer, kamor je hotel pes. Povodec držimo toliko, da nam ga ne potegne iz rok, ga ne zategujemo. Vsakič, ko se povodec napne, se preprosto obrnemo in hodimo v drugo smer. Vedno pa moramo psa nagraditi, ko se sam vrne k nam ali hodi blizu nas. Nikakor ga ne kličemo po imenu ali ga vabimo k sebi. Nagradimo ga le takrat, ko pride sam v našo bližino. Pes bo zelo hitro ugotovil, kako prijetno je hoditi v naši bližini in nas spremljati.

Urška Krivec