ovčar Archives

Bradati škotski ovčar skozi izkušnje lastnikov

Ko se odločamo za novega pasjega prijatelja in izbiramo pravo pasmo, so največ vredne prav izkušnje drugih ljudi. Tokrat o ‘bradicah’ skozi oči treh lastnikov …

Tina Orter, lastnica bradate škotske ovčarke Anaye – Aje:

»Obožujem kužke – takšne in drugačne; so del mojega življenja. Bradata škotska ovčarka Anaya – Aja je vstopila v naš oziroma mi v njen svet pred dobrimi petimi leti. Čakali smo pol leta, da je prikukala na svet in se zaljubili vanjo na prvi pogled. Je izredno prijazna do ljudi, malih in velikih ter drugih živali. In verjamete ali ne, tudi poštarji jo imajo radi, saj ne laja nanje. Prišla je v stanovanje k dvema mačkama; na žalost je ena pri 16 letih zbolela, druga pa je zdaj že v 18. letu starosti in Aja vestno pazi nanjo. Problemček pri ‘bradicah’ je, da so – vsaj naša – zelo občutljivi na zvoke, a ne na grmenje, ampak na žogo, rolke, sušilec za lase in podobno. Tako je sem ter tja malce prestrašena. Radi jo imamo takšno, kakršna je. Je naš sonček. Je učljiva, zelo pametna, rada gre z nami potovat, obožuje vodo in ima ogromno energije. Vsi psi so po svoje čudoviti, a za nas je Aja čarobna. Imejte radi svoje kužke, ne glede na to, kakšni so. Kdo te je vedno vesel, ko prideš domov? Kdo se stisne k tebi, ko si žalosten, s smrčkom briše tvoje solze, ali s teboj skače od veselja ?

Zvonka Pečar, lastnica bradatega škotskega ovčarja Lona:

»Zakaj prav bradati škotski ovčar? Ni težko odgovoriti: tako prikupnega psa še nismo imeli. Lon je drugi te vrste v naši družini; prva je bila Zoe. To je kuža, ki ti v pravem pomenu besede ‘zleze pod kožo’. Ko teče po livadi in mu dlaka plapola v vetru, je prečudovit. Njegove oči so, kljub temu da jih prekriva nagajiv koder dlake, tople in pametne. V to pasmo se zaljubite na prvi pogled. Tako topli so, tako čuteči. Menim, da je malokateri pes tako privržen človeku kot on. Za to vrsto psov res velja, da samo govoriti ne znajo. Čeprav je večje rasti, je bradati škotski ovčar primeren za stanovanje. Naš kljub hiši z velikim vrtom obožuje dolge sprehode, rad teče in se crklja. Obožuje vožnjo z avtomobilom, še zlasti, če je ta z odprto streho. Potrebuje nekaj več nege, saj ima dolgo dlako; ‘česalni salon’ doma mu sicer ni v največje veselje, toda za lepoto se splača potruditi. Je tudi učljiv in ni trmast. Morda je malo bolj občutljiv na grmenje in nima rad pokanja in čezmernega hrupa. Rad je v družbi ljudi in ima veliko srce; večje, kot je on sam. Lon me spremlja povsod: v gorah, na morju, ob reki, na vrtu. Ko je pri devetih mesecih hudo zbolel, se je boril skupaj z menoj, da ozdravi, in je. Danes ima devet let in oba veva, da jih bo dočakal še kar nekaj. Res ve, da sem nadvse želela, da ozdravi in razveseljuje mojo družino in mene. Ne vem, koliko od vas je dajalo svojim ljubljenčkom infuzijo in prebedelo skoraj mesec dni ob njem cele noči – jaz sem. In on ve, da mi pomeni vse na svetu in da ni stvari, ki je ne bi naredila zanj, a tega ne izkorišča. Lon je preprosto Lon, moj, naš – za vselej. Priporočam ga vsem, ki imajo radi ljubečega in čutečega kužka. Vrnil vam bo vsako dobro besedo, ljubečim pogledom, objemom … Če imate otroke, bo nanje pazil in se z njimi igral, nesebično bo stal ob vas in vam pokazal, koliko mu pomenite.

Maja Frelih, lastnica bradate škotske ovčarke Bubble:

»Pasma bradati škotski ovčar je osvojila moje srce na prvi pogled, ob prebiranju njihovih karakternih značilnosti pa je to postala neustavljiva želja. Svojo ljubico Bubble (Bewitched Bubble Diamond Winner) sem iskala zelo dolgo, saj sem si želela psa slovenske vzreje. Priznam, da je bilo edino, česar me je bilo na začetku strah, nega dlake, a sem hitro spoznala, da ta ni nikakršen ‘bav bav’. Z Bubble sva se redno udeleževali pasjih razstav in leta 2010 je moja ljubica postala evropska mladinska prvakinja, kasneje pa sva skupaj osvojili še mnogo šampionatov v različnih državah. Predvsem je Bubble osvojila moje srce in srca vseh članov družine in nam lepša dneve že več kot devet let. To je definitivno pasma, ki ti zleze pod kožo, saj so zunaj pravi norčki, v hiši pa povsem umirjeni in se izredno dobro razumejo z ostalimi hišnimi ljubljenčki. Trenutno je naša kosmatinka odeta v krajšo frizurico, a prav tako prikupna. Želim si, da bi nam še dolgo lepšala dneve.

Kraški ovčar, ‘slovensko kinološko zlato’

Edina slovenska avtohtona pasma psa, ki je bila pred šestimi desetletji praktično na robu izumrtja, zadnjih nekaj let tudi ob pomoči vzrediteljev doživlja pravo renesanso.

In ne le to: naši kraški ovčarji se lahko pohvalijo z več naslovi evropskih in celo svetovnih prvakov, hkrati pa so v nasprotju z razširjenim stereotipom, da so pastirski psi svojeglavi, trmasti in neučljivi, dokazali, da še zdaleč ni tako.

Tega (pastirskega) psa boste spoznali po njegovi moči, srednji velikosti in skladno grajenem mišičastem telesu z bogato in bujno dlako železno sive barve, ki ima za najizrazitejši okras glavo. Ta je nekaj posebnega zaradi oči mandljaste oblike, z vseh strani lepo zaobljene lobanje in gobca, ki je nekoliko krajši od lobanje in se proti smrčku zmerno oži. Njegova višina je pri psicah med 54 in 60 centimetri, pri psih pa med 57 in 63 centimetri; v dolžino meri med 67 in 71 centimetri, običajno pa tehta od 35 do 42 kilogramov.

Hrbet je čvrst in raven, prsi srednje široke, globoke najmanj do komolcev, njegov trup pa je nekoliko daljši kot visok, s košatim, najmanj do skočnega sklepa dolgim repom. Železnosiva barva ima lahko dva dodatna odtenka v smeri srebrnosive ali zelo temnosive barve, pri nekaterih temnejših primerkih ima navadno tudi zanj značilne maroge po nogah.

Prav marogastemu tipu kraškega ovčarja daje vzrejna komisija posebno pozornost in pomen, saj je ta tip veliko redkejši od ostalih predstavnikov pasme, obenem pa gre za najbolj avtentično in primarno različico znotraj pasme.

Nega in prehrana

Navkljub gosti in dolgi dlaki nega ni zahtevna. Krovna dlaka je ravna in dokaj trda, zato se nanjo ne prijema umazanija. Če se pes valja po blatu, pa zemlja odpade, ko se posuši. Načeloma ga češemo enkrat tedensko ali pa celo na deset dni, razen ko menja dlako. Takrat je dlake povsod veliko in jo moramo izčesavati tudi večkrat dnevno. Tako kot je skromen pri negi, je kraški ovčar običajno skromen tudi pri prehrani: kraški ovčar ni požrešen pes in poje razmeroma malo.

Dedne hibe in bolezni

Pasma je dolgoživa, saj kraški ovčarji običajno živijo več kot dvanajst let. Branka Krajnc Sluga, predsednica državne vzrejne komisije za kraške ovčarje, med boleznimi in dednimi napakami izpostavlja kolčno in komolčno displazijo. Slikanje po pravilniku sicer ni obvezno, a bodoče vzreditelje in lastnike plemenjakov vseeno spodbujajo, da slikanje opravijo. Sledi ektopični urieter, ki se pojavlja v nekaterih linijah, in rak, ki pa se pojavlja pri vseh pasmah.

Odnos do družine in okolice

Kraški ovčarji so po značaju pastirski psi in ne ovčarji. Kot varuha ovac ga ponekod še vedno uporabljajo. Emil Pižmoht je s takšnim načinom varovanja ovac več kot zadovoljen.

»Da se pes nauči samostojnega čuvanja ovac, ga je treba uvajati postopoma, ob prisotnosti gospodarja več kot eno leto. Moj pristop se pri mladičkih začne že pri starosti osem tednov. V hlevu psičku naredim poseben boks, od koder spoznava čredo, postopoma ga v svoji prisotnosti spuščam v hlev, da se spozna in spoprijatelji z živalmi. Pri majhnem psu je še posebej treba paziti, da ga ne puščamo samega z drobnico, saj lahko v igri poškoduje živali ali obratno. Moji kraški ovčarji svoje naloge opravljajo odlično, saj nisem imel nikakršnih izgub drobnice, čeprav se nahajamo v območju divjih zveri. O kraškem ovčarju lahko rečem, da je zvest in ljubeč, hkrati pa neustrašen čuvaj. Jaz tej pasmi pravim kar slovensko kinološko zlato«.

Ker kraški ovčar ni samotar – že v preteklosti je imel številno družino v čredah ovac –se na svojo družino močno naveže, do nje pa je nežen in zaupljiv. Do tujcev se obnaša nezaupljivo, vendar ko enkrat spozna krog rednih obiskovalcev in prijateljev, se bo tudi do njih obnašali prijazno.

Kraški ovčar ima zelo rad otroke. »Kraški ovčar je družini povsem vdan, do otrok pa ljubeč in pokroviteljski. Otroke bo branil pred vsiljivci tudi za ceno lastnega življenja. Jaz imam doma dve leti staro deklico in lahko rečem, da sta moja kraška ovčarja najboljši varuški,« pravi Blaž Vehovar, predsednik Kluba za kraške ovčarje.

Avtor: Katja Željan

Kavkaški ovčar

Čeprav gre za staro pasmo, so kavkaški ovčarji v Sloveniji resnično redki. Zato je bilo konec letošnjega januarja v psarni Caucasian Soul iz Istre veselje še toliko večje, ko se je skotilo vrhunsko leglo treh samčkov in ene samičke.

Njihova starša sta Destiny in Sabur, prva kavkaška ovčarja, vpisana v slovensko rodovno knjigo, ki sta osvojila naslov veleprvakov Slovenije, mati Destiny pa tudi naslov mednarodne prvakinje. Kavkaške ovčarje smo spoznavali s pomočjo vzrediteljice Klavdije Benčič.

Začetke pasme je po njenih besedah težko določiti, nekateri pa predpostavljajo, da kavkaški ovčarji izhajajo še iz antičnih psov, ki so bili naseljeni od Kavkaškega gorovja do stepskega dela na jugu Rusije. »Razvoj pasme se je prilagajal potrebam lokalnih prebivalcev, zato poznamo več tipov kavkaških ovčarjev, ki so se razvili glede na potrebe in geografske raznolikosti področja. Pasmo so uporabljali za pazenje čred na pašnikih ter domov in imetja njihovih lastnikov pred različnimi plenilci. Močan pečat novodobni selekciji pa je ostal od uporabe pasme v vojaške namene po letu 1920 v tedanji Sovjetski zvezi. Glavni poudarek so takrat dajali fizični moči, neustrašnosti, suverenosti, dobremu vidu, prefinjenemu sluhu in nepremočljivemu kožuhu,« razloži Klavdija Benčič.

Fotografije: Osebni arhiv Klavdije Benčič

Neustrašen in uravnotežen borec

Kot pravi sogovornica, je kavkaški ovčar neustrašen in uravnotežen borec, ki je nezaupljiv do tujcev. »Prav te lastnosti so mu omogočile, da ga čez stoletja priznavajo kot enega najbolj učinkovitih psov čuvajev. Po drugi strani pasma ni najbolj primerna za kinološke športe, saj preprosto nima fizičnih lastnosti, ki so za ta namen zaželene,« priznava. Za pasmo je po njenih besedah poleg stabilnega značaja, uravnoteženega temperamenta in izjemnih čuvajskih lastnosti značilna še racionalna izraba energije, zato potrebuje srednje veliko gibanja, hkrati pa njegova nega ni zahtevna. Kožuh kavkaškega ovčarja je namreč z rednim tedenskim krtačenjem vedno urejen. Pasma načeloma nima veliko zdravstvenih težav, še najbolj pogosta je displazija kolkov. Povprečna življenjska doba kavkaškega ovčarja je od 9 do 12 let.

Kavkaški ovčar vedno ohrani določen odstotek samostojnosti

Benčičeva se je s pasmo srečala pred tridesetimi leti na razstavi psov v Ljubljani. »Ob tej priložnosti me je očaral samec, ki je bil v očeh trinajstletnice ogromen, poleg njegove fizične moči in impozantnosti pa me je očaral odnos, ki ga je imel z lastnikom. Dobila sem občutek, da ju veže nevidna sila in da za sporazumevanje nista potrebovala ničesar več od bežnega pogleda. Slika njunega pogleda je ostala zapisana globoko v mojem spominu, zato sem začela preučevati pasmo, dokler se pred nekaj več kot petimi leti nisem odločila za nakup svoje prve samice,« pravi. Pasma jo je očarala najbolj zaradi svojih prvinskih lastnosti. »Pes vsakodnevno sodeluje z lastnikom, ki ga ne nadvlada s surovo močjo, temveč le s svojim duhom, umom in odnosom, ki ga vzpostavita. Vsak, ki se odloča za to pasmo, se mora zavedati, da je bil kavkaški ovčar vzrejen za samostojno delovanje, ki je neodvisno od človeka, in da vedno ohrani določen odstotek samostojnosti. To predstavlja v današnjem času in urbanem okolju zelo veliko odgovornost, prav zato kavkaški ovčarji niso ravno pogosta pasma v Sloveniji,« meni sogovornica.

Lastnik mora postati vodja krdela

»Lastnik te pasme bi moral imeti kinološko predznanje oziroma izostren čut za delo in razumevanje psov. Pomembno je, da je oseba načelna in odločna, saj mora postati vodja krdela. V nasprotnem primeru kaj hitro zabrede v težave, saj naravno pameten kavkaški ovčar hitro ugotovi, da lahko prevzame vlogo vodje, v tem primeru pa postane sobivanje zelo težko oziroma nemogoče. Z vzgojo oziroma gradnjo odnosa je treba začeti že z mladičkom,« opozarja Klavdija Benčič. Prav tako pasme ne priporoča ljudem, ki niso v dovolj dobri psihofizični kondiciji. Sicer pa je kavkaški ovčar po njenem mnenju velikan z dušo, zato pazi vse, kar mu je zaupano. »Je izjemno inteligenten pes, ki ima rad otroke, bi pa vseeno opozorila, da je pri igri in pri sprehodih otroka s psom potrebna previdnost. Psi so močne in grobe konstitucije, zato se včasih ne zavedajo svoje moči in v igri lahko pretiravajo (predvsem samci). Zato je nujno, da ima psa vedno pod nadzorom odrasla oseba«. Ker kavkaški ovčar svoje poslanstvo jemlje zelo resno, pa je po besedah vzrediteljice za svojega lastnika in tisto, kar mu je zaupano, pripravljen žrtvovati tudi lastno življenje.

Doslednost, delo in znanje za osrečujoč odnos

Karakteristike kavkaškega ovčarja, ki jih potrebuje za učinkovito opravljanje svoje naloge čuvaja, se kažejo v nezaupljivosti do tujcev, neustrašnost in borbenost pa sta lahko v urbanem okolju včasih moteči. »Zato bi na srce bodočim lastnikom te pasme položila, naj dobro razmislijo, zakaj psa potrebujejo, ali imajo prostorske pogoje, ki bodo psu omogočili normalno življenje in razvoj, in naj ne podcenjujejo lastnosti pasme. Mladički resnično spominjajo na plišaste medvedke, ki pa zelo hitro zrastejo in skušajo pridobiti svoj prostor na hierarhični lestvici. Samo z doslednostjo, delom, znanjem in pravilnim pristopom je mogoče vzpostavili odnos, ki bo osrečeval psa in lastnika,« poudarja Benčičeva.

Piše: Katja Željan

Nizozemski ovčar

Nizozemski ovčar je med ljubitelji pasjih športov sicer dokaj poznana pasma, a je vseeno zelo redka, tako v svetu kot v Sloveniji, kjer živi le nekaj predstavnikov te pasme.

Vedno aktiven in pozoren ter inteligenten ovčar je lahko zelo dober ovčarski in pastirski pes, obenem pa je zaradi svoje velikosti, hitrosti in okretnosti odličen tudi pri zelo različnih pasjih športnih.

Pripaden in vedno pozoren

Nizozemski ovčar je zelo pripaden in vedno pozoren, aktiven, samostojen in vztrajen. Ima odličen karakter pastirskega psa in je vedno pripravljen poslušati navodila.

Odlično sodeluje s svojim človekom, a je obenem samostojen, ko se to od njega pričakuje.

Pasmo poznamo v treh različicah dlake. Najbolj pogosti so kratkodlaki nizozemski ovčarji s tigrasto obarvanim kožuhom. Samci so veliki od 57 do 62 centimetrov, samice pa od 55 do 60 centimetrov.

Nizozemski ovčar v Sloveniji

Nizozemski ovčar je zelo redka pasma; tako v Sloveniji kot tudi v svetu. Marsikdo jih zamenja za belgijskega ovčarja, saj sta si po konstituciji zelo podobna. Pogovarjali smo se z Anjo Brumec in Borisom Šefom, ki imata psičko Rino te pasme. Kot pravita, sta v Sloveniji našla samo peščico čistokrvnih nizozemskih ovčarjev in nekaj od njih ni niti iz slovenske vzreje. Pogosto ju ljudje ustavljajo na cesti in sprašujejo, katere pasme je njuna Rina.

Zgodba Anje, Borisa in Nizozemske ovčarke Rine

Odločitev za to pasmo je pri Anji in Borisu padla na podlagi zastavljenega cilja – ta je bil podrejen namenu, da pes v prihodnosti nadomesti Anjino psičko Janis, ki je bila pes pomočnik. Pes je moral imeti vse kvalitete in presegati vse normalne normative, če pogledamo samo tisti strog delovni nagon in naravno inteligenco.

Ob tem je pes moral imeti zdrav značaj, stabilen temperament, občutek za ljudi in družino. Želela sta, da je dovzeten za spremembe okolja in da ima v sebi dovolj obrambnega nagona, da bi lahko obvaroval Anjo v primeru nevarnosti. Vlogo sta igrala tudi primerna velikost in dlaka, da lahko pes potuje v vseh prevoznih sredstvih.

Anja je tudi zelo aktivna in veliko časa preživi v naravi, zato je potrebovala psa atletske postave, ki bi jo lahko spremljal na dolgih sprehodih, kolesu …

»V najini Nizozemski ovčarki Rini, ki je sedaj stara 21 mescev, sva dobila vse to in še več. Poleg izrednega nagona po plenu, ljubezni do dela, hitremu učenju, dovzetnosti za vse novosti, je psička pravi klovn, ki naju razveseljuje vsak dan znova,« pravita Anja in Boris. Posebej poudarita njeno voljo in željo po delu. »Rina potrebuje stimulacijo, igranje, načrtne treninge vseh treh disciplin (midva trenirava po programu IPO – sled, poslušnost, obramba) vsak dan. Kar se tiče same stimulacije, ima ogromno kapaciteto, kar pa se tiče fizične kondicije, pa še več.«

Sogovornika izpostavita še to, da je pasma, ker je tako redka, še vedno zelo zdrava. Njihova dlaka je voskana, zato je zelo odporna na vremenske vplive, in ker je kratka, tudi izpadanja ni veliko. Kopanje se odsvetuje, razen če je to nujno potrebno, česanje pa ni potrebno.

Nizozemski ovčar ni za vsakogar

Boris in Anja nikakor ne bi priporočala te pasme psa samo kot družinskega psa ali za nekoga, ki je v službi 8–10 ur dnevno in se nima časa ukvarjati z njim. »Ni težava v tem, da se pes naveže samo na enega človeka ali kaj podobnega. Nizozemski ovčarji so s pravo socializacijo v prvih mesecih življenja zelo ljubeznivi do vseh ljudi, otrok in živali, vendar, če niso dovolj stimulirani in utrujeni, znajo biti precej naporni. Dajo ti jasno vedeti, da so tam in da potrebujejo pozornost. Ker so zelo socialni, pogrešajo človeško družbo, če so predolgo sami,« pravita.

avtor: Urška Krivec

Francoski ovčar – Beauceron

Izredno inteligenten, poslušen, odporen, potrpežljiv, buden z zelo dobrim spominom in visokim pragom bolečine. Odličen čuvaj in nepogrešljiv član družine v vsaki situaciji. Ima rdeče nogavičke, je iskren, zvest in samozavesten. Kdo je to?

Beauceron – francoski ovčar je izjemen pes, ki so ga Francozi krstili kar za rdečo nogavico ali ‘bas rouge’. Beauceron, Berger de Beauce in Bas Rouge so imena, ki vsa predstavljajo isto pasmo. Beauceron je atletski pes, ki daje vtis moči. Je zelo vsestranska pasma z močno muskulaturo, toda z lahkotnim gibanjem in živahnostjo brez okornosti. Z njihovimi psihičnimi in fizičnimi (delovnimi) sposobnostmi so sposobni za opravljanje mnogih nalog. Njegova močna volja in želja ugajati svojemu človeku ga naredi za pravega in zvestega prijatelja družine.

Vsestranskost izjemne duše in velikega srca

Beauceron se odlično obnese v vlogi zvestega psa čuvaja ali kot član družine, je sposoben delavec v klasičnih kinoloških disciplinah in pravi atlet v kinoloških športih, kot sta frizbi in agility. Ta delovni pes je sposoben opravljati vsa dela: od ovčarskega psa, športnega psa, vodnika slepih, reševalca, vojaškega in policijskega psa do odličnega čuvaja domačega dvorišča. Njegov značaj je močan, v svojih odločitvah je suveren, njegovi odzivi pa so hitri in premišljeni.

Je okreten pes z močno izraženimi nagoni in ob sebi si zasluži enakovrednega vodnika, ki mu bo nudil vse za aktivno in srečno življenje.

Odnos do družine in okolice

Osnovne vrline beaucerona so predvsem poslušnost, pogum, potrpežljivost, odpornost in odzivnost. Če bi ga morali opisati z bolj človeškimi lastnostmi, bi lahko rekli, da nikoli ne laže. Ni pokvarjen, zahrbten, zvit ali pretkan. Vedno pokaže to, kar čuti. Vse te vrline ga v sodobni družbi oblikujejo v odličnega družinskega psa in psa čuvaja, ki je zvest in izredno ljubeč do svojih ljudi. Ponosen čuvaj dvorišča in tudi odličen spremljevalec. Ima izreden občutek do otrok in starejših ljudi, do katerih je precej bolj nežen in potrpežljiv. Do tujih ljudi je praviloma zadržan.

Pri srečanjih z drugimi psi je dominanten, a nikoli popadljiv. Ima močan in stabilen značaj in zato potrebuje ob sebi sposobnega vodnika. Beauceron ni pes, ki bi ustvarjal konflikte, a se odzove, kadar je izzvan.

Je pes, ki ima izredno željo ugajati svojemu človeku, a zaradi svojega značaja obenem potrebuje odločnega in poštenega vodnika.

Odraste dokaj pozno

Beauceron odraste dokaj pozno, in sicer nekje pri treh do štirih letih starosti. Do takrat je lahko zelo aktiven in potrebuje primerno zaposlitev. Beaucerona naj si zato omislijo ljudje, ki ga bodo vključili v svojo družino ali delo. Zaradi svoje prilagodljivosti se brez težav privadi tudi na življenje v stanovanju. Bivanje na prostem mu sicer ne predstavlja nikakršnih težav, niti v vročih poletnih dneh ali v mrzlih zimskih dneh, v katerih nadvse uživa. Priporočamo temeljito zgodnjo socializacijo mladega psa in vsaj osnovno šolanje, skozi katero boste lahko zgradili trden in kakovosten odnos, ki bo olajšal marsikatero oviro na poti skupnega življenja.

Nega in prehrana

Dlaka ne zahteva posebne nege. Kljub kratki dlaki je zelo neobčutljiv na vremenske razmere, saj ima pozimi zelo močno poddlako. Spomladi ta odpade, zato je v času menjave dlake potrebno bolj pogosto krtačenje, dokler se dlaka ne zamenja. Dlaka je ostra, kratka, po hrbtu malce daljša in naravno svetleča. Beauceron je tudi zelo nezahteven, kar se tiče same prehrane. Pomembno je le, da izberemo pravo prehrano predvsem v času intenzivne rasti.

avtor: Urška Krivec; fotografije: Katja Vogrinec