Tag: pasja

Kape, traki, rokavice – iz pasje ali mačje dlake

Ste vedeli, da se pasja dlaka lahko uporabi za prijetno topel šal, kapo, trak ali rokavice?

Z idejo in konkretnimi izdelki nas je seznanila naša sodelavka Karmen Zahariaš in vse skupaj je bilo preveč zanimivo, da tega ne bi delili z našimi bralci.

»V osnovni šoli sem imela sošolca, ki je imel nogavice, spletene iz dlake domačega psa in vse od takrat vem, da se lahko pasjo dlako tako uporabi. Od takrat sem si želela to tudi sama poskusiti, saj mi je bilo vedno nekoliko hudo zavreči izčesano dlako. Letos sem se odločila, da jo bom tudi sama poskusila presti in stvar me je navdušila.«

Takole nam je povedala Karmen in dodala, da izdelovanje teh izdelkov ne gre hitro. Dlako je namreč treba najprej prebrati, oprati, posušiti in razčesati, šele potem pride na vrsto preja.

»Uporabna je predvsem izčesana podlanka oz. mehka dlaka psov, ki nimajo podlanke. Dlake psov se med seboj tudi precej razlikujejo – ene so bolj voljne, druge manj, različno so tudi dolge in vse to se pri predenju pozna. Zelo lepo sem lahko spredla tudi dlako sinove dolgodlake mačke,« pravi sogovornica, ki je z izzivom začela letošnje poletje, do zdaj pa je spletla nekaj enostavnih kap (v vsaki je okoli 5 d 7 dag prediva), trakov in rokavic.

Konkretnih podatkov, kako se izdelki nosijo, še nima. »Menda pa je pasja dlaka veliko toplejša od ovčje volne, a tega nam za zdaj še ni uspelo preveriti,« pravi in doda, da vsaj na začetku izdelki puščajo drobne dlake. Kakšen pa je odziv ljudi nad njenim novim hobijem? »Večina se jih začudi, da je to sploh mogoče in mnogi so navdušeni, še zlasti ko primejo v roke končan izdelek. So pa tudi taki (med njimi moj mož), ki nikoli ne bi želeli biti odeti v pasjo dlako,« simpatično zaključi sogovornica.

 

Špela Šimenc

Komunikacija s psom: bodimo razumljivi

Jasno in razumljivo komuniciranje je pomembna stvar, ki se je moramo zavedati v življenju s psi. Tudi psi imajo svojo govorico, ki pa se v marsičem zelo razlikuje od tiste, ki smo jo izoblikovali ljudje.

Poleg tega, da se vsebine pasjih pogovorov lahko le deloma primerjajo z našimi, pa je najpomembnejša razlika v tem, da se psi sporazumevajo brez besed, zelo učinkovito pa uporabljajo in razumejo celovito telesno govorico, tudi človeško.

Ko nas psi opazujejo (in v tem so neprekosljivi mojstri), začno zelo hitro prepoznavati naša razpoloženja in na podlagi izkušenj celo predvidevati naše namere. Ker pa ljudje kar pogosto psom govorimo eno, naša telesna govorica pa izraža nekaj povsem drugega, lahko pride do nesporazumov.

Psi se bolj zanašajo in odzovejo na tisto, kar vidijo, kot na tisto, kar jim govorimo. Kadar se zgodi, da skrbniki od psa nekaj zahtevajo, ta pa naredi nekaj drugega ali pa nič, lahko zato pogosto slišimo, da: »Kuža čisto dobro ve, kaj hočem od njega, ampak ne vem, zakaj zdaj tega noče narediti«. Za psa bomo veliko bolj razumljivi in veliko lažje bo izpolnil naše želje in zahteve, če bomo pazljivo usklajevali svojo besedno in telesno govorico.

Pri tem bomo veliko bolj uspešni, če bomo v odnosih s psi sproščeni. Ker je v naravi psov, da posnemajo vedenje in prepoznavajo razpoloženje bližnjih, se bodo tako veliko lažje in hitreje sprostili tudi sami, sproščeni pa se učijo bistveno hitreje in bolje. Uspešno sodelovanje s skrbnikom jim daje občutek zadovoljstva in pripadnosti ter povečuje njihovo prizadevnost, pozornost in zbranost.

Karmen Zahariaš (izsek iz prispevka, ki ga v celoti lahko preberete v aktualni številki revije Moj pes)

Ste že slišali za Pasjo uro?

Pasja ura je informativna ura za lastnike psov, kjer v primeru, da za nekaj minut zapustijo vozilo in psička v njem, s Pasjo uro označijo čas prihoda.

Gre za precej novo idejo, saj je luč sveta ugledala letošnjega novembra, za njo pa stojita Eva in Julija: ”Sami puščanja psov v avtu ne podpirava, ampak vseeno pride do nujnih situacij, zaradi katerih morajo psička pustiti v avtu (ne morejo iti z njimi po nujnih opravkih, nekaterim pa je psičke neprijetno puščati npr. pred vhodom). V ta namen Pasja ura opozori, da bo lastnik prišel kmalu in da vedeti, da je odgovoren lastnik. Na ta način so pomirjeni tako mimoidoči, kot tudi lastnik. Pasja ura vsebuje tudi pravila na zadnji strani – da je za psičke treba poskrbeti z vodo, senco, klimo ali gretjem, zrakom, in da se lastnik kmalu vrne,” sta nam povedali o svojem izdelku.

Gre za to, da je Pasja ura informativna ura, s katero označimo čas prihoda, da mimoidočih ne bo skrbelo za psa v avtu. Pri tem pa Nina in Julija posebej poudarjata, da v veliki vročini psa ne puščajmo v avtu. V preostalih treh letnih časih pa gre vsaj sem in tja gotovo za uporaben izdelek.

Š.Š

 

Pes je pri treh letih star enako kot 50-letni človek!

Znanstveniki so pred kratkim dokazali, da je dejstvo, da je eno človeško leto enako sedmim pasjim – zgolj in samo mit!

Raziskovalci z univerze v Kaliforniji so ugotovili, da so psi v ‘srednjih letih’ že do svojega drugega leta starosti. Pri treh letih pa so stari enako kot ‘človeški’ 50-letnik. Ugotovili so še, da se kasneje psi starajo počasneje. Raziskavo so izvedli na študiji 104 labradorcev, ki so bili stari med štirimi tedni in šestnajstimi leti. Osredotočili so se na njihov DNA in kako se ta s časom spreminja. To so nato to primerjali s podatki 300 ljudi. Pri dveh letih je bil DNA labradorca najbolj podoben človeku v zgodnjih štiridesetih letih (in ne 14-letniku, kot je nekako veljalo do sedaj).

S časom se psi starajo vedno bolj počasi, kar pomeni, da je pri desetih letih pes najbolj podoben človeku, ki je star 68 let. ”Pričakovana življenjska doba labradorcev – 12 let, je z našo raziskavo pravilno ‘prevedena’ v pričakovano človeško dobo – 70 let,” pravijo znanstveniki.

vir: https://www.independent.co.uk/

Pasja starost je posebno obdobje

Ne glede na to, kako močno si želimo, da to obdobje nikoli ne bi prišlo, se prej ali slej zgodi samo od sebe.

Naše želje po bolj obremenjujočih športnih dejavnostih se morajo počasi umiriti. Poskrbeti moramo za primerno prehrano, najpomembnejše pa je v obdobju starosti našega kosmatinca dejstvo, da je to še vedno naš kuža. Čeprav ne more slediti kolesu tako hitro, kot je nekoč, še vedno lahko hodi poleg nas. Zato ga ne puščajmo doma samo zato, ker ne more več slediti. Prilagodimo aktivnost njemu in njegovim zmožnostim. Ne pozabite, da se bodo, čim opustimo telesno aktivnost našega starostnika, začele takšne in drugačne težave. Le pravo dejavnost moramo izbrati in ne pretiravati. Tudi v starosti se vedenje lahko spremeni, kar je velikokrat povezano z bolečinami v hrbtu in podobno. Več bodo prespali, ne bodo več zainteresirani za igro kot nekoč, a ne zato, ker ne bi hoteli. Njihova želja je velika, le zmožnosti niso več takšne kot nekoč.

Zato previdno s starostniki ‒ a še vedno dosledno, odločno in s kančkom razumevanja ter veliko ljubezni za vse, kar so nam dali v vseh letih svojega življenja.

Urška Krivec

Spoznajte Elddir, prvo pasjo zvezdo revije Moj pes

Zmagovalka našega prvega natečaja Pasje zvezde je Elddir, psička pasme sibirski haski, ki šteje leto in osem mesecev.

Z družino Novak živi v stanovanjski hiši v Ljutomeru, obožuje sneg, ima močan in temperamenten značaj in je izjemno čustvena.

Družino Novak sestavljajo mama Darja, oče Damjan, starejši sin Nino in mlajši Filip, oba študenta. Prav ta sta si od nekdaj želela sibirskega haskija. Ko se je želja pojavila še pri Darji in nekaj časa zorela, so se na božični dan leta 2017 odločili, še isti dan našli vzreditelja na Hrvaškem in pridružila se jim je Elddir. Ime ji je izbral Filip, in sicer po vili iz nadaljevanke o Harryju Potterju.

To je njihov prvi družinski pes. Darja je imela kot mladenka pse manjših pasem, zato je bil prihod sibirskega haskija kar precej drugačna izkušnja. »Priznam, da sem bolj ‘kavč tip’ in malo sem bila vseeno šokirana, koliko aktivnosti tak pes potrebuje. Toda danes me vidite sredi zime v popolni zimski odpravi, kako se z Elddir sprehajava in prav všeč mi je,« nam pove Darja, ki prizna, da se ne bi še enkrat odločila na tak način kupiti psa. Vzreditelj se namreč v prvih mesecih ni veliko ukvarjal s psičko in zato je ob prihodu štirinožne članice družino Novak čakalo veliko dela. »Pravi luksuz je, kaj naredijo za bodoče skrbnike odgovorni vzreditelji,« pravi Darja.

foto: Tadej Gudan

A danes je z Elddir že mnogo lažje. Obožuje sprehode, ne glede na to, ali se odpravijo v bližnji mestni park, na polje ali pa po mestu. Brez težav prenaša tudi daljše vožnje in s seboj jo vzamejo povsod, tudi na morje. Izognejo pa se najbolj vročim mesecem. Posebej rada pa ima Elddir sneg in je tam »kot majhen otrok, ko dobi bombon,« pravi Darja, ki sicer psičko opiše kot močno, temperamentno, čustveno in tudi izjemno trmasto. Rada ima druge živali in ljudi, včasih to pokaže z malce pretiranim skakanjem, vendar »bomo tudi to uredili,« pove sogovornica, ki ima s psičko opravljen izpit za vodnika psa spremljevalca. Zelo radi tudi obiskujeta poligon Kinološkega društva v Bakovcih, kjer ima Elddir pasje prijatelje in kot pravi Darja, jima tu vedno radi pomagajo pri vzgoji in reševanju težav, če se pojavijo.

foto: Tadej Gudan

Letos so se prvič udeležili tekmovanja vlečnih psov v Hrašah. Elddir in 14-letni Marko, ki je tekel z njo, sta osvojila 2. mesto. Pravi uspeh, sploh če upoštevamo dejstvo, da sta se Marko in Elddir ta dan prvič spoznala. Za sodelovanje so se domenili kar na spletu s pomočjo ene izmed skupin, ki združuje ljubitelje polarnih pasem. Člani te skupine so Darji pri začetnih težavah s psičko izjemno pomagali z nasveti in danes so kot ena velika družina.

Življenja brez Elddir si Novakovi več ne predstavljajo. »Vsi smo se v trenutku navezali nanjo,« pravi sogovornica, ki je uradno sicer njena skrbnica, vendar pa je Elddir družinski pes; od vseh torej. Je njihov peti družinski član, skupaj bivajo v hiši. »Najprej je bil njen kavč, počasi pa si je tudi že izborila prostor v spalnici,« v smehu pove Darja. Starejšemu sinu Ninu je psička tudi inspiracija pri umetniškem ustvarjanju iz lesa – odkar imajo Elddir, namreč izdeluje tudi obeske z imeni za pse.

Prav ganljivo je slišati, ko nam mama Darja za konec pove še, kako zelo jih je nova članica povezala: »Elddir nas je res izjemno povezala. Četudi otrokoma včasih ni do pogovarjanja, se je z Elddir to spremenilo. Kar naenkrat smo se morali začeti pogovarjati o tem, kdo bo šel na sprehod, kdo bo kdaj doma, veliko se pogovarjamo o tem, kaj se je zgodilo z njo. Elddir je kot naša skupna tema, ki nas druži.«

Špela Šimenc

Vaje za izboljšanje samozavesti psa

Igra je – ne glede na to, ali je to prinašanje igrače ali pa igra vlečenja, ko se s psom borite za igračo – vsekakor zelo primerna vaja za izgradnjo pasje samozavesti. Če se seveda izvaja pravilno in upošteva nekaj nasvetov.

PRINAŠANJE ŽOGIC

Pri igri prinašanja žogic pazite na to, da žogice ne vržete predaleč ali preblizu. Kaj to pomeni, je zelo odvisno od vašega psa – je majhen, velik, energičen ali se komaj premika. V nobenem primeru mu ne mečite kamenja, palic ali snežnih kep. Vsekakor ne bo prav nič pomagalo k izgradnji njegove samozavesti, če mu vržete kamen med tisoč drugih kamenčkov ali kepo, ki se mu bo stopila v ustih, še preden jo bo lahko prijel.

IGRA VLEČENJA

Pri igri vlečenja pazite, da bo vedno pes tisti, ki bo na koncu zmagal. Nikakor in nikoli mu ne vlecite igrače ven iz gobčka. Bistvo te igre je, da pes najprej lovi igračo/zajca. Tega zajčka nato zagrabi, ga ubije/stresa (takrat se vi z njim bojujete za igračo), nato pa veselo in ponosno zajca ulovi. To je tisti trenutek, ki mu gradi samozavest. Med igro ga spodbujajte, da čim bolj trdno in veselo vleče, se čim bolj bori z vami, nato pa mu spustite igračo, pohvalite in tecite za njim, češ: »Ulovil si zajca, ne morem te ujeti, si prehiter zame«. Če želite igro nadaljevati, pokličite psa k sebi, naj on pride do vas in igro nadaljujte. Na koncu ga vedno pohvalite in mu igračo nadomestite s priboljškom ali čem podobnim.

NAJDI PRIBOLJŠKE

Igra, ki jo lahko igrate tudi v varnem udobju svojega doma in psa zaposli tako mentalno kot fizično. Iskanje priboljškov v stanovanju, na poligonu ali kjer koli naj bo zabavno in nagrajujoče za psa. Vedno zato uporabljamo le priboljške, ki jih ima pes zelo rad. Na začetku naj bodo vaje enostavne, nato pa težavnost lahko stopnjujete. Ne pozabite, da je glavni cilj še vedno graditi samozavest in ne v nedogled zaposliti psa.

Kako začeti?

Najprej poveljujte psu ‘sedi ali prostor’, nato okrog njega položite nekaj priboljškov. Psa sprostite in mu recite, naj išče priboljške. Pohvalite in spodbujajte ga, medtem ko išče in pobira priboljške. To nekajkrat ponovite, nato jih začnite skrivati na bolj oddaljena mesta in na različne lokacije. Še kasneje priboljške skrijte na mesta, ki jih pes ne vidi, kot je denimo pod preprogo …

UČENJE TRIKCEV

Učenje trikov pripomore k izgradnji samozavesti psa. Paziti morate le, da niste od začetka preveč zahtevni in ne pričakujete preveč naenkrat. Korak za korakom od najlažjih do najtežjih. In ne pozabite: vedno znova, kadar psu nekaj ne gre dobro, trening končajte tako, da mu ponudite nekaj, kar on zelo dobro zna in obvlada. Tako bo vsak trening končal vesel in samozavesten, da mu je uspelo. Končati trening z neuspehom le še poglobi težavo.

Urška Krivec (Celoten članek si lahko preberete v aktualni št. revije Moj pes – avgust, september 2019)

 

 

Fordova izolirana pasja hiša

Pri Fordu so nedolgo nazaj predstavili prav poseben avto. No, pravzaprav ni avto, temveč hiša. In to pasja.

Dobro izolirana, ki kosmatincu nudi mir, ko ga potrebuje. Ustvarjena je bila predvsem z namenom, da se pse zavaruje pred pirotehničnimi sredstvi. Ima avtomatska vrata in je zvočno izolirana s posebno tehnologijo, ki prepreči, da bi zunanji zvoki vdrli vanjo. Zaenkrat je inovacija v fazi prototipa, cena pa še ni znana. Gre za prvi tovrstni izdelek v seriji izdelkov, ki so jo pri Fordu poimenovali ‘Interventions’.

Vsaka šola nekaj da in nekaj stane

Kar nekaj različnih šol vzgoje, šolanja, urjenja psov (nekoč je obstajala tudi dresura) sem doživel.

Toliko različnih pogledov na odnos med človekom in psom so me učili, da seveda prav nič ne verjamem, da so sedanje doktrine vsemogočne, zveličavne in večne. Ta čas so najboljše, prav gotovo, največ novega prinašajo, najbolj primerne se zdijo. Prav lahko pa se nam zgodi, kar se nam je že velikokrat. Tisti, ki danes prisegajo na to ali ono edino pravilno in zveličavno pasjo šolo, pri tem pa po novem tudi prav primerno služijo, saj v teh časih pač ne gre drugače, bodo čez leto in dan mirno razložili, da je bilo vse, kar se je dogajalo doslej, zgrešeno in napačno. Tudi vse tisto, kar so sami oznanjali in učili, je bilo morda malo zgrešeno. Odkrili bodo nove metode in mi jim bomo spet sledili. Za zakon ponudbe in povpraševanja gre. Taki so časi.

Kako to, da si upam po dobrih šestih desetletjih ukvarjanja s kužki trditi kaj tako bogokletnega? Čisto preprosto: ljudje, ki me dandanes prepričujejo o nežnih prijemih, celo nujno potrebno odločnost bi najraje črtali iz vzgoje in šolanja, so me nekoč prepričevali, kako je edino pravilno psa navaditi na to ali ono, ali pa ga odvaditi tega in onega. Pri tem so prepričano in zveličavno uporabljali električno energijo, psi so imeli ovratnice na zateg, za učenje prinašanja bodeče ovratnice. Še pred nekaj leti je bilo zapovedano za opravljanje izpita za psa spremljevalca uporabiti samo ovratnico na zateg! In marsikaj od tega se še dandanes dogaja marsikje, kljub drugačnim teoretičnim razlagam.

Prav nič daleč niso časi, ko so pri nas vse pasme šolali po kopitu nemških ovčarjev – iz vsakega kodra bi radi naredili komisarja Rexa. Vsi mi, tudi tisti, ki zdaj pridigamo mehke, psu prijazne metode šolanja, smo začeli z nemškimi ovčarji, najprej po strogi nemški metodi tako imenovanega dresiranja. Prepričani smo bili, da je pravi pes samo nemški ovčar. Majhno pojasnilo: kar zdaj videvate po razstavah kot nemške ovčarje, podobne podrtim kozolcem, ima prav malo skupnega z delovnim psom, ki ga je pred dobrim stoletjem v Nemčiji s križanji in selekcijo ustvaril konjeniški stotnik von Stephanitz. Do sredine šestdesetih let prejšnjega stoletja je bil nemški ovčar še vedno stotnikovo delo, potem pa vse manj, pravzaprav nič več. Komerciala je opravila svoje pri nemških ovčarjih, pozneje tudi pri drugih pasmah, tudi pri mojih berncih, ki sem jim zvest zadnja desetletja. Pri berncih je morda komerciala škodila še bolj kot pri drugih.

Vedno več je pasem, ki so žrtve razstavnih sodnikov in zraven trgovcev z novci, ki pse vzrejajo, kakor bi bilo na farmah. Za delo strokovnjaki zadnja leta uporabljajo čisto novo različico nemškega ovčarja, spet bolj okretnega, ne več ‘podrtega’ psa, ki se približuje značaju starega nemškega ovčarja. Šele raziskave s pomočjo DNK bodo nekega dne lahko povedale, kaj vse so dodali, pomešali, s selekcijo izčistili, da se nemški ovčar lahko vrača h koreninam.

V svoji razmeroma dolgi pasji šoli (ta šola je vedno namenjena ljudem in ne psom), sem najprej rastel ob velikem črnem nemškem špicu Mišku – na las je bil podoben moji sedanji finski laponski psički Pupi. Pplotem sem dobil prvega čisto svojega nemškega ovčarja – rekli smo mu Runo. Potem je prišla mešanka, ki smo jo kupili kot angleško koker španjelko, vzreditelj pa je pozneje skupaj z nami odkrival, da je k njegovi plemenki poleg uradnega plemenjaka očitno prišel v vas kateri izmed vaških pasjih ljubimcev. Potem je prišel še en nemški ovčar, tudi njemu smo rekli Runo. Oba ‘Nemca’ sem s pomočjo inštruktorjev, ki so učili bolj mene kot pse, šolal po nemško, drugačne šole takrat nismo poznali. Pri nemškem ovčarju Arsu, ki je kariero začel kot pes mojega strica, potem pa se je sam preusmeril in preselil k meni, je nepozabni mojster pasjega šolanja tistih časov Janez Klemenčič prvič preizkušal metodo učenja brez ovratnice na zateg; pravzaprav kar brez ovratnice. Uspelo mu je, rezultate sem užival jaz. Tako vodljivega nemškega ovčarja nisem videl ne prej ne pozneje. Živel je sedemnajst let.

Tone Hočevar