Liofizirana in dehidrirana hrana

Liofilizirana hrana, dehidrirana hrana sta dve različici, ki se trudita najti kompromis med praktičnostjo in svežo hrano.

Liofilizirana hrana je hrana, ki je sušena z zamrzovanjem. Gre za precej kompleksen in drag postopek predelave, pri katerem pa se ohrani najboljše od vseh sestavin.

Pri dehidrirani hrani gre običajno za posušene sestavine – popoln obrok – ki jih moramo pred serviranjem rehidrirati z vodo.

Ena in druga sta super praktični in odlični zadevi, ki pa sta za vsakodnevno hranjenje lahko hitro velik finančni zalogaj (odvisno od velikosti psa). Je pa tovrstna hrana zelo priljubljena pri tistih, ki prisegajo na svežo hrano in iščejo kompromise za varstvo, dopuste in tiste priložnosti, ko je priprava hrane za psa otežena ali nemogoča.

Lena Gregorčič (celoten članek o različnih vrstah pasje hrane pa v aktualni številki revije Moj pes)

Zakonodaja psa ne dojema kot družinskega člana

Pravilnik o zaščiti hišnih živali je zadnje spremembe doživel leta 2014, poznavalci pa zakonodajo označujejo kot zastarelo.

»Skrbnik živali mora skladno z zakonodajo zagotoviti bivališče, hrano, vodo in oskrbo na način, ki je glede na vrsto živali, pasmo, starost, stopnjo razvoja, prilagoditve in udomačitve primeren potrebam živali,« pravijo na Upravi RS za varno hrano, veterinarstvo in varstvo rastlin.

Glede bivalnega prostora zakonodaja pravi, da mora imeti pes ustrezen bivalni prostor, ki mu zagotavlja zaščito pred padavinami, vetrom, mrazom in sončno pripeko, preprečuje pobeg živali in omogoča potrebno bivanje.

Zakon določa velikost pesjakov in dovoljuje, da je pes privezan, dolžina priveza, merjena pri tleh, mora biti enaka najmanj 3-kratni dolžini psa, vendar ne krajša od 3 metrov. Privezanih pa ni dovoljeno imeti psov, mlajših od 6 mesecev, ter visoko brejih psic in psic z mladiči.

Glede morebitnih sprememb zakonodaje smo se obrnili na Upravo RS za varno hrano, veterinarstvo in varstvo rastlin, kjer odgovarjajo, da trenutna sprememba predpisov ni predvidena, da pa bo v prihodnje gotovo prišlo do določenih prilagoditev tudi na tem področju.

Zanimivo je, na kar so nas opozorili v društvu AniMe, da je v publikaciji z naslovom O odgovornem lastništvu psa, ki jo je tedanja Veterinarska uprava izdala leta 2010, jasno zapisano, da sodobna doktrina dobrobiti psov odločno odsvetuje dolgotrajno privezovanje, da s takim korenitim posegom v življenje psa človek psu povzroči cel kup omejitev, ki pri psu povzročajo resne vedenjske spremembe. Kot je zapisano, je znanstveno dokazano, da pes, ki je stalno privezan, lahko postane agresiven, ali začne kazati druge oblike nezaželenega vedenja, kot so na primer neprestano lajanje, tuljenje in podobno.

»Torej, ljudje in stroka se zavedajo in poznajo vse te težave privezovanja, država pa predpisuje dolžino verige. Nekaj ni v redu. Zakonodaja je slaba, zastarela in omogoča krutosti,« so ostri v omenjenem društvu.

V društvu za zaščito živali Kranj menijo, da slovenska zakonodaja ni naklonjena dejstvu, da je pes družinski član in da si noben pes ne zasluži bivanja na verigi, ne glede na to, kako dolga je. Pes je namreč družabna žival, psi na verigah pa imajo večinoma minimalno stikov s človekom in premalo gibanja, saj je njihova naloga pretežno, da so psi čuvaji.

»A ti časi so mimo,« se strinja tudi priznana kinologinja Karmen Zahariaš. Kot pravi, danes na pse gledamo drugače in ob primerni vzgoji lahko precej nemoteče živijo z nami v stanovanju. Poudari še, da so psi na verigi ali v pesjakih precej bolj izpostavljeni nekaterim nevšečnostim in nevarnostim (nevihte, grmenje, petarde, rakete, pa tudi zastrupitve, poškodbe, kraje in izživljanje tistih, ki psov ne marajo, ali jih moti lajanje).

Učenje pasje govorice, 1. korak: opazovanje

Prvi korak k učenju pasje govorice je – opazovanje.

Opazujmo, kako se pes odziva, ko se doma ali na sprehodu nekaj zgodi (se v daljavi prikaže, pes, nekaj zaropota, pripelje avto … ); opazujmo ga, ko so v bližini drugi psi, otroci, neznanci; kaj bo naredil, kako se bo gibal … »Tako boste počasi začeli prepoznavati miritvene signale, ki jih pes uporablja v določeni situaciji.

Takrat se lahko bolj poglobite v posamezne signale. Za nekaj dni ali tednov se nato osredotočajte predvsem na prepoznavanje enega ali dveh signalov, na primer oblizovanje. Opazujte, v kakšnih situacijah se pojavlja in začeli boste razumeti, kaj pomeni.

Ko osvojite en signal, si izberite novega in pozornost namenjajte temu. Sprva bo to od vas zahtevalo veliko koncentracije, sčasoma pa to postane avtomatsko in vse bolje boste razumeli ne le svojega, ampak tudi druge pse,« pravi strokovnjakinja Alja Willenpart.

Za lažji začetek si lahko na spletu pogledate fotografije položajev, kako je videti pes v nekem čustvenem stanju. Če se vse to sliši za vas preveč zahtevno in naporno, pa je krajša možnost učenje ob pomoči strokovnjaka, ki področje dobro pozna.

7 razlogov, zakaj je zmenek s ‘pasjo osebo’ najboljša izbira

Pasji skrbniki, ki imajo psa za svojega prijatelja, si delijo nekaj lastnosti, ki pridejo skupaj s pasjo družbo in večina izmed njih je zelo pozitivnih.

1. Sproščeni (tudi v ne-sproščenih) situacijah

barkpost.com/via Cheezburger

Pasji skrbniki so vajeni nepričakovanih situacij ter kako jih obvladati ter pri tem ne izgubiti živcev.

2. Obožujejo crkljanje

Ker drugače res ne gre, če je pri hiši kosmatinec, da človek ne bi oboževal crkljanja.

3. So prijazni

barkpost.com via Citizen Canine

Študije kažejo na to, da so skrbniki psov bolj prijazni in ekstravertirani od tistih, ki psov nimajo.

4. So aktivni

Pasja družba prinese obvezne vsakodnevne sprehode, zato je večina pasjih skrbnikov nadpovprečno aktivna.

5. Znajo odpustiti

Razumejo, da vsi delamo napake ter se iz njih učimo. In ko jih pes takole pogleda, znajo odpustiti …

6. So uvidevni

spoonfeedz.com

Pasji skrbniki znajo potrebe drugega postaviti pred sebe.

7. Znajo brezpogojno ljubiti

kamere.com

Pes nauči človeka, kaj pomeni brezpogojna ljubezen.

Kakšni so znaki demence pri pasjih seniorčkih?

Ko opazimo čudno vedenje pasjega seniorčka, ki ga nikakor ne moremo razložiti, veliko ljudi pomisli tudi na demenco pri psih.

Obstaja nekaj znakov, ki najbolj pogosto opozarjajo na demenco in o katerih pišemo v tem članku. Če jih opazite, pa vseeno brez panike, saj se taisti znaki pojavljajo tudi pri nekaterih drugih boleznih ali pomanjkljivostih. Obisk veterinarja pa naj bo v tem primeru obvezen.

  1. Stanje v kotu ali na napačni strani vrat

Pes stoji v kotu ali na ‘tečajni’ strani vrat, zdi se izgubljen, kot da ne bi vedel, kaj naj bo njegov naslednji korak.

2. Korakanje in bojazljivost

Pes tava po stanovanju, pogosto bojazljivo, žalostno.

3. Pozabljivost

Pes pozabi, da vedno opravlja svojo potrebo zunaj in v ta namen išče prostor po hiši, ne da bi se zavedal, da dela kaj narobe.

4. Se ne razveseli družinskih članov kot nekoč

Pes se ne razveseli in ne pozdravi več družinskih članov, ko se vrnejo domov. Nasprotno, včasih se celo odmika od njih.

5. Lajanje brez razloga

Lajanje brez razloga se lahko pojavi, ko pes ne prepozna več svojih družinskih članov ali ko je ‘izgubljen’ na vrtu, za vrati …

6. Izguba apetita

Pasji seniorji lahko popolnoma izgubijo apetit in želji po hrani.

7. Porušen ritem spanja

Pes preveč spi, ali pa zamenja dan za noč in obratno.

8. Pes se ne odziva več na naša povelja

Če ne gre za naglušnost, ki je pogosta pri starejših psih, je lahko težava v tem, da pes ne prepozna več svojega imena, niti ukazov, ki jih je sicer obvladal.

vir: www.thesprucepets.com

Pasja parvoviroza – najhuje prizadene mladičke

Tokrat o pasji parvovirozi – to je kužna bolezen, za katero cepljenje ni obvezno, prenaša pa se največ prek iztrebkov in izbljuvkov.

Pasja parvoviroza se med psi prenaša s stikom z okuženimi iztrebki in izbljuvki, lahko pa se med populacijo dovzetnih psov prenaša tudi z dotikom, saj se virusi nahajajo na kožuhu, na kontaminiranih oblačilih, posodah, igračkah …

Ker lahko virus v zunanjem okolju preživi tudi več mesecev, je možna okužba tudi brez neposrednega stika z drugimi psi. Zbolijo lahko vsi psi, najhuje pa so prizadeti mladiči.


Bolezenski znaki se pokažejo s hudim bruhanjem in obilno drisko neprijetnega vonja, ki je pogosto tudi krvava.


Zlasti pri mladičih se hitro pojavi huda dehidracija, ki lahko že v nekaj dneh napreduje v kolaps in smrt. Pri mladičih pride po navadi do pogina zaradi odpovedi srca, pri mnogih preživelih mladičih pa se tudi kasneje v življenju pojavijo težave z delovanjem srca. Brez intenzivnega zdravljenja večina psov pogine. Kljub vedno uspešnejšemu zdravljenju, pa preživetje in uspešno okrevanje nista zajamčena.

Boštjan Vidic, dr. vet. med