Eno leto hranila psa na verigi, nato ga je odpeljala domov

Američanka Laura Seymour je nekega dne na verigi blizu svojega doma zagledala psičko. Bila je brez hrane in brez vode.

Čeprav ni šlo za majhnega psa in kljub temu, da se nista še nikoli srečali, se je Laura odločila, da psički pomaga. Redno jo je pričela obiskovati in ji trikrat na teden prinašala vodo in hrano. Poklicala je inšpekcijo, kateri se primer ni zdel vreden obravnave – dokler psička ni lačna, ne morejo narediti nič. Tako je Laura nadaljevala s svojim početjem in s psičko Takio vzpostavljala vedno močnejšo prijateljsko vez. Takia je bila vedno sama, njenih lastnikov ni bilo blizu, hiša ob kateri je bila psička privezana, je bila prazna. Lauro je vedno bolj skrbelo, saj je bila Takia privezana na verigo v mrazu in hudi vročini in očitno je trpela. Po enem letu obiskovanja je  nekega vročega poletnega dne, zaskrbljena nad psičkinim stanjem, s seboj na obisk k Takii pripeljala svojo mamo. Ta je prevzela pobudo, da sta še enkrat poklicali inšpekcijo in takrat bili uspešni. Ko je inšpekcija Lauro vprašala, če morda pozna koga, ki bi psičko posvojil, je bila najsrečnejša na svetu in prva v vrsti za posvojitev.

Danes Takia živi v toplem domu, kako lepo ji je, pa najbolje pove spodnji video.

 

Se je smiselno pogovarjati s psom?

Ljubitelji živali se pogosto pogovarjajo s svojimi ljubljenčki, ker se počutijo navezane nanje, kot morda na svojega dojenčka. Toda ali tovrstni “pogovori” za psa sploh kaj pomenijo?

Raziskovalca Alex Benjamin in Katie Slocombe z Univerze v Yorku v Združenem kraljestvu sta se lotila raziskave, ali “pogovor” s psom izboljšuje vezi med hišnimi ljubljenčki in ljudmi, in še posebej, ali vpliva na pse. Njune ugotovitve so bile objavljene v reviji Animal Cognition. Za študijo sta raziskovalca zasnovala dva eksperimenta, v katerih so ljudje komunicirali s psi. V prvem so se pogovarjali s psi (npr. »Greva na sprehod?« ali »Priden pes«). V drugem primeru pa so se pogovarjali s psi, kot bi se pogovarjali z odraslo osebo (npr. »Včeraj sem bil v kinu.«).

Benjamin povzame ugotovitve: “Ugotovili smo, da so odrasli psi bolj verjetno želeli komunicirati in preživljati čas z govornikom, ki je govoril s psom o vsebini povezani s psom, kot s tistimi, ki uporabljajo govor, brez vsebine, povezane s psi. Odrasli psi morajo slišati besede, pomembne zanje, ki jih oseba izgovarja z visokim čustvenim tonom, da se jim zdijo pomembne.«

Raziskovalca sta tako odgovorila na naslovno vprašanje in hkrati upata, da bodo te raziskave koristne za lastnike hišnih ljubljenčkov, ki komunicirajo s svojimi psi, pa tudi za veterinarje in reševalce.

B.R.

Komaj so ga rešili po tem, ko je pojedel štiri čokoladne okraske z drevesca

Čokolada je za pse strupena, česar se je potrebno zavedati v teh dneh, ko z marsikaterega drevesca visijo čokoladni okraski, ki so psom velikokrat preveč na dosegu.

Prav to se je zgodilo Jenny Pomroy oz. njenemu terierju, katerega življenje so reševali v bolnišnici po tem, ko je z drevesa pojedel štiri čokoladne Božičke. ”Čokoladne okraske sem obesila visoko na drevo, toda Lily je splezala za zofo in si postregla z njimi”, je povedala Jenny. Ko je na tleh zagledala čokoladne okraske in ovitke, ji je bilo jasno, da mora takoj poklicati veterinarja, saj je vedela, da je čokolada za pse lahko zelo nevarna. Za majhnega psa pa je dovolj že zelo majhna količina zaužite čokolade. Lily so uspešno rešili, Jenny Pomroy pa je zgodbo delila z namenom, da se to ne zgodi še komu.

 

Kako psa pripraviti na praznike?

Prazniki so pred vrati. Poleg preživljanja počitnic s svojim psom prihajajo družinska srečanja, zabave in vožnja od kraja do kraja.

Za vašega psa je to lahko preveč, da v kratkem času doživi toliko sprememb. Zato je koristno, da psa pripravite na praznike, preden se zares začnejo.

Nadaljujte z rutino

Praznični dnevi s psom so zabavni, čeprav želite sedeti ob ognju ali poležavati na kavču ves dan, to ne pomeni, da si tega želi tudi vaš pes. Kljub nekaj nižjim temperaturam ohranite vsakodnevne jutranje in popoldanske sprehode in druga vsakodnevna opravila, ki jih počneta skupaj. Če boste predolgo ostali v hiši, bo pes svojo energijo želel porabiti morda na neprimeren način s tekanjem po prostorih, lajanjem itd. Vsakodnevna rutina bo poskrbela, da bo vaš pes vesel in malce utrujen, a se bo umirjeno družil z gosti.

Zaščitite psa

Vsi okraski, ki visijo z drevesa, bomboni v posodi ali svetleče škatle na tleh so skušnjava za psa. Prepričajte se, da so lomljivi okraski varno pritrjeni višje na drevesu. Pa tudi sladkarije in prigrizke hranite izven dosega svojega psa. Dostopne naj mu bodo njegove igrače in seveda vaš čas, da se ukvarjate z njim.

Naredite dodaten trening

Če veste, da vaš pes morda prihaja v stik z otroki, je dobro opraviti nekaj dodatnega treninga. Navadite ga, da se ga povsod dotika in preverite, kdaj mu je nelagodno. Sčasoma se še naprej dotikajte teh področij in mu pomagajte, da bo dojel, da je vse v redu. Vadite tudi osnovne ukaze in veščine poslušanja, tako bodo ta znanja ostala sveža, in ko bodo ljudje začeli prihajati, jih bo upošteval.

Ustvarite varen prostor

Božič je poln novih obrazov, novih vonjav, več gibanja in veliko več hrupa. Vse te stvari lahko privedejo psa do preobremenjenost. Čeprav je vaš pes srečen, da se sreča s celotno družino, mu vseeno zagotovite miren in udoben prostor, ki je opremljen z njegovo posteljo, vodo in nekaj igračami, da lahko pobegne, če stvari postanejo preveč obremenjujoče zanj. To je lahko še posebej koristno za starejše pse, ki nimajo energije, da bi se izogibali ljudem in se ukvarjali z majhnimi otroki. Dati psu varno zatočišče, kamor lahko pobegne, je eno najboljših prazničnih daril, ki jih lahko prejme.

B.R.

Imajo ljudje res raje pse kot mačke?

V času kampanje ob svetovnem dnevu živali je družba Mars vse ljubitelje živali pozvala naj glasujejo, kdo jim je ljubši – pes ali mačka.

Kampanja je bila dobrodelna – od vsakega prodanega proizvoda  hrane, ki jih družba zastopa (Pedigree in Whiskas), so donirali 5 g hrane za zapuščene živali. Družba Mars je tako izbranim zavetiščem zagotovila več kot 11500 dnevnih obrokov za živali. Te bodo razdelili med Zavetišče Brežice, Zavetišče Ljubljana – Gmajnice in Zavetišče Maribor. Pri kampanji sta sodelovala tudi Rebeka Dremelj in Denis Porčič, ki sta s svojo podporo poskrbela, da se zbere čim več hrane za zapuščene živali.

Glasovanje v okviru kampanje je doživelo velik odziv, v njem pa so pasji prijatelji z 59 % glasov premagali mačje. A mi imamo radi oboje, kajne?

Preglasen pes: najbolj pogosti razlogi za lajanje

Eno od naravnih in prirojenih vedenj je tudi lajež. Nekoč je bila to pri psih zelo cenjena lastnost, saj so z laježem opozarjali na morebitne nevarnosti.

Pri nekaterih pasmah so celo z usmerjeno vzrejo spodbujali veselje do lajanja. Dandanes pa je takšno vedenje marsikdaj nezaželeno in je tudi eden pogostejših problemov, s katerimi se srečujejo skrbniki psov.

Čeprav so nekatere pasme bolj nagnjene k temu vedenju, je v večini primerov določen razlog, ki je psa v določenem trenutku spodbudil k lajanju. Nekaj najbolj pogostih razlogov:

Lajanje zaradi strahu

Zelo pogost vzrok laježa je strah. Pes se lahko v določenih okoliščinah počuti neugodno oz. je prestrašen in želi nevarnost odgnati z laježem.

Varovanje teritorija

Psi začnejo po navadi lajati, ko v hišo vstopi neznana oseba ali pa, ko zaslišijo hišni zvonec.

Izsiljevanje pozornosti

Še zlasti bolj živahni psi želijo imeti našo pozornost in kaj hitro se naučijo, da jo lahko dobijo z laježem. S tem, ko mu to vedenje prepovedujemo, pravzaprav njegovo vedenje potrjujemo, pes je dosegel svoje in je zadovoljen.

Ločitvena tesnoba

Če pes ne želi biti sam, lahko to začne sporočati z glasnim laježem ali celo tuljenjem. Takšno vedenje je lahko razvada ali pa je posledica tako imenovane ločitvene tesnobe.

Nuša Pečnik (objavljeno v reviji Moj pes)

Kitajski goli pes

Uradna kinologija ‘kitajčka’ postavlja v deveto skupino FCI, pripisuje mu kitajski izvor in priznava britanski patronat. Pasmo deli na dve vrsti, na golo in na čopasto.

Pove, da ni mogoče trditi ničesar gotovega o izvoru pasme, veljala pa naj bi pripoved, po kateri so imeli podobne pse bogati ljudje v obdobju dinastije Han. O pasmi smo povprašali poznavalko Katjo Butino iz psarne Fevy’s.

Zakaj kitajski goli pes?

Kitajček mi je padel v oči zaradi svoje zanimive zunanjosti in drugačnosti. Ko sem ga zagledala v živo, pa je bila to ljubezen na prvi pogled. Prevzela sta me njegov prijetni in živahni značaj ter nagajivi in pametni pogled.

Kako se na vaše pse odzivajo mimoidoči?

Vzbujamo veliko pozornosti. Za kitajčke velja, da so ti všeč, ali pa se ti zdijo zelo grdi. Temu primerni so tudi komentarji, ki so kdaj precej žaljivi, a se na to sčasoma navadiš. Opažam pa tudi pozitivne komentarje in vedno več je ljudi, ki prijazno pristopijo, kaj vprašajo in drugačnost tudi sprejmejo.

Odlike in slabosti?

Kitajčka zagotovo najbolj odlikuje njegov značaj: je vesel, iskren, zabaven, aktiven, norčav in zelo ljubeč. Na svojega človeka se zelo naveže in mu sledi na vsakem koraku. Na prostem je zelo aktiven, v hiši pa ga skoraj ne opazimo. Je zelo prilagodljiv in lahko ves dan prespi ob svojem človeku. Goli predstavniki se zelo radi stiskajo in crkljajo in so odličen termofor v mrzlih zimskih dneh. So pa nekateri preveč dominantni, lahko pa se pojavi tudi plašnost. Potrebujejo skrbno socializacijo že od zgodnje mladosti naprej, pa tudi šolanje in navajanje na različne dražljaje iz okolja.

Vodljivost in učljivost?

Kitajčki so zelo inteligentni, hitro učljivi in vedno pripravljeni na sodelovanje in delo s svojim skrbnikom. Z lahkoto se učijo trikcev. Za svojega skrbnika so pripravljeni narediti praktično vse. Pri šolanju niso zahtevni in so primerni tudi za začetnike. Kitajčki imajo nežen značaj, šolanje s prisilo ne obrodi sadov.

Za kakšne ljudi je primeren?

Primeren je za aktivne ljudi in ljudi, ki so pripravljeni veliko časa preživeti s svojim psom. V večini literature pod opisom piše, da niso aktivni in da niso primerni za otroke (so preveč krhki?), kar pa ne drži. Kitajski goli pes je zelo aktiven štirinožec, ki uživa na dolgih sprehodih. Ob pravi socializaciji (tako psa kot otroka) je primeren, nežen in ljubeč tudi do otrok. Kitajček ne mara samote, živeti mora seveda v hiši s svojimi ljudmi.

Nega?

Nega ni zahtevna, mora pa biti redna tako pri goli različici (zaradi kože, ki se hitro umaže) kot pri odlakani različici, zaradi dolge nežne dlake. Potrebuje redno kopanje, redno čiščenje notranjosti uhljev, redno mu moramo čistiti zobe in skrajševati krempeljce. Golim predstavnikom pasme je treba poleti kožo zaščititi s kremo za sončenje (še zlasti občutljivi so svetli psi). Pozimi pa je obvezni del opreme tudi plašček.

Dedne hibe in bolezni?

Kitajčki so načeloma zdrava pasma. Težave imajo lahko z očmi, z izpahom pogačice, pa tudi s kožo in alergijami.

Tone Hočevar (objavljeno v reviji Moj pes)

Vpliv psa na razvoj otroka

Pasja družba ima številne učinke na razvoj otroka. S tem se dnevno srečuje Valentina Horvat Kokalj iz Zavoda PET, ki s svojim psom Fjordom deluje predvsem v bolnišnicah, vrtcih in šolah.

Kot pravi, so kosmatinci v bolnišnicah otrokom tolažniki, ki jih razvedrijo in jim pomagajo pregnati skrbi. V vrtcih in šolah pa so pomembni motivatorji, ki otroke spodbujajo k raziskovanju, učenju in razvijanju domišljije. »Otroci tako že od malega razvijajo spoštljiv in odgovoren odnos do živali in narave na splošno, učijo se primernega stika in ravnanja s psom, nekaterim otrokom naši umirjeni psi celo pomagajo premagati strah ali predsodke do psa. Tako že najmlajšim pomagamo razvijati empatijo in sočutje do vseh živih bitij,« pravi sogovornica.

Pri svojem delu opazi tudi, da so otroci v družbi psa mnogo bolj umirjeni in sproščeni, prek druženja s psom pa se učijo ne le lepega vedenja in spoštovanja do psov, ampak bolj spoštljivo vedenje izkazujejo tudi do učiteljev in vrstnikov. »Kadar pride v šolo pes, na hodnikih ne doživite divjanja in kričanja. Še opozorijo koga izmed vrstnikov, celo učitelja, da je preglasen. Tudi študije so pokazale, da se na šolah, v katerih je redno prisoten pes, na splošno zmanjša agresivno vedenje,« ponazori Valentina Horvat Kokalj.

Celoten članek o tem, kako družba psa vpliva na razvoj otroka, si lahko preberete v aktualni številki revije Moj pes.

Pes na javnem prostoru sodi na povodec

Po določilih Zakona o javnem redu in miru moramo imeti psa  (ne glede na velikost in pasmo) na vseh javnih krajih na povodcu.

Javni kraj je vsak prostor, ki je brezpogojno ali pod določenimi pogoji dostopen vsakomur. Opisano zakonsko določilo krši veliko ljudi, to lahko opazi vsakdo skoraj na vsakem sprehodu.

Malo je takšnih, ki bi imeli vedno in povsod, brez izjeme, psa na javnih krajih na povodcu. Skrbniki psov spuščene pse srečujemo na zelenicah, sprehajališčih, pločnikih, v parkih in še marsikje. Ko se iz urbanega okolja preselimo v malce bolj ruralno, je problem še večji. Nekateri so mnenja, da njihov pes pač nikogar ne ogroža. Dokler ne pride do kakšnega incidenta in teh niti ni tako malo … Srečanje s prosto spuščenimi psi, ki se brez nadzora potikajo naokoli je neprijetno tako za pasje lastnike, kot za tiste, ki se sprehajajo brez pasje družbe.

Za izvajanje omenjenega zakona bi morala skrbeti policija oz. mestni redarji, toda globe v teh primerih so zelo zelo redko izdane, pa čeprav je moč spuščene pse videti skoraj na vsakem koraku.

Kako navaditi psa na prihod dojenčka?

Če je pes v našem življenju prisoten že pred rojstvom dojenčka, ga začnem pravočasno navajati na prihod novega družinskega člana in na spremembe, ki bodo zato nastopile tudi v pasjem življenju.
  • Če smo se s psom navajeni veliko ukvarjati je pametno, da mu že pred prihodom otroka naklonimo nekoliko manj pozornosti, da kasneje ob pomanjkanju časa tega ne bo premočno občutil.
  • Po prihodu dojenčka skrbimo, da se pes ne bo počutil izključenega iz dogajanj, kjer je prisoten tudi otrok. Novega družinskega člana naj pes povezuje z različnimi prijetnostmi: s priboljški, božanjem, sprehodi, igro…. Psu namenimo pozornost predvsem takrat, ko je zraven tudi otrok.
  • Pes naj ugotovi, da mora biti ob otroku miren. Zato ga začnimo v prostorih, kjer se bo zadrževal otrok, že pred rojstvom otroka navajati mirnega vedenja. Kasneje ga vpričo otroka tudi hvalimo le na miren način, tako, da se zaradi tega ne razburi.
  • Bolj verjetno je, da bodo nerodne otroške prijeme prenašali psi, ki so že od malega navajeni dotikanja po vsem telesu. Prav je, da začnemo na različne dotike čim prej sistematično navajati že mladiča tako, da mu bodo postali prijetni. To je nujno tudi, če pes ne bo živel v tesnem stiku z otroki, še toliko bolj pa, če so v družini že majhni otroci.
  • Če naraščaj šele pričakujemo, začnemo s privajanjem čim prej pred porodom. Psa naučimo, da mirno prenaša pregledovanje uhljev, trepljanje po glavi prijemanje za tace, prijeme in rahle potege za kožuh in rep. Kadar je ob dotikanju miren in sproščen, mu mirno prigovarjamo in ga hvalimo, lahko mu damo tudi kakšen priboljšek.
  • Psa lahko pred prihodom dojenčka privajamo tudi na to, da pestujemo otroka v naročju. Učinkovito si lahko pri tem pomagamo z lutko otroka v naravni velikosti. Ko pestujemo lutko, naj pes ne skače in se ne vzpenja. Ko obmiruje, njegovo radovednost potešimo tako, da mu dovolimo, da lutko mirno povoha in si jo oz blizu ogleda. Lizanja lutke ne dovolimo. Med tem ko mirno ovohava lutko, ga nagrajujemo s priboljški. Ne dovolimo nikakršne vsiljivosti – kakor hitro se pes preveč vznemiri, se z lutko mirno umaknemo ali pa zahtevamo, naj se umakne pes. Čez čas poskusimo znova.
  • Psa navajamo tudi na otroške zvoke, vonjave, gibanje. Morda lahko dojenčkov jok ali grlene glasove posnamemo pri prijateljih in jih predvajamo psu, lahko si tudi izposodimo obleke z vonjavami po dojenčku in po vsem, kar sodi zraven. Vsakič, ko je ob tem pes miren in sproščen, ga hvalimo in nagrajujemo.
  • Seznanimo ga tudi z drugimi zvoki, ki jih bo slišal, ko bo otrok že nekoliko starejši (kričanje, cviljenje, ropot igrač, …), navadimo ga na sunkovite premike, mahanje z rokami, metanje igračk (ki se jih pes ne sme dotakniti!), itd.
  • Ko kupimo voziček, vadimo sprehode s hojo ob praznem vozičku in ga s priboljški nagrajujemo, ko mirno hodi zraven.
  • Večkrat pojdimo v bližino vrtcev (kjer se otroci igrajo zunaj) ali otroških igrišč in tam nagrajujmo psa za mirnost v taki razdalji, kjer ga otroški živžav še ne vznemiri. Razdalja, kjer na otroke ne bo reagiral, bo počasi vse manjša, sčasoma se zanje sploh ne bo več zmenil.
  • Nekateri psi ne vedo, da se iz neprijetne situacije lahko sami umaknejo, ampak pričakujejo, da se bo umaknil tisti ali tisto, ki jim povzroča neprijetne občutke. Da bi to dosegli, zarenčijo ali šavsnejo, kar v pasjem jeziku pomeni “Pojdi stran”. Če pes kdaj zarenči v otroka, je popolnoma razumljivo, da starši otroka takoj umaknemo. Vedeti pa moramo, da je pes tako dosegel kar je hotel in bo zato verjetno podobne situacije tudi v prihodnje reševal z renčanjem. Pazimo, da psa, ki zarenči na otroka, ne kregamo ali kaznujemo, saj bi lahko slabo izkušnjo povezal s prisotnostjo otroka in bi ga zaradi tega lahko začela prisotnost otroka skrbeti. Poleg tega bi lahko v prihodnje renčanje tudi opustil in takoj šavsnil.

Karmen Zahariaš

Namesto tega psa raje naučimo, da se mu v okoliščinah, ko se mu zdi, da ga otrok ogroža, ni treba braniti, ampak da se lahko on sam umakne. Dokler mu to ne bo prešlo v navado, bomo seveda otroka odstranili že takoj, ko bomo pri psu opazili prva znamenja zaskrbljenosti. Pametno pa je, da ga še pred rojstvom dojenčka naučimo, kaj pomeni “Umakni se”. Sčasoma bo spoznal, da se lahko umakne tudi sam, ne da bi mu to naročili.

Pri mlajših otrocih moramo biti še posebej pozorni in vselej budno opazovati vse njihove stike s psi, zlasti skupno igranje.Nikoli ne smemo pozabiti, da je pes žival, da stvari razume drugače kot človek in ima drugačna družabna pravila. Zato je res najbolj važno, da majhnega otroka nikoli ne pustimo samega s psom, da njuno druženje vselej aktivno nadzorujemo in posredujemo takoj, ko je treba, še bolj pa, da znamo predvideti situacije, ki bi lahko privedle do konfliktov in se jim izogniti.