Priboljški za pse, ki morajo na dieto

Ko mora pes na dieto, jim mnogo skrbnikov odreče tudi priboljške. Toda priboljškom se v resnici ni treba odpovedati, samo zamenjajte jih za zdrave in nizkokalorične alternative.

Kako? Zelenjavo, ki jo v naribani obliki dodajate obrokom, lahko v celem kosu ponudite tudi psu! Verjemite, da obstajajo psi, ki z veseljem poglodajo korenček, ali pa si zobe nabrusijo na kumari ali bučki. Zelenjavo lahko v manjšem deležu nadomestite tudi s hrustajočim sadjem, recimo krhlji jabolka (odvisno od velikosti psa). V manjših količinah se vam niti ni treba truditi, da bi potem skladno s tem manjšali tudi oba glavna obroka.

Kaj pa, če pes ni ljubitelj sadja ali zelenjave? Tudi za take obstaja rešitev. Kalorične in predelane priboljške, ki ste jih kupovali do zdaj, zamenjajte s 100-odstotnimi mesnimi žvečilkami. Te naj bodo na osnovi pustega mesa – piščančji in puranji mesni trakci, kunčje meso ali posušene ribe, ki vam lahko služijo kot nagrada pri šolanju, priboljški za žvečenje …

Mesne priboljške za pse lahko pripravimo sami, ali pa jih kupimo v trgovini za male živali; v primerjavi s priboljški vseh barv in oblik, ki so na voljo, so še vedno najbolj zdrava izbira, saj vsebujejo zgolj eno sestavino (meso) in so popolnoma naravni.

Lena Gregorčič (celoten članek o pasji dieti si lahko preberete v aktualni številki revije Moj pes)

Kuža naj gre zraven!

Vse leto se veselimo počitnic, ko se približujejo, pa se začnejo skrbi. To se ne dogaja vsem, marsikomu pač.

Kolumno zapisal Tone Hočevar

Tistim, ki berejo revijo Moj pes, se vsekakor lahko zgodi. Kje naj ostane kuža, ko nas ne bo doma, kdo bo skrbel zanj? Kako se bo počutil? Nam bo zameril, ker smo ga za nekaj časa zapustili? Bomo mi brezskrbni daleč nekje ob morju, ali se bomo vsak trenutek spomnili, da nas kuža doma pogreša?

Nekoč takih težav nismo poznali. Psi so bili navezani na verige, srečo so imeli tisti kosmatinci, ki so imeli vsaj senco in svežo vodo. Pri naši hiši imamo kužke od nekdaj, nič se ne spomnim, da jih kdaj ne bi bilo. Naš Miško, moj prvi kuža – točno tak je bil, kakor je zdaj moja finska laponka Pup i– ni bil nikoli privezan na verigo, pod mizo je ležal v kuhinji ali v dnevni sobi in na dvorišču je kraljeval skoraj dve desetletji, celih osemnajst let. Ni pa hodil na počitnice, ker takrat nikomur ni prišlo na misel, da bi poleti zapravljal čas za poležavanje. Ljudje nekoč pač nis(m)o hodili na počitnice. Navsezadnje se tudi z avtomobili nis(m)o vozili prav množično.

Ker pa zdaj ni nekoč, sem prepričan, da je novodobne skrbi mogoče rešiti precej preprosto. Kuža naj gre z nami, zraven naj bo! Vedno, skoraj vedno je mogoče počitniške načrte urediti in prilagoditi tako, da smo na dopustu lahko skupaj. Veliko je krajev, kjer dovolijo pasje obiskovalce. Od nas v takih krajih kakopak pričakujejo, da ne bomo vlačili naokrog nevzgojenih pasjih mrcin, zapuščenih revežev. Zdrave, urejene in lepo vzgojene goste pričakujejo, pa naj bodo psi ali pa ljudje.

Če pasjo druščino jemljemo zares in nam je do tega, da se bo kuža z nami počutil dobro, mi pa z njim, velja dopust načrtovati tako, da ni nič odločenega v zadnji minuti, pa tudi predaleč ne sme biti. Letalom se kar odpovejmo, predolgim vožnjam z avtomobilom pa tudi. Preden se pri naši hiši odločimo za počitnice, nam je jasno, da gremo na morje lahko pozno spomladi ali zgodaj poleti, ali pa v zgodnji jeseni. Ko ni več vroče kot v peklu, vlažno kot pod tušem in tudi turistov ni več veliko. Zlasti ne takih, ki ne marajo psov, ali pa so tako zelo glasni, da motijo tudi nas, kaj šele občutljiva pasja ušesa. Ko po nekaj letih iskanja pravih rešitev zadovoljno najdeš pravo mesto, nehaš iskati. Naslednja desetletja najraje hodiš v kraje, ki jih poznaš, kjer te komaj kaj še kaj preseneti, kjer vsi vedo, da si tisti, ki hodi na dopust s kužki. Z vzgojenimi in prilagodljivimi kužki, ki jih z veseljem sprejmejo tudi v restavraciji ali pa v vaški gostilni. Tam ob pogledu nate in tvoje pse tudi vedo, da se jim bliža konec sezone.

Kužki so nas spremljali že ob morju in v hribih, po Evropi in po deželah onkraj Atlantika. V velikih milijonskih mestih smo bili z njimi in na podeželju. Sila redko se nam je zgodilo – komaj kdaj v dolgih desetletjih – da bi se s kom zapletli v morda neprijetne razprave zaradi pasjega spremstva. Morda še največkrat pred davnimi leti, pa še to ne kje v po naše zaostalih krajih kje na jugu, ampak pri nas. Počasneje se je spreminjalo na slovenskem podeželju in celo v mestih kot pa v daljnih, na prvi pogled eksotičnih deželah. Celo z letali smo vozili kužke s seboj, pa tega ne priporočam, ko gre kdo samo na počitnice. Preveč zapleteno utegne postati.

Če sem nam pripeti, da odidemo nekam, kjer psov nikakor ne sprejemajo, ali pa potujemo daleč, z letalom, je po naših izkušnjah najbolje, da temu prilagodimo domačo hišo. Pravi pasji prijatelji skoraj gotovo najdemo koga od drugih ljubiteljev psov, še najbolje pa lastne otroke in vnuke, ki se bodo preselili v naše stanovanje, za teden ali dva bodo sostanovalci naših kužkov. Vem, ni lahko najti ljudi, ki se bodo žrtvovali za nas, čisto nemogoče pa tudi ni. Pasji hoteli so lažja rešitev, zadnje čase je veliko novih možnosti, ki pomagajo, kadar kuža ne more z nami.

Govorim iz svojih izkušenj, ne iz teorije. Ne vem, kaj o vsem tem mislijo spretni prodajalci idej in vedno novih metod šolanja, vzgoje, psihoterapevtskih metod, tisti, ki se smejejo vsemu, kar je bilo včeraj, ne vedo pa, da za njimi že prihajajo novi, še bolj spretni prodajalci novih idej, ki se bodo smejali njim in njihovim ta trenutek najnovejšim rešitvam.

Supanje s psom

Zelo priljubljeni šport v zadnjem času je supanje. Zakaj tega ne bi počeli skupaj z našim najboljšim prijateljem?

Tudi v Sloveniji imamo društva in posameznike, ki ponujajo tečaje supanja s psom in vas naučijo osnov in pasti takšnega športa. Supanje je lahko odlično sredstvo za pripravo psa na vodo, hkrati pa ponuja zelo priporočljive vaje za ravnotežje – tako nas kot pasjega prijatelja. Najprej je treba psa privaditi na desko in zgraditi njegovo samozavest. Nato pa naj se dogodivščina začne.

Po brutalnem napadu poginil reševalni pes Rex

Prejšnji teden so v Karlovcu neznanci brutalno pretepli Rexa, reševalnega psa karlovških gasilcev. Rex je poškodbam podlegel.

Rex, star komaj 15 mesecev, je bil reševalni pes karlovške gasilske enote, ki je živel z enim izmed gasilcev, Dejanom Ranitovićem. Ko je bil ta na delu, so v njegovo hišo vdrli neznanci (ni jasno, ali je bil eden, ali jih je bilo več) in na dvorišču jih je pričakal Rex. Lotili so se ga s palicami in ga na brutalen način pretepli. Čeprav je za začetku kazalo, da si bo pes opomogel, zanj je ‘navijalo’ ogromno ljudi, ki so žalostno zgodbo zasledili na spletu, je na koncu Rex poškodbam podlegel. Storilec še ni znan.

Kolumna: Pozor, pes prihaja! (spet)

»Tega mladiča res ne smem zamuditi! Takšne priložnosti ne bo več kmalu,« se je že ne vem v katero nad pasjim mladičem navdušila polnoletna hči.

Piše: Igor FABJAN

Stara več kot dovolj, da lahko samostojno skrbi zanj – a, kako je to v praksi, se zavedajo v domala vsaki družini.

»V nekaj dneh se moram odločiti. Vzrediteljici legla je nekdo v zadnjem hipu odpovedal nakup mladiča in jaz sem prva v čakalni vrsti. Pes pa je takšen, kot si ga želim: starši z odličnim rodovnikom, mladič pa ima vse predispozicije za dobrega tekmovalca v agilityju in pašnji. Seveda bom vse stroške plačala sama in doma nihče drug ne bo imel dela z novim psom«.

Nobeno prepričevanje ni pomagalo.

Odločitev za psičko tudi tokrat ni bila čisto soglasna. Tako kot pred osmimi leti, ko se nam je pridružila prva psička, škotska mejna ovčarka (border collie) Lia. Z ženo sva popustila po dolgih letih prigovarjanja takrat še osnovnošolke. V dobri veri, da jo bo minilo navdušenje za psa, smo domov pripeljali skakače, hrčke, mačke, zajca … Z vsakim posebej je bilo kar nekaj veselja, a tudi skrbi in dela, ki ga je hči prepogosto rada preložila na druge. Želja po psu pa ni popustila. Ko je sprehajala in vzgajala že kar nekaj vaških psov, in ko se je trdno odločila glede pasme, izbrala leglo in mladiča, je dobila privoljenje.

Po Lio je bilo treba iti v Belgijo. Hči si je zamislila svetlo rjavo ovčarko in takšne v Sloveniji ni našla. No, dolgo pot smo spremenili v prijeto potovanje z nekaj postanki v zanimivejših mestih. Vrnitev z majhno psičko je kljub vsem skrbem minila presenetljivo mirno. Lia se je izkazala kot potrpežljiva in nezahtevna popotnica, kakršna je še danes. Hči si je takrat želela psa z veliko energije. Takšnega, ki je primeren za pasje športe, a obenem nima lovskega nagona. Doma smo imeli namreč še druge živali, s katerimi je moral pes bivati v sožitju. Mejni ovčar naj bi bil pes, ki ob pravilni vzgoji gleda samo skrbnika in se ne zanima dosti za vse ostalo, kar se dogaja okoli.

»Z Lio sem imela srečo,« hči priznava še danes. Sicer je preverjala rodovnik, nagnjenost sorodnikov k različnim boleznim, vzreditelje … A pri končni izbiri sta nazadnje odločila barva in videz. Ker prihaja iz razstavne linije, je Lia morda malo manj konkurenčna v agilityju. A je vseeno zelo prizadevna, živahna in predvsem prijazna do (skoraj) vseh psov in ljudi.

Izbor nove psičke je potekal podobno. Pasma sploh ni bila vprašanje – mejna ovčarka vendar! A tokrat iz delovne linije, kar pomeni, da naj bi bila še primernejša za pasje športe. Hči jo je iskala že dobra tri leta, in ko je v Sloveniji spoznala njeno polsestro, se je odločila za leglo. Vzpostavila je tesne stike z vzrediteljico na Češkem in tokrat barva sploh ni bila pomembna. A temno rjavo-bela se slučajno ujema z njenimi željami. Tewi – ime jo je navdušilo v računalniški igri – je prvič videla pri starosti dveh tednov. Vzrediteljica ima namreč urejeno privlačno spletno stran in odprt profil na Facebooku. Tako je lahko proučila veliko psov iz prejšnjih legel in se o izkušnjah pogovorila tudi z (zadovoljnimi) lastniki.

Kakorkoli že, dolgo pot na Češko smo kljub slabim vremenskim razmeram prestali in vrnitev z novo družinsko članico – Tewi tudi. Prva noč v novem domu je bila nemirna – za vse. Cviljenje v njeni hiški – boksu se je začelo kmalu po sončnem vzhodu. In po tednu dni še ni bilo dosti bolje. Tewi preprosto zahteva vso pozornost, najraje 24 ur dnevno. Tudi lužice po stanovanju so za nekaj časa postale stalnica. Kljub pogostemu vodenju na prosto, se še vedno večkrat polula kjerkoli nanese. In tudi kak kupček naredi. Lia jo je sprejela dokaj rezervirano. Z renčanjem je pokazala, da ni vedno pri volji za ravsanje in igranje. A z vsakim dnem je videti, da se privaja na novo družbo in ji celo postaja všeč. Tako kot vsem ostalim v hiši …

Igor Fabjan

Pes premalo pije? Naredite vodo z okusom!

Ta ideja vam ne bo prišla prav samo poleti, ampak v vseh situacijah, ko mora pes spiti več.

Priprava vode z okusom je zelo enostavna: skuhajte meso po želji in okusu vašega psa. Vodo, v kateri se je kuhalo meso, shranite v posodo za ledene kocke ali katere druge ustrezne modelčke. Kocke nato po potrebi odtajajte in zmešajte v skledo s pasjo vodo. Dale ji bodo čisto dovolj okusa, da bodo premamile psa in bo spil več.

Hidracija je še posebej pomembna v vročih dnevih; imejte v mislih, da psi na suhi hrani že v osnovi pijejo več, psi, ki uživajo mokro ali svežo hrano, pa manj, saj že s samo hrano vase vnesejo veliko tekočine.

Lena Gregorčič

Tujek pri psu – kako ravnati?

Tujki lahko pridejo v telo skozi naravne odprtine, kot so nos, sapnik, oči, usta …

Če smo prepričani, da lahko tujek odstranimo, ne da bi povzročili življenjsko nevarne okoliščine (krvavitev), potem to storimo. Pri tem gre pogosto za manjše koščke lesa, črepinje ali trnje. Ko tujek odstranimo, rano ustrezno oskrbimo. Velikih tujkov ne odstranjujemo, ampak jih prepustimo veterinarju. Odstranitev bi bila lahko usodna, saj ne vemo, katera tkiva so poškodovana in v kolikšni meri. Lahko se zgodi tudi, da tujek pritiska na večjo krvno žilo in če bi ga izvlekli, bi s tem povzročili močnejšo krvavitev. V tem primeru bi z odstranitvijo tujka naredili več škode kot koristi.

Če je mogoče, tujek fiksiramo (denimo s trikotno ruto) ali s povojem. S tem tujek ohranimo v določenem položaju in preprečimo nadaljnje poškodbe tkiva zaradi premikanja. Seveda je v tem primeru potrebna čim hitrejša veterinarjeva pomoč.

Kako psa navaditi na vodo?

Niso vsi psi rojeni plavalci, nekatere je potrebno na vodo navaditi. Kako to storimo?

Najprej začnemo postopoma, če je mogoče že z mladičkom. Nikakor ga ne primemo v naročje in kar vržemo v globoko vodo. S tem lahko razvije strah in ne bo več dober plavalec, niti sproščen v vodi, kot si želimo.

Začnemo v nizki, mirni vodi in na ne preveč zahtevni podlagi. Močan tok in globoka voda v začetni fazi nimata česa iskati pri psih, ki še ne znajo dobro plavati. Tok reke je lahko premočan za psa in ga lahko kaj hitro odnese stran od nas. Psa poskušamo zvabiti v vodo, mogoče tako, da gremo sami v vodo, mu mečemo igračko, žogico … Naj se počuti prijetno in razigrano.

V dovolj globoki vodi bo sam zaplaval in to nagradimo. A v tako globoko vodo ga zvabimo šele kasneje, ko se počuti varno in sproščeno v vodi, kjer še vedno lahko stoji. Mečemo zgolj plavajoče igrače in ne kamenja, ki ga pes ne more najti, ne da bi potopil glavo v vodo.

Urška Krivec

Odhajate s psom na letalo?

Če je veliko psov navajenih vožnje v avtomobilu, pa tega ne moremo trditi za vožnjo z letalom, ki zna biti mnogo bolj problematična.

Pred potovanjem z letalom se je treba najprej posvetovati z veterinarjem. Manj problematično je potovanje z letalom za manjše pse – tisti, ki so težki do 8 kilogramov, so običajno lahko z lastnikom v kabini (v kletki pod sedežem). Vse ostale variante pa so po mnenju našega sogovornika Emila Senčarja nevarne: »Spomnimo se nedavne katastrofo, na francoskega buldoga na letalu v Ameriki, ki ga je lastnica morala zapreti v predal za prtljago po izrecnem nalogu stevardese in je med letom poginil. Potovanje psa v prostoru za prtljago v spodnjem delu letala, v sicer posebej prirejenih kletkah, vsekakor odsvetujem. Predstavlja hud stres za psa in pogosto pride do smrti psa. Če imamo večjega psa in potujemo z letalom, ga vsekakor raje pustimo doma. Bolje mu bo, kjerkoli bo, kakor pa v tovornem delu letala, v hrupu in slabo izenačenem pritisku.«

Potovanje psa v prostoru za prtljago v spodnjem delu letala, v sicer posebej prirejenih kletkah, vsekakor odsvetujem.

Če drugače ne gre, psa na situacijo v tovornem delu letala poskusimo pripraviti že doma. Pasji psiholog Tilen Mlakar svetuje, da psa na daljše obdobje v boksu v tovornem delu letala pripravimo tako, da ga navadimo biti sam v boksu že v drugih okoljih ali vsaj doma. Če boksa ni navajen in ima že doma ločitveno tesnobo, letalo zanj gotovo ne bo prijetna izkušnja.

Nekateri bi to problematiko reševali s pomirjevali, kar strokovnjaki odsvetujejo, saj se tako pes ne more odzvati na premike letala in lahko pride do poškodb.

Stres pa zagotovo lahko omilimo tako, da se na letališče odpravimo že veliko pred predvidenim letom, da se pes ne bo vznemiril že med čakanjem v veliki gneči, da psa ne hranimo vsaj 6 ur pred letom in da izberemo direktno povezavo brez postankov. Ne pozabimo, da nima vsako letalo nadzorovanega tlaka in temperature v tovornem delu, zato se moramo prepričati, da je tako na letalu, s katerim potujemo. O psu v tovornem delu tik pred vzletom obvestimo tudi stevardese. V kletki naj ima kuža obvezno svojo odejo oz. njemu ljubo igračo, ne pozabimo pa kletke označiti z osebnimi podatki in končno destinacijo potovanja.

Za pogoje pri prevažanju psov smo pogledali na spletno stran Adrie Airways. Žival mora biti v primerni torbi oz. kletki za živali, imeti pa mora tudi zdravniška potrdila in dokazila o cepljenjih, dovoljenjih za vnos, tranzitna dovoljenja, izhodna dovoljenja in druge dokumente, ki jih za živali zahtevajo države, v katere oz. skozi katere potujete. V potniško kabino lahko vzamemo psa (in mačka), ki ne presega 8 kg (vključno s torbo oz. kletko). En potnik ima lahko samo eno kletko, v eni kletki mora biti samo ena žival, kletka pa mora biti tako velika, da lahko žival v njej vstane in se obrne.

Ali tudi pes potrebuje dopust?

Počitnice so pred vrati. Če le gre, večina lastnikov vzame svojega kosmatinca s seboj tudi na dopust. Včasih pa to zaradi zdravstvenega stanja psa ali drugih razlogov ni mogoče.

Dejstvo je, da je pes najraje s svojim človekom, tudi, ko gre ta na počitnice. Pa v resnici tudi pes potrebuje oddih od vsakdana?

»Psi so bitja navad. Najbolje zanje je, da vsakodnevno prejemajo in izkušajo vse, kar potrebujejo – v smislu odnosov, sprehodov, hrane … Iti na počitnice, kakor jih pojmujemo ljudje, predstavlja zanje dodaten stres, kar sploh bolj boječi in negotovi psi težko prenašajo. Idealne počitnice za kužka bi bil zato čas, ko je vse njegovo ‘krdelo’ doma, ves čas skupaj, s čim manj stresa, ki mu ga sicer povzroča naše vsakodnevno hitenje, odhajanje in prihajanje,« nam je povedal priznani pasji psiholog Tilen Mlakar.

Tudi veterinar in direktor Veterinarske bolnice Ptuj Emil Senčar poudarja, da je kužek sproščen in maksimalno srečen vedno, kadar je v družbi svojega lastnika ali družine. To pomeni, da, ko se njegovo ‘krdelo’ premakne na počitnice, si vsekakor želi biti zraven. Vseeno mu je, v kateri kraj gredo na morje ali v planine, zanj je važno le, da gre zraven. »Vsekakor lahko kuža na dopustu tudi maksimalno uživa, kar še posebej velja za kužke, ki živijo v mestih, v stolpnicah in se gibljejo predvsem po betonu in asfaltu. Ti so presrečni, ko lahko divjajo po travnikih nekje na deželi, ali se sprehajajo s svojim lastnikom po obmorskih manj obljudenih poteh,« pravi Emil Senčar, ki vsekakor podpira, da gredo psi zraven na počitnice, kar velja za socializirane pse; za pse, ki živijo v tesnem stiku. »Če pustimo takega psa doma, lahko pride do odtujitvenega sindroma oziroma ločitvene tesnobe, ki je močno razširjena težava in so ji podvrženi nekateri psi. Odtujitveni sindrom je lahko uvod v hujše težave, kot so npr. napade epilepsije ali druge anksiozne motnje, plašnost, nezaupljivost in podobno,« opozarja sogovornik.

Odtujitveni sindrom se kaže v hudem stresu, če kužek ostane sam, neprestano joče, bevska, pospešeno diha in je zelo nemiren. Pri teh psih bi morala biti odločitev, da gre z nami na dopust, zagotova. »Drugače pa je psih, ki imajo kakršnekoli težave,« pravi Emil Senčar. »To velja predvsem za pse, ki imajo težave s srcem, so srčni bolniki, pse z raznimi internističnimi obolenji, kot so bolezni ledvic, jeter, trebušne slinavke. Skratka dobro moramo premisliti razloge za in proti pri bolnih, ostarelih in tudi psihično nestabilnih psih. Tu nam je lahko v veliko pomoč tudi lečeči veterinar, ki dobro pozna zdravstveno problematiko našega psa. Ta nam bo vsekakor predstavil razloge, zaradi katerih je bolje, da kuža ostane doma. Vsekakor svetujem posvet z njim.«

Naj gre pes z nami ali ne, prvi nasvet, ki ga svetuje pasji psiholog Tilen Mlakar, je, da kužku pri odhodu na počitnice pomagamo tako, da naše priprave niso stresne. Bolj, kot bo čutil naš stres, bolj bo negotov in težje bo vse skupaj prenašal.