Entlebuški planšarski pes

Če med švicarskimi pasmami psov najprej pomislite na velikega švicarskega planšarskega psa in bernskega planšarskega psa, ki sta pri nas najpogosteje zastopana, boste v Sloveniji veliko redkeje naleteli na appenzelskega in entlebuškega planšarja.

Ta je v omenjeni četverici, ki si je po videzu in obarvanosti precej podobna, najmanjši; toda povsem napačno je sklepati, da je ta pasma le pomanjšana različica velikega švicarskega planšarskega psa. Psa si namreč po značaju sploh nista podobna.

»Entlebuški planšarji so v primerjavi z velikimi švicarskimi planšarskimi psi veliko bolj živahni, aktivni in energični, prav tako pa tudi bolj agilni in zato primerni za vse pasje športe. So zelo zvesti in pozorni na svoje lastnike, obožujejo delo in šolanje. Če iščete aktivnega psa, je življenje z njimi super. So pa (večinoma) zelo nezaupljivi do tujcev in kot dobri čuvaji nanje vedno opozorijo z laježem. Podobno nezaupljivi, mogoče še bolj, so appenzelerji, medtem ko so bernski planšarji in veliki švicarski planšarski psi veliko bolj prijazni in zaupljivi do tujcev. Vseeno pa naj poudarim, da ima vsak pes edinstven značaj, ki je v veliki meri odvisen od (primarne in sekundarne) socializacije,« pravi Urša Stare iz psarne de Amica Mea, ki je v naši državi ena redkih, kjer se ukvarjajo z vzrejo omenjene pasme. Po besedah sogovornice je bilo v Sloveniji doslej vsega skupaj zgolj osem legel rodovniških enlebuških planšarjev, od tega štiri v njihovi psarni.

»Entlebuški planšar ima precej energije, zato so redni sprehodi v kombinaciji z drugimi aktivnostmi – na primer plavanjem, prinašanjem žoge/frizbijem ali agilityjem – kar nujni.«

Malo zdravstvenih težav in dolgo življenje

»Z vzrejo smo se začeli ukvarjati pred šestimi leti, ko smo dobili prvo psičko, prej pa o tem nismo razmišljali, saj smo imeli pse bolj zaradi veselja in ker smo pač pasjeljubci,« poudarja Urša Stare, ki je svojo prvo entlebuško planšarko dobila pri vzrediteljici Katji Rožman – in to je bilo takrat čisto prvo leglo entlebuških planšarjev v Sloveniji. »Zaradi te psičke sem se v pasmo naravnost zaljubila in še danes lahko rečem, da je moja prva entlebušerka moj najljubši pes, čeprav jih imamo trenutno kar pet,« priznava sogovornica. »Že od nekdaj so mi bile všeč švicarske pasme, entlebuški planšarski pes pa mi je tako zelo pri srcu, saj ima karakteristike, ki sem jih iskala: malo zdravstvenih težav, dolgo življenjsko dobo, pripravljenost za delo. To je aktiven pes z veliko energije, zvest in navezan na svojo družino. Zato odločitev ni bila težka. Zagotovo najbolj všeč pa mi je značaj in pa odnos, ki ga imajo ti psi do svojega lastnika, saj so nanj res neverjetno navezani in zvesti. To so majhni psi z velikim karakterjem. In prav vsi obožujejo žogo,« razloži Urša Stare.

Primerni tudi za začetnike

Pasmo priporoča tudi začetnikom, seveda ob obiskovanju dobre pasje šole, kjer se bodo s psom naučili pravilno delati. »Izkušeni lastniki s to pasmo ne bi smeli imeti težav. Bolj je pomembno, da so lastniki aktivni, da se s psom ukvarjajo in ga zaposlijo ter sodelujejo pri aktivnostih. Entlebuški planšar ima precej energije, zato so redni sprehodi v kombinaciji z drugimi aktivnostmi – na primer plavanjem, prinašanjem žoge/frisbeejem ali agilityjem – kar nujni,« izpostavlja. In čemu je treba pri socializaciji in vzgoji te pasme nameniti največ poudarka? »Predvsem naj ima lastnik psa čim več s sabo, da je ta v družbi ljudi in drugih psov, in naj skupaj počneta čim več aktivnosti. Vzgoja in šolanje pa sta precej enostavna, saj ti psi radi delajo in jih je s pomočjo hrane in pozneje igrače kot nagrade zelo enostavno motivirati za delo,« meni Staretova.

»So pa (večinoma) zelo nezaupljivi do tujcev in kot dobri čuvaji nanje vedno opozorijo z laježem.«

V Evropi še precej nepoznani

Pasma je primerna za vse kinološke športe, saj so hitri, agilni, močni, hitro učljivi, z željo po delu. »Bolj kot čas je pomembna kakovost gibanja in aktivnosti – s pomočjo teka, frizbija ali plavanja, s čimer lahko psa utrudiš veliko hitreje kot na sprehodu, saj ti psi lahko hodijo tudi več ur,« izpostavlja. Sicer pa je pasma do otrok in družinskih članov prijazna, pozorna in zaščitniška. Do tujcev so v večini nezaupljivi, ni pa to pravilo. Z ostalimi živalmi sobivajo brez težav, še posebej, če z njimi odraščajo. Ker je pasma razmeroma zdrava – najpogostejše bolezni so kolčna in komolčna displazija ter retinalna atrfoija mrežnice, vendar se jim je mogoče izogniti ob testiranju in parjenju zdravih psov – je njihova povprečna življenjska doba nad 10– 4 let. Tudi nega entlebuškega planšarja je nezahtevna, saj zadostuje že občasno krtačenje.

»Vzgoja in šolanje sta precej enostavna, saj ti psi radi delajo in jih je s pomočjo hrane in pozneje igrače kot nagrade zelo enostavno motivirati za delo.«

Sicer pa je pasma, za katero so uradni standard priznali leta 1927 – samec meri med 44 in 50 centimetri, samica med 42 in 48 centimetri, tehtata pa med 25 in 30 kilogrami – v Evropi še vedno dokaj nepoznana. Zanimanje za te pse se povečuje, vendar je v primerjavi z bernskim planšarjem ali velikim švicarjem še vedno majhno.

Katja Željan

V Pensilvaniji po novem v zapor, kdor pusti psa na mrazu

Konec decembra so v ameriški Pensilvaniji sprejeli nov zakon, po katerem psa ni dovoljeno pustiti zunaj več kot pol ure, če je temperatura 0ºC ali manj.

Hkrati velja tudi, da psa ni dovoljeno puščati zunaj, če se temperatura dvigne nad 32ºC.

Zakon so sprejeli z mislijo na Libra – psa, ki je trpel v groznih razmerah, k sreči pa so ga rešili in mu topel dom našli prostovoljci. Po njem se zakon imenuje ‘Librov zakon’.

Vsakdo, ki v tej državi krši Librov zakon, mu grozi tudi do eno leto zapora. ”Z zakonom mučenje živali zagotovo ne bo povsem izginilo, toda pomembno je, da mučitelji pridejo pred roko pravice,” je dejala Jennifer Nields iz Lancaster County Animal Coalition.

Povezana od začetka, tudi z datumom rojstva

Ko je Ivette Ivens zagledala francoskega buldoga, ki je rojen na enak dan kot njen sinček, je to razumela kot znamenje. Očitno je res bilo, saj sta deček Dilan in mladiček Farley nerazdružljiva.

Dilan in Farley se skupaj kopata, jesta, spita. Ko deček joka, mu Farley liže vrat, dokler se ne prične smejati. Fantkova mama je prepričana, da se Dilan ne zaveda, da je Farely kakorkoli drugačen od njega, da gre za dve različni vrsti – zanj je njegov najboljši prijatelj.

Najboljši pasji sopotniki za tiste, ki bodo prvič imeli psa

Prvič postati pasji skrbnik je nekaj najbolj navdušujočega, hkrati pa tudi malce napornega. Kako izbrati pravega psa zame, za moj življenjski stil?

Najprej razmislimo, kakšen je naš življenjski stil – iščemo pasjo družbo, ki bo rada z nami poležavala na kavču, ali iščemo sopotnika pri zelo aktivnem načinu življenja?

Če smo se odločili za pasemskega mladička in ne za posvojitev iz zavetišča, potem je treba razmisliti o izbiri pasme. Na svetu jih je ogromno, pa še vedno nove nastajajo. Vse potrebujejo svojega človeka in njegovo ljubezen, je pa res, da so nekatere pasme psov bolj zahtevne od drugih. Veliko pa je seveda odvisno od posameznega psa, toda dejstvo je, da vse pasme niso primerne za tiste, ki bodo prvič postali pasji skrbniki.

Nekaj pasem, ki so primerne za prve pasje skrbnike:

Bokser

Če iščete srednje velikega psa z veliko energije, je igrivi bokser prava izbira. Je zvest pes, ki splete trdno vez s svojo družino. Zahteva precej aktiven življenjski slog, glede nege pa ni zahtevna pasma.

Yorkshirski terier

Idealen ‘začetni’ pes za vse, ki želite psa, ki se ga da ‘pospraviti’ v naročje. Yorkieji obožujejo sprehode, tekanje in igro. Čeprav so majhni, imajo lahko precej veliko energije. Znajo biti trmasti, sicer pa za to pasmo pravijo, da imajo predstavniki levje srce. Pripravljeni pa bodite na precej zahtevno nego ter pogosto krtačenje.

Kodrasti bišon

Odličen pasji sopotnik, pripravljen na učenje in prilagodljiv na različne življenjske stile. Je živahen, zahteva veliko pozornosti in ne laja veliko. Najbolj srečen je v krogu svoje družine, saj težko prenaša samoto. Nega je zahtevna, a redni obiski pasjega salona to hitro rešijo.

Labradorec

Eden najbolj priljubljenih srednje velikih psov se pogosto znajde kot prvi pes v družini. Zvestoba je njegova prva ‘kvaliteta’, splete tesno vez s svojo družino. Je aktiven, igriv in pameten, potrebuje pa družino, ki bo zadostila njegovim precejšnjim potrebam po aktivnosti in mentalni stimulaciji. Nega ni zahtevna.

Kontinentalni pritlikavi španjel (metuljček)

Metuljček je majhen in zdi se ranljiv, a je precej aktiven in neustrašen. Dobro se počuti v naročju, toda pred tem potrebuje pravšnjo mero aktivnosti. Velja za veselo, prijazno in prilagodljivo pasmo.

Pomeranec

 

Pameten in aktiven pes s puhastim kožuščkom, ki pa sploh ni tako zelo zahteven za negovanje, kot se zdi na prvi pogled. Potrebuje redne sprehode in obožuje igro. Brez pravilne vzgoje pride na plano njegova trma. Na pozitivno in konsistentno šolanje se dobro odzovejo, veljajo za izjemno inteligentno pasmo. Pomeranec najlažje splete vez z eno samo osebo, toda delujejo tudi v večji družini.

Pudelj (pritlikavi koder)

Pudelj velja za eno najbolj inteligentnih pasem. Je prilagodljiv in navezan na družino, s katero mora živeti skupaj v stanovanju. Je zelo učljiv in ob stabilnem vodniku lahko postane najboljši pasji sopotnik. Potrebuje veliko pozornosti in vsaj en daljši sprehod na dan. Njegova nega spada med bolj zahtevne.

Kavalir kralja Karla

Ljubeč, nežen, eleganten, pozoren in razmeroma tih pes s pogledom mladička velja za izjemno pogumnega. Je družaben, igriv in prilagodljiv, pa tudi občutljiv. Včasih pasmo primerjajo z mačkami, saj s posedanjem in nekaterimi drugimi obnašanji spominjajo na njih. Njegova dlaka precej odpada in nasploh potrebujejo kar nekaj nege.

Zlati prinašalec

Če bi med vsemi pasmami morali izbrati najbolj družinskega psa, bi to najverjetneje postal zlati prinašalec. Je vesel, družaben, zvest, pozoren, pameten, prilagodljiv in aktiven. Pa tudi dober čuvaj, ki vedno opozori, ko je nekdo pred vrati. Med osnovno nego spadata dnevno krtačenje in redno umivanje.

Zakaj pes ni primerno darilo?

Veliko otrok sanja o trenutku, ko iz velike rdeče škatle s pentljo skoči majhen in puhast pasji mladiček.

Starši, dedki, babice, tete in strici pa – takšni kot s(m)o, bi otroku izpolnili sleherno željo. Toda pes ni igrača in ni darilo. Je živo bitje in velika odgovornost, ki bo z nami več kot deset let.

Zato mora biti odločitev, kdaj je pravi čas za novega družinskega člana, premišljena in ne stvar navdiha ob premišljevanju o božičnih darilih.

Četudi je družina odločena, da bodo medse sprejeli novega kosmatinčka, praznični čas ni pravi za tovrstne spremembe. V prvi vrsti mladiček potrebuje miren prehod v novi dom, praznični čas pa je mrzličen, poln obiskovanj in dogajanja, ob katerem bo po začetnem navdušenju za kužka zmanjkalo časa.

Prvi meseci novega leta bodo za to odločitev veliko bolj primerni.

Pozor, pes v postelji

Pes v postelji, da ali ne? Mnenja so različna, vsak posameznik pa zase najbolje ve, ali mu to odgovarja ali ne. Tisti, ki psov nimajo, so običajno najbolj glasni nasprotniki tega, ampak teh se tema tiče še najmanj, kajne? So pa vpliv tega, da gre pes z nami v posteljo, pod drobnogled vzeli tudi strokovnjaki.

Študijo so izvedli v Arizoni, v njej pa je sodelovalo 150 udeležencev. Rezultat je pokazal, da imajo hišni ljubljenci zelo pozitiven učinek na ljudi, ki spijo v postelji sami, se pravi, brez partnerja. Takšni ljudje imajo boljši spanec, če je z njimi hišni ljubljenec. V raziskavi so skušali odgovoriti še na vprašanje, zakaj imajo ljudje sploh potrebo, da bi z njimi spal tudi pes. Znanstveniki so našli odgovor v tem, da so hišni ljubljenci pravi družinski člani in zato želijo, da bi v čim večji meri sodelovali v družinskem življenju.

Približno 10 odstotkov udeležencev raziskave pa je dejalo, da jim hišni ljubljenec moti spanje. Tudi veterinarji imajo določene pomisleke o psih v postelji skupaj s človekom. Lahko namreč prenašajo določene bolezni oz. zajedalce, težava lahko nastane tudi zaradi alergije na dlako … Pomislekov je lahko več, dejstvo pa je, da vse več psov deli s svojimi ljudmi tudi posteljo. In če se zaradi tega eni in drugi bolje počutijo, je vsa debata odveč, kajne?

Čokolada, za psa lahko tudi usodna

Naj bo kuža še tak ljubitelj sladkega, čokolada naj nikoli ne sodi med njegove priboljške.

Krivec za to, da čokolada nikakor ne sodi med pasje priboljške, je teobromin – snov, podobna kofeinu, ki vpliva predvsem na delovanje srca, osrednjega živčevja in ledvic. Ta snov je za pse strupena.

Simptomi zastrupitve

Simptomi zastrupitve s teobrominom običajno nastopijo v 4 do 24 urah od zaužitja čokolade in so odvisni od vsebnosti teobromina ter velikosti/teže psa. Običajni simptomi so bruhanje, driska, nemirnost, sopenje, tresavica, pospešeno bitje srca in živčni napadi. Stopnja zastrupitve je odvisna od vrste ter količine čokolade – v mlečni čokoladi je alkaloida teobromina manj, medtem ko je temna čokolada z njim zelo bogata in je zato za pse najnevarnejša.

Pozorno opazovanje in ukrepanje

Če vemo, da je naš pes zaužil čokolado, je ukrepanje potrebno. Tudi če gre za večjega psa in manjšo količino mlečne čokolade, je treba psa vsaj pozorno opazovati in ga ob naštetih simptomih ali slabem počutju odpeljati k veterinarju. Stimulanti v čokoladi ostanejo v telesu dlje časa, tako da lahko v hujših primerih simptomi trajajo do 72 ur. ”Protistrupa” za teobromin ni; zdravljenje po navadi vključuje pospeševanje bruhanja, izpiranje želodca, dajanje aktivnega oglja, ob različnih simptomih še drugo podporno terapijo, na primer infuzijo zaradi dehidracije ali zdravila za uravnavanje srčnega utripa in obvladovanje živčnih napadov.

Bernski planšarski pes

O bernskem planšarskem psu skozi oči dolgoletne predsednice Slovenskega kluba za bernske planšarske pse in velike poznavalke – Mojce Sajovic.

Zakaj bernski planšarski pes?

Vedno se vračam na trditev dr. Bernda Guenterja, da je berni poseben pes za posebne ljudi. Ima medvedjo postavo, v kateri se skriva nežna pasja duša. In je konkreten pes z vsemi pasjimi lastnostmi: kot vse druge ga je potrebno vzgojiti, zaposliti, se z njim ukvarjati, pri tem pa upoštevati njegova čustvena stanja. To je spolzek teren, za nekatere prezahteven, in ne dobijo, kar od psa pričakujejo, nesrečen je pa tudi pes. Z dobro vzgojenim in socializiranim psom, ki smo ga kupili pri vestnem in izobraženem vzreditelju, pa je življenje čisto veselje.

Odlike in slabosti pasme?

Njegova velikost in malce zahtevnejša nega dlake spadata med slabosti, prav tako tudi lastnost, da (z znanstvenimi testi dokazano) slabo prenaša samoto. Ker je to delavna pasma, je bernski planšarski pes izredno učljiv, seveda v mejah njegovih fizičnih zmožnosti, sočuten, veseli se sodelovanja s svojim človekom. S pravilno vzgojo, socializacijo in habituacijo je idealen življenjski sopotnik, če hkrati izberemo mladička iz vzreje, kjer poznajo svoje naloge.


Pri vzgoji in šolanju ta pes ne prenese grobosti. Vse, kar z njim počnemo, bo naredil z veseljem, če ga bomo primerno motivirali in spregledali njegove napake. Velika pasma precej pozno odraste – pri dveh letih in pol – zato je ves ta čas namenjen vzgoji. Mala šola je zelo priporočljiva!


Značaj?

Pri berncih je značaj njegova največja odlika. Zna brati svojega človeka in če so izpolnjeni vsi pogoji, res lahko z njim delimo svoj vsakdan in mu zaupamo. Njegova pripravljenost za delo in velika potreba po družabnosti ga uvrščata v sam vrh seznama priljubljenih psov. Do otrok je zaščitniški, čuvanja se sčasoma priuči, vendar to ni njegova prvobitna naloga. Samičke so boljše čuvajke od samcev. Že od malega ga vzgajamo, da ni vsiljiv do ljudi, drugih psov, otrok, …. kar je zaradi njegove velikosti lahko včasih moteče. Samci včasih merijo moči med sabo, zato je morda priporočljiva kastracija. Nikakor ne priporočam prezgodnje kastracije, ki prinese več škode kot koristi.

Kakšne potrebe ima?

Poleg družbe svojih ljudi nima velikih potreb. Zadovoljen je z enim dolgim sprehodom in enim krajšim. Poleti je nujno potrebno vstati malo prej in sprehod opraviti v jutranjem hladu, pozimi bo berni z veseljem polenaril skupaj z vami. Rad seveda nekaj počne, karkoli, kar bo zaposlilo oba, psa in človeka. Na sprehodih bo prijeten sopotnik. Z veseljem bo vlekel voziček: s posnemanjem starejših bo to veščino zelo hitro osvojil.

Njegovo bivalno okolje?

Njegovo bivalno okolje je naše bivalno okolje. Pri nas smo že pred dobrima dvema desetletjema »odkrili« pasja vratca, skozi katera se sprehajajo v hišo in iz nje vsi naši psi, pa tudi mački. To omogoča svobodno izbiro bivalnega okolja: notranjost hiše ali ograjen vrt. Poleti je izbrana prva možnost, pozimi pa obvezno druga.

Za kakšne ljudi je primeren?

Nakup bernskega planšarskega psa svetujem le uravnoteženim, umirjenim ljudem, ki imajo dovolj prostega časa, morda mlajšim fizično aktivnim upokojencem. Mlade družine imajo običajno veliko časovnih obremenitev, zato je pametno, da imajo lastniki v rezervi dodatno pasje varstvo pri babici in dedku. Psi so na splošno bolj zadovoljni v krdelu, za bernske planšarske pse to še posebej velja. Posebne okoliščine, ko pride v družino dojenček, ali dobimo psa, ko so otroci manjši od sedmih let, je potrebno temeljito pretehtati. Berni je odličen tovariš v igri, zaupnik, motivator, vendar se za psa odloči vedno odrasla odgovorna oseba in za psa tudi v celoti skrbi.


Pasji športi so za bernca razmeroma velik zalogaj: vse je odvisno od njegove konstitucije. Lažji in tisti nežnejše konstitucije bodo morda uspešni pri agilityju, celo pri reševalcih, vendar je dolgoročno gledano bolje, da se odločimo za manj težavne športne discipline. Če smo naklonjeni tekmovanju, potem morda pride v poštev rally obedience (RO). To je športna disciplina, kjer vodniki in psi na progi, ki jo vnaprej pripravi sodnik, opravljajo predpisane, med seboj povezane naloge. Bernci pa so se odlično izkazali kot terapevtski psi. Navsezadnje je bil prvi šolani terapevtski pes pri nas bernski planšarski pes; tudi zdaj jih deluje več v različnih društvih za terapijo s pomočjo živali.


Negovanje kožuha?

Dolga dlaka zahteva več pozornosti kot kratka, se pa kožuh tudi razlikuje in ni pri vseh psih enako gost. Načeloma mora biti dlaka skladno s standardom svilnata in rahlo valovita. Steriliziranim psičkam in kastriranim samcem se kakovost dlake sčasoma spremeni. Tedensko česanje je obveza, ki je ne smemo zanemariti. Obisk pasjega frizerja ne bo odveč, da psa temeljito skopa in razčeše. Kožuh je v zimskih mesec pravi okras bernskih planšarskih psov, poleti pa je živeti, hoditi, plavati, … v njem prava muka, zato nekateri lastniki pse ostrižemo. Pes vročino veliko lažje prenaša, hitreje se osuši, veterinarji pa nimajo nič proti, saj so pastirske pse včasih pastirji strigli hkrati z ovcami, da so jih lažje negovali. Seveda taka praksa za razstavne pse žal ne pride v poštev. Moja psička striženje spomladi komaj čaka, ker ima resnično nenavadno bujen kožuh.

Prehrana?

Kakovostna hrana je že pri mladičku zelo pomembna, saj so njegove potrebe velike. Res je, da psa ne smemo preveč porediti, vendar ga je treba v času hitre rasti oskrbeti z vsemi hranilnimi snovmi, ki jih tako velik organizem potrebuje. Tega se nekateri lastniki niti veterinarji ne zavedajo dovolj in zato videvamo pse prenežne konstitucije, presuhe in take, ki ne bodo nikdar razvili dovolj mišične mase. Briketirana hrana je pri mnogih lastnikih bernijev že dlje časa v nemilosti, tudi zaradi povečane nevarnosti za zasuk želodca. Hranjenje s surovo hrano se odlično obnese tudi pri bernskih planšarskih psih. Ker je uravnoteženo sestavljena lahko dostopna v trgovinah, potrebujemo le dovolj velik zmrzovalnik.


Kožuh je v zimskih mesec pravi okras bernskih planšarskih psov, poleti pa je živeti, hoditi, plavati, … v njem prava muka, zato nekateri lastniki pse ostrižemo.


Dedne hibe in bolezni?

Nižanje vzrejnih standardov pred slabim desetletjem je naredilo precej škode in meja med bernskimi planšarskimi psi z rodovnikom in med tistimi brez njih je precej zabrisana. Rentgensko slikanje kolkov in komolcev ter ramenskih sklepov je za pridobitev vzrejnega dovoljenja obvezno, vendar so dovoljene paritve s komolčno displazijo, kar je škoda. Z ramenskimi sklepi bernci doslej niso imeli težav in je obvezno rtg slikanje zgolj »kozmetika«. Bolj zaskrbljujoče so klopne bolezni, za katere so bernci precej občutljivi. Sklepam, da je vzrok v oslabljenem imunskem odzivu organizma. Stres je eden od dejavnikov, ki vpliva na to. Po drugi strani pa prezgodnja sterilizacija oz. kastracija prav tako povzročata razvojne bolezni. Na koncu je potrebno omeniti, da veliko bolezenskih težav, ki jih lastnik slabo prepoznava, povzroči uporaba zatezne ovratnice. Priporočam uporabo kakovostne oprsnice.

avtor: Tone Hočevar, fotografije: Katja Vogrinec

5 nasvetov za boljšo motivacijo psa

Vsi lastniki psov si želimo, da bi nas pes poslušal, se na naš klic takoj in z navdušenjem odzval ter da ne bi bil moteč za okolico. Želimo si, da bi pes z veseljem sodeloval z nami ter da bi nam sledil na vsakem koraku.

Vse to je dokaj lahko doseči, če je le pes motiviran za sodelovanje. Ampak, kako motivirati psa, da bo, ne glede na okolje ali moteči dejavnik, vedno ohranil pozornost na nas ter da se bo brez pomisleka odzval na klic? Da bi bil naš pes motiviran za sodelovanje, ni dovolj, da s seboj vzamemo polne žepe priboljškov.

5 točk za boljšo motivacijo

  1. Vez med vodnikom in psom

Pomemben del motivacije je dober odnos med psom in vodnikom. Boljša kot bo vez med nami in psom, bolj bo pes motiviran za sodelovanje z nami. Odnos začnemo graditi takoj, ko pes pride domov. Začnemo z igro, sprehodi, učenjem različnih vaj, psu postavimo določena pravila ter omejitve, ki se jih dosledno držimo. Več ko se bomo s psom ukvarjali, boljša bo vez med nami in tako posledično tudi motivacija za sodelovanje.

2. Kakovosten trening

Za pridobivanje oz. ohranjanje motivacije je pomemben tudi kakovosten trening. Učne seanse morajo biti na začetku kratke, dolge le par minut, oz. dolžino treninga prilagodimo posameznemu psu. Z vajo zaključimo, ko je pes najbolj motiviran za delo. Ključ do uspeha in motiviranega psa je tudi, da si ne postavimo previsokih meril za nagrajevanje. Pes bo namreč ostal motiviran, če bo pri treningu uspešen. Postaviti mu moramo le tako zahtevno nalogo, da bo hitro prišel do rešitve.

3. Prilagajanje situaciji

Težavnost vaj prilagodimo glede na predznanje in motiviranost psa. Psa začnemo vaje učiti doma, v mirnem in poznanem okolju brez motečih dejavnikov. Ko pes enkrat vajo v tem okolju obvlada, začnemo s treningom v drugih okoljih, vendar moramo biti pozorni na to, da ne pretiravamo. Okolja, kot so mestna središča, prometne ulice … za psa predstavljajo veliko motnjo. Pes se v takem okolju težko osredotoči. Zato je pomembno, da postopoma dodajamo vedno več motečih dejavnikov.

4. Izbira nagrade

Če si pes zelo želi nagrade, pomeni, da je zelo motiviran. Zato je za dobro motivacijo psa bistvena tudi izbira ustrezne nagrade. Najpogostejša oblika nagrade je hrana oz. igrača. Opazujte svojega psa, katera oblika nagrade mu pomeni največ, in to nagrado uporabljajte, ko odpeljete psa v novo okolje.

Avtor: Nuša Pečnik

Razumeti psa pomeni razumeti sebe

Od psov se lahko marsičesa naučimo tudi o sebi oz. o ljudeh, saj smo nenazadnje le del živih bitij na našem planetu, ravnanja in ‘razmišljanja’ še zlasti visoko razvitih sesalcev pa so zelo podobna našim, človeškim.

Pes je bitje, ki vedno kaže svoje pravo razpoloženje, hlinjenje in pretvarjanje v človeškem smislu mu je tuje. Ne mara ljudi, ki oddajajo negativno energijo in jim to tudi pokaže. Po drugi strani pa z ljubeznivostjo in naklonjenostjo sporoča tudi, da so mu všeč ljudje, ki oddajajo pozitivna čustva. Izogiba se ljudem z nervoznimi kretnjami, prav tako ne prenese oz. ne zna razumeti nedoslednosti in nepredvidljivosti. Vse, česar ne marajo psi, ponavadi tudi nam ljudem ni všeč, le da se tega ne zavedamo, ampak ponavadi le čutimo – eni bolj, drugi manj.

Pes je mojster sporazumevanja s pomočjo energije, saj jo zelo tankočutno zaznava in se nanjo odziva, ljudem pa je postal takšen način sporazumevanja bolj ali manj tuj in se ga premalo zavedamo ali pa se ga sploh ne. Pes lahko torej s pomočjo energije, ki jo oddajamo ljudje, zaznava naše razpoloženje in se temu primerno odziva.

(Jože Vidic v knjigi Pes, nov družinski član)