Vpliv psa na razvoj otroka

Pasja družba ima številne učinke na razvoj otroka. S tem se dnevno srečuje Valentina Horvat Kokalj iz Zavoda PET, ki s svojim psom Fjordom deluje predvsem v bolnišnicah, vrtcih in šolah.

Kot pravi, so kosmatinci v bolnišnicah otrokom tolažniki, ki jih razvedrijo in jim pomagajo pregnati skrbi. V vrtcih in šolah pa so pomembni motivatorji, ki otroke spodbujajo k raziskovanju, učenju in razvijanju domišljije. »Otroci tako že od malega razvijajo spoštljiv in odgovoren odnos do živali in narave na splošno, učijo se primernega stika in ravnanja s psom, nekaterim otrokom naši umirjeni psi celo pomagajo premagati strah ali predsodke do psa. Tako že najmlajšim pomagamo razvijati empatijo in sočutje do vseh živih bitij,« pravi sogovornica.

Pri svojem delu opazi tudi, da so otroci v družbi psa mnogo bolj umirjeni in sproščeni, prek druženja s psom pa se učijo ne le lepega vedenja in spoštovanja do psov, ampak bolj spoštljivo vedenje izkazujejo tudi do učiteljev in vrstnikov. »Kadar pride v šolo pes, na hodnikih ne doživite divjanja in kričanja. Še opozorijo koga izmed vrstnikov, celo učitelja, da je preglasen. Tudi študije so pokazale, da se na šolah, v katerih je redno prisoten pes, na splošno zmanjša agresivno vedenje,« ponazori Valentina Horvat Kokalj.

Celoten članek o tem, kako družba psa vpliva na razvoj otroka, si lahko preberete v aktualni številki revije Moj pes.

Pes na javnem prostoru sodi na povodec

Po določilih Zakona o javnem redu in miru moramo imeti psa  (ne glede na velikost in pasmo) na vseh javnih krajih na povodcu.

Javni kraj je vsak prostor, ki je brezpogojno ali pod določenimi pogoji dostopen vsakomur. Opisano zakonsko določilo krši veliko ljudi, to lahko opazi vsakdo skoraj na vsakem sprehodu.

Malo je takšnih, ki bi imeli vedno in povsod, brez izjeme, psa na javnih krajih na povodcu. Skrbniki psov spuščene pse srečujemo na zelenicah, sprehajališčih, pločnikih, v parkih in še marsikje. Ko se iz urbanega okolja preselimo v malce bolj ruralno, je problem še večji. Nekateri so mnenja, da njihov pes pač nikogar ne ogroža. Dokler ne pride do kakšnega incidenta in teh niti ni tako malo … Srečanje s prosto spuščenimi psi, ki se brez nadzora potikajo naokoli je neprijetno tako za pasje lastnike, kot za tiste, ki se sprehajajo brez pasje družbe.

Za izvajanje omenjenega zakona bi morala skrbeti policija oz. mestni redarji, toda globe v teh primerih so zelo zelo redko izdane, pa čeprav je moč spuščene pse videti skoraj na vsakem koraku.

Kako navaditi psa na prihod dojenčka?

Če je pes v našem življenju prisoten že pred rojstvom dojenčka, ga začnem pravočasno navajati na prihod novega družinskega člana in na spremembe, ki bodo zato nastopile tudi v pasjem življenju.
  • Če smo se s psom navajeni veliko ukvarjati je pametno, da mu že pred prihodom otroka naklonimo nekoliko manj pozornosti, da kasneje ob pomanjkanju časa tega ne bo premočno občutil.
  • Po prihodu dojenčka skrbimo, da se pes ne bo počutil izključenega iz dogajanj, kjer je prisoten tudi otrok. Novega družinskega člana naj pes povezuje z različnimi prijetnostmi: s priboljški, božanjem, sprehodi, igro…. Psu namenimo pozornost predvsem takrat, ko je zraven tudi otrok.
  • Pes naj ugotovi, da mora biti ob otroku miren. Zato ga začnimo v prostorih, kjer se bo zadrževal otrok, že pred rojstvom otroka navajati mirnega vedenja. Kasneje ga vpričo otroka tudi hvalimo le na miren način, tako, da se zaradi tega ne razburi.
  • Bolj verjetno je, da bodo nerodne otroške prijeme prenašali psi, ki so že od malega navajeni dotikanja po vsem telesu. Prav je, da začnemo na različne dotike čim prej sistematično navajati že mladiča tako, da mu bodo postali prijetni. To je nujno tudi, če pes ne bo živel v tesnem stiku z otroki, še toliko bolj pa, če so v družini že majhni otroci.
  • Če naraščaj šele pričakujemo, začnemo s privajanjem čim prej pred porodom. Psa naučimo, da mirno prenaša pregledovanje uhljev, trepljanje po glavi prijemanje za tace, prijeme in rahle potege za kožuh in rep. Kadar je ob dotikanju miren in sproščen, mu mirno prigovarjamo in ga hvalimo, lahko mu damo tudi kakšen priboljšek.
  • Psa lahko pred prihodom dojenčka privajamo tudi na to, da pestujemo otroka v naročju. Učinkovito si lahko pri tem pomagamo z lutko otroka v naravni velikosti. Ko pestujemo lutko, naj pes ne skače in se ne vzpenja. Ko obmiruje, njegovo radovednost potešimo tako, da mu dovolimo, da lutko mirno povoha in si jo oz blizu ogleda. Lizanja lutke ne dovolimo. Med tem ko mirno ovohava lutko, ga nagrajujemo s priboljški. Ne dovolimo nikakršne vsiljivosti – kakor hitro se pes preveč vznemiri, se z lutko mirno umaknemo ali pa zahtevamo, naj se umakne pes. Čez čas poskusimo znova.
  • Psa navajamo tudi na otroške zvoke, vonjave, gibanje. Morda lahko dojenčkov jok ali grlene glasove posnamemo pri prijateljih in jih predvajamo psu, lahko si tudi izposodimo obleke z vonjavami po dojenčku in po vsem, kar sodi zraven. Vsakič, ko je ob tem pes miren in sproščen, ga hvalimo in nagrajujemo.
  • Seznanimo ga tudi z drugimi zvoki, ki jih bo slišal, ko bo otrok že nekoliko starejši (kričanje, cviljenje, ropot igrač, …), navadimo ga na sunkovite premike, mahanje z rokami, metanje igračk (ki se jih pes ne sme dotakniti!), itd.
  • Ko kupimo voziček, vadimo sprehode s hojo ob praznem vozičku in ga s priboljški nagrajujemo, ko mirno hodi zraven.
  • Večkrat pojdimo v bližino vrtcev (kjer se otroci igrajo zunaj) ali otroških igrišč in tam nagrajujmo psa za mirnost v taki razdalji, kjer ga otroški živžav še ne vznemiri. Razdalja, kjer na otroke ne bo reagiral, bo počasi vse manjša, sčasoma se zanje sploh ne bo več zmenil.
  • Nekateri psi ne vedo, da se iz neprijetne situacije lahko sami umaknejo, ampak pričakujejo, da se bo umaknil tisti ali tisto, ki jim povzroča neprijetne občutke. Da bi to dosegli, zarenčijo ali šavsnejo, kar v pasjem jeziku pomeni “Pojdi stran”. Če pes kdaj zarenči v otroka, je popolnoma razumljivo, da starši otroka takoj umaknemo. Vedeti pa moramo, da je pes tako dosegel kar je hotel in bo zato verjetno podobne situacije tudi v prihodnje reševal z renčanjem. Pazimo, da psa, ki zarenči na otroka, ne kregamo ali kaznujemo, saj bi lahko slabo izkušnjo povezal s prisotnostjo otroka in bi ga zaradi tega lahko začela prisotnost otroka skrbeti. Poleg tega bi lahko v prihodnje renčanje tudi opustil in takoj šavsnil.

Karmen Zahariaš

Namesto tega psa raje naučimo, da se mu v okoliščinah, ko se mu zdi, da ga otrok ogroža, ni treba braniti, ampak da se lahko on sam umakne. Dokler mu to ne bo prešlo v navado, bomo seveda otroka odstranili že takoj, ko bomo pri psu opazili prva znamenja zaskrbljenosti. Pametno pa je, da ga še pred rojstvom dojenčka naučimo, kaj pomeni “Umakni se”. Sčasoma bo spoznal, da se lahko umakne tudi sam, ne da bi mu to naročili.

Pri mlajših otrocih moramo biti še posebej pozorni in vselej budno opazovati vse njihove stike s psi, zlasti skupno igranje.Nikoli ne smemo pozabiti, da je pes žival, da stvari razume drugače kot človek in ima drugačna družabna pravila. Zato je res najbolj važno, da majhnega otroka nikoli ne pustimo samega s psom, da njuno druženje vselej aktivno nadzorujemo in posredujemo takoj, ko je treba, še bolj pa, da znamo predvideti situacije, ki bi lahko privedle do konfliktov in se jim izogniti.

Zakaj psi ne marajo poštarjev?

Zdi se, da večina psov ni preveč vesela poštarja. Toda, ali je za tem res kakšna posebna “znanost” ali gre le za mit?

Glede na to, kaj pravijo veterinarji in strokovnjaki za pasje obnašanje, tudi za nepriljubljenost poštarjev pri naših kosmatincih obstaja razlaga.

Večinoma živali izražajo agresijo zaradi strahu ali bolečine. Če vemo, da psa nič ne boli, na poštarja torej laja, ker se ga boji. Gre za strah pred neznanim, okrepljen s tem, da poštar vstopa v teritorij psa. Ker imajo psi naravni nagon, da ščitijo svoj teritorij pred vsiljivci – posebej takšnimi, ki pridejo vsak dan ob isti uri, nekaj poropotajo ali pa celo vržejo v hišo skozi režo kup pošte, polne različnih neznanih vonjav, to početje in posledično to osebo zaznajo kot grožnjo. Ter se odzovejo z lajanjem. Ker se tak scenarij odvija dan za dnem, včasih psi začnejo lajati že v naprej, kot opozorilo, da bi poštarja odgnali.

In to še ni vse – tudi ko bodo psi zagledali poštarja na ulici med sprehodom, ga bodo nalajali. Prepoznali bodo njegov vonj in predvidevali, da predstavlja enako grožnjo, kot jo izkusijo doma.

In kako psa navadimo na to, da poštar ni grožnja? Strokovnjaki svetujejo, da ga, če se le da od malega, navadimo na poštarja tako kot na druge ljudi. Poštarju povemo, kako je kužku ime, da ga lahko pokliče in mu kaj prijaznega reče.

Nagrado si mora pes prislužiti

Nagrajevanje kar tako, brez razloga, pri psu nima nobenega pomena. Če lastnik popusti cviljenju, prosečim pogledom in izsiljevanju, to običajno ne prinaša nič dobrega.

V večini primerov nagrajevanje v neprimernem času, ravno tako kot kaznovanje ne prinese ničesar dobrega.

Hranjenje psa z mize, ko proseče gleda, vam ne bo prineslo ničesar dobrega. Ravno tako bikovka ali uhelj, ki ga pes dobi samo zato, da bo 5 minut tiho, nima nobenega smisla.

Nagrado, pa naj si bo to hrana, igrača ali pa naša pozornost, si mora pes prislužiti in ne izsiljevati iz nas. Igra s psom, ko je že 10 minut veselo skakal po vas in izsiljeval vašo pozornost, zgolj potrjuje njegovo vedenje. Zdaj ve, kaj mora storiti, da bo od vas dobil pozornost in igro.

Zato bodite tako pri kaznovanju kot pri nagrajevanju previdni. Vsega mora biti ravno prav in predvsem ob pravem trenutku.

Urška Krivec

4 pravila za prijateljski odnos med otrokom in psom

V veliko primerih lahko vidimo, kako sta otrok in pes postala nerazdružljiva prijatelja. A do takšnega odnosa je dolga pot in na tej poti so zelo pomembni starši, da ju spoznajo, učijo medsebojnega spoštovanja in nadzorujejo njune skupne trenutke.

Da ne bi prišlo do neprijetnih položajev so v nadaljevanju predstavljeni štirje zelo pomembni napotki.

Nadzor

Nadzorujte interakcijo med psi in otroki, saj je ta resnično ključnega pomena, vsaj dokler ni kristalno jasno, da sta otrok in pes varna skupaj. Ne gre samo za prisotnost, temveč tudi za natančno opazovanje, preprečevanje otroku, da neprimerno komunicira s psom, in opazovanje pasje govorice telesa, ki sporoča določeno raven nelagodja ob otrokovi prisotnosti in/ali interakciji. Nikoli ne puščajte psov in majhnih otrok brez nadzora. To pomeni, niti za trenutek, tudi če dojenček spi. Psa vzemite s seboj, če zapustite sobo, v kateri otrok spi ali gleda televizijo.

Usposabljanje

V idealnem primeru bi moral biti vsak pes dobro socializiran in vajen stika z otroki in dojenčki. Zato je zelo pomembno, da psa prepričate, da so otroci in dojenčki čudovita bitja. Pes, ki obožuje otroke, bo odpustil veliko neprimernih stvari, ki jim jih bodo nehote storili otroci, kljub vašim naporom pri nadzoru in upravljanju. Pes, ki otroke zgolj prenaša, tega ne bo toleriral.

Učite tudi otroke

Varne interakcije otrok in psov se začnejo z učenjem otrok. Začnite z zelo majhnimi otroki, kako spoštovati in ustrezno komunicirati s psom. Če je otrok še premajhen, da bi razumel, ga morate nadzirati in fizično preprečiti, da bi se neprimerno vedel do psa. Ko se majhni otroci spoznavajo s psom, jim primite rokice ter nežno in počasi božajte psa, da bo prijetno obema. Zelo pomembno je, da otroke naučite, da psi niso igrače. Tudi če vaš družinski pes tolerira, da ga otrok objema, otroku razložite, da naj tega ne prakticira pri drugih psih. Otroka vključite v vadbo z vašim psom, saj se bo otrok tako naučil sodelovanja, spoštovanja in predvsem, kako pravilno komunicirati z drugimi čutečimi bitji.

Pazite na govorico telesa

Vsakič, ko vaš pes pokaže kakršno koli znamenje, da mu ni všeč otrokova prisotnost, morate ločiti psa in otroka, da ju zaščitite. Seveda morate za to razumeti pasjo govorico telesa, da prepoznate, kdaj pes izraža nelagodje.

Vir: Whole Dog Journal

Kako nagraditi psa brez, da mu ponudite hrano?

Priboljški po uspešno opravljeni nalogi so lahka in učinkovita nagrada za psa. Toda nagrada v obliki hrane je le eden od načinov. V nadaljevanju je predstavljenih pet načinov, za nagrado, ko ne želite poseči po priboljških.

Igrajte se s svojim psom

Igranje s psom je lahko močno orodje za vzpostavljanje odnosa med ljubljenčkom in lastnikom. Kakšno igro boste izbrali, je samo vaša (in pasja) odločitev.

Uporabite “življenjske nagrade”

To so stvari, ki jih vaš pes najraje počne v vsakdanjem življenju, na primer, da okrepite sedenje svojega psa, preden mu omogočite dostop do katere koli stvari, v kateri resnično uživa – tek s svojimi prijatelji, plavanje v ribniku ali ležanje z vami na kavču. Tovrstno nagrado je preprosto vključiti v vsakdanje življenje in je lahko še posebej koristna za pse, ki potrebujejo pomoč pri samonadzoru.

Ponudite svojemu psu besede pohvale

Pohvale so morda najpogostejša vrsta nagrade. Nekateri psi jasno pokažejo interes za pohvale, med tem, ko je drugim malo mar, sploh če besedno pohvalo kombinirate na primer s priboljškom.

Dotaknite se ga, kjer mu je všeč

Dotik je lahko čudovita nagrada za nekatere pse. Preden uporabite božanje, “čohanje” ali masažo kot nagrado, najprej razmislite o dveh stvareh: Katere vrste dotika so všeč vašemu psu? In kdaj uživa, da se ga dotaknete? Bodite pozorni, kaj počne vaš pes, ko se ga dotaknete; če se odtuji ali ne sodeluje z vami, ta nagrada ni zanj. Če se angažira, stopi k vam in hoče več, potem mu je nagrada všeč.

Ustvarite prostor

Prostor lahko uporabite kot nagrado s povečanjem oddaljenosti ali z odstranjevanjem družbenega pritiska. V pravih razmerah je prostor lahko zelo močna nagrada. Psa lahko nagradite za primerno vedenje (na primer gledanje v oči) v primeru sprožilca tesnobe (na primer strašljivega človeka), ko ga z odmikom oddaljite od sprožilca tesnobe.

Vir: Whole Dog Journal

Otroka moramo naučiti osnovnih pravil v odnosu do psa

Največkrat, ko slišimo za zgodbo, kako je nek pes napadel otroka, se to zgodi v domačem okolju. Če si le to deli družina s psom in majhnim otrokom, je treba spoštovati določena pravila.
  • Otrok naj se psu vedno približuje tako, da ga bo ta registriral oziroma slišal. Lahko se namreč zgodi, da bo popadel zato, ker je otrok prišel nenadoma in ga je prestrašil.
  • Psa nikoli ne smemo božati »od zgoraj«. Tudi ko se želimo približati neznanemu psu, mu moramo vedno najprej proti smrčku počasi pomoliti hrbtno stran roke, da jo ovoha. Pobožamo pa ga po plečih ob strani ali po prsih. Nikoli ga ne trepljajmo po glavi.
  • Upoštevajmo čas za počitek in igro. Še zlasti pasji mladič ni kdove kako vzdržljiv. Ko se nečesa naveliča, rad popade tistega, ki ga vznemirja, medtem ko počiva. Ko ugotovi, da je s tem vedenjem učinkovit, mu preide v navado, kar je precej neprijetna oblika neželenega vedenja.
  • »Zadržan ugriz«: mlečni zobje so ostri, človekova koža mora biti za psa že od mladiča naprej »tabu cona«. Psička grizenja za roke ali katerikoli drugi del telesa lahko odvadimo tako, da vsakič, ko nas skuša ugrizniti, zakričimo.
    Enako postopamo, če hoče psiček med igro gristi naša oblačila ali obutev. Psa bomo tako naučili, da bo grizel »nežneje«.
  • Medtem ko pes jé, mu otrok zelo rad »pomaga«, ampak med prehranjevanjem ima tudi naš štirinožni prijatelj rad mir, zato naj ga nihče ne moti. Vznemirjanje med jedjo mu povzroča stres in zelo verjetno bo začel hrano braniti – precej neprijetna in nevarna navada.
  • Nikoli ne hranimo tujega psa, če je v bližini naš pes, in seveda tega tudi svojemu otroku ne smemo dovoliti.
  • Otrok naj psa do določene starosti ne vozi sam na sprehod. Pri tem je vseeno, če je otrok psihično dobro razvit. Največkrat se resda vse izteče dobro, lahko pa tudi pride do napada drugega psa in takrat potrebuje biti ob psu fizično močna oseba.
  • Ko pes počiva, je najbolje, da se z otrokom umaknemo. Na silo zbujen pes se rad vznemiri.
  • Otroku preprečimo, da bi psu jemal njegove igrače. Večina psov v takem primeru ne pozna šale.

 

Pomembno: Otrok in pes se nikoli ne smeta igrati brez nadzora. Če je treba, še zlasti, če pes v igri ne uživa in je zanj vse skupaj preveč divje, moramo igro takoj prekiniti.

 

 

 

 

 

Pes je najbolj učinkovit čuvaj v hiši, ne na verigi

Pomemben razlog, da so naši davni predniki udomačili psa, so bile njegove čuvajske lastnosti. Z laježem je namreč opozoril na približevanje nevarnih divjih živali, tujih ljudi …

… in če je bilo treba, je nepovabljene pregnal tudi z napadom. Še danes mnogi, ki imajo pse na verigah ali kletkah svoje početje razlagajo z dejstvom, da gre za psa čuvaja. A strokovnjaki, ki se ukvarjajo z varnostjo, odsvetujejo uporabo psov za čuvanje v ograjenih prostorih, pesjaku ali na verigi.

Takšen način čuvanja namreč ni učinkovit, saj namreč lahko nepridipravi s sodobnimi sredstvi psa začasno onemogočijo ali pa ga celo pokončajo.

Pes bo naše imetje najbolj učinkovito varoval, če ga bomo imeli v hiši oz. v prostoru. Ko namreč vlomilci in drugi nepridipravi izbirajo kraj svojega kriminalnega dejanja, se izognejo hišam oz. objektov, ki imajo psa v notranjosti. Ne glede na njegovo velikost ali pasmo, pes bo v vsakem primeru pričel lajati in opozarjati na nevarnost. Ponavadi že tedaj, ko se bodo vlomilci objektu šele približevali.

Pes v hiši je izvrstno preventivno sredstvo, je pa na tem mestu treba poudariti, da obstajajo tudi psi, ki sploh niso čuvaji in ki bi vlomilce prijazno pozdravili kot kakšnega starega prijatelja. Če je vaš namen imeti psa, ki bi tudi opravljal čuvajsko vlogo, je torej dobro o izbiri razmisliti že pred nakupom.

Zakaj pes laja in kako mu pomagati

Lajež je eno od naravnih in prirojenih pasjih vedenj. Nekoč je bila pri psih to zelo cenjena lastnost, saj so z laježem opozarjali na morebitne nevarnosti, med preganjanjem divjadi so lovcem sporočali, kje se nahajajo …

Danes je lajež marsikdaj problem. Čeprav so nekatere pasme bolj nagnjene k temu vedenju, je v večini primerov določen razlog, ki je psa v določenem trenutku spodbudil k lajanju.

  • Lajanje zaradi strahu

Pogost vzrok laježa je strah. Pes se lahko v določenih okoliščinah počuti neugodno, je prestrašen in želi nevarnost odgnati z lajanjem.

  • Varovanje teritorija

Psi ponavadi pričnejo lajati, ko v hišo vstopi neznana oseba ali ko zaslišijo hišni zvonec. To je bila nekoč zelo zaželena lastnost, danes pa je nasprotno.

  • Izsiljevanje pozornosti

Še zlasti bolj živahni psi želijo imeti našo pozornost in kaj hitro se naučijo, da jo lahko dobijo z laježem. S tem ko mu to vedenje prepovedujemo, pravzaprav njegovo vedenje potrjujemo, pes je dosegel svoje in je zadovoljen.

  • Ločitvena tesnoba

Če pes ne želi biti sam, lahko to začne sporočati z glasnim laježem ali celo s tuljenjem. To je lahko razvada, lahko pa posledica takoimenovane ločitvene tesnobe. Psi z oglašanjem sporočajo, da so osamljeni, se slabo počutijo in želijo imeti družbo.

Ko ugotovimo vzrok, se lahko lotimo odpravljanja neželenega vedenja:

Ignoriranje: naporna tehnika, ki zahteva vztrajnost in doslednost. Pes bo namreč vsak naš odziv na svoje lajanje razumel kot nagrado oz. potrjevanje svojega vedenja.

Odstranjevanje motiva: To metodo uporabljamo pri izredno teritorialnih psih. Vnemo po varovanju teritorija odpravimo tako, da mu onemogočimo pogled na mimoidoče.

Preusmerjanje pozornosti: Manjši psi se pogosto zaradi slabih izkušenj bojijo večjih psov, kar izražajo z lajanjem. Poskusimo z metodo preusmerjanja pozornosti. Ko bo naš kuža zagledal večjega psa, mu ponudimo okusen priboljšek. Na tak način bomo psa naučili, da srečanjem z večjim psom ne pomeni grožnje, ampak nekaj prijetnega.

 Odzivanje na ukaz ”Tiho!”: Če želimo psa odvaditi motečega lajanja, ga najprej naučimo, da bo lajal na ukaz. Ko bomo to dosegli, ga pričnemo učiti, da bo na povelje ”Tiho” prenehal z lajanjem. Morda se sliši malce čudno, a deluje.