Visok, otroški glas bolj pritegne pasjo pozornost

Raziskovalci na britanski York University so želeli ugotoviti, kakšen vpliv ima na psa uporaba visokega (otroškega) glasu. ”Vemo, da psi ne morejo govoriti, zato smo želeli ugotoviti, ali način, s katerim nagovarjamo psa, vpliva na njegovo razumevanje,” je dejal glavni vodja raziskave Alex Benjamin.

Dosedanje tovrstne raziskave so pokazale, da ima ”otroška” govorica vpliv pri mladičkih, medtem ko je ta na odraslega psa zanemarljiv. Toda Benjamin in ekipa, ki so testirali prav 69 odrasl1ih psov, so dokazali, da ni čisto tako. Psi so pri testih poslušali različne glasove ter vsebino. Najprej osebo, ki je uporabljala ”otroški” glas in besede, usmerjene k psu (”priden kuža”, ”a greva na sprehod”). Druga oseba je uporabljala ”odrasel” glas brez vsebine, ki bi se navezovala na psa (”včeraj sem bil v kinu”). Potem pa so vse to še premešali. Psi so poslušali še osebo z ”otroškim” glasom, a brez vsebine, ki bi se navezovala na psa in osebo z ”odraslim” glasom in k psu usmerjeno vsebino. Tako so ugotavljali, ali je ton glasu tisti, ki vzbudi pasjo pozornost, ali so to same besede.

Raziskovalci so opazovali stopnjo pozornosti, ki so jo psi namenili posameznim glasovom, psi pa so morali izbrati, s katerim ”glasom” bi se raje igrali in družili.

Rezultat? Psi bi se najraje družili z ”govorcem”, ki se pogovarja ”po otroško” in z vsebino, ki je namenjena psu. Torej, da na polno vzbudimo pasjo pozornost, moramo uporabiti obe stvari.

”Zdi se mi zelo zanimivo, da so naši psi sposobni uporabljati tako akustično kot vsebinsko informacijo, da ugotovijo, kateri govor je namenjen njim,” je dejal avtor raziskave, zaključil pa takole: ”Če uporabljate to vrsto govora, lahko to raziskavo jemljete kot dokaz, da niste nora pasja mama. Psi imajo očitno to radi!”

Izberimo psa pri odgovornem vzreditelju

S povečevanjem povpraševanja se je povečalo število vzrediteljev in trgovcev, ki marsikdaj oddajajo povsem ne-socializirane ter psihično in fizično bolne živali. Zato je zelo pomembno, da izberemo psa pri odgovornem vzreditelju, ki ne vzreja zgolj za denar.

Odsvetujemo nakup psička pri trgovcu ali prek pogosto zavajajočih oglasov na spletu, čeprav je cena ugodna, psa pa dobimo takoj. Pri takem nakupu je namreč veliko možnosti, da bomo v hišo dobili bolnega psa in da bomo v nekaj mesecih odšteli za veterinarja veliko več denarja, kot če bi ga kupili pri vrhunskem vzreditelju. Da o vzgojnih težavah sploh ne govorimo …

Še najmanj bomo tvegali, če si bomo psa omislili pri vzreditelju, ki vzreja pod okriljem kinološke zveze in v skladu z vzrejnimi predpisi. Seveda si tudi med njimi razlike, a z malo iznajdljivosti nam ne bo težko ugotoviti, ali imamo opraviti s človekom, ki vzreja predvsem za denar ali pa z ljubiteljem, ki mu je veliko do tega, da bo oddal zdravega mladiča.


Žal so tudi pri nas vzreditelji, ki imajo po dve legli na leto, v enem so mladiči z rodovnikom, v drugem pa brez njega.


Pojavljajo se tudi slovenski vzreditelji, ki ponujajo mladiče, denimo s srbskim rodovnikom. V vseh takih primerih si vsekakor lahko mislimo, da nekaj ni v redu: ne nasedajmo praznim izgovorom, zakaj mladiči nimajo rodovnika.

Odgovoren vzreditelj redno vodi dnevnik razvoja mladičev, redno spremlja njihovo telesno težo, mladičke razlikuje po zunanjosti in zelo natančno pozna tudi vedenjsko sliko vsakega posebej. Ne smemo pozabiti, da je vedenjska slika psa v veliki meri odvisna od vzreditelja. Mladički so namreč pri vzreditelju precejšen del (vsaj 5 tednov) obdobja socializacije. Obdobja, ko se oblikuje njegov značaj, njegova vedenjska slika. Tudi sobna čistoča je v veliki meri odvisna od vzreditelja.


Če mladiček v leglu ni imel možnosti, da bi fiziološke potrebe opravljal zunaj kotišča, bomo imeli zelo verjetno veliko težav pri navajanju na sobno čistočo.


Nekaj nasvetov o tem, kako prepoznati odgovornega vzreditelja:

  • Odgovoren vzreditelj nas ne bo odpravil pri vhodnih vratih.
  • Razkazal nam bo vse mladiče, kot tudi mater in očeta (če bo pri njem).
  • Seznanil nas bo s posebnostmi pasme.
  • Pokazal bo potrdilo, da si je leglo ogledal vzrejni referent pasemskega kluba.
  • Predal nam bo zdravstveno knjižico psa ali potni list in številko mikročipa.
  • Zagotovil nam bo, da je redno odpravljal notranje zajedavce in je mladiča cepil proti kužnim boleznim.
  • Dovolil nam bo, da si bomo po tretjem tednu starosti večkrat ogledali mladičke.
  • Odgovoril bo na vsa naša vprašanja.
  • Temeljito nas bo izprašal, ker mu ni vseeno, v kakšnih razmerah bo živel mladiček.

Jože Vidic, dr. med. vet

Prihod drugega psa v hišo

Statistike pravijo, da ima vsaj četrti lastnik v hiši več kot enega psa. Je pes res bolj zadovoljen, če ima v hiši pasjo družbo?

V večini primerov je pes, ki je krdelna žival zadovoljen, če dobi pasjo družbo. Pri tem je potrebno novega psa k hiši pripeljati ”počasi”. Če je le mogoče, pred prihodom novega psa domov oba odpeljemo na skupni sprehod – na povodcu. Tako bomo novinca navajali na svojega psa in ga seznanili z okoljem. Ne smemo se vmešavati, če bo naš ”stari” pes novemu pokazal, da je on šef, saj bi s tem lahko izzvali ljubosumje. Iz istega razloga se, ko se bo novi pes ”vselil” ne ukvarjajmo preveč z njim, od vsega začetka mu moramo dopovedovati, kakšne so omejitve in kakšen red imamo v hiši. Hkrati pa je treba z novim psom ustvariti dobro povezavo, to pa je mogoče le brez prisotnosti ”starega” psa.

Več psov ni manj dela

V zmoti je, kdor misli, da bo prihod drugega psa prinesel lastniku več časa zase. Resda se psa igrata med seboj in hitreje zamotita kot en sam, vendar sedaj se mora lastnik namesto z enim, ukvarjati z dvema in še z vsakim posebej. Sploh to velja, če sta psa različnih starosti, na različnih vzgojnih stopnjah, z različnimi nagnjenji.


Nekateri si drugega psa omislijo zato, ker imajo s prvim vedenjske težave in upajo, da bo drugi nekakšen ”psihoterapevt”. To bi znalo držati edinole v primeru, če je novi pes starejši, stabilen in z vzornim vedenjem. Pa še to ni nobeno pravilo, zato to ni pravi razlog za še eno pasjo družbo.


Dva psa sta tudi podvojene finančne obveznosti, na kar je treba pomisliti pred odločitvijo.

Kako bo novega psa sprejel naš stari?

In seveda – vprašajmo se, kako bo psa sprejel naš prvi pes. Načeloma velja: če je naš pes socializiran in prijazen do okolja, bo vrstnika zelo verjetno z veseljem sprejel. So pa tudi samotarji, ki jim je pasja družba odveč in so takšni, ki hočejo imeti svojega človeka le zase. Pred prihodom drugega psa je koristno preizkusiti, kako se naš pes odziva na vrstnike. In če ne bo dobro kazalo, je bolje idejo o drugem psu opustiti. Upoštevajmo, da je pes visoko razvito živo bitje s svojimi individualnimi in vedenjskimi lastnostmi, s svojimi potrebami in zahtevami, s posebno naklonjenostjo ali odporom in s svojo lastno osebnostjo.


Prihod drugega psa v hišo bo manj stresen, če je prvi pes:

  • psihično dozorel in v srednjih pasjih letih
  • dobro socializiran
  • lepo vzgojen in ubogljiv
  • brez neželenega vedenja
  • zdrav in nima kakšnih težav, zaradi katerih si želi samote oz. potrebuje posebno nego.

Jože Vidic, dr. med. vet

Tudi majhni psi potrebujejo vzgojo in šolo

Večkrat se srečamo z vodnikom kakšnega malega psa, za katerega je očitno, da mu primanjkuje osnov vzgoje in poslušnosti. Žal je veliko vodnikom malih psov mnenja, da njihov mali pes ne potrebuje nobene vzgoje ali šole, ker je pač majhen.

S tem seveda škodijo tako svojemu psu kot okolici, saj psa očitno ne vidijo kot pravega psa, pač pa kot mali pasji nadomestek, okolica pa gotovo ne uživa v vedenjskih težavah, ki jih kaže mali pasji razposajenec.


Dejstvo je, da je vsak pes le pes, ne grede na velikost. Pa vendar malim psom marsikdo ne priznava dolžnosti in pravic, ki pasji vrsti pripadajo.


Prav je, da se enakovredno posvetimo tudi vzgoji malih psov, čeprav je jasno, da pritlikavi pes, težak le nekaj kilogramov, svoje okolice kljub nevzgojenosti ali napadalnosti ne ogroža toliko, kot znatno težji pes s podobno vedenjsko sliko.

To pa nikakor ne pomeni, da ne more povzročiti nobene škode. Napadalen mali pes namreč lahko prav tako hudo prestraši otroka ali starejšo osebo, lahko preganja druge živali ali se zapodi pod avto in povzroči prometno nesrečo. Ob vsem skupaj pa ne pozabimo še na to, da pes, ki se zaganja v druge pse in ljudi, tudi sam ni sproščen in zadovoljen.

Nina in Avša, terapevtski par

Z Nino Mitrič in Avšo se srečamo v zelenem okolju parka na Kodeljevem. Avša že s prvim stikom pokaže, da ima rada ljudi, deluje umirjeno in prijazno. Prav tako Nina – terapevtski par namreč potrebuje dve trdni osebnosti. Poslanstvo opravljata že več kot deset let, Nina pa je tudi strokovna vodja Zavoda PET – zavod za posredovanje s pomočjo psov.

Našli sta se leta 2007 v Zavetišču za zapuščene živali Ljubljana. Kako se začne vajina zgodba?

Res je. Leta 2007 sem bila v zavetišču Ljubljana na Gmajnicah oskrbnica. Tam sem nekega dne zagledala Avšo in takoj se mi je zdela posebna. V karanteni, kjer so običajno psi pod stresom, ni bila nič plašna, nasprotno – bila je razigrana, vesela, da ima posteljo in odejico. Takoj mi je prirasla k srcu in kmalu sva postali nerazdružljivi. Vedno sem sicer govorila, da bom vzela starega ali poškodovanega psa, ki ga nihče drug ne mara. A sem sčasoma ugotovila, da četudi vzamem iz zavetišča enega takšnega, bo za njim vedno prišel naslednji. Želela sem si spremeniti miselnost ljudi, izobraževati, da do zapuščenih živali ne bi več prihajalo. In za to sem potrebovala mladega psa.


Z Avšo sedaj opravljava to poslanstvo že več kot deset let.


Na področju posredovanja s pomočjo psov ste orali ledino; sta eden prvih terapevtskih parov pri nas. Kakšni so bili začetki?

Če smo bile včasih ‘ene zmešane babe, ki hodimo s psi po bolnišnicah’, smo danes terapevtski pari zelo dobrodošli. Glede samega dela smo takrat, ko smo te stvari gledali samo po televiziji, res orali ledino, postavljali smo pravila in standarde in se sproti učili – na slabih in na dobrih izkušnjah. Ko je kinologinja prepoznala Avšo kot zelo primerno za delo terapevtskega psa, sva kar takoj začeli delati. Avša je bila še mlad pes, čemur danes nasprotujemo. To je tako, kot da bi otroka poslal na fakulteto.


Pes mora biti dozorel in stabilen; pri nas lahko začne pripravništvo opravljati pri enem letu. Da dobi licenco, pa mora biti star najmanj dve leti.


V nasprotnem primeru se lahko psu povzroči travme, saj se pri delu srečuješ z najrazličnejšimi situacijami. Ko greš na primer skozi dom za starejše, lahko prileti tudi kakšna plastenka ali copata in pes mora biti dovolj stabilen, da ga to ne spravi s tira in da takšne situacije prenese umirjeno.

Kakšen pes je primeren za terapevtsko delo?

V prvi vrsti tak, ki išče stik z ljudmi. Tak, ki se rad boža in crklja, ki ima rad dotike. Avša obožuje ljudi, sploh otroke. Pes mora biti stabilen, toleranten, potrpežljiv in pomembno je, da se razume z drugimi živalmi. Vse to se preverja na testiranjih, skozi katera gredo potencialni terapevtski pari. Testiranje opravlja kinologinja s svojimi pomočniki za različne situacije, na primer, kako se pes obnaša ob otroku, ob starostniku, ob hojici, stojici, berglah. Pa kako se odzove v določenih zrežiranih situacijah, ko denimo bergla pade na tla … Pozorni smo tudi na odnos vodnik-pes, v smislu, kako vodnik svojemu psu pomaga skozi stresno situacijo, v kateri se na teh testiranjih znajde.

Kaj pa druga polovica terapevtskega para; kakšen mora biti vodnik?

Vodnik mora imeti dobro razvit socialni čut. Tudi z vodniki opravimo razgovor. Vedno poudarimo, da gre za prostovoljstvo, ampak z dolžnostmi. Termini so dogovorjeni in četudi je delo prostovoljno, se je treba držati delovnega urnika. To je služba poleg službe. Mnogi mislijo, da gre pri tem delu samo za crkljanje. V resnici delo obsega ogromno priprave. Pred uro pripravim program, kaj bomo počeli in pripravim Avšo na posredovanje.


Po uri pa je treba psa (in sebe) znati sprostiti, saj gremo velikokrat skozi zelo težke zgodbe.


Izvajate različne programe. Kaj vse spada v vaše delo?

Izvajamo terapijo s pomočjo psa, aktivnost s pomočjo psa, izobraževanje s pomočjo psa, licenčni R.E.A.D. program, ki smo ga poimenovali ‘Berem za Pet’ in še en program ‘Poslušam za Pet’. Pri terapiji je vedno prisotna strokovna oseba, ki uporablja psa za dosego ciljev, ki si jih je zastavil. To je lahko učitelj, delovni terapevt, fizioterapevt, psihiater in se izvaja kontinuirano. Konkreten primer je delo na Soči, kjer na različnih oddelkih delovne terapevtke uporabijo psa za izvedbo različnih vaj. Pri tem programu je zelo pomembno, da strokovna oseba osmisli srečanje in beleži rezultate, vodnik pa le vodi psa. Na drugi strani gre pri aktivnostih za spontane obiske, kjer ni zraven strokovne osebe. To je na primer delo na Pediatrični kliniki, kjer otroci psa češejo, se z njim igrajo. Gre za to, da tem otrokom prinesemo nekaj zunanjega sveta, da vsaj za ta čas pozabijo, da so v bolnišnici, da jih razveselimo. Pri programu ‘R.E.A.D’ pa gre za to, da otroci berejo kužku – lahko gre za enkratne dogodke v knjižnici kot aktivnost ali pa v šoli, kjer strokovna oseba izbere otroke in se izvaja terapija s pomočjo psa celo šolsko leto.

Kje delata vidve z Avšo?

Že vsa ta leta obiskujeva otroke na nevrološkem oddelku Pediatrične klinike, pa po različnih šolah in vrtcih. Najraje delava z otroki. Avša bo sicer letos dopolnila 12 let in počasi bo nehala delati, mislim, da si zasluži upokojitev.

Kako vaše delo sprejemajo in priznavajo strokovnjaki?

Na Pediatrični kliniki so nas od prvega dne zelo lepo sprejeli. Včasih nas kar sami pokličejo za pomoč pri kakšnem primeru. En fantek na primer ni in ni hotel iti na dializo, pa so nas prišle sestre (midve z Avšo sva bili na drugem oddelku) prositi, če bi še mi poskusili. In se je fantek dejansko pomiril. Priznavajo nas fizioterapevti in delovni terapevti, ker si s psom lahko zelo pomagajo pri delu. Pes ne more neke bolezni ozdraviti, lahko pa pripomore k okrevanju. Kuža je velik motivator, to je bistvo terapevtskih psov. Tudi učitelji priznavajo, koliko lahko pes pomaga pri učenju, da na koncu učenec kar pozabi, da se uči in računa. S psom je vse lažje.

Praviš, da se je nabralo mnogo lepih zgodb. Katera ti je najbolj ostala v spominu?

Trenutkov, ki ti vzamejo sapo, je veliko. Ne bom govorila o čudežih, saj terapevtski psi ne delajo čudežev in niso zdravniki. Vsekakor pa pomagajo. Ne bom pozabila enajstletnega fantka s Pediatrične klinike, ki so mu psihosomatsko odpovedale noge. Tako ga je bilo strah, da bo v šoli vprašan neki predmet, da enostavno ni čutil nog. Prišel je na invalidskem vozičku in se z Avšo celo uro igral. Ko sem na koncu rekla, da morava iti, in če naju bo pospremil, je vstal z vozička in shodil. Oče, babica in sestre, ki so bili zraven, so začeli jokati. Avša ga je tako zamotila in sprostila, da je pozabil na svoje težave.


Spomnim se tudi deklice po kapi, ki je imela prizadeto celo levo stran telesa. Ko sem ji vprašala, ali bo počesala Avšo, je po krtači segla z levo roko.


Druga punčka je imela nekajurni epileptični napad, bila je tako izmučena, da je samo ležala pri mamici v naročju. Oddelčna učiteljica me je prosila, če se z Avšo lahko oglasiva še v sobi pri tej punčki. V nekaj minutah, ko je bila v stiku s psom, se je deklica popolnoma sprostila, božala Avšo in čebljala.

Kakšne pa imata izkušnje iz posredovanja v šolah in vrtcih?

Odziv se zelo lepo vidi pri hiperaktivnih otrocih. Učiteljice so velikokrat presenečene, ko prvič vidijo kakšnega otroka, da je deset minut pri miru. Psu res uspe otroke pomiriti, ko denimo poslušajo njegov srček, ga božajo in se učijo pravilnega pristopa. Rezultati posredovanja s pomočjo psov se vidijo tudi pri otrocih z dodatno strokovno pomočjo, kjer učitelj preko psa pripravi različne vaje. Še ena lepa zgodba je z osnovne šole, kjer smo imeli deklico, ki je bila tako čustveno zaprta, da tudi svoje mame ni objela, nič ni govorila, zelo slabo je brala. Z Avšo sva imeli s to deklico celo leto socialne veščine in deklica je postala drug otrok.


Nekega dne je rekla, da bo kar ona brala in je začela izgovarjati sičnike in šumnike, ki jih prej ni.


Začela je kazati čustva, objemati Avšo. S profesorico sva se samo spogledali, ona je imela solzne oči. Tudi programi, kjer otrok bere kužku, so zelo uspešni. Pes je res idealni slušatelj. Imela sem deklico iz Albanije in dečka iz Bosne. Že tako jima je šla slovenščina težko, kaj šele branje. Izbrana sta bila za ta program, celo leto smo skupaj brali – jaz, Avša in otrok – učiteljica pa je beležila napredek. Ustvarili smo intimno vzdušje, sedeli na odeji in otrok je bral kužku. Napredek je bil neverjeten. Mama deklice je rekla, da ni mogla verjeti, ko je deklica sredi risanke vzela knjigo in šla v sobo brat, da bo Avši lahko lepše prebrala zgodbo.

Veliko lepih zgodb, pa tudi težkih situacij. Kako ti vse to filtriraš, da te čustveno ne izčrpa?

Včasih je tudi meni težko. Trudim se, da na otroke v bolnišnici ne gledam kot bolne otroke. Se zgodijo tudi žalostne stvari, da kakšen otrok umre. Meni največ pomeni, da se z ljudmi z zavoda veliko pogovarjamo, o stvareh, ki so se nam zgodile, ki so nas prizadele. Po uri na Pediatrični kliniki gremo vedno skupaj na kavico, da se sprostimo in družimo – vodniki in tudi psi. Avša sicer rada opravlja to delo, obožuje druženje z otroki. Se pa seveda lahko zgodijo nepredvidljive, stresne situacije. Takrat je naloga vodnika, da prepozna umiritvene signale psa in ga postavi v ozadje, preusmeri pozornost, ali celo prekine posredovanje.

Kaj te motivira, da vztrajaš?

Ne bom klišejska in ne bom rekla, da vztrajam zaradi nasmehov otrok. Pa vendarle vztrajam tudi zato! Pa zaradi ljudi v zavodu, kjer smo drug drugemu opora, se bodrimo, podpiramo, imamo isto mišljenje. Marsikdaj sem že pomislila, da bi odnehala, pa ne odneham prav zaradi teh ljudi. In zaradi dejstva, da ima nekdo nekaj od tega, ker smo mi takšni, kot smo. Največ pa mi pomeni, da lahko vsaj delček tega, kar Avša nudi meni, delim z drugimi.

Pasji sprehod ob slovenski Obali

Slovenska obalna mesta na prvi pogled niso najbolj prijazna do psov. Vsaj tako se mi je zazdelo ob prvem preživljanju poletja v Piranu.

Vroče kamnite ulice niso najbolj udobne za pasje tačke, o kakšnem parku ali celo travniku pa lahko le sanjaš. No, tu je vsaj na prvi pogled vabljiva obala. Toda večinoma je težko dostopna in seveda v prvi vrsti namenjena kopalcem. Neuradno sicer velja, da se psi lahko zadržujejo tam, kjer to ni izrecno prepovedano. Toda v poletni gneči bo nad kosmatinci v vodi ali na plaži le redko kdo navdušen.

K sreči obrobje Pirana ponuja nekaj mirnejših kotičkov. Eden takšnih, kamor se lahko podamo tudi s psom, je med rtom Punta in cerkvenim obzidjem. Od tam se do zaliva v Fiesi nadaljuje kakšen kilometer neurejene obale. Ker je del pod cerkvenim obzidjem prehoden le ob najnižji oseki, se je običajno treba podati po poti, ki se od cerkve sv. Jurija pod klifom spusti do Fiese. Prodnati obalni pas je širok le nekaj metrov in posejan z velikimi skalami.


Več udobja nudi Fiesa, kjer se ob morju in jezeru razprostira velik travnik, nekaj visokih dreves pa nudi dobrodošlo senco.


V Piran se je mogoče vrniti tudi po cesti, ki se povzpne do mestnega pokopališča in potem mimo obzidja spusti nazaj v mesto. Pred obzidjem je urejen manjši senčen park, ki nudi primeren postanek v vročem dnevu. Podoben park z večjo travnato površino vabi le nekaj sto metrov stran, tik nad Osnovno šolo.

Do Portoroža

Prijetno sprehajalno pot v družbi psov predstavlja še obalna pešpot, ki se v senci borovcev ob parkirišču nadaljuje vse do hotelskega naselja Bernardin. Nad naseljem je tudi večja travnata površina, ki pride prav sprehajalcem psov. Sprehod je dokaj prijetno nadaljevati vse do Portoroža. Tam se je v času najvišje turistične sezone zaradi gneče obali bolje izogniti. K sreči glavno obalno cesto spremlja precej senčen drevored vse do Lucije. Tu je že mogoče naleteti na nekaj manjših parkov.


Za sprehajanje ob obali pa je najbolj primeren del med avtokampom in kanalom sv. Jerneja. V zadnjih letih so ob poti namestili klopi in več fitnes naprav za razgibavanje.


Nad Mesečev zaliv

V Strunjanu se je na sprehod s psom najlepše podati v gozd nad Mesečevim zalivom. Tam se vijejo številne razgledne poti, spust v sam zaliv pa je precej strm. Po poteh in cestah nad flišno obalo se je mogoče podati vse do Izole, kar pa pomeni že večurni podvig. Še dlje pa lahko traja hoja ob obali, ki pa je v celoti prehodna le ob oseki. Poleg tega je zaradi pomanjkanja sence bolj naporna.

Po stari železniški progi

V Izoli je sprehajalcem psov na voljo kar nekaj zelenih površin. Prijetni so sprehodi po senčnih drevoredih ob mestnih vpadnicah, pa tudi ob obali vse do Simonovega zaliva. Od lanskega leta je sprehajalcem na voljo še privlačna obala cesta, ki je med Izolo in Koprom zaprta za motorni promet. To je tudi trasa nekdanje ozkotirne železnice Parenzana, ki se nadaljuje vse do Sečoveljskih solin in še naprej na Hrvaško. Večji del v Sloveniji je asfaltiran, in tako predstavlja idealno sprehajalno in kolesarsko pot stran od prometnih poti. Njen najbolj slikoviti del je speljan med Izolo in Portorožem. V tem delu pot med drugim vodi tudi skozi dva predora.

Koprsko staro mestno jedro nima prav veliko zelenih površin, prijaznih do psov. Nekaj več parkov je na mestnem obrobju. Na Vojkovem nabrežju je urejen ograjen park za pse in zraven še posebno pasje stranišče. Najbolj primerno sprehajališče pa so uredili med ustjem Badaševice, hitro cesto in izvozom za Semedelo. Velika travnata površina je ograjena, opremljena pa je tudi s klopmi za počitek in pitnikom za vodo. Pasje sprehajališče je od starega mestnega jedra oddaljeno le kilometer. Tako je lahko dostopno peš ali s kolesom, v bližini pa je tudi parkirišče.

Igor Fabjan