Pirenejski planinski pes

Pirenejski planinski pes, vzreditelji ga radi ljubkovalno imenujejo Patou, je velik, močno grajen pes, ki kljub svoji velikosti, izžareva veliko mero elegance in nežnosti. Izvira iz Pirenejev, kjer so ga uporabljali kot pastirskega psa.

Pogovarjali smo se z Enejo Brenčič, lastnico psarne Le Patou, ki je leta 2014 v Slovenijo iz Reke pripeljala prvo psičko pasme pirenejski planinski pes, Balmette.

Videz in dlaka

Po obliki je pirenejski planinski pes velik in močno grajen pes. Samec doseže velikost od 70 do 82 cm, samice pa od 65 do 74 cm. Teža samca je od 50 do 54 kilogramov, samice pa od 36 do 41 kilogramov. Dlaka je dvojna, zelo gosta, dolga do srednje dolga in mehka. Okoli vratu in na repu je daljša in rahlo valovita. Barva dlake je bela z dovoljenimi lisami na korenu repa in na glavi. Nega ni zahtevna in obsega tedensko česanje in dvakrat na leto temeljito česanje. Značilnost te pasme je, da je dlaka samočistilna, zato kopanje ni priporočljivo in ga izvajamo le v posebnih primerih. Prav tako ni priporočljivo krajšanje dlake, saj jih varuje tudi pred vročino.


Značilnost te pasme sta tudi dva dodatna prsta na zadnjih tačkah.


Izredno samosvoj in odločen

Po značaju je pirenejski planinski pes izredno samosvoj in odločen, saj se nikoli v popolnosti ne podredi lastniku in se ga ne da podkupiti praktično z ničemer. Do lastnika je vdan, zaščitniški in ljubeč, do tujcev pa zadržan in nezaupljiv. Primeren lastnik je nekdo z močnim značajem in primernimi izkušnjami, saj pri vzgoji ne sme popuščati, fizična aktivnost je poglavitna in imeti mora veliko prostega časa. Druge živali načeloma sprejema, vendar vsakič prevzame vodstveno vlogo. Možne negativne lastnosti: ob nepravilni vzgoji lahko ta pes postane neposlušen, težko obvladljiv in celo agresiven. Ker se tudi hitro naveliča, mora biti šolanje zabavno in z veliko pozitivne motivacije, saj je to pasmo nekoliko težje šolati od ostalih. Ker ne prenese omejevanja, je priporočljivo veliko gibanja na prostem brez povodca.


Življenjska doba je med 9 in 12 let, večjih težav z zdravjem pa pri tej pasmi sicer ni.


Pirenejski planinski pes v Sloveniji

Eneja Brenčič, velika ljubiteljica živali in prva lastnica legla pirenejskega planinskega psa v Sloveniji, se je po smrti svoje psičke Tare pasme papillon (metuljček) in posledično praznini, ki je nastala v njenem srcu, čez nekaj časa odločila za posvojitev tega mogočnega samozavestnega velikana. Sprva se je dodobra seznanila s karakteristikami pasme in nato poiskala vzreditelja, kjer je dobila še več informacij in pse videla tudi v živo.


Enejina želja po pirenejskem planinskem psu je nastala že v otroštvu, ko si je ogledala risanko Belle et Sebastien (Bela in Sebastijan), zgodbo o mogočnem velikanu z nežnim srcem.


Psičko Ballmete, pasme pirenejski planinski pes je pripeljala v Slovenijo, ko sta se s partnerjem preselila na kmetijo in ustvarila dobre pogoje tako za psičko kot tudi za druge živali: konje, kunce in činčile. Danes jima poleg štiriletne Balmette družbo delata še 2 mladička, stara šest mesecev.

Eneja nam je potrdila, da je pasma izredno samosvoja in trmasta in se nikoli zares ne podredijo gospodarju, temveč delujejo z njim kot partner. Razni triki pri vzgoji niso efektivni, zato mora biti gospodar dosleden in vztrajen. Svojo potrebo po božanju pa jasno izrazijo in so zelo nežni in ljubeči psi kljub svoji velikosti in trmi. Kot zanimivost nam je zaupala neverjetno sodelovanje med psi; ko eni počivajo, drugi stražijo in obratno; torej imajo izjemno sposobnost sodelovanja.

Odsvetuje se urbano okolje

Primerno bivalno okolje je velik ograjen prostor, da pes lahko opravlja svojo nalogo čuvaja. »Priporočljivo je veliko gibanja na prostem ali vsaj daljši sprehod,« svetuje Eneja. Odsvetuje pa bivanje te pasme v stanovanjih ali zaprtih prostorih, saj se pirenejski planinski pes ne mara zadrževati v zaprtih prostorih. Ker se ljudje odločajo za to pasmo predvsem zaradi posebnega videza in značaja, nam Eneja toplo svetuje, da se sprva dobro seznanimo z značajem pirenejskega planinskega psa, saj ga bomo tako lažje vzgajali in razumeli. »Ker rad opozarja nase, na vsako dogajanje ali nenavaden zvok, večkrat zalaja, kar zna biti moteče za nekatere ljudi in zato ta pes ni primeren za urbano okolje,« pravi.

avtor: Suzana Moro / fotografije: Anja Kosi, Annix Wolf Photography

 

Luisianski leopardji pes – Lousianska Catahoula

Luisianski leopardji pes je zanimiva mešanica lovskega in družinskega psa. Kljub temu da pasma ni številčna, je pri nas (in tudi drugje) zelo priljubljena. Pogovarjali smo se s prvo vzrediteljico Catahoule v Sloveniji, Uršo Stare – lastnico psarne De Amica Mea.

Pasma Catahoula je stara, saj sega v prazgodovino. Njegova domovina so ZDA. Izvor prvotne pasme ni natančno znan; po eni izmed teorij naj bi nastal iz različnih vrst hrtov, molosov in indijanskih domačih psov. Druga teorija pravi, da naj bi prvotna pasma prišla s francoskimi naseljenci in se kasneje križala z indijanskimi domačimi psi. Catahoulo so uporabljali za lov na divjad. Na področje Louisiane naj bi se razširili v 16. stoletju. Kasneje je izumrla, ponovno pa so jo oživili na začetku 21. stoletja.

Videz in dlaka

Po obliki je luisianski leopardji pes skladno grajen, mišičast, močan, srednje velikosti. Vsekakor pa so posebnost te pasme oči, ki delujejo, kot da bi bile steklene. Očesi sta lahko tudi različnih barv, večinoma pa so oči modre, modro-bele, zeleno-modre, ledeno-modre, sive, rjave in oranžne. Barva dlake je v različnih odtenkih rjave, modra, progasta, bela, krem, črna, v različnih odtenkih sive, lahko pa tudi v tribarvni kombinaciji. Po teksturi je dlaka lahko različna: srednje dolga, kratka, gosta, trda, vodoodporna, volnata. Dlaka jih dobro ščiti pred vlago in vremenskimi razmerami (vlaga, mraz), zato je dobro prilagojen bivanju na zahtevnem terenu (močvirje, gozdovi). Po obrazu, prsih in nogah so lahko prisotne posamezne bele lise.


Za to pasmo je značilno, da imajo psi med prsti plavalno kožico, kar jim olajša plavanje in hojo po močvirju. Samice dosežejo velikost od 51 do 61, samci pa od 55 do 65 centimetrov, teža je med 16 do 37 kilogrami.


Izredno inteligentni in učljivi

Pasma Catahoula spada med izredno inteligentne in učljive pse. So tudi zelo živahni, energični, zvesti, družabni, vzdržljivi, vztrajni, odločni, neutrudni, prijazni, ljubeči, pogumni, zaščitniški, dobri čuvaji, teritorialni, željni pozornosti, aktivni, in zato potrebujejo veliko gibanja na prostem. Polno zrelost doseže okoli starosti dveh let.


Ta pes ima zelo rad otroke in se čuti dolžan jih ščititi, vendar se priporoča nadzor odrasle osebe pri igri otroka z njim, saj lahko zaradi njegove živahnosti nehote pride do poškodb.


Na družinske člane je zelo navezan, do tujcev pa nezaupljiv in opozori na njihovo prisotnost. Pasma dobro sprejema druge živali ob pravočasni socializaciji, razen prostoživečih živali, ki mu predstavljajo plen. Možne negativne lastnosti so destruktivno vedenje – pogojeno z značajem – dominantnost, osamljenost, premalo aktivnosti in nepravilna vzgoja. Slabo prenaša daljšo ločenost od družine. Ob prisotnosti lastnika in z veliko gibanja, druženja ter drugih fizičnih in umskih dejavnosti gre za izjemno simpatičnega pasjega prijatelja.

Catahoula v Sloveniji

Urša Stare je pred štirimi leti iz Slovaške pripeljala prvo psičko Kano, pasme luisianski leopardji pes. Pred tem je raziskovala in se za pasmo pozanimala tudi pri vzrediteljih v Kanadi in po Evropi.


Zaupala nam je, da so jo sprva nekateri prestrašili, saj naj bi bil pes dominanten in neposlušen.


Ker je prevladala njena želja po nevsakdanji in redki pasmi, ki ji je predstavljala tudi velik izziv, se je po nekajmesečnem premisleku vseeno odločila, da psičko pripelje v Slovenijo. Urša je ugotovila in nam potrdila, da je pasma Catahoula izredno učljiva in prijazna.

Ta pes potrebuje veliko pozornosti in je zato priporočljivo, da je lastnik izkušen z močnim karakterjem. Torej odločen, dosleden, avtoritativen, prijazen, potrpežljiv, fizično aktiven, uporabljati mora pozitivno stimulacijo in imeti na razpolago dovolj prostega časa za druženje in druge aktivnost. Seveda se kljub temu priporoča šolanje psa, saj se zna zgoditi, da prevlada njegova dominanca in si začne podrejati druge ljudi in pse. S šolanjem se take težave uspešno odpravijo.

Značilnost te pasme je tudi, da imajo zelo malo zdravstvenih težav in dolgo življenjsko dobo (od 11–13 let). Težave se znajo pojaviti pri napačnem parjenju, katerih posledica so: gluhost predvsem pri belih psih (dvojni MM-merle), težave z očmi, displazija kolkov (težave so predvsem gensko pogojene). Če nas zanima luisianski leopardji pes, je zelo pomembno, da poiščemo odgovornega vzreditelja, ki mu ni mar le za številčno proizvodnjo te redke pasme.

Avtor: Suzana Moro

Koščičasto sadje – da ali ne?

Pasji skrbniki pogosto naletimo na skorajda zastrašujoče sezname najbolj nevarne in strupene hrane za pse. Med živili, okrog katerih se krešejo mnenja, je tudi koščičasto sadje. Torej, da ali ne?

Določeno sadje naj bi bilo problematično predvsem zaradi tega, ker se lahko koščice in peške zataknejo tam, kjer jih res nočemo. S tem si na glavo nakopljemo nemalo nevšečnosti; poleg psa, ki trpi, še krepko stanjšano denarnico zaradi nujnega obiska pri veterinarju.

A glej ga zlomka, prav zaradi potencialno podobnih zapletov tudi ljudje ne uživamo koščic in pešk pri sadežih, ki jih sicer vsebujejo!


Košček naribanega jabolka ali marelice je lahko zato odličen pasji posladek.


Prav tako je popolnoma odveč strah zaradi zastrupitve s cianidom, ki naj bi ga vsebovale peške jabolk; prvič zato, ker psa ne hranimo s peškami, drugič pa zato, ker bi jih moral velik pes pojesti pol skodelice, kar je pa zares veliko jabolk.

Lena Gregorčič 

Kako se psi učijo?

Znanost je šele na začetku raziskav o sposobnostih pasjih možganov, o tem je namreč še veliko neznank. Vendarle pa je dosti znanega o tem, kakšne umske zmogljivosti ima pes pri povezovanju stvari, kakšne so njegove učne sposobnosti in kako to uporabljamo v vsakdanjem življenju.

Prav je, da razumemo v kakšni obliki in na kakšen način se psi učijo. S tem bomo lahko svojemu štirinožnemu prijatelju bolj učinkovito dopovedali, kaj od njega pričakujemo in kako se mora obnašati. Tokrat predstavljamo nekaj oblik učenja.


Habituacija ali nezavedno navajanje na novosti

Vsak skrbnik ve: če je pes stalno izpostavljen določenemu hišnemu zvoku, se bo nanj sčasoma navadil in bo glede tega postal ravnodušen. Pse lahko navajamo na različne dražljaje iz okolja, s katerimi se srečujejo v vsakdanjem življenju, to obliko poučevanja pa imenujemo habituacija.

Pri tem je pomembno, da psa na dražljaje navajamo postopoma, zlasti pri srečanju psa z močnejšimi dražljaji moramo biti previdni. Pes bo namreč do dražljajev iz okolja ravnodušen le, če se bo ob prvih srečanjih z njimi dobro počutil. Če se bo, na primer, pes bal zvoka sesalnika za prah, smo zelo verjetno ravnali napačno ob prvem stiku psa z zvokom tega gospodinjskega aparata. Na zvok bi ga morali navajati postopoma, predvsem pa iz primerne razdalje in tako, da bi bil v tem trenutku ob psu nekdo, ki mu pes zaupa. Ko se pes navadi na zvok iz večje razdalje, ga približujemo …


Povezovanje dražljajev

Vedenje psa je v veliki meri rezultat delovanja dražljajev, pozitivnih in negativnih. Negativno izkušnjo, ki jo je pes doživel pri soočanju z dražljajem, je zelo težko odpraviti. Govorimo o senzibilizaciji oz. preobčutljivosti.

Pri tem pes slabo izkušnjo povezuje z okoljem, marsikdaj pa tudi s svojim skrbnikom. Preobčutljivost na določene dražljaje lahko pri psu povzroči hudo psihično-čustveno prizadetost, ki obremenjuje tudi skrbnika ali pa kar vso družino. Zelo značilen je strah pred nevihto. V začetku je lahko pes preobčutljiv le na močno nevihto oziroma na močno grmenje, pozneje pa postane paničen, ko je grmenje še daleč in ga mi niti ne slišimo.

Iz izkušenj povem, da strahu pred nevihto oz. pred bliskanjem in grmenjem ni mogoče povsem odpraviti, lahko pa z določenimi ukrepi strah zmanjšamo. Ampak ne s tolažbo in tako, da se nam pes ”smili”. V blažjih primerih strahu lahko poskusimo s preusmerjanjem pozornosti, pri težjih pa z uporabo kakšnih naravnih pripravkov, ki nam jih predpiše veterinar. Med nevihto tudi zagrnimo okna, pomembno pa je tudi, da pes ni sam, sam se tedaj največkrat razvije strah.


Posploševanje izkušenj

Pri psih se pogosto srečujemo tudi s posploševanjem oz. generalizacijo – eno neprijetno doživetje povzroči, da se bo pes enako odzival ob drugih situacijah, ki jih bo povezal s tem dogodkom oz. s povzročiteljem. Tako poznamo primere, ko se pes boji le psov določene pasme oz. določene velikosti. V teh primerih poskrbimo za previdnost pri srečanjih z drugimi psi, še zlasti v obdobju odraščanja.


Klasično pogojevanje

Do nezavednega učenja lahko pride tudi s tako imenovanim klasičnim pogojevanjem. Pri tej obliki učenja, pes potrebuje nekaj ponovitev, da poveže dražljaj in posledico, oz. da se utrdi vedenje na določen dražljaj. Za primer klasičnega pogojevanja lahko pogledamo situacijo, ko gremo s psom v ambulanto na pregled k veterinarju. Če bo imel pes pri prvih obiskih pozitivne izkušnje, se tam ne bo slabo počutil. Zato je priporočljivo, da gremo k veterinarju že z mladičem samo na obisk, kjer se bo na prijeten način seznanil z okoljem. Podobno lahko s pomočjo klasičnega pogojevanja usmerjamo vedenje tudi v drugih okoljih.


Načrtna krepitev vedenja

Pri instrumentalnem pogojevanju bo pes reagiral na določen način zato, da bo nekaj dosegel. Za določeno dejavnost ali vedenje se bo odločil, ker bo pričakoval neko zadoščenje, na primer igro, nagrado ali kakšno drugo spodbudo. Pri tej obliki učenja želeno vedenje potrdimo s pohvalo, igro ali nagrado. Ker bo pes pri določenem vedenju doživel nekaj prijetnega, bo to ponavljal tudi v prihodnje.


Pes se najbolje uči:

  • v okolju, kjer bo sproščen in vsaj na začetku brez motečih dejavnikov;
  • kolikor je mogoče v igri;
  • v povezavi z vidnimi znaki, ne zgolj s povelji;
  • postopoma, z majhnimi koraki;
  • z veliko ponavljanja;
  • s pozitivno motivacijo.

avtor: Jože Vidic

Zakaj pes koplje luknje?

Čeprav je kopanje lukenj psom prirojeno, je lahko tudi posledica psihičnih težav, na primer ločitvene tesnobe, ali celo zdravstvenih težav

Zakaj pes koplje luknje?

Kar je za človeka vrtičkanje, je za psa kopanje lukenj. To je psom prirojeno, nekatere pasme so načrtno vzrejali prav za takšna opravila. Vzrokov za kopanje je veliko in dokler gre za naravno vedenje, torej da nam pes s tem ne povzroča težav, se s tem ne ukvarjamo. Kopanje je vir zabave večine psov. Najbolj zabavno je kopanje mehkejših površin, na primer krtin. Večinoma je vzrok za kopanje na vrtu dolgočasje. Če bomo psa čez dan dovolj zaposlili, ne bo imel potrebe po kopanju lukenj.


Kopanju lukenj pa moramo posvetiti več pozornosti, ko je to vedenje posledica psihičnih težav, na primer ločitvene tesnobe, ali celo zdravstvenih težav.


Kopanje zaradi ločitvene tesnobe

Kopanje lukenj zaradi ločitvene tesnobe lahko hitro prepoznamo. V tem primeru namreč luknje niso po vsem vrtu, ampak jih najdemo ob ograji, na vhodih in na vseh točkah, kjer pes lahko najde izhod. Pes v tem primeru koplje zaradi stresa, ki ga povzroča naša odsotnost. Na enakih točkah pes koplje tudi takrat, ko je v bližini goneča se psica.

Zakopavanje kosti

Še vedno je kar nekaj psov, ki zvesto zakopavajo hrano, kosti, igrače oz. vse, za kar se jim zdi, da je treba zavarovati. Nekoč, ko so psi živeli v divjini, je bilo takšno vedenje ključ za preživetje. Pes lahko ”dragocenosti” zakopava na različna mesta in pri tem so zelo iznajdljivi. Pes zakopava le stvari, ki jih trenutno ne potrebuje. Zato to vedenje učinkovito odpravimo s tem, da mu odvzamemo hrano (kosti, bikovke, uhlje …), ki je ne zaužije. Enako velja tudi za igrače – odstranimo vse, s čimer se ne igra in jih ponavadi zakopava.

Kopanje zaradi ohlajanja

V vročih poletnih dneh pes koplje luknjo tudi zato, da se v njej ohladi. Z enakim namenom lahko psi kopljejo po svojem ležišču, s tem ga prezračijo in tudi malce ohladijo. Kopanje lukenj zaradi ohlajanja najlažje preprečimo tako, da ima pes stalno na voljo dovolj sveže in hladne vode, naj ima dostop do hladnih delov vrta, kjer se lahko ohladi v senci. Toda če pes stalno koplje po ležišču, je to znak, da mu ta ne ustreza – ponavadi imajo psi najraje ležišča z obrobo, kamor lahko naslonijo glavo.


Psi lahko kopljejo po zemlji in si včasih globoko v zemljo skopljejo nekakšen brlog tudi zaradi zdravstvenih težav. Pes, ki ima bolečine v trebuhu, si bo želel bolečine čimbolj olajšati s tem, da si bo uredil čim bolj udobno in hladno ležišče.


Pes jé zemljo

Nekateri psi ne le, da kopljejo zemljo, ampak jo tudi jedo. V tem primeru bo pes kopal luknje le na določenih mestih vrta, kjer je zemlja po njegovem najokusnejša. Ko rešujemo to težavo, v nekaterih primerih pomaga, da psu v luknjo, ki jo koplje, damo kaj zanj smrdečega. Včasih pomaga, da na to mesto zakopljemo njegov iztrebek.

Pes v avtu – 7 pravil

Veliko psov vožnje v avtomobilu ne prenaša najbolje. Nekaj nasvetov o vožnji psa z avtomobilom je z nami delil Boštjan Vidic, dr. med. vet.

1.Brez hrane pred potovanjem

Ljubljencu zaradi možne slabosti nekaj ur pred potovanjem ne damo hrane, seveda pa mu ne smemo odvzeti vode.

2. Prezračen avto

Nedvomno je štirinožnemu prijatelju med vožnjo prijetneje, če je avto dobro prezračen in če ventilacija/klima deluje vso pot.

3. Svež zrak med vožnjo

Če je žival v transportni kletki, jo moramo postaviti tako, da bo imel vanjo dostop svež zrak.

4. Brez držanja glave skozi okno

Med vožnjo naj žival ne moli glave skozi okno, to lahko povzroči prehlad, ali težave z očmi (vnetje).

5. Pogosti postanki

Med potjo pogosto delamo postanke, da se žival lahko pretegne in opravi potrebo.

6. Žival mora biti privezana

Med vožnjo mora biti žival v potovalni kletki ali privezana s posebej prirejenim varnostnim pasom. Nenaden sunek, hitro ustavljanje, oster zavoj ali celo prometna nesreča lahko psu med potovanjem povzročijo hude telesne poškodbe. Prosto gibajoče živali so tudi marsikdaj vzrok za prometno nesrečo, ker lahko preusmerijo voznikovo pozornost od vožnje oz. ga zmotijo in mu zmanjšajo sposobnost za obvladovanje vozila.

7. Transportna kletka

Za prevoz hišnih ljubljenčkov so najbolj primerne transportne kletke. Med potovanjem ima žival v njej varen kotiček, ki je dovolj prostoren (na voljo so različne velikosti, poskrbimo za pravo). Vsekakor pa moramo psa še pred potovanjem navaditi, da se bo v kletki prijetno počutil.

Kako psi obravnavajo človekov obraz?

Pri opazovanju človekovega obraza psi uporabljajo zelo podobno strategijo kot ljudje: najprej si ogledajo desno polovico obraza in se na njej zadržijo dlje kot na drugi polovici.

Kot so pred časom odkrili angleški znanstveniki, imajo psi – tako kot ljudje – tendenco t.i. levega gledanja. Iz doslej neznanega vzroka namreč tudi ljudje tujega človeka najprej pogledamo s pogledom na levo – torej, da si najprej ogledamo desno polovico obraza.

Ena od možnih razlag za ”levi pogled” je po mnenju vodje raziskave z angleške Lincolnove univerze dr. Kun Guoa v tem, da lahko na desni strani obraza bolj jasno razberemo čustva.

 

Ali manipulira z vami?

Saj poznate tisti pogled, ko v nas zrejo velike, nedolžno začudene oči. Le kdo bi se mu mogel upreti … Tudi vi plešete po pasjih notah?

Psi imajo zelo bogat repertoar domišljije in z različnimi triki dosežejo, da plešemo po njihovih notah oz. da z nami ”manipulirajo”.

Pes običajno ne obvlada le ene oblike vedenja, da bi nas prelisičil, ampak jih je vešč precej več. To, da bo med vnetim igranjem z vrstnikom prišel za hipec k nam in nas z neizmerno nedolžnim pogledom premamil, da mu bomo dali priboljšek, je verjetno le ena od mnogih veščin. Sicer pa je s svojim vedenjem ugotovil: ni mu treba veliko, da ga bomo nagradili vsaj s kakšno malenkostjo. Kdor še vedno zanika, da kuža z njim vsaj malce manipulira, naj preveri, ali se dogaja kakšna oblika spodaj opisanega vedenja. Te oblike običajno potrjujejo, da z nami manipulira:

  • Klovnsko vedenje in različne druge oblike poskusov, da bi dosegel našo pozornost;
  • cviljenje, lajanje, suvanje z gobčkom ali kaj podobnega, s čimer skuša doseči, da bi z njim sodelovali;
  • vsiljivo pozivanje, da bi se z njim igrali;
  • stalno ponavljanje določenega vedenja, za katerega ve, da bo nagrajeno s priboljškom;
  • fiksiranje z očmi, skupaj z uporabo ”dramatičnega pogleda”;
  • norčavost, s katero skuša prikriti vedenje, za katerega ve, da nam ni všeč;
  • nerganje in protestiranje, da bi lahko delal po svoji voljo.

Jože Vidic, dr. vet. med

Eno pasje ni sedem človeških let

Psi se starajo mnogo hitreje od ljudi, vendar formula množenja s številko 7 ni najbolj verodostojna.

Pasji razvoj posebej intenzivno poteka v prvem letu življenja, potem pa se dozorevanja oz. staranje upočasni.

Najpomembnejša dejavnika, ki določata tempo staranja sta pasma in velikost. Pri enem letu starosti so psi načeloma sredi najstniškega obdobja in so že dosegli spolno zrelost, torej jih nikakor ne moremo primerjati s sedemletniki. Mnogo majhnih in pritlikavih psov (maltežani, pritlikavi kodri, čivave …) dočaka starost 15 let in več, medtem ko večina velikih psov molosoidnih pasem (nemške doge, angleški mastifi, novofundlandci …) po navadi živijo od 8 do 10 let.

Pri tem je zanimivo še to, da prav psi velikih pasem dozorijo pozneje kot majhni psi, kljub krajši življenjski dobi.

Visok, otroški glas bolj pritegne pasjo pozornost

Raziskovalci na britanski York University so želeli ugotoviti, kakšen vpliv ima na psa uporaba visokega (otroškega) glasu. ”Vemo, da psi ne morejo govoriti, zato smo želeli ugotoviti, ali način, s katerim nagovarjamo psa, vpliva na njegovo razumevanje,” je dejal glavni vodja raziskave Alex Benjamin.

Dosedanje tovrstne raziskave so pokazale, da ima ”otroška” govorica vpliv pri mladičkih, medtem ko je ta na odraslega psa zanemarljiv. Toda Benjamin in ekipa, ki so testirali prav 69 odrasl1ih psov, so dokazali, da ni čisto tako. Psi so pri testih poslušali različne glasove ter vsebino. Najprej osebo, ki je uporabljala ”otroški” glas in besede, usmerjene k psu (”priden kuža”, ”a greva na sprehod”). Druga oseba je uporabljala ”odrasel” glas brez vsebine, ki bi se navezovala na psa (”včeraj sem bil v kinu”). Potem pa so vse to še premešali. Psi so poslušali še osebo z ”otroškim” glasom, a brez vsebine, ki bi se navezovala na psa in osebo z ”odraslim” glasom in k psu usmerjeno vsebino. Tako so ugotavljali, ali je ton glasu tisti, ki vzbudi pasjo pozornost, ali so to same besede.

Raziskovalci so opazovali stopnjo pozornosti, ki so jo psi namenili posameznim glasovom, psi pa so morali izbrati, s katerim ”glasom” bi se raje igrali in družili.

Rezultat? Psi bi se najraje družili z ”govorcem”, ki se pogovarja ”po otroško” in z vsebino, ki je namenjena psu. Torej, da na polno vzbudimo pasjo pozornost, moramo uporabiti obe stvari.

”Zdi se mi zelo zanimivo, da so naši psi sposobni uporabljati tako akustično kot vsebinsko informacijo, da ugotovijo, kateri govor je namenjen njim,” je dejal avtor raziskave, zaključil pa takole: ”Če uporabljate to vrsto govora, lahko to raziskavo jemljete kot dokaz, da niste nora pasja mama. Psi imajo očitno to radi!”