Kuža naj gre zraven!

Vse leto se veselimo počitnic, ko se približujejo, pa se začnejo skrbi. To se ne dogaja vsem, marsikomu pač.

Kolumno zapisal Tone Hočevar

Tistim, ki berejo revijo Moj pes, se vsekakor lahko zgodi. Kje naj ostane kuža, ko nas ne bo doma, kdo bo skrbel zanj? Kako se bo počutil? Nam bo zameril, ker smo ga za nekaj časa zapustili? Bomo mi brezskrbni daleč nekje ob morju, ali se bomo vsak trenutek spomnili, da nas kuža doma pogreša?

Nekoč takih težav nismo poznali. Psi so bili navezani na verige, srečo so imeli tisti kosmatinci, ki so imeli vsaj senco in svežo vodo. Pri naši hiši imamo kužke od nekdaj, nič se ne spomnim, da jih kdaj ne bi bilo. Naš Miško, moj prvi kuža – točno tak je bil, kakor je zdaj moja finska laponka Pup i– ni bil nikoli privezan na verigo, pod mizo je ležal v kuhinji ali v dnevni sobi in na dvorišču je kraljeval skoraj dve desetletji, celih osemnajst let. Ni pa hodil na počitnice, ker takrat nikomur ni prišlo na misel, da bi poleti zapravljal čas za poležavanje. Ljudje nekoč pač nis(m)o hodili na počitnice. Navsezadnje se tudi z avtomobili nis(m)o vozili prav množično.

Ker pa zdaj ni nekoč, sem prepričan, da je novodobne skrbi mogoče rešiti precej preprosto. Kuža naj gre z nami, zraven naj bo! Vedno, skoraj vedno je mogoče počitniške načrte urediti in prilagoditi tako, da smo na dopustu lahko skupaj. Veliko je krajev, kjer dovolijo pasje obiskovalce. Od nas v takih krajih kakopak pričakujejo, da ne bomo vlačili naokrog nevzgojenih pasjih mrcin, zapuščenih revežev. Zdrave, urejene in lepo vzgojene goste pričakujejo, pa naj bodo psi ali pa ljudje.

Če pasjo druščino jemljemo zares in nam je do tega, da se bo kuža z nami počutil dobro, mi pa z njim, velja dopust načrtovati tako, da ni nič odločenega v zadnji minuti, pa tudi predaleč ne sme biti. Letalom se kar odpovejmo, predolgim vožnjam z avtomobilom pa tudi. Preden se pri naši hiši odločimo za počitnice, nam je jasno, da gremo na morje lahko pozno spomladi ali zgodaj poleti, ali pa v zgodnji jeseni. Ko ni več vroče kot v peklu, vlažno kot pod tušem in tudi turistov ni več veliko. Zlasti ne takih, ki ne marajo psov, ali pa so tako zelo glasni, da motijo tudi nas, kaj šele občutljiva pasja ušesa. Ko po nekaj letih iskanja pravih rešitev zadovoljno najdeš pravo mesto, nehaš iskati. Naslednja desetletja najraje hodiš v kraje, ki jih poznaš, kjer te komaj kaj še kaj preseneti, kjer vsi vedo, da si tisti, ki hodi na dopust s kužki. Z vzgojenimi in prilagodljivimi kužki, ki jih z veseljem sprejmejo tudi v restavraciji ali pa v vaški gostilni. Tam ob pogledu nate in tvoje pse tudi vedo, da se jim bliža konec sezone.

Kužki so nas spremljali že ob morju in v hribih, po Evropi in po deželah onkraj Atlantika. V velikih milijonskih mestih smo bili z njimi in na podeželju. Sila redko se nam je zgodilo – komaj kdaj v dolgih desetletjih – da bi se s kom zapletli v morda neprijetne razprave zaradi pasjega spremstva. Morda še največkrat pred davnimi leti, pa še to ne kje v po naše zaostalih krajih kje na jugu, ampak pri nas. Počasneje se je spreminjalo na slovenskem podeželju in celo v mestih kot pa v daljnih, na prvi pogled eksotičnih deželah. Celo z letali smo vozili kužke s seboj, pa tega ne priporočam, ko gre kdo samo na počitnice. Preveč zapleteno utegne postati.

Če sem nam pripeti, da odidemo nekam, kjer psov nikakor ne sprejemajo, ali pa potujemo daleč, z letalom, je po naših izkušnjah najbolje, da temu prilagodimo domačo hišo. Pravi pasji prijatelji skoraj gotovo najdemo koga od drugih ljubiteljev psov, še najbolje pa lastne otroke in vnuke, ki se bodo preselili v naše stanovanje, za teden ali dva bodo sostanovalci naših kužkov. Vem, ni lahko najti ljudi, ki se bodo žrtvovali za nas, čisto nemogoče pa tudi ni. Pasji hoteli so lažja rešitev, zadnje čase je veliko novih možnosti, ki pomagajo, kadar kuža ne more z nami.

Govorim iz svojih izkušenj, ne iz teorije. Ne vem, kaj o vsem tem mislijo spretni prodajalci idej in vedno novih metod šolanja, vzgoje, psihoterapevtskih metod, tisti, ki se smejejo vsemu, kar je bilo včeraj, ne vedo pa, da za njimi že prihajajo novi, še bolj spretni prodajalci novih idej, ki se bodo smejali njim in njihovim ta trenutek najnovejšim rešitvam.

Ali tudi pes potrebuje dopust?

Počitnice so pred vrati. Če le gre, večina lastnikov vzame svojega kosmatinca s seboj tudi na dopust. Včasih pa to zaradi zdravstvenega stanja psa ali drugih razlogov ni mogoče.

Dejstvo je, da je pes najraje s svojim človekom, tudi, ko gre ta na počitnice. Pa v resnici tudi pes potrebuje oddih od vsakdana?

»Psi so bitja navad. Najbolje zanje je, da vsakodnevno prejemajo in izkušajo vse, kar potrebujejo – v smislu odnosov, sprehodov, hrane … Iti na počitnice, kakor jih pojmujemo ljudje, predstavlja zanje dodaten stres, kar sploh bolj boječi in negotovi psi težko prenašajo. Idealne počitnice za kužka bi bil zato čas, ko je vse njegovo ‘krdelo’ doma, ves čas skupaj, s čim manj stresa, ki mu ga sicer povzroča naše vsakodnevno hitenje, odhajanje in prihajanje,« nam je povedal priznani pasji psiholog Tilen Mlakar.

Tudi veterinar in direktor Veterinarske bolnice Ptuj Emil Senčar poudarja, da je kužek sproščen in maksimalno srečen vedno, kadar je v družbi svojega lastnika ali družine. To pomeni, da, ko se njegovo ‘krdelo’ premakne na počitnice, si vsekakor želi biti zraven. Vseeno mu je, v kateri kraj gredo na morje ali v planine, zanj je važno le, da gre zraven. »Vsekakor lahko kuža na dopustu tudi maksimalno uživa, kar še posebej velja za kužke, ki živijo v mestih, v stolpnicah in se gibljejo predvsem po betonu in asfaltu. Ti so presrečni, ko lahko divjajo po travnikih nekje na deželi, ali se sprehajajo s svojim lastnikom po obmorskih manj obljudenih poteh,« pravi Emil Senčar, ki vsekakor podpira, da gredo psi zraven na počitnice, kar velja za socializirane pse; za pse, ki živijo v tesnem stiku. »Če pustimo takega psa doma, lahko pride do odtujitvenega sindroma oziroma ločitvene tesnobe, ki je močno razširjena težava in so ji podvrženi nekateri psi. Odtujitveni sindrom je lahko uvod v hujše težave, kot so npr. napade epilepsije ali druge anksiozne motnje, plašnost, nezaupljivost in podobno,« opozarja sogovornik.

Odtujitveni sindrom se kaže v hudem stresu, če kužek ostane sam, neprestano joče, bevska, pospešeno diha in je zelo nemiren. Pri teh psih bi morala biti odločitev, da gre z nami na dopust, zagotova. »Drugače pa je psih, ki imajo kakršnekoli težave,« pravi Emil Senčar. »To velja predvsem za pse, ki imajo težave s srcem, so srčni bolniki, pse z raznimi internističnimi obolenji, kot so bolezni ledvic, jeter, trebušne slinavke. Skratka dobro moramo premisliti razloge za in proti pri bolnih, ostarelih in tudi psihično nestabilnih psih. Tu nam je lahko v veliko pomoč tudi lečeči veterinar, ki dobro pozna zdravstveno problematiko našega psa. Ta nam bo vsekakor predstavil razloge, zaradi katerih je bolje, da kuža ostane doma. Vsekakor svetujem posvet z njim.«

Naj gre pes z nami ali ne, prvi nasvet, ki ga svetuje pasji psiholog Tilen Mlakar, je, da kužku pri odhodu na počitnice pomagamo tako, da naše priprave niso stresne. Bolj, kot bo čutil naš stres, bolj bo negotov in težje bo vse skupaj prenašal.