Ne primerjajmo psov

Veliko ljudi si po pokojnem, ko mine čas žalovanja, omisli novega psa. Če gre za isto pasmo, se pogosto zgodi, da pričakujemo že poznano.

Od novega, mladega psa ne moremo pričakovati, da bo takšen, kot je bil prejšnji, še zlasti ne, da bo enako ubogljiv ali še manj, da se bo enako vedel. Četudi si izberemo psa iste pasme, ne smemo pričakovati enakega vedenja.

Kot je vsak človek zgodba zase, nič drugače ni pri psih. Vedenjska slika psa je stvar dednih dejavnikov in življenjskih izkušenj ter vplivov, ki jih pes dobi iz okolja.

Vedenje psa v veliki meri ustvarjamo predvsem pasji skrbniki sami. Čeprav je v največji meri od nas odvisno, koliko težav bomo imeli s pasjim prijateljem, pa se je treba zavedati, da psa brez napak ni. In če je bil prvi vzoren na določenem področju, morda naslednji prav to ne bo, kljub enakim vzgojnim primerom. Psa je treba sprejeti takšnega, kot je.

Povzeto po članku avtorja Jožeta Vidica z naslovom Ne primerjajmo psov v knjigi Pes, nov družinski član

Vedno več zanimanja za najem ‘sprehajalca psov’

»V zadnjih letih se je pokazalo večje zanimanje za sprehajanje psov, saj si vodniki psov želijo, da ima njihov štirinožec kakovostno zapolnjen dan, da obnavlja pridobljena znanja, ki jih je osvojil med šolanjem, in da je v dobri fizični kondiciji.«

Tako ugotavlja Alenka Gorjan, naša sogovornica, ki se že več kot osem let ukvarja s poučevanjem psov in njihovih vodnikov (v okviru pasje šole Blazno blatno v Novi Gorici).

foto: Neja Česnik

Na naše vprašanje, kakšen mora biti dober oskrbovalec psov na domu in njihov sprehajalec in kako se mora s psi povezati, da so na koncu zadovoljni vsi, Alenka Gorjan brez pomislekov odgovarja: »Dober sprehajalec psov mora imeti kondicijo. No, šalo na stran, vsekakor mora imeti kinološko znanje, posluh za pse, poznati mora okolico, kamor bo psa peljal na sprehod, s seboj pa mora imeti tudi primerno opremo tako zase kot za psa. Dobra povezava s psom je ključna, vsekakor pa zaupanja psa ne pridobimo v trenutku, ampak ga je treba graditi. Za prve sprehode si je treba vzeti dovolj časa, dobro je začeti sprehod v za psa poznanem okolju,« pravi.

Sama se, preden spozna pasjega kandidata za sprehajanje, najprej dogovori za informativni obisk z njegovim lastnikom. »Tako spoznam domovanje psa, njegovo bližnjo okolico. Eden od namenov informativnega obiska je tudi, da izvem čim več informacij o samem psu. Naj naštejem le nekaj pomembnejših točk: stopnja šolanja, socializiranost, različne navade, prehrana, urnik. Obisk zaključim s krajšim sprehodom, da se s psom spoznava.«

Psov z vedenjskimi težavami ne pelje na sprehod, a sočasno priznava, da je odstotek zavrnjenih psov res minimalen. »V vseh letih delovanja sem zavrnila le enega psa, saj je bilo preveč dejavnikov, ki so mu povzročali stres,« poudarja.

Lastniki psov, ki se odločajo za sprehajanje in oskrbo na domu svojih štirinožcev, so si po njenih besedah precej različni. »Nekateri odhajajo na počitnice, drugi želijo, da ima pes med njihovim delovnikom opravljen kakovosten sprehod. Skupno jim je, da želijo omogočiti svojemu štirinožcu kakovostno dejavnost med njihovo odsotnostjo,« ugotavlja.

Sicer pa pri sprehajanju psov največ poudarka nameni rekreaciji psa. »Sprehod mora biti primerno dolg in razgiban, saj je cilj, da bo pes, ko se vrne domov, miren, da bo opravil svoje psihofizične potrebe. Sprehajanje več psov naenkrat je predvsem odvisno od lastnikov psov. Če želijo, da ima njihov pes na sprehodu družbo, jim to zagotovim. Velikokrat pa želijo lastniki, ki imajo v enem gospodinjstvu več psov, da se psom posvetim individualno in opravim ločene sprehode,« priznava Alenka Gorjan.

In kaj zanjo pomeni kakovosten pasji sprehod? »Kakovosten pasji sprehod zame ni samo gibanje, ampak sodelovanje s psom, prav tako pomembno je razgibati pasje tačke kot možgane. Glede na informacije, ki jih pridobim na informativnem srečanju, sestavim za psa sprehod, ki bo primerne dolžine in težavnosti. Vseboval bo tudi miselne vaje, ki jih pes pozna, na primer vaje poslušnosti, trike in igro z njegovo najljubšo igračo.«

Katja Željan (celoten članek je objavljen v aktualni številki revije Moj pes/avgust 2019)

Danes je svetovni dan psov

Danes je svetovni dan psov, ki ga obeležujemo že 15.tič po vrsti. Ta dan praznujejo mešančki in čistokrvni psi, veliki in mali, zapuščeni in posvojeni.

Misija tega dne je osveščanje javnosti o tem, koliko psov potrebuje topel dom in zavedanje, kako pomembni so psi za človeka in njegovo dobro počutje. Psi življenje človeka postavljajo pred svoje življenje – ko varujejo, pomagajo hendikepiranim, iščejo pogrešane, droge ali bombe, ‘diagnosticirajo’ bolezni … Poleg tega ustanovitelji tega dne spominjajo tudi na odgovorno vzrejo, ki edina vodi do tega, da se zmanjša število neželenih mladičkov.

Danes je praznik vseh psov, ki nam tako zelo lepšajo življenje.

vir: https://www.nationaldogday.com/

 

Zakaj mora biti pes cepljen tri leta zapored?

Slovenija je od leta 2016 razglašena za državo, prosto stekline, zadnja akcija cepljenja lisic proti tej bolezni pa je predvidena za jesen 2019.

Pse bomo, kot kaže, po isti cepilni shemi cepili še naprej. Od leta 2014 je program cepljenja nekoliko drugačen, in sicer mora biti pes cepljen tri leta zaporedoma, četrto in nadaljnja cepljenja pa se izvedejo čez toliko let, kot priporoča proizvajalec cepiva; običajno čez tri. »Pri izbiri cepiva za prvo, drugo oziroma tretje cepljenje ni razlike,« pravijo na Veterinarski zbornici Slovenije. Cepivo izbere veterinar po strokovni presoji in glede na razpoložljivost na slovenskem trgu.

Toda zakaj je treba zaporedoma cepiti ravno tri leta? Kot so nam povedali različni veterinarji, so s pomočjo študije, v katero je bilo vključenih več ambulant, ugotovili, da v prvem letu po cepljenju dovolj visoko število titrov, ki naj bi zagotavljalo imunost na bolezen, razvije premajhen odstotek psov. Pri veliki večini število titrov dovolj naraste šele po tretjem zaporednem cepljenju.

A veterinarka Smiljana Nabergoj iz klinike Veterinarski inženiring opozarja, da bi bilo cepljenje proti steklini vsako leto bolj varno. »Proizvajalec cepiva namreč opozarja, da ne zagotavlja enakega odziva pri vseh cepljenih psih. To pomeni, da bosta lahko pri cepljenju na tri leta dva od desetih psov še vedno imela prenizke titre in nas bosta torej še vedno ogrožala,« pravi Nabergojeva. Boji se, da se bo zaradi migracije prosto živečih živali iz sosednjih držav, kjer je steklina še prisotna, ta prej ali slej znova pojavila tudi v Sloveniji.

Na morebiten vnovičen pojav nekaterih bolezni opozarja tudi veterinar Vice Zaninović iz PRVA-K Klinike za male živali. Ocenjuje, da je predvsem zaradi cepljenj v preteklosti epizootiološka situacija v Sloveniji trenutno ugodna, kar pomeni, da redko ugotavljajo primere parvoviroze ali pasje kuge pri lastniških psih. Opažajo pa primere teh bolezni pri psih, ki so pripeljani iz rej sumljivega slovesa. Sogovornik pričakuje povečano pojavnost teh bolezni zaradi migracij oz. selitev psov, skupaj s pojavom obolenj, ki niso bila značilna za naše območje (leišmanioza, dirofilarioza idr.). »Prav tako lahko pride do epidemij teh bolezni v primeru padca deleža precepljenosti psov v državi in okolici,« opozarja Zaninović.

Andreja Šalamun (celoten članek o cepljenju psov si lahko preberete v reviji Moj pes, junij 2019)

Se lahko kjerkoli prosto postavlja table o prepovedi psov?

Na zasebni površini v Mariboru, ki je na križišču Radvanjske ulice in Proletarskih brigad, je bralec Mojega psa opazil tablo (na fotografiji), ki psom prepoveduje dostop na to območje.

Pravi, da je na tem mestu prej stala le opozorilna tabla, da je pse treba imeti na vrvici. Preverili smo, zakaj so se lastniki odločili za namestitev table, ki povsem prepoveduje zadrževanje psov na travnati površini.

Večstanovanjske objekte, ki jim pripada omenjeno funkcionalno zemljišče, upravlja družba Staninvest, zato smo jo prosili za pojasnilo. »Zaradi prostega gibanja psov in puščanja njihovih iztrebkov so se etažni lastniki odločili, da omejijo gibanje psov na urejenem delu zelenice,« je bila kratka in jasna strokovna sodelavka Staninvesta Barbara Kuhar Kumar. Medtem ko Zakon o zaščiti živali (ZZZiv) določa, da morajo biti psi na javnih mestih in javnih zemljiščih na povodcih, in da mora lastnik za njimi pobirati iztrebke, zasebna zemljišča v zakon niso vključena. Zakon o zaščiti živali ne predpisuje prepovedi gibanja psov na določenih površinah, vendar pa je, kot so nam povedali na Upravi RS za varno hrano, veterinarstvo in varstvo rastlin (UVHVVR), gibanje psov na določenih površinah lahko omejeno tudi s predpisi lokalnih skupnosti (občinski odloki). Na zasebnih površinah pogoje določa lastnik, tako da je namestitev zgoraj omenjene table mogoča.

Andreja Šalamun

Prevzgoja nevarnih psov

V Sloveniji že nekaj let velja obvezno prešolanje nevarnih psov. V skladu z Zakonom o zaščiti živali imamo tri uradne izvajalce prevzgoje nevarnih psov (tri uradno potrjene programe prevzgoje nevarnih psov v treh različnih društvih).

Tokrat si bomo podrobneje pogledali Zakon in pogledali, kako poteka program prevzgoje v Kinološkem društvu Kamnik.

Pes je ugriznil – kaj zdaj?

Vsak ugriz psa se mora prijaviti na veterinarsko inšpekcijo. Običajno to stori antirabična ambulanta, kamor so napoteni udeleženci dogodka, ali veterinar, kadar so udeležene živali. Ugriz psa se vedno zavede v centralni register psov. Če je pes z ugrizom povzročil ali bil soudeležen pri povzročitvi smrti človeka ali suma posebno hude telesne poškodbe, uradni veterinar zaradi odvrnitve splošne nevarnosti in opazovanja na steklino z ustno odločbo odvzame psa in odredi skrbniku takojšnjo namestitev psa v izolatorij pristojne veterinarske organizacije za obdobje do izključitve suma na steklino. Če skrbnik psa pri izvedbi ukrepov ne sodeluje, se namestitev psa v izolatorij na njegove stroške odredi zavetišču.

Usmrtitev psa, če ugriz povzroči smrt ali hudo poškodbo

Uradni veterinar odredi usmrtitev psa, če je z ugrizom povzročil ali bil soudeležen pri povzročitvi smrti človeka, ali če je iz obvestila pristojnih služb razvidno, da je pes z ugrizom povzročil ali bil soudeležen pri povzročitvi posebno hude telesne poškodbe. Tudi, ko je prevzgoja nevarnega psa neuspešna ali se lastnik psa, ki je napoten na obvezno prevzgojo psa, tega ne udeleži. Skrbniku psa, ki je povzročil smrt ali posebno hudo telesno poškodbo človeka, upravni organ, pristojen za veterinarstvo, prepove gojitev, posedovanje in vodenje psov, če je že pred tem posedoval psa, ki je povzročil smrt ali posebno hudo telesno poškodbo.

Šolanje nevarnega psa

Šolanje psov je po zakonu obvezno:

  • če nevaren pes z ugrizom povzroči poškodbo, pa ne gre za posebno hudo telesno poškodbo. Šolanje psa je treba izvesti najpozneje do dopolnjenega drugega leta starosti psa; če je pes že star dve leti, pa v roku šestih mesecev od ugriza psa. Nevaren pes je pes, ki že ima za seboj ugriz človeka ali živali in je že zaveden v centralnem registru nevarnih psov;
  •  za psa, ki živi ali bo živel v istem okolju kot lastnik, katerega pes je bil usmrčen zaradi zgoraj navedenih razlogov. Šolanje psa je treba izvesti najpozneje do dopolnjenega drugega leta starosti psa; če je pes že star dve leti, pa v roku šestih mesecev od usmrtitve prejšnjega psa oziroma nakupa novega psa.

Šolanje iz prejšnjega odstavka mora biti opravljeno ob udeležbi lastnika psa po programu, ki ga potrdi upravni organ, pristojen za veterinarstvo na podlagi mnenja strokovne komisije. Takšen program se izvaja tudi v Kinološkem društvu Kamnik, v ŠKD Bajka in v KD Krško.

Uspešnost opravljenega šolanja psa preveri komisija, ki jo imenuje nosilec programa šolanja in mora biti sestavljena iz strokovnjakov s področja poznavanja vedenja, vzreje oziroma šolanja psov, njena sestava pa mora biti navedena v programu šolanja. Lastnik psa je dolžan dokazilo o uspešno opravljenem šolanju predložiti pristojni veterinarski organizaciji, ki ta podatek vnese v centralni register psov.

Prevzgoja nevarnega psa se razlikuje običajnega šolanja psov

Pri šolanju oziroma prevzgoji nevarnih psov je vsekakor veliko specifike, ki se pri rednem šolanju psov pojavlja v manjši meri. Gre za odpravljanje dokaj zapletenih negativnih reakcij psa, ki imajo vedno določeno ozadje, ki je lahko pogojeno z različnimi dejavniki. Za uspešno prevzgojo je zato treba najprej ugotoviti same vzroke za izraženo agresijo pri psih in jih nato z različnimi metodami, glede na samo dojemanje psa in seveda tudi zmožnost in pripravljenost vodnika, postopno tudi odpravljati. Torej gre v bistvu najprej za spremembo v miselnosti in večinoma do tedaj napačnih reakcijah vodnika in nato postopno preko treningov tudi za spremembo obnašanja psa v kritičnih situacijah.

Kako poteka prevzgoja nevarnega psa?

Že samo dejstvo, ali se je določen vodnik dejansko odločil, da se bo podal s svojim psom v prevzgojo, je zelo odločilno. Odkar imamo v Kinološkem društvu Kamnik potrjen program prevzgoje nevarnih psov, imamo veliko negativnih izkušenj z lastniki, ki le preko telefonov preverjajo, ne, kako bi dejansko psa prevzgojili, temveč, le kako bi v čim krajšem času pridobili potrdilo o prevzgoji psa. Zato vsakega, ki nas kontaktira po telefonu, le na kratko obvestimo o pogojih šolanja oziroma prevzgoje pri nas ter osebo skupaj s kužkom povabimo na pogovor na društvu. Na tem prvem uvodnem razgovoru se ugotovijo okoliščine ugrizov, spoznajo določena dejstva o navadah lastnika in bivanju psa. Opravimo tudi kratek preizkus dejanskega odnosa med lastnikom in psom. Prevzgoja se začne najprej na poligonu in nato nadaljuje v urbanem okolju. Glede na napredek psa oziroma sposobnost lastnika se nato vaje nadaljujejo z obremenjevanjem z različnimi motečimi dejavniki in izpostavljanjem kritičnim situacijam (pri teh nam v KD Kamnik pomagajo člani s svojimi psi). Šele, ko sta vodnik in pes do določene meje pripravljena, se izpostavita dejanskim, nepredvidenim kritičnim situacijam.

Izpit pred strokovno komisijo

Na koncu prevzgoje morata tako vodnik kot pes opraviti izpit pred strokovno komisijo, ki odloči, ali je bila prevzgoja uspešna ali ne. V okviru programa Kinološkega društva Kamnik je predviden izpit pred dvema priznanima mednarodnima kinološkima sodnikoma. Sam okvir izpita je na kratko napisan že v programu, pred izpitom pa se skupaj s sodnikoma lahko določijo še določene vaje oziroma kritične situacije, v katerih se preizkusi dejanska prevzgoja psa in zmožnost vodnika, da v taki situaciji pravilno reagira in prepreči agresivno vedenja psa.

Zavedanje težave je prvi korak k uspehu

Vsekakor pa je priporočljivo, da se vsi, ki potrebujejo pomoč pri vzgoji, obrnejo na kinološka društva, preden jih na to opozori država. Zavedanje težave je prvi korak k uspehu. Smo v mesecu, ko so vsa društva začela z aktivnimi tečaji šolanja psov. Prvi korak je že v vzgoji mladička. Če se vendarle pojavijo težave s problematičnim vedenjem, vam svetujemo, da se čim prej obrnete na strokovnjake, ki vam bodo znali pomagati. Seveda pa si morate spremembe najprej želeti sami ter biti pripravljeni na trdo delo in vztrajanje tudi, ko je uspeh še daleč. Reševanje problematičnega vedenja je namreč dolgotrajno in zahtevno, veliko enostavnejše je pravilna vzgoja in šolanje že v sami mladosti in naprej.

Prepozno za šolanje in vzgojo psa ter lastnika ni nikoli. Drži, da je šolanje psa s starostjo in negativnimi vplivi okolja težje in dolgotrajnejše, a vsekakor ni nemogoče. Potrebna je le volja lastnika in odprto srce za nova spoznanja in nov drugačen način dela ter življenja s psom. Najtežje je spremeniti miselnost in reakcije ljudi, saj te odločilno vplivajo na šolanje in vzgojo psa. Ključ do uspeha dobro vzgojenega psa se vsekakor skriva v lastniku. Kadar potrebuje lastnik pomoč, pa smo inštruktorji tukaj zato, da pomagamo in usmerjamo lastnika v pravo smer.

Urška Krivec

Lastniki psov srečnejši od lastnikov mačk

Raziskava je pokazala, da je kar 36 % lastnikov psov svoje stanje označilo kot ‘zelo srečno’, medtem ko je tako odgovorilo le 18 % lastnikov mačk.

Gre za ugotovitve The General Social Survey (GSS), ki jo vodi organizacija NORC na univerzi v Chicagu. Raziskava je primerjala življenje pasjih in mačjih skrbnikov. Poleg zapisanega, so ugotovili še, da so pasji lastniki bolj pogosto poročeni in bolj pogosto so tudi lastniki hiš, kot pa mačji lastniki. GSS je te podatke zbirala od leta 1972, pri tem pa so vsako leto vključili od najmanj 1500 do največ 3000 ljudi. Pri tem pa so posameznikom sledili na najrazličnejših področjih, od tega denimo, ali konzumirajo marihuano pa do tega, v kakšni zvezi so.

To pa ni edina raziskava, ki je analizirala življenje pasjih in mačjih lastnikov. Nedavna študija 2000 odraslih pasjih skrbnikov je pokazala, da v povprečju le ti prehodijo 1400 kilometrov na leto in so na splošno mnogo bolj fit v primerjavi s tistimi, ki jim psi ne delajo družbe. Še ena raziskava iz leta 2016 pa je pokazala, da so lastniki psov na vseh vidikih življenja bolj zadovoljni in srečni kot pa lastniki mačk.

Da pa ne bo kakšnega razočaranja pri mačjih skrbnikih, naj zapišemo še, da je še mnogo več raziskav analiziralo življenje tistih, ki jim nasploh družbo dela kakršnakoli domača žival in prav vse so pokazale, da družba živali pozitivno vpliva na posameznika, njegovo produktivnost v službi in njegovo zadovoljstvo z življenjem nasploh.

Policijska psa Lux in Hilton iščeta nov dom

Policija je objavila ponovno javno zbiranje ponudb za prodajo dveh službenih psov.

Kot so zapisali na spletni strani Policije:

Lux
Hilton
  • službeni pes Hilton, nemški ovčar, poležen 25. maja 2017, izhodiščna cena je 1.000 evrov,
  • službeni pes Lux, belgijski ovčar malinois, poležen 17. maja 2007, izhodiščna cena je 50 evrov (potrebuje izkušenega vodnika).

Rok za oddajo ponudb je 4. februar 2019 do 12. ure, vse informacije pa na www.policija.si

Prihod drugega psa v hišo

Statistike pravijo, da ima vsaj četrti lastnik v hiši več kot enega psa. Je pes res bolj zadovoljen, če ima v hiši pasjo družbo?

V večini primerov je pes, ki je krdelna žival zadovoljen, če dobi pasjo družbo. Pri tem je potrebno novega psa k hiši pripeljati ”počasi”. Če je le mogoče, pred prihodom novega psa domov oba odpeljemo na skupni sprehod – na povodcu. Tako bomo novinca navajali na svojega psa in ga seznanili z okoljem. Ne smemo se vmešavati, če bo naš ”stari” pes novemu pokazal, da je on šef, saj bi s tem lahko izzvali ljubosumje. Iz istega razloga se, ko se bo novi pes ”vselil” ne ukvarjajmo preveč z njim, od vsega začetka mu moramo dopovedovati, kakšne so omejitve in kakšen red imamo v hiši. Hkrati pa je treba z novim psom ustvariti dobro povezavo, to pa je mogoče le brez prisotnosti ”starega” psa.

Več psov ni manj dela

V zmoti je, kdor misli, da bo prihod drugega psa prinesel lastniku več časa zase. Resda se psa igrata med seboj in hitreje zamotita kot en sam, vendar sedaj se mora lastnik namesto z enim, ukvarjati z dvema in še z vsakim posebej. Sploh to velja, če sta psa različnih starosti, na različnih vzgojnih stopnjah, z različnimi nagnjenji.


Nekateri si drugega psa omislijo zato, ker imajo s prvim vedenjske težave in upajo, da bo drugi nekakšen ”psihoterapevt”. To bi znalo držati edinole v primeru, če je novi pes starejši, stabilen in z vzornim vedenjem. Pa še to ni nobeno pravilo, zato to ni pravi razlog za še eno pasjo družbo.


Dva psa sta tudi podvojene finančne obveznosti, na kar je treba pomisliti pred odločitvijo.

Kako bo novega psa sprejel naš stari?

In seveda – vprašajmo se, kako bo psa sprejel naš prvi pes. Načeloma velja: če je naš pes socializiran in prijazen do okolja, bo vrstnika zelo verjetno z veseljem sprejel. So pa tudi samotarji, ki jim je pasja družba odveč in so takšni, ki hočejo imeti svojega človeka le zase. Pred prihodom drugega psa je koristno preizkusiti, kako se naš pes odziva na vrstnike. In če ne bo dobro kazalo, je bolje idejo o drugem psu opustiti. Upoštevajmo, da je pes visoko razvito živo bitje s svojimi individualnimi in vedenjskimi lastnostmi, s svojimi potrebami in zahtevami, s posebno naklonjenostjo ali odporom in s svojo lastno osebnostjo.


Prihod drugega psa v hišo bo manj stresen, če je prvi pes:

  • psihično dozorel in v srednjih pasjih letih
  • dobro socializiran
  • lepo vzgojen in ubogljiv
  • brez neželenega vedenja
  • zdrav in nima kakšnih težav, zaradi katerih si želi samote oz. potrebuje posebno nego.

Jože Vidic, dr. med. vet

Spremembe v vzreji rodovniških psov in izdaji rodovnikov

V zadnjem času je prišlo do kar nekaj novosti v vzreji rodovniških psov in samih vpisih v rodovno knjigo.

Predvsem so se spremenili pogoji za pridobitev in podaljšanje vzrejnega dovoljenja ter ogledi legel in izdaja rodovnikov. Uvedel se je obvezen DNK profil. Komisija za strokovna vprašanja (v nadaljevanju KSV) pa je sprejela tudi kar nekaj sklepov, ki jih velja poznati v primeru, da mladička uvažate iz tujine, vzrejate …

Kupiranje ušes in repov

Že dolga leta je kupiranje (rezanje) ušes in repov prepovedano, a se še vedno pojavljajo vprašanja potencialnih lastnikov mladičkov, ali je mogoče kupiti takšnega mladička. Odgovor je ne! Vzreditelj, ki vam proda mladička s kupiranimi ušesi ali repom, strogo krši zakonodajo. V zvezi z razstavljanjem takšnih psov je KSV sprejel sklep: »Na razstavah je prepovedano razstavljanje kupiranih psov vseh pasem, skotenih po 1. 1. 2015, razen za pse s kupiranimi repi ob predložitvi veterinarskega potrdila. Razstavljavec je dolžan veterinarsko potrdilo predložiti ob prijavi na razstavo in sodniku fizično v razstavnem krogu.« To pomeni, da se lahko razstavljajo zgolj psi, ki imajo kupirane repe ali ušesa zaradi nesreče, nezgode ipd. Takšne poškodbe pri ušesih so zelo redke in praktično nemogoče, medtem ko se pri nekaterih pasmah res lahko hitro zgodi poškodba repa, še posebej pri delovnih in lovskih psih.

Ujemanje čipov z državo izvora

Zelo pomemben podatek za vse, ki uvažate mladička ali psa iz tujine, je, da se mora čip psa ujemati z državo izdanega rodovnika ne glede na izvor psa. Kar pomeni, da mora biti pes čipiran v tisti državi, ki mu je izdala rodovnik. V nasprotnem primeru se zavrne vpis v slovensko rodovno knjigo.

Slikanje okostja

Uvaja se sprememba pri slikanju okostja, ki je za nekatere pasme obvezno pred pridobitvijo vzrejnega dovoljenja. Minimalno starost za slikanje okostja določijo vzrejne komisije glede na specifiko odraščanja posameznih pasem. Ko npr. uvožen odrasel pes/psica že ima zahtevane izvide slikanja okostja iz tujine, je za priznanje izvida potrebna nostrifikacija s strani Komisije Veterinarske zbornice. V preteklosti smo vzrejni komisiji dostavili izvide slikanja okostja s strani svojega izbranega veterinarja. Zdaj je na voljo seznam veterinarskih ustanov, ki jih veterinarska zbornica priznava pri odčitavanju slik okostja za vzrejni pregled. To so klinike, ki imajo redno pregledane aparature in ustrezne licence za opravljanje svojega dela in lahko zagotovijo slikanje okostja po določenem standardu, ki je zahtevan v Sloveniji. Seznam najdete na spletni strani http://www.kinoloska.si/sklepi-ksv-kzs/. Tako je zdaj onemogočeno slikanje v tujini, predvsem v sosednjih državah, kjer so bili realni rezultati dokaj vprašljivi. Za uvrstitev veterinarjev na seznam pooblaščenih je odgovorna Veterinarska zbornica v skladu s strokovnimi standardi in ne Kinološka zveza Slovenije. Odčitavanja opravlja izključno posebej v ta namen ustanovljena komisija Veterinarske zbornice. Vzrediteljem in lastnikom pa je zagotovljena možnost drugega mnenja v primeru dvoma o upravičenosti izvida.

Profili DNK

Vsi psi, ki bodo opravljali ali podaljševali vzrejno dovoljenje, morajo imeti razvit profil DNK. Če profil DNK ni predložen na dan vzrejnega pregleda, ga lahko lastniki plemenjaka/plemenke dostavijo v roku 30 dni po vzrejnem pregledu vzrejni komisiji, ki šele takrat izda vzrejno dovoljenje. Za vse paritve morata biti opravljena profila DNK obeh staršev, ki jih je treba predložiti najpozneje ob prijavi legla, najbolje pa je predložiti DNK profil skupaj s prijavo paritve. Obveza velja tudi za plemenjake iz tujine. O vseh izjemah tega pravila (mrtvi plemenjaki in drugi relevantni razlogi) odloča KSV na podlagi utemeljene prošnje vzreditelja, ki mora biti pridobljena pred paritvijo. KSV se zavezuje, da bo o takšnih prošnjah odločal v najkrajšem možnem času oziroma najpozneje v petih delovnih dneh. Odvzem biološkega materiala – krvi – lahko opravi katerikoli veterinar z veljavno licenco Veterinarske zbornice Slovenije, razen kadar posamični vzrejni pravilniki določajo drugače (npr. nemški ovčarji). Pri odvzemu je treba upoštevati navodila laboratorija EVG, objavljena na spletni strani KZS, in izpolniti ustrezen obrazec, ki ga najdete na njihovi spletni strani. Vzreditelji lahko navedeni profil pridobijo pri kateremkoli certificiranem laboratoriju, ki izdeluje profile v skladu s standardom ISAG in kjer bo iz izvida razvidno, da je vzorec odvzel veterinar v skladu s predvidenim protokolom. Na podlagi razvitega DNK profila se kasneje lahko določa starševstvo itd.


Lastniki uvoženih psov/psic morajo od 01. 01. 2018 naprej za vpis v SLR predložiti dokazilo o starševstvu uvoženega psa. Če z njim ne razpolagate, morate predložiti dokazilo o razvitem DNK profilu uvoženega psa. Lahko torej predložite DNK profil staršev uvoženega psa, ali pa izdelate DNK profil za mladička, ki ste ga uvozili.


Podaljševanje vzrejnih dovoljenj

V preteklosti smo vzrejna dovoljenja podaljševali kar po pošti, razen za plemenjake/plemenke, ki so imeli pogojno vzrejno dovoljenje. Zdaj se to podaljševanje ukinja. Vzrejne komisije morajo do 31. 8. 2018 uskladiti svoje vzrejne pravilnike tako, da bodo skladni z veljavnimi sklepi in zakonodajo. V praksi to pomeni, da morajo komisije do takrat uskladiti po pasmah, kako in na kakšen način se bodo podaljševala vzrejna dovoljenja. Vsekakor velja že zdaj, da se vzrejna dovoljenja po pošti ne bodo več podaljševala. Vzrejna dovoljenja so v skladu z veljavnim pravilnikom o strokovnem delu praviloma trajna, razen ko gre za pogojno vzrejno dovoljenje. Vzrejna komisija lahko predpiše enkratno podaljšavo vzrejnega dovoljenja čez dve (2) leti, pri čemer je obvezna ponovna privedba na vzrejni pregled. Vzrejna komisija lahko v vzrejnem pravilniku predpiše tudi drugo časovno obdobje za podaljšavo, vendar je podaljšava omejena na enkrat (1-krat) v vzrejni dobi psa. Lahko pa vzrejna komisija na lastne stroške kadarkoli pozove plemenjaka/plemenko na ponovni vzrejni pregled.

Vzrejni referenti in pregled legel

Kot novost se uvaja tudi drugačen način ogleda legel s strani vzrejnega referenta. Vzreditelj se v prehodnem obdobju lahko odloči za dva ali en ogled legla s strani vzrejnega referenta. V primeru, da se vzreditelj odloči za en ogled legla, mora posredovati kinološki zvezi izpolnjen obrazec ‘Obvestilo o leglu’ s ‘Seznamom mladičev’, in sicer najkasneje do dvajsetega dneva po kotitvi mladičev. Nato pa mora vzrejni referent pregledati leglo od 42. dneva starosti mladičev do najkasneje dopolnjenega 8. tedna starosti, vsekakor pa pred čipiranjem mladičev.

Kar nekaj vprašanj je s strani vzrediteljev, kako zdaj z ogledi legel s strani vzrejnega referenta, tudi, kar se zadeva samega plačila vzrejnim referentom. Tudi tu je namreč prišlo do kar nekaj sprememb. V osnovi se tako izključujejo tisti primeri, kjer so vzrejni referenti fiktivno pregledovali legla. Vzreditelj mora zdaj namreč v vsakem primeru plačati stroške vzrejnemu referentu glede na njegov status, ki ga vzrejni referent ima. Država tudi tu namreč ne pušča milosti in zahteva obračunavanje davkov in prispevkov, kar v praksi pomeni nekako takole:

  • Primer: vzrejni referent ima s. p.
  • Primer: vzrejni referent je zaposlen za polni delovni čas, za polovični čas ali je upokojen
  • Primer: vzrejni referent je nezaposlen ali zaposlen za krajši delovni čas – manj kot štiri ure.

Daleč najbolj ugodna izbira za vzreditelje je izbira vzrejnega referenta v prvem primeru. Podatek, kakšen status ima vzrejni referent, vam bo podal vzrejni referent sam. V informativnem izračunu v primeru, da je vzrejni referent opravil pot 100 km in opravil en ogled legla, bo strošek vzreditelja v prvem primeru 31,96 evra, v drugem primeru 40,44 evra v tretjem primeru pa kar 42,78 evra. Opozarjam, da je to zgolj informativni izračun. Vzreditelj mora namreč ob prijavi legla posredovati ime izbranega vzrejnega referenta. Kinološka zveza mu nato na podlagi izbranega vzrejnega referenta izdela ponudbo oz. predračun za ogled legla. Vzreditelj ga mora potrditi, šele nato vzrejni referent pridobi rodovniške številke, ki jih potrebuje pri ogledu legla.

Kaj nam torej prinašajo nova pravila v vzreji?

Mnenja so si različna, a vsekakor vse novosti in spremembe, ki so se uvedle na področju vzreje rodovniških psov in izdaji rodovnikov, pomenijo večjo transparentnost. Predvsem pa smo šli korak dalje pri uvedbi DNK profila in zahtevanih zdravstvenih testih. Mnoge vzrejne komisije zahtevajo vedno več zdravstvenih testov pred izdanim vzrejnim dovoljenjem. Kar za vse prihodnje lastnike rodovniških mladičkov pomeni večjo varnost in predvsem večji in boljši pregled nad starševstvom, zdravstvenim stanjem prednikov ter dobrobit psa in razvoj pasme kot take. Vsekakor je še vedno prostor za izboljšave in spremembe. Vsak od nas pa je tisti, ki je odgovoren za svoja dejanja – prihodnji lastniki za premišljen in odgovoren nakup (nakup psa namreč ni odločitev ‘na horuk’), vzreditelji pa za odgovorno vzrejo.

Urška Krivec