Tag: redka

Nizozemski ovčar

Nizozemski ovčar je med ljubitelji pasjih športov sicer dokaj poznana pasma, a je vseeno zelo redka, tako v svetu kot v Sloveniji, kjer živi le nekaj predstavnikov te pasme.

Vedno aktiven in pozoren ter inteligenten ovčar je lahko zelo dober ovčarski in pastirski pes, obenem pa je zaradi svoje velikosti, hitrosti in okretnosti odličen tudi pri zelo različnih pasjih športnih.

Pripaden in vedno pozoren

Nizozemski ovčar je zelo pripaden in vedno pozoren, aktiven, samostojen in vztrajen. Ima odličen karakter pastirskega psa in je vedno pripravljen poslušati navodila.

Odlično sodeluje s svojim človekom, a je obenem samostojen, ko se to od njega pričakuje.

Pasmo poznamo v treh različicah dlake. Najbolj pogosti so kratkodlaki nizozemski ovčarji s tigrasto obarvanim kožuhom. Samci so veliki od 57 do 62 centimetrov, samice pa od 55 do 60 centimetrov.

Nizozemski ovčar v Sloveniji

Nizozemski ovčar je zelo redka pasma; tako v Sloveniji kot tudi v svetu. Marsikdo jih zamenja za belgijskega ovčarja, saj sta si po konstituciji zelo podobna. Pogovarjali smo se z Anjo Brumec in Borisom Šefom, ki imata psičko Rino te pasme. Kot pravita, sta v Sloveniji našla samo peščico čistokrvnih nizozemskih ovčarjev in nekaj od njih ni niti iz slovenske vzreje. Pogosto ju ljudje ustavljajo na cesti in sprašujejo, katere pasme je njuna Rina.

Zgodba Anje, Borisa in Nizozemske ovčarke Rine

Odločitev za to pasmo je pri Anji in Borisu padla na podlagi zastavljenega cilja – ta je bil podrejen namenu, da pes v prihodnosti nadomesti Anjino psičko Janis, ki je bila pes pomočnik. Pes je moral imeti vse kvalitete in presegati vse normalne normative, če pogledamo samo tisti strog delovni nagon in naravno inteligenco.

Ob tem je pes moral imeti zdrav značaj, stabilen temperament, občutek za ljudi in družino. Želela sta, da je dovzeten za spremembe okolja in da ima v sebi dovolj obrambnega nagona, da bi lahko obvaroval Anjo v primeru nevarnosti. Vlogo sta igrala tudi primerna velikost in dlaka, da lahko pes potuje v vseh prevoznih sredstvih.

Anja je tudi zelo aktivna in veliko časa preživi v naravi, zato je potrebovala psa atletske postave, ki bi jo lahko spremljal na dolgih sprehodih, kolesu …

»V najini Nizozemski ovčarki Rini, ki je sedaj stara 21 mescev, sva dobila vse to in še več. Poleg izrednega nagona po plenu, ljubezni do dela, hitremu učenju, dovzetnosti za vse novosti, je psička pravi klovn, ki naju razveseljuje vsak dan znova,« pravita Anja in Boris. Posebej poudarita njeno voljo in željo po delu. »Rina potrebuje stimulacijo, igranje, načrtne treninge vseh treh disciplin (midva trenirava po programu IPO – sled, poslušnost, obramba) vsak dan. Kar se tiče same stimulacije, ima ogromno kapaciteto, kar pa se tiče fizične kondicije, pa še več.«

Sogovornika izpostavita še to, da je pasma, ker je tako redka, še vedno zelo zdrava. Njihova dlaka je voskana, zato je zelo odporna na vremenske vplive, in ker je kratka, tudi izpadanja ni veliko. Kopanje se odsvetuje, razen če je to nujno potrebno, česanje pa ni potrebno.

Nizozemski ovčar ni za vsakogar

Boris in Anja nikakor ne bi priporočala te pasme psa samo kot družinskega psa ali za nekoga, ki je v službi 8–10 ur dnevno in se nima časa ukvarjati z njim. »Ni težava v tem, da se pes naveže samo na enega človeka ali kaj podobnega. Nizozemski ovčarji so s pravo socializacijo v prvih mesecih življenja zelo ljubeznivi do vseh ljudi, otrok in živali, vendar, če niso dovolj stimulirani in utrujeni, znajo biti precej naporni. Dajo ti jasno vedeti, da so tam in da potrebujejo pozornost. Ker so zelo socialni, pogrešajo človeško družbo, če so predolgo sami,« pravita.

avtor: Urška Krivec

Pirenejski planinski pes

Pirenejski planinski pes, vzreditelji ga radi ljubkovalno imenujejo Patou, je velik, močno grajen pes, ki kljub svoji velikosti, izžareva veliko mero elegance in nežnosti. Izvira iz Pirenejev, kjer so ga uporabljali kot pastirskega psa.

Pogovarjali smo se z Enejo Brenčič, lastnico psarne Le Patou, ki je leta 2014 v Slovenijo iz Reke pripeljala prvo psičko pasme pirenejski planinski pes, Balmette.

Videz in dlaka

Po obliki je pirenejski planinski pes velik in močno grajen pes. Samec doseže velikost od 70 do 82 cm, samice pa od 65 do 74 cm. Teža samca je od 50 do 54 kilogramov, samice pa od 36 do 41 kilogramov. Dlaka je dvojna, zelo gosta, dolga do srednje dolga in mehka. Okoli vratu in na repu je daljša in rahlo valovita. Barva dlake je bela z dovoljenimi lisami na korenu repa in na glavi. Nega ni zahtevna in obsega tedensko česanje in dvakrat na leto temeljito česanje. Značilnost te pasme je, da je dlaka samočistilna, zato kopanje ni priporočljivo in ga izvajamo le v posebnih primerih. Prav tako ni priporočljivo krajšanje dlake, saj jih varuje tudi pred vročino.

Značilnost te pasme sta tudi dva dodatna prsta na zadnjih tačkah.

Izredno samosvoj in odločen

Po značaju je pirenejski planinski pes izredno samosvoj in odločen, saj se nikoli v popolnosti ne podredi lastniku in se ga ne da podkupiti praktično z ničemer. Do lastnika je vdan, zaščitniški in ljubeč, do tujcev pa zadržan in nezaupljiv. Primeren lastnik je nekdo z močnim značajem in primernimi izkušnjami, saj pri vzgoji ne sme popuščati, fizična aktivnost je poglavitna in imeti mora veliko prostega časa. Druge živali načeloma sprejema, vendar vsakič prevzame vodstveno vlogo. Možne negativne lastnosti: ob nepravilni vzgoji lahko ta pes postane neposlušen, težko obvladljiv in celo agresiven. Ker se tudi hitro naveliča, mora biti šolanje zabavno in z veliko pozitivne motivacije, saj je to pasmo nekoliko težje šolati od ostalih. Ker ne prenese omejevanja, je priporočljivo veliko gibanja na prostem brez povodca.

Življenjska doba je med 9 in 12 let, večjih težav z zdravjem pa pri tej pasmi sicer ni.

Pirenejski planinski pes v Sloveniji

Eneja Brenčič, velika ljubiteljica živali in prva lastnica legla pirenejskega planinskega psa v Sloveniji, se je po smrti svoje psičke Tare pasme papillon (metuljček) in posledično praznini, ki je nastala v njenem srcu, čez nekaj časa odločila za posvojitev tega mogočnega samozavestnega velikana. Sprva se je dodobra seznanila s karakteristikami pasme in nato poiskala vzreditelja, kjer je dobila še več informacij in pse videla tudi v živo.

Enejina želja po pirenejskem planinskem psu je nastala že v otroštvu, ko si je ogledala risanko Belle et Sebastien (Bela in Sebastijan), zgodbo o mogočnem velikanu z nežnim srcem.

Psičko Ballmete, pasme pirenejski planinski pes je pripeljala v Slovenijo, ko sta se s partnerjem preselila na kmetijo in ustvarila dobre pogoje tako za psičko kot tudi za druge živali: konje, kunce in činčile. Danes jima poleg štiriletne Balmette družbo delata še 2 mladička, stara šest mesecev.

Eneja nam je potrdila, da je pasma izredno samosvoja in trmasta in se nikoli zares ne podredijo gospodarju, temveč delujejo z njim kot partner. Razni triki pri vzgoji niso efektivni, zato mora biti gospodar dosleden in vztrajen. Svojo potrebo po božanju pa jasno izrazijo in so zelo nežni in ljubeči psi kljub svoji velikosti in trmi. Kot zanimivost nam je zaupala neverjetno sodelovanje med psi; ko eni počivajo, drugi stražijo in obratno; torej imajo izjemno sposobnost sodelovanja.

Odsvetuje se urbano okolje

Primerno bivalno okolje je velik ograjen prostor, da pes lahko opravlja svojo nalogo čuvaja. »Priporočljivo je veliko gibanja na prostem ali vsaj daljši sprehod,« svetuje Eneja. Odsvetuje pa bivanje te pasme v stanovanjih ali zaprtih prostorih, saj se pirenejski planinski pes ne mara zadrževati v zaprtih prostorih. Ker se ljudje odločajo za to pasmo predvsem zaradi posebnega videza in značaja, nam Eneja toplo svetuje, da se sprva dobro seznanimo z značajem pirenejskega planinskega psa, saj ga bomo tako lažje vzgajali in razumeli. »Ker rad opozarja nase, na vsako dogajanje ali nenavaden zvok, večkrat zalaja, kar zna biti moteče za nekatere ljudi in zato ta pes ni primeren za urbano okolje,« pravi.

avtor: Suzana Moro / fotografije: Anja Kosi, Annix Wolf Photography

 

Luisianski leopardji pes – Lousianska Catahoula

Luisianski leopardji pes je zanimiva mešanica lovskega in družinskega psa. Kljub temu da pasma ni številčna, je pri nas (in tudi drugje) zelo priljubljena. Pogovarjali smo se s prvo vzrediteljico Catahoule v Sloveniji, Uršo Stare – lastnico psarne De Amica Mea.

Pasma Catahoula je stara, saj sega v prazgodovino. Njegova domovina so ZDA. Izvor prvotne pasme ni natančno znan; po eni izmed teorij naj bi nastal iz različnih vrst hrtov, molosov in indijanskih domačih psov. Druga teorija pravi, da naj bi prvotna pasma prišla s francoskimi naseljenci in se kasneje križala z indijanskimi domačimi psi. Catahoulo so uporabljali za lov na divjad. Na področje Louisiane naj bi se razširili v 16. stoletju. Kasneje je izumrla, ponovno pa so jo oživili na začetku 21. stoletja.

Videz in dlaka

Po obliki je luisianski leopardji pes skladno grajen, mišičast, močan, srednje velikosti. Vsekakor pa so posebnost te pasme oči, ki delujejo, kot da bi bile steklene. Očesi sta lahko tudi različnih barv, večinoma pa so oči modre, modro-bele, zeleno-modre, ledeno-modre, sive, rjave in oranžne. Barva dlake je v različnih odtenkih rjave, modra, progasta, bela, krem, črna, v različnih odtenkih sive, lahko pa tudi v tribarvni kombinaciji. Po teksturi je dlaka lahko različna: srednje dolga, kratka, gosta, trda, vodoodporna, volnata. Dlaka jih dobro ščiti pred vlago in vremenskimi razmerami (vlaga, mraz), zato je dobro prilagojen bivanju na zahtevnem terenu (močvirje, gozdovi). Po obrazu, prsih in nogah so lahko prisotne posamezne bele lise.

Za to pasmo je značilno, da imajo psi med prsti plavalno kožico, kar jim olajša plavanje in hojo po močvirju. Samice dosežejo velikost od 51 do 61, samci pa od 55 do 65 centimetrov, teža je med 16 do 37 kilogrami.

Izredno inteligentni in učljivi

Pasma Catahoula spada med izredno inteligentne in učljive pse. So tudi zelo živahni, energični, zvesti, družabni, vzdržljivi, vztrajni, odločni, neutrudni, prijazni, ljubeči, pogumni, zaščitniški, dobri čuvaji, teritorialni, željni pozornosti, aktivni, in zato potrebujejo veliko gibanja na prostem. Polno zrelost doseže okoli starosti dveh let.

Ta pes ima zelo rad otroke in se čuti dolžan jih ščititi, vendar se priporoča nadzor odrasle osebe pri igri otroka z njim, saj lahko zaradi njegove živahnosti nehote pride do poškodb.

Na družinske člane je zelo navezan, do tujcev pa nezaupljiv in opozori na njihovo prisotnost. Pasma dobro sprejema druge živali ob pravočasni socializaciji, razen prostoživečih živali, ki mu predstavljajo plen. Možne negativne lastnosti so destruktivno vedenje – pogojeno z značajem – dominantnost, osamljenost, premalo aktivnosti in nepravilna vzgoja. Slabo prenaša daljšo ločenost od družine. Ob prisotnosti lastnika in z veliko gibanja, druženja ter drugih fizičnih in umskih dejavnosti gre za izjemno simpatičnega pasjega prijatelja.

Catahoula v Sloveniji

Urša Stare je pred štirimi leti iz Slovaške pripeljala prvo psičko Kano, pasme luisianski leopardji pes. Pred tem je raziskovala in se za pasmo pozanimala tudi pri vzrediteljih v Kanadi in po Evropi.

Zaupala nam je, da so jo sprva nekateri prestrašili, saj naj bi bil pes dominanten in neposlušen.

Ker je prevladala njena želja po nevsakdanji in redki pasmi, ki ji je predstavljala tudi velik izziv, se je po nekajmesečnem premisleku vseeno odločila, da psičko pripelje v Slovenijo. Urša je ugotovila in nam potrdila, da je pasma Catahoula izredno učljiva in prijazna.

Ta pes potrebuje veliko pozornosti in je zato priporočljivo, da je lastnik izkušen z močnim karakterjem. Torej odločen, dosleden, avtoritativen, prijazen, potrpežljiv, fizično aktiven, uporabljati mora pozitivno stimulacijo in imeti na razpolago dovolj prostega časa za druženje in druge aktivnost. Seveda se kljub temu priporoča šolanje psa, saj se zna zgoditi, da prevlada njegova dominanca in si začne podrejati druge ljudi in pse. S šolanjem se take težave uspešno odpravijo.

Značilnost te pasme je tudi, da imajo zelo malo zdravstvenih težav in dolgo življenjsko dobo (od 11–13 let). Težave se znajo pojaviti pri napačnem parjenju, katerih posledica so: gluhost predvsem pri belih psih (dvojni MM-merle), težave z očmi, displazija kolkov (težave so predvsem gensko pogojene). Če nas zanima luisianski leopardji pes, je zelo pomembno, da poiščemo odgovornega vzreditelja, ki mu ni mar le za številčno proizvodnjo te redke pasme.

Avtor: Suzana Moro