Samojed – bel pes, ki je to postal šele s strogo selekcijo

Čudoviti beli kuža, samojed, je ena izmed štirinajstih najstarejših vrst psov. Niso se pojavili s kinologijo, pač pa deset in več tisoč let prej.

Kinologiji pa gre zasluga, da so samojed in mnoge druge pasme preživeli. Samojed namreč oktobrske revolucije in surovega obdobja po njej ne bi preživel, če ga ne bi prej izvozili na zahod.

Mongolska ljudstva, med njimi tudi Samojedi, so bila znana po svojih psih, ki so jim pomagali pri vseh delih. Pri čuvanju in pri paši severnih jelenov, pri lovu, tudi pri vleki sani, kadar tega severni jeleni, karibuji, niso zmogli. Samojedski psi, ki so jim rekli bjelkierji, preden so jih Angleži prekrstili v samojede, so sami skrbeli za svojo selekcijo, prav malo človekovih posegov je bilo.

Shutterstock.com

O tem, kaj se je dogajalo do 17. stoletja, smo lahko le ugibali, dokler niso z analizo DNK dokazali, da se dandanašnji samojed ni bistveno spremenil že vsaj 3000 let.

V 17. stoletju in še bolj dejavno v 18. stoletju pa so Sibirijo začeli raziskovati Rusi. Spoznali so tudi Samojede in njihove pse bjelkierje. Plemiči so kužke s sibirskega severa pripeljali v dar carski družini, ta jih je od časa do časa podarila svojim kraljevskim in cesarskim sorodnikom po Evropi. Beli samojedski pes je dobil kraljevski status in ga zunaj dvorov navadni smrtniki niso smeli imeti.

Polarne ekspedicije, ki so se začele leta 1870 so vsekakor prispevale k temu, da so pse ljudstva Samojedi, tedaj imenovane bjelkierji, spoznali tudi zunaj ruskega arktičnega kroga in zunaj vladarskih dvorov. Angleži so se ogreli predvsem za belo barvo, ki je kasneje s strogo selekcijo izrinila vse druge barve (povsem beli so bili namreč psi nomadskih plemen, medtem ko so imela plemena, ki so se ustalila na enem mestu, manjše in drugače obarvane pse).

K priljubljenosti psov samojedov pri Britancih je veliko prispeval valižanski knez, kasnejši kralj Edvard VII. Imel je belega psa s črno glavo, kar je bilo takrat še dovoljeno, kraljica pa si je našla psa Jacka, ki je bil v tistem času razstavni prvak.

Že v prvih letih po odhodu iz sibirske domovine so samojedski psi dokazali, da nikakor niso doma samo v polarnem krogu, čeprav jim seveda veliko bolj ustreza hlad kot pa tropska vročina.

Izsek članka avtorja Toneta Hočevarja (objavljeno v reviji Moj pes)