Tag: strah

Ali naj se za strah ne zmenimo?

Veliko je mnenj o tem, ali naj se pri psu za strah zmenimo ali ne. Mnogi lastniki psa, ki ga je strah, enostavno ignorirajo. To storijo zato, da njegovega vedenja ne bi potrjevali.

Zastavlja se vprašanje, je takšno vedenje pasjega skrbnika pravilno ali ne?

Zakaj se pes sploh prestraši?

Najprej razjasnimo, zakaj se pes sploh prestraši. Podobno kot pri ljudeh, je tudi pri naših štirinožnih prijateljih: nekateri psi so bolj plašljivi kot drugi, kar ni v ničemer odvisno od pasme. Pes, ki oceni, da mu v določeni situaciji grozi nevarnost, se bo odzval nagonsko: ali bo pobegnil ali pa se bo poskušal braniti. Gre za naravno (prirojeno) in življenjsko pomembno reakcijo. Ko pes v določeni situaciji začuti nevarnost, o odzivu odloča določen del možganov, ki ga ne more nadzirati s svojo voljo. Podzavestnemu odzivu sledi telesna dejavnost, ki jo nadzira zavestni del možganov. Seveda pa pri tem igrajo pomembno vlogo izkušnje, ki si jih je pes nabral v življenju.

Kako naj ravnamo, ko je psa strah?

Nevrobiološko je povsem jasno, da bo vse skupaj še slabše, če bo pes v neprijetni situaciji ostal sam, brez naše opore in brez tega, da bi ob tem doživel karkoli prijetnega. Zato je najbolje, da ko pes v določeni situaciji prične kazati strah, skušajmo doseči, da bo dogodek povezal s kakšnim prijetnim doživetjem. Tako mu bomo postopoma, korak za korakom, strah odvzemali. Ampak pazimo: če bomo v trenutku, ko se bo pes prestrašil, sicer dobronamerno spremenili glas, se začeli živčno premikati ali celo sklonili nad psa, mu s tem ne bomo nič koristili. Nasprotno, s takšnim dejanjem bomo njegov strah le še povečali. Žal skrbniki pogosto ravnamo podzavestno – na primer, ko imamo občutek, da bo nek pes napadel našega, se razburimo. Ta odziv pa na prestrašenega psa vpliva zelo negativno, zato naj naša glava tudi v takšnih situacijah ostane hladna.

Tako, kot se različni psi različno odzivajo na situacijo, ki pri njih sproži strah, so tudi različne metode, da ga odpravimo. Uporabimo lahko pomirjujoče ogovarjanje, umirjeno božanje ali pa začnemo s kakšnim zanj priljubljenim igranjem. Metod je seveda še cela vrsta in z nekaj poskusi bomo lahko ugotovili, kako bomo psu najbolj učinkovito pomagali premagati strah.

Skrbniki moramo strah pri psu vzeti zelo resno. Pes, ki ga je strah, potrebuje pomoč svojega človeka. Ignoriranje njegovega strahu zato ni pravično in ne koristno.

(ap)

Kaj pa, če vaš pes laja zaradi strahu?

Vzroki za lajanje psa so različni, eden izmed njih pa je lahko tudi strah.

Če gre za strah, to pes izkazuje s precej agresivnim vedenjem. Preplašen pes velikokrat izbere možnost, da je napad najboljša obramba in želi z glasnim lajanjem in zaganjanjem proti vsiljivcu oz. viru strahu tega pregnati. V tem primeru pes ne čuva nikogar drugega, kot samega sebe.

Veliko ljudi ne loči agresivnega vedenja, ki se pojavi na bazi strahu od podobnega vedenja, ki temelji na povsem drugih čustvenih stanjih psa. Kako lahko prepoznamo razliko? Največkrat psi, ki jih je strah, lajajo v prisotnosti skrbnika in tudi, ko so sami.  Če ugotovimo, da gre pri našem psu za strah, strokovnjaki svetujejo sodelovanje z nekom, ki razume psihologijo in vedenje psa. Takšnemu psu je namreč treba pokazati, da je strah le znotraj votel, zunaj pa ga ni – a včasih je to težje, kot si mislimo, saj so reakcije psa, ki ga je strah, največkrat nekontrolirane in drugačne, predvsem pa bolj nevarne.

Pes zavoha strah in ga povzame

Večini pasjih skrbnikov se zdi, da se s psom čutijo. Pa to ni samo občutek, tudi raziskave kažejo, da pes res zavoha različna čustvena stanja, v omenjeni raziskavi konkretno strah, in jih povzamejo.

”Raziskave so že nekaj časa nazaj dokazale, da pes prek vida in sluha dobro ve, kakšno je naše čustveno stanje in razpoloženje,” pravi Biagio D’Aniello z neapeljske univerze. Toda doslej se še nihče ni ukvarjal s tem, ali bi lahko psi čustveno stanje tudi zavohali. ”Vloga vohalnega sistema je močno podcenjena, morda zato, ker se ljudje bolj fokusiramo na vizualno,” pravi omenjeni profesor, ki je s kolegi testiral prav moč pasjega voha. Osredotočali so se na to, ali je pes sposoben samo z vohom določiti emocionalno stanje človeka.

Test so opravili tako, da so prostovoljci gledali video posnetke, ki so vzbudili strah, veselje ali pa je bil njihov cilj vzpostaviti nevtralno razpoloženje. Po ogledu so raziskovalci vsakemu prostovoljcu vzeli vzorec znoja.

Nato so te vzorce dali psom in opazovali njihovo obnašanje ter merili ritem srca. Rezultat? Psi, ki so vohali znoj človeka, ki ga je bilo strah, so postali mnogo bolj nervozni kot tisti, ki so bili izpostavljeni ‘pozitivnemu’ ali nevtralnemu vonju. Srce je tistim, ki so ‘vohali strah’ bilo hitreje, iskali so svojega skrbnika in se izogibali stiku s tujci.

Psa je strah – kako ukrepati?

Psi strah pokažejo v različnih trenutkih in včasih za ljudi v zelo nerazumljivih situacijah.

Psi občutijo strah, ko se počutijo ogrožene. Vzroki za nastanek strahu so različni. Psi s pomanjkanjem pravilne socializacije bodo bolj verjetno razvili več strahov kot tisti, ki so bili kar se da dobro socializirani. Vendar ni psa, ki ga ne bi bilo nikoli strah. Če se strah stopnjuje oziroma je tako močan, da se psi počutijo zelo ogroženi, lahko pokažejo tudi zobe, renčijo ali celo ugriznejo. V teh primerih že govorimo o napadalnosti iz strahu.

Kakšne signale kaže prestrašen pes?

Psi svoja občutja pokažejo s t.i. miritvenimi signali. Pri prestrašenem psu bomo najverjetneje opazili, da je telo bolj togo, rep je spuščen ali celo spodvihan pod telo, uhlja sta potisnjena nazaj, oči so izbuljene, pes začne sopsti.

Skrbnikovo vedenje marsikdaj strah pri psu še povečuje

Ljudje smo marsikdaj tisti, ki strah pri psih še stopnjujemo oz. poslabšujemo. Pri psu je od samega začetka pomembno, kako se s strahom sooči. Ko pes odreagira prestrašeno, ga mnogi skrbniki začnejo tolažiti, božati, ga vzamejo v naročje ali pa ga skušajo pomiriti na drug način. To je podzavestni človeški odziv, ko želimo nekomu, ki je v stiski, pomagati. Toda pri psih je zadeva precej drugačna. Psi tolažbe ne sprejemajo na enak način kot ljudje. Pomena besed ne razumejo, slišijo pa naš ton. In ton pri tolažbi je umirjen in tih, kar psu pomeni potrditev stanja, v kakršnem je. Tega pa si nikakor ne želimo, saj stanja strahu ne želimo potrjevati, ampak hočemo psu le pomagati, da ga premaga.

Z reakcijami lahko pozitivno vplivamo na psa

Druga napaka je, da skrbniki v določenih okoliščinah postanemo panični. Najbolj očiten primer je, ko se bliža nevihta. Ljudje začnejo panično zapirati okna, pospravljati teraso … Pes vse skupaj opazuje in ugotovi, da je nevihta čas, ko postane njegov človek živčen in nemiren, takšen pa nato v teh okoliščinah postane tudi pes.

K pojavu strahu pri psu lahko torej veliko prispeva človek. Zato je prav, da s svojimi reakcijami skušamo pozitivno vplivati na psa. Tudi če se pes kakšnih situacij boji, se pretvarjajmo, kot da ni nič. Ponudimo mu kakšen slasten priboljšek, njegovo pozornosti skušajmo preusmeriti od vira strahu. Ena izmed zelo učinkovitih tehnik je tudi nasprotno pogojevanje. V tem primeru psu poskušamo spremeniti odnos do določenega predmeta ali situacije.

Avtor: Nuša Pečnik

BOJIM SE – pirotehnika skozi oči živali

December, za mnoge najljubši čas v letu, za živali, ki se strašno bojijo pirotehničnih sredstev, zagotovo ne.

Vsako leto pišemo o tej problematiki, pa še vedno vsako leto srečavamo na mestnih trgih kosmatince, ki se tresejo od strahu ob pirotehničnih ‘rafalih’, ki decembra dežujejo od vsepovsod. O tem, kako kosmatince obvarovati pred pirotehniko, pišemo v aktualni številki revije Eko dežela (izidemo v sredo, 5.12.).

Tej temi pa se je s posebno kampanjo posvetila tudi študentka Urška Krek, ki je v zaključnem delu na Fakulteti za humanistične študije v Kopru, združila študij in svojo ljubezen do živali. ”Neizbežno se približujejo prazniki in slavje ob koncu leta, z njim na čelu pa tudi uporaba pirotehničnih sredstev, kar večini ljudi predstavlja zabavo. Širša slika celotne problematike pa sega tudi v kontekst z živalmi. Za izvedbo kampanje sem se odločila, ker si želim, da bi ljudje opazili tudi stiske živali, ki žal nimajo glasu, da bi to izrazile,” pravi Urška.

Urška je kampanjo pripravila v sodelovanju z Veterinarsko ambulanto Pristov, z njo pa želi javnost nagovoriti, naj ne uporablja pirotehničnih sredstev, saj s tem povzroča živalim hude travme. ”Živali ob tovrstnih zvokih pokov mnogokrat iz stiske pobegnejo od doma, za mnoge od njih se konča tragično. S plakatom kampanje želim širši javnosti sporočiti, da prazniki niso zabavni za vsa bitja. Petarde namreč na živali vplivajo veliko huje, kot si lahko zamislimo,” je še povedala Urška Krek.

Kako premagati strah pred umivanjem?

Če se vam je zgodilo, da pes tudi prestopiti noče praga kopalnice, naj vas potolažimo, da ni še nič izgubljeno. Strah pred vodo in kopanjem se lahko s počasnimi in premišljenimi koraki premaga.

Umivanje je za človeka nekaj vsakdanjega, za psa pa je včasih to zelo stresno opravilo. Pogosto se razvije strah pred vodo, v nekaterih primerih pa celo strah pred kopalnico.

Če se to zgodi v našem domu, je treba ustvariti nov odziv. Kopalnico zato psu vnovič predstavimo kot prostor, v katerem se zabava, dobiva hrano, izvaja vaje, ki so mu všeč, se igra s svojim skrbnikom ali pa le uživa v crkljanju. Tako bomo psu kopalnico predstavili kot nekaj prijetnega, in ne kot prostor, v katerem se dogajajo zanj neprijetne stvari.

Ko pes enkrat vstopi v kopalnico brez omahovanja in je v njej dlje časa povsem sproščen, začnemo z novim korakom. Psu v kad vržemo kak briket in pustimo, da ga gre sam iskat.

V primeru, da pes ne more sam v kad, ga dvignemo in ga damo sami vanjo. A pri psih, ki se zelo bojijo, delamo zelo počasi, korak za korakom. Tako že sam dvig nagradimo s kakšnim zelo okusnim priboljškom, psa položimo v kad ter ga vnovič nagradimo z okusnim priboljškom, nato ga spet dvignemo, nagradimo in položimo na tla. Ves postopek naj poteka zelo počasi, da se bo pes na vsaki stopnji počutil prijetno ter sproščeno.

Z vsako ”učno uro” podaljšujemo čas, ko je pes v kadi.

Ko pes pridno čaka, začnemo z umivanjem. Za vsako umito tačko ga nagradimo. Kot pri vseh korakih, tudi pri umivanju delamo počasi, da se pes ne prestraši. Zelo hitro se lahko zgodi, da korake prehitevamo, in tako se pes na kakšni stopnji spet prične bati. Če se to zgodi, gremo nekaj korakov nazaj in pričnemo od tam, kjer se je pes počutil prijetno.