Učimo se: brisanje tačk

Brisanje tačk je lahko zelo uporaben ”trikec”, sploh takrat, ko se vrnemo z razmočenega sprehoda, pa tudi v suhem vremenu se med dlake na stopalih ujamejo pesek in mivka.

Cilj, ki ga skušamo doseči je, da kuža na skrbnikovo povelje s sprednjima tačkama začne praskati po preprogi.

Za učenje brisanja tačk potrebujemo:

  • debelejša brisača ali kopalniška preproga
  • kliker ali besedico ”ja”
  • priboljške

Učenje po korakih:

Najprej moramo pripraviti situacijo, ki bo kužka spodbudila, da bo začel s tačko praskati po brisači; v gubo na rob brisače skrijemo priboljšek, tako da ga bo pes zlahka zavohal in s smrčkom odrinil brisačo, nato pa priboljšek pojedel. To ponovimo dvakrat ali trikrat.

Nato priboljšek skrijemo globlje v brisačo (brisačo dvakrat prepognemo, kot palačinko), da si bo moral pes do njega pomagati s tačko. Ko bo kuža v želji, da bo prišel do priboljška, po njej popraskal s tačko, kliknemo in ga nagradimo s priboljškom, ki mu ga ponudimo iz roke ali vržemo na tla, stran od brisače. Ponavljamo toliko časa, dokler pes ne ugotovi, da klik prikliče s praskanjem po preprogi.

Od tedaj naprej brisačo še vedno nekoliko zvijemo ali preganemo, vendar vanjo ne skrivamo več priboljška. Čakamo, da pes po njej popraska, in ga takoj nagradimo. Ponavljamo.

Počasi brisačo prepogibamo vse manj, dokler pes zanesljivo in predvidljivo s tačko ne praska po povsem razgrnjeni brisači oz. preprogi.

Takrat je čas, da dodamo povelje. Ko kuža intenzivno praska, rečemo na primer ”BRIŠI”, nato kliknemo in nagradimo.

Domnevamo lahko, da bo do tu kuža praskal z eno, najverjetneje vedno isto tačko. Ker želimo, da bi uporabil obe prednji tački, ravnamo takole:

Psu naročimo ”briši” in z enim priboljškom nagradimo praskanje z eno tačko. Prvič, ko bo popraskal z obema tačkama, pa si bo prislužil posebno nagrado, zato ga bomo nagradili z več priboljški zapored. Ko bomo to nekajkrat ponovili, bo ugotovil, da se mu splača uporabiti obe tački, saj mu to prinaša obilnejše nagrade. Zavedati se moramo, da potrditev (klik + nagrada) psu sporoči, kdaj naj vajo konča. Doslej smo ga vedno potrjevali takoj, ko je začel praskati. Če želimo, da bi to počel dlje (saj je naš namen, da si tačke dobro obriše), ga moramo tega še naučiti. Brisanje podaljšujemo tako, da postopoma odlašamo trenutek, ko s klikom in priboljškom, sčasoma pa le s sprostitveno besedo (”skoči” ali ”konec”) psu sporočimo, naj neha praskati.

Pa veliko uspeha!

Pasji trikci – 7 pravil za lažje učenje

Učenje trikcev je lahko prav zabavno in sproščujoče. Možnosti, kaj vse jih lahko naučimo, je ravno toliko, kot imamo idej.

Tako kot vsako učenje, tudi učenje trikcev lahko poteka na veliko različnih načinov. Ali bomo posamezen trikec učili s pomočjo vabe in luringa, mogoče shapinga ali kakršen koli drug način učenja, pravzaprav ni pomembno. Ne glede na to, kakšen način šolanja izberemo, za posamezno vajo veljajo neka splošna pravila.


PRAVI ČAS – Še posebej pri učenju trikcev moramo resnično čim bolj natančno zaznamovati tisti trenutek, ko naš pes nekaj pravilno stori. Ravno prepozno nagrajevanje lahko povzroči, da bomo psa nagradili za popolnoma drugo vedenje, kot smo želeli. Primer: učimo ga prinašanja časopisa in ga želimo nagraditi, ko drži časopisni papir v gobčku. Ker smo se malenkost prepozno odzvali, smo psa pohvalili, oziroma označili trenutek, ravno ko je časopisni papir že spuščal. Nagradili smo torej spuščanje časopisnega papirja in ne držanje.


NAGRAJEVANJE – Nagrada mora biti vedno prilagojena našemu psu. Nekaterim mnogo več pomeni naša čustveno obarvana pohvala kot košček klobase. Spet drugim je igrača središče zabave. Ne glede na to lahko nagrade vedno menjamo glede na zahtevnost trikcev ali primernost trenutka. Če delamo s klikerjem, moramo natančno označiti pravi trenutek in nato vseeno psa nagraditi. Sam klik še ni nagrada! Nagrada pa mora biti vedno zelo okusna, kadar gre za hrano, naš glas poln veselja, kadar gre za besedno pohvalo in predvsem mora biti ta pohvala kratka in jasna. Igra pa naj bo zabavna in ne predolga.


JACKPOT – Vaje, ko pes naredi res nekaj zanj zahtevnega, ali trikec, za katerega smo se morali res potruditi in natrenirati tudi svoje živčke, si zasluži jackpot nagrado. To je nagrada, ki psu pomeni več kot običajna nagrada. Pomembno je, da po jackpot nagradi vajo zaključimo in psu damo možnost, da se sprosti in uživa.


NE VSE NAENKRAT – Včasih se ujamemo v svojo lastno željo po uspehu in pretiravamo v zahtevnosti ali številu vaj. Začnemo pri bolj enostavnih trikcih in učenje vedno končamo z vajo, ki jo pes obožuje. Učenje trikcev mora biti psu v zabavo. Kadar mu vaja večkrat ne uspe, se morate vedno vrniti korak nazaj. Gradimo na dobrih temeljih in šele nato nadaljujemo na naslednje vaje.


NAJ SE NAM NE MUDI – Hiter tempo življenja nas na splošno včasih sili tudi k nestrpnosti na drugih področjih. Tako tudi pri učenju različnih vaj ali tudi pri vzgoji sami hitimo in prehitevamo nekatere stvari. Pustimo psu, da dozori, premisli in si vzame čas. Včasih bo zelo hitro razumel, kaj želimo od njega, spet drugič se bomo lahko z istim trikcem trudili tudi mesec ali več. Nič zato, vzemimo si toliko časa, kolikor je potrebno, da psa vajo naučimo. Seveda bodite pozorni na izigravanje. Opazujte psa in ne pozabite razlikovati med nerazumevanjem vaje in nespoštovanjem že naučene in razumljene vaje.


‘SEDI’, ‘DOL’, ‘LEZI’, ‘DOWN’ … Pravzaprav sploh ni pomembno, katere besede uporabljate. Pazite le, da vsako vajo zaznamuje enaka beseda. Ne uporabljamo torej različnih povelj za enako vajo. Kako samo vajo poimenujete, nima nobenega pomena. Dobrodošla so kratka in razumljiva povelja, njihov besedni pomen pa je nepomemben, saj se psi bolj kot na pomen besede, kot ga razumemo mi, odzivajo na to, kako to izrečemo in kako se takrat odziva naše telo.


POTRPEŽLJIVOST – Ključ do uspeha pri učenju kateregakoli trikca je prav v potrpežljivosti. Pes včasih ne bo razumel vaje takoj, kar vas mogoče lahko razočara. Ne odnehajte; treba vztrajati in dosledno ter pravilno izvajati vajo.

avtor: Urška Krivec

Mačke in kliker

Uporaba klikerja ni omejena zgolj na pse, saj lahko ta pripomoček uspešno uporabimo tudi pri mačkah.

Uporabljamo ga lahko pri odpoklicu, pa tudi pri česanju, striženju krempeljcev. Tudi na obisku pri veterinarju gre laže s klikerjem.

Z vajo je lahko zvok klikerja za mačko nedvoumen signal, da počne kaj takega, kar nam je všeč, zato bo sledila nagrada.


Pri učenju s klikerjem ne smemo uporabljati nobene prisile ali kazni; če maček nečesa ne počne dobro, pač ne bo dobil nagrade.


Mačke so načeloma teže učljive kot psi, zato potrebujejo več motivacije. Se pravi, da bomo morali najti zares okusen priboljšek ali zares zanimivo igračo, da bo mačka sodelovala. Če ji trenutno ni do priboljška ali igre, pač prenehamo in poskusimo kasneje.

Kako se psi učijo?

Znanost je šele na začetku raziskav o sposobnostih pasjih možganov, o tem je namreč še veliko neznank. Vendarle pa je dosti znanega o tem, kakšne umske zmogljivosti ima pes pri povezovanju stvari, kakšne so njegove učne sposobnosti in kako to uporabljamo v vsakdanjem življenju.

Prav je, da razumemo v kakšni obliki in na kakšen način se psi učijo. S tem bomo lahko svojemu štirinožnemu prijatelju bolj učinkovito dopovedali, kaj od njega pričakujemo in kako se mora obnašati. Tokrat predstavljamo nekaj oblik učenja.


Habituacija ali nezavedno navajanje na novosti

Vsak skrbnik ve: če je pes stalno izpostavljen določenemu hišnemu zvoku, se bo nanj sčasoma navadil in bo glede tega postal ravnodušen. Pse lahko navajamo na različne dražljaje iz okolja, s katerimi se srečujejo v vsakdanjem življenju, to obliko poučevanja pa imenujemo habituacija.

Pri tem je pomembno, da psa na dražljaje navajamo postopoma, zlasti pri srečanju psa z močnejšimi dražljaji moramo biti previdni. Pes bo namreč do dražljajev iz okolja ravnodušen le, če se bo ob prvih srečanjih z njimi dobro počutil. Če se bo, na primer, pes bal zvoka sesalnika za prah, smo zelo verjetno ravnali napačno ob prvem stiku psa z zvokom tega gospodinjskega aparata. Na zvok bi ga morali navajati postopoma, predvsem pa iz primerne razdalje in tako, da bi bil v tem trenutku ob psu nekdo, ki mu pes zaupa. Ko se pes navadi na zvok iz večje razdalje, ga približujemo …


Povezovanje dražljajev

Vedenje psa je v veliki meri rezultat delovanja dražljajev, pozitivnih in negativnih. Negativno izkušnjo, ki jo je pes doživel pri soočanju z dražljajem, je zelo težko odpraviti. Govorimo o senzibilizaciji oz. preobčutljivosti.

Pri tem pes slabo izkušnjo povezuje z okoljem, marsikdaj pa tudi s svojim skrbnikom. Preobčutljivost na določene dražljaje lahko pri psu povzroči hudo psihično-čustveno prizadetost, ki obremenjuje tudi skrbnika ali pa kar vso družino. Zelo značilen je strah pred nevihto. V začetku je lahko pes preobčutljiv le na močno nevihto oziroma na močno grmenje, pozneje pa postane paničen, ko je grmenje še daleč in ga mi niti ne slišimo.

Iz izkušenj povem, da strahu pred nevihto oz. pred bliskanjem in grmenjem ni mogoče povsem odpraviti, lahko pa z določenimi ukrepi strah zmanjšamo. Ampak ne s tolažbo in tako, da se nam pes ”smili”. V blažjih primerih strahu lahko poskusimo s preusmerjanjem pozornosti, pri težjih pa z uporabo kakšnih naravnih pripravkov, ki nam jih predpiše veterinar. Med nevihto tudi zagrnimo okna, pomembno pa je tudi, da pes ni sam, sam se tedaj največkrat razvije strah.


Posploševanje izkušenj

Pri psih se pogosto srečujemo tudi s posploševanjem oz. generalizacijo – eno neprijetno doživetje povzroči, da se bo pes enako odzival ob drugih situacijah, ki jih bo povezal s tem dogodkom oz. s povzročiteljem. Tako poznamo primere, ko se pes boji le psov določene pasme oz. določene velikosti. V teh primerih poskrbimo za previdnost pri srečanjih z drugimi psi, še zlasti v obdobju odraščanja.


Klasično pogojevanje

Do nezavednega učenja lahko pride tudi s tako imenovanim klasičnim pogojevanjem. Pri tej obliki učenja, pes potrebuje nekaj ponovitev, da poveže dražljaj in posledico, oz. da se utrdi vedenje na določen dražljaj. Za primer klasičnega pogojevanja lahko pogledamo situacijo, ko gremo s psom v ambulanto na pregled k veterinarju. Če bo imel pes pri prvih obiskih pozitivne izkušnje, se tam ne bo slabo počutil. Zato je priporočljivo, da gremo k veterinarju že z mladičem samo na obisk, kjer se bo na prijeten način seznanil z okoljem. Podobno lahko s pomočjo klasičnega pogojevanja usmerjamo vedenje tudi v drugih okoljih.


Načrtna krepitev vedenja

Pri instrumentalnem pogojevanju bo pes reagiral na določen način zato, da bo nekaj dosegel. Za določeno dejavnost ali vedenje se bo odločil, ker bo pričakoval neko zadoščenje, na primer igro, nagrado ali kakšno drugo spodbudo. Pri tej obliki učenja želeno vedenje potrdimo s pohvalo, igro ali nagrado. Ker bo pes pri določenem vedenju doživel nekaj prijetnega, bo to ponavljal tudi v prihodnje.


Pes se najbolje uči:

  • v okolju, kjer bo sproščen in vsaj na začetku brez motečih dejavnikov;
  • kolikor je mogoče v igri;
  • v povezavi z vidnimi znaki, ne zgolj s povelji;
  • postopoma, z majhnimi koraki;
  • z veliko ponavljanja;
  • s pozitivno motivacijo.

avtor: Jože Vidic

O vzgojnih pripomočkih

Piščalka, kliker, prinosilo, priboljški, dolg povodec … ? Tokrat o tem, katere so v praksi pozitivne in negativne strani vsakega izmed pripomočkov.

PIŠČALKA

  • Pozitivno: Pri klicanju psa s pomočjo piščalke ne izražamo nobenih čustev, saj je pisk vedno enak. Psa naučimo, da se bo odzval na dva kratka piska in prišel k nam. Prednost uporabe piščalke je tudi v okolju, kjer je več ljudi, ki se sprehajajo s svojim psom. In še to: odpoklic s pomočjo piščalke lahko uporabljajo enakovredno vsi družinski člani.
  • Negativno: Precejšnja pomanjkljivost je, da moramo imeti piščalko vedno s seboj. Če jo bomo pozabili, bomo imeli težave, ko bo pes prosto spuščen in ga bomo želeli poklicati.

KLIKER

  • Pozitivno: Kliker omogoča hitrejše in časovno natančno potrjevanje želenega vedenja. Če na primer psa učimo kakšen trikec, je namreč zelo pomembno, da ga potrdimo v trenutku, ko bo izvedel želeno. Z glasom ali na kakšen drug način to zelo težko dosežemo. Poleg tega kliker zveni vedno enako, svoj glas pa, čeprav nehote, spreminjamo, saj nan deluje tudi naše čustveno razpoloženje. Uporaba klikerja je koristna tudi pri takoimenovani desenzibilizaciji oz. pri odpravljanju neželenega vedenja. Tudi pri tem je namreč pomembno, da vedenje potrdimo v pravem trenutku. Z nepravilno uporabo klikerja pa naredimo več škode kot koristi.
  • Negativno: Slaba stran klikerja je, da ga moramo imeti vedno s seboj. Skrbniki, ki ga uporabljajo, ga večkrat pozabijo, ali pa imajo težave s tem, ker morajo v roki hkrati držati povodec, kliker, priboljšek oz. Nagrado … Z malce spretnosti pa se na uporabo klikerja hitro navadimo.

PRIBOLJŠKI

  • Pozitivno: Ko želimo psa karkoli novega naučiti, je zelo pomembno, da ga znamo motivirati. Pri večini psov za to odlično učinkuje hrana. Ko gremo s psom na sprehod je najbolje, da vzamemo s seboj tudi priboljške. Shranjene imamo lahko v posebnih torbicah, ki so v različnih barvah in oblikah na voljo v trgovinah za živali. Priboljše lahko menjamo, saj tako naš štirinožec ne bo vedel, kaj ga na določen dan okusnega čaka. En dan damo v torbico koščke sira, drug dan salame, nato brikete …
  • Negativno: Še zlasti pri psih, ki so nagnjeni k debelosti, pazimo, da priboljškov ne bo preveč. Še najbolje bo, da ustrezno zmanjšamo redne obroke, s tem pa bomo pri psu ohranili optimalno telesno težo. Prekomerna telesna teža obremenjuje še zlasti starejše pse in slabo deluje na ves organizem. Priboljške kot nagrado uporabljamo predvsem pri učenju novih znanj, pri utrjevanju in ”navadni” vadbi pa nagrajevanje postopoma opuščamo. Priboljške uporabljamo le občasno, za dobro opravljeno delo pa naj bo dovolj pohvala.

DOLG POVODEC

  • Pozitivno: Še zlasti pri psih, ki niso zanesljivi pri odpoklicu, lahko koristno uporabimo dolg povodec. To je lahko približno deset metrov dolga vrvica, na kateri je pes navezan, ko ga spustimo. Povodec naj bo čim lažji, še najbolje, da uporabimo primeren kos dovolj močne vrvice, ki jo pes vleče za seboj. Tako bomo nanj lahko delovali tudi, ki bo malce bolj oddaljen. Preprečili bomo lahko neželeno pobiranje nesnage, preganjanje divjadi, mačk, kokoši, najbolj pomembno pa je, da bomo lahko utrjevali odpoklic.
  • Negativno: Smisel tega, da je pes spuščen na dolgem povodcu je preprečevanje prevelikega oddaljevanja. Pomembno pa je, da povodca na drugem koncu ne držimo. To je napaka, ki jo dela marsikateri skrbnik. Pa še to: metodo lahko uporabljamo le na odprtem terenu in ne na primer v gozdu, kjer bi se pes lahko zataknil.

ISKANJE PRINOSILA

  • Pozitivno: Za boljšo povezanost s psom lahko koristno uporabimo ”mošnjiček” oziroma prinosilo. Vanj skrijemo priboljšek in ga med sprehodom skrijemo tako, da ga pes ne bo videl in ga nato pošljemo, da ga bo poiskal in prinesel k nam. Seveda ga zato nagradimo z delom vsebine iz ”mošnjička”. Sprva skrijemo prinosilo tako, da ga bo pes zlahka našel, pozneje pa tako, da se bo moral malce bolj namučiti. Vajo lahko izvajamo tudi v hiši ali na domačem vrtu.
  • Negativno: ”Mošnjiček” ali prinosilo s hrano lahko skrijemo le v domačem okolju, kjer v bližini ni drugih psov. Sicer se lahko zgodi, da bo moral pes svoj plen čuvati pred konkurentom, kar lahko izzove spopad. Paziti moramo tudi, da bomo imeli med iskanjem psa ves čas na očeh. Med drugim tudi zato, da si ne bo ”postregel” sam. Priboljšek naj dobi namreč šele, ko nam bo mošnjiček prinesel.