Brez težav k veterinarju: 7 nasvetov

Mnogi psi se začnejo tresti, ali pa kažejo vsaj znake nelagodja, ko ugotovijo, da gredo k veterinarju. Kako ta obisk za psa olajšati?

1. Vadimo že doma

Ko tujec z roko seže psu v gobec, ga tipa po telesu, preiskuje ušesni kanal … – to vznemiri vsakega psa. Na to psa lahko vsaj malo privadimo tako, da ga ‘pregledujemo’ doma in če bo med tem miren, ga nagradimo s priboljškom ali igro. Kmalu mu bo jasno, da ne gre za nič groznega, pa še nagrado dobi. Vsaj del tega bo gotovo prenesel tudi v situacijo, ko bo šlo zares.

2. Kot gost, ne kot pacient

Z veterinarjem se dogovorimo za pogovor, kjer bo prisoten tudi naš pes. V ambulanti naj bo prosto spuščen, mi pa se pogovarjajmo z veterinarjem, ki naj psa občasno poboža in mu ponudi priboljšek. Potem odidemo domov in če je možnost, vse to še enkrat ponovimo. Tako bo imel pes veterinarja v dobrem spominu.

3. Ne izgubljajmo časa po nepotrebnem

Bolj ko se bomo nanj pripravili, krajši bo obisk pri veterinarju. Dogovorimo se za termin in bodimo točni. S seboj vzemimo vse potrebne dokumente in izvide. Veterinarju povejmo o vsem opažanjih v zvezi s psom.

4. Opravljanje potrebe pred pregledom

Veliko različnih vonjev, tako v čakalnici kot v ordinaciji, in še pregled, načnejo živce psihično še tako stabilnemu psu. Nervoza, kot tudi pri ljudeh, vpliva na mehur in črevesje. Zato je nujno, da pred obiskom veterinarja psa peljemo na daljši sprehod in mu omogočimo, da opravi potrebo.

5. Tudi sami bodimo sproščeni

Naša napetost, strah in vznemirjenje se prenašajo na našega psa. Zato ostanimo čim bolj umirjeni, globoko dihajmo in krotimo naše živce. Tako bo tudi pes obisk pri veterinarju lažje prenašal.

6. Samo tolažbe ne

Psa pri veterinarju nikakor ne tolažimo, saj bo to njegovo vznemirjenost še povečalo. Bodimo mirni in mu pokažimo, da se mu ne bo zgodilo nič hudega, dokler smo mi z njim.

7. Srečen konec

Ko se vrnemo od veterinarja domov, si vzemimo čas in storimo za psa kaj prijetnega. Igrajmo se, peljimo ga na zabaven sprehod. Pes bo tudi na ta način obisk pri veterinarju povezal s prijetnim doživetjem.

rš, objavljeno v reviji Moj pes

 

Driska pri psih

Driska je eden najpogostejših bolezenskih znakov, s katerimi se srečujejo veterinarji, tako da je tudi vprašanje: »Kako naj ozdravim drisko?« eno najpogostejših vprašanj s strani pasjih skrbnikov. Preden se poglobimo v vzroke in načine zdravljenja driske, bomo najprej na kratko definirali, kaj sploh je driska.

Z besedo driska opisujemo pojav hitrega premikanja zaužite hrane skozi prebavila, kar se kaže z vsaj eno izmed naslednjih značilnosti: povečana pogostnost iztrebljanja, bolj razpuščeni ali vodeni iztrebki ali povečana količina iztrebkov. V nekaterih primerih je lahko iztrebkom primešana kri ali sluz.

Driska je lahko samostojna težava, lahko pa je povezana s katerim drugim bolezenskim znakom. Nekateri psi bodo imeli drisko in bodo sicer povsem normalni. To pomeni, da bodo imeli zdrav tek, ne bodo bruhali in bodo polni energije. V drugih primerih pa je driska povezana z bruhanjem, zmanjšanim tekom, letargičnostjo ali oslabelostjo. V teh primerih priporočamo, da poiščete pomoč veterinarja, ki bo odkril vzrok bolezni in predpisal ustrezno zdravljenje.

Drisko pri psih lahko povzroči že preprosta sprememba prehrane, so pa seveda možni tudi resnejši vzroki, kot so bolezni ali okužbe. Driska se lahko pojavi nenadoma in traja le kratek čas, lahko pa vztraja tudi več tednov/mesecev, ali pa se pojavlja občasno in spet premine. Na splošno kratkotrajna driska pri psih ni razlog za skrb, vendar če traja dlje kot le dan ali dva, lahko vodi do dehidracije. Takrat lahko driska tudi kaže na kakšno bolezensko stanje, ki ga mora preveriti veterinar.

Kaj pri psih povzroča drisko?

Za pojav driske pri psih je možnih več vzrokov. Za ustrezno zdravljenje je seveda zelo pomembno, da veterinar ugotovi pravi vzrok. Da to ugotovi, bo uporabil informacije, ki jih bo o pojavu in poteku bolezni povedal skrbnik, prav tako pa bo izvedel pregled bolnika in po potrebi opravil dodatne preiskave.


Med vzroki za pojav driske se pri psih najpogosteje pojavljajo:

  • nenadna sprememba hrane,
  • neprenašanje nekaterih vrst hrane,
  • zaužitje odpadkov ali pokvarjene hrane,
  • zaužitje strupenih snovi ali strupenih rastlin,
  • zaužitje tujkov (na primer igračk, plastičnih vrečk …),
  • alergijska reakcija na določeno sestavino hrane,
  • bakterijska ali virusna okužba,
  • notranji zajedavci,
  • vnetna bolezen prebavil,
  • bolezni ledvic ali jeter,
  • rak ali drugi tumorji na prebavilih,
  • uporaba nekaterih zdravil,
  • kolitis,
  • stres.

Splošni znaki, ki jih opazimo ob driski

Najbolj značilni znaki, ki jih opazimo ob driski, so tekoči ali razpuščeni iztrebki ali bolj pogosto iztrebljanje. Drugi znaki, ki so driski pogostokrat pridruženi, so vetrovi, kri ali sluz, primešana iztrebkom, spremenjena količina iztrebkov in napenjanje ob iztrebljanju. Drisko lahko spremljajo tudi letargičnost, dehidracija, povišana telesna temperatura, bruhanje, zmanjšan tek, hujšanje in povečana nuja po iztrebljanju.

Če opazimo, da so iztrebki obarvani črno, je možno, da pes krvavi iz želodca ali iz tankega črevesja, kar pomeni, da je treba čim prej obiskati veterinarja.

Kako drisko zdravimo?

Kadar se poleg driske ne pojavi noben drug bolezenski znak, si lahko v večini primerov pomagamo sami. Odraslim psom za 12 do 24 ur odvzamemo hrano, pri mladičih pa zmanjšamo obrok, da se prebavila umirijo. Vodo jim v tem obdobju ponudimo v manjših obrokih, vendar pogostokrat, saj moramo paziti, da ne pride do dehidracije. Nato psu ponudimo lahko prebavljiv obrok, ki je lahko pri veterinarju kupljena dietna hrana za prebavila ali pa kakšno pusto meso z rižem. Psu dajemo več manjših obrokov dnevno. Mnogo psov se lahko takega obroka prenaje in zaradi tega bruha. Z manjšimi obroki pa zmanjšamo možnost pojava dodatnih težav. Začnemo z manjšimi obroki: z eno žlico za manjše pse in z obrokom v velikosti tenis žogice za velike pse. Če pes ne bruha, mu ponudimo enako porcijo pol ure do ene ure kasneje. Potem prvi dan nadaljujemo z manjšimi obroki vsake tri do štiri ure. V naslednjih dneh psu ponudimo tri do štiri manjše obroke dnevno. Če se v nekaj dnevih driska ne ponovi, lahko postopoma preidemo na redno pasjo hrano.

Kdaj je treba psa z drisko peljati k veterinarju?

Če driska ne mine v dnevu ali dveh, ali pa če so driski pridruženi še drugi bolezenski znaki, se je treba obrniti za pomoč na veterinarja. Veterinarju bo v veliko pomoč, če mu bomo znali povedati, kdaj se je driska začela, kako pogostokrat je pes iztrebljal, kako so iztrebki videti in kako se pes počuti.


Vsekakor ne odlašajmo z obiskom pri veterinarju, če:

  • ima pes povišano telesno temperaturo,
  • v iztrebkih opazimo kri, ali če so iztrebki črno, katranasto obarvani,
  • sumimo, da je pes pojedel nekaj strupenega,
  • so dlesni blede ali rumenkaste,
  • je pes mladiček, pri katerem program cepljenja ni še izpeljan do konca,
  • pes kaže znake bolečin ali neugodja,
  • pes poleg driske tudi bruha.

Psu sami od sebe ne dajemo sami nobenih zdravil. Vsa zdravila dajemo izključno po nasvetu veterinarja.

Kaj bo storil veterinar?

Veterinar bo po vašem opisu težav psa pregledal, ocenil stopnjo dehidracije in iskal vzrok za pojav driske in drugih bolezenskih znakov. Glede na vzrok bo predpisal ustrezno zdravljenje.

Če je pes dehidriran, se veterinar pogostokrat odloči za nadomeščanje telesnih tekočin z infuzijo. Nadomeščanje vode s pitjem je namreč v mnogo primerih driske nezadostno, saj popita voda prehitro preide prebavila, da bi se ji uspelo vsrkati.

V nekaterih primerih driske je nujna stalna sprememba prehrane. Veterinar se lahko odloči za uporabo posebnih diet, s katerimi se izognemo vnosu določenih sestavin v organizem, ali za dieto, ki je obogatena z vlaknino, ima manj maščob ali izredno dobro prebavljivost.

V primeru notranjih zajedavcev bo psu predpisal ustrezno sredstvo za njihovo odpravljanje. Če so povzročitelji driske bakterije, potem je na vrsti zdravljenje z antibiotiki, ki jih veterinar predpiše tudi v primeru, poškodb sluznice prebavil in tako obstaja možnost, da bakterije iz prebavil preidejo v krvni obtok.

V določenih primerih se veterinar odloči tudi za zdravila, ki zmanjšujejo gibanje prebavil, se pravi, da upočasnijo prehajanje hrane skozi prebavila. Ta zdravila seveda niso primerna, če ima pes bakterijsko vnetje prebavil, ali je zaužil nekaj strupenega. Prav zato je treba pred uporabo zdravil poiskati točen vzrok driske.

So določeni psi bolj nagnjeni k pojavu driske kot drugi?

Nekatere pasme so bolj nagnjene k pojavu driske kot druge, med njimi so nemški ovčarji, pri katerih se pogosteje pojavlja bolezen trebušne slinavke in so bolj občutljivi za bakterijska vnetja v prebavilih. Bolj so občutljivi tudi mladi psi, zlasti, če niso bili cepljeni in nimajo redno odpravljenih notranjih zajedavcev. Driska je tudi pogostejša pri psih, ki pohajkujejo naokoli in brskajo po smeteh in kompostnikih.

Kako preprečujemo pojav driske?

Vedeti moramo, da lahko tudi popolnoma zdrav pes občasno dobi drisko. Kot že omenjeno: če te ne spremljajo drugi bolezenski znaki in mine v dnevu ali dveh, ni tu nobenega razloga za skrb. Z nekaj preprostimi ukrepi pa lahko možnost pojava driske zmanjšamo:

  • izogibamo se hrani, ki lahko povzroči, ali poslabša drisko. Psu ne dajemo začinjene hrane, surove zelenjave, človeške hrane in vsakršne hrane, ki je v preteklosti že povzročala težave;
  • pri psih redno izvajamo cepljenja proti kužnim boleznim in mu redno dajemo sredstva za odpravljanje notranjih zajedavcev;
  • psu preprečimo dostop do odpadkov, kompostnikov in pokvarjene hrane;
    med sprehajanjem pazimo, da pes ne zaužije ničesar, kar leži na tleh, ne uživa iztrebkov in rastlin, ki so lahko strupene ali škropljene, in da ne pije iz luž ali mlak;
  • psa ne izpostavljamo stresnim dejavnikom;
  • ko psu menjamo hrano, je dobra ideja, da jo uvedemo postopoma, torej, da jo nekaj dni v naraščajočih deležih mešamo z obstoječo hrano, s čimer prebavilom zagotovimo lažje navajanje na novo hrano.

Boštjan Vidic, dr. vet. med

Pogovor: Rok Planovšek, ki zdravi s pijavkami

Rok Planovšek je priznan veterinar, ki je po šolanju na ljubljanski Veterinarski fakulteti opravil specializacijo iz veterinarske homeopatije po standardih IAVH, pred tremi leti pa je v Nemčiji opravil šolanje in, kot prvi in zaenkrat tudi edini veterinar pri nas, pridobil še certifikat za delo s pijavkami (hirudoterapija). Ta stara terapija predvsem v zahodni Evropi doživlja renesanso in postaja sestavni del vsakdanje veterinarske prakse.

V slovenskem prostoru ste znani predvsem kot veterinar, homeopat in odličen zobozdravnik konjev. Kaj vas je prineslo v vode terapije s pomočjo pijavk?

Z zdravljenjem s pijavkami ali strokovno s hirudoterapijo, sem se prvič srečal pred petimi leti na mednarodnem veterinarskem homeopatskem kongresu v Nemčiji, kjer je bilo o hirudoterapiji predavanje in tam sem si o tej terapiji kupil knjigo. V knjigi je opisan primer zdravljenja fistule zatilne burse pri konju; takšen primer pa sem ravno takrat zdravil. Lastnikom sem hirudoterapijo predstavil in predlagal in konja smo uspešno pozdravili. Tako se je začelo. Nato sem pred tremi leti v Nemčiji opravil šolanje in pridobil certifikat za delo s pijavkami.

Kaj je bistvo te terapije; kaj delajo pijavke v telesu psa?

Med samim aktom sesanja v obolelo področje pijavka vbrizgava zdravilne substance iz svojih prebavnih žlez, te pa delujejo protirevmatično, protibolečinsko, raztapljajo zlepljena tkiva in signifikantno zmanjšajo venozno in limfno stazo. Če povem to bolj praktično – obolelo področje pijavka presesa, odstrani stare vnetne produkte in doda svoj koktajl zdravilnih substanc, področje se omehča, obnovi se krvožilje.


»Če povem to bolj praktično – obolelo področje pijavka presesa, odstrani stare vnetne produkte in doda svoj koktajl zdravilnih substanc, področje se omehča, obnovi se krvožilje.«


Kakšne težave rešuje terapija s pijavkami?

V največji meri se tako v humani medicini kot v veterini pijavke uporablja za ortopedske težave. Pri vseh vrstah artritisov, artroz, komolčnih in kolčnih displazijah, pri težavah s hrbtenico, diskopatijah, pri zvinih, nategih, vnetjih tetiv, pri slabo celečih se ranah, pri vnetjih vseh vrst, abscesih, motnjah v koordinaciji, pri hematomih … Pijavke so se zelo izkazale pri zelo vnetih, gnojnih, starih ranah, pri septičnih artritisih, pri starih flegmonah, bursitisih – pri vseh teh težavah sem uporabljal antibiotike minimalno ali pa tudi nič.

Pijavke na delu pri vnetju blazinic.

Obstajajo pri uporabi pijavk v veterinarske namene kakšne posebne omejitve?

Ne uporabljamo jih v primerih tumorjev, slabokrvnosti, shiranosti in pri zastrupitvah z rodenticidi.

Kako pa poteka sama terapija?

Terapija poteka tako, da na obolelo mesto, naj bo to sklep, del hrbtenice, vneta rana namestimo eno ali več pijavk, ki se tam prisesajo, oz. zagrizejo in sesajo kri približno 20 minut do ene ure. Ko se do sitega napijejo, odpadejo, na mestu sesanja pa še izteka kri nekaj ur, saj pijavka vbrizga v ranico antikoagulant. Terapijo je treba ponavljati glede na obsežnost in starost bolezenskega procesa. Navadno že ena terapija privede do izrazitega izboljšanja, glavni učinek pa pride vedno nekako z deset do štirinajst-dnevnim zamikom. Največ se dela do tri terapije. Če ni očitnega izboljšanja, je za težavo potreben drug pristop.


»Zanimivo je, da se med terapijo živali dokaj pomirijo.«


Kakšni so po vaših izkušnjah konkretni rezultati – kdaj so vidni?

V večini primerov so rezultati zdravljenja več kot dobri. Hirudoterapija izredno pospeši celjenje ran, zmanjšajo se edem, hematom, gnojenje. Vsak lastnik psa je že verjetno kdaj doživel medpasje napade. Ugrizne rane so zelo boleče in se slabo celijo. Imam izkušnjo, ko pes po ugrizu ni stopil na nogo, rane so bile takoj zagnojene, en dan po hirudoterapiji pa je pes skoraj normalno hodil in rane so se krasno zacelile. Tudi pri ortopedskih težavah je vedno prisotno izboljšanje. Če je pes prej šepal ali kazal bolečine v hrbtnem delu, je po terapiji vedno bolje gibljiv, bolečina je manjša ali celo izgine. Pri akutnem zvinu, distorziji, je učinek hiter, sanacija poškodbe je hitra, pri kroničnem artritisu ali celo artrozi pa govorimo o izboljšanju, težko o popolni sanaciji. Imel sem primer starejše bernske planšarke s kroničnim artritisom kolenskega sklepa, ki ni mogla več po stopnicah ali po mostičku iz avta, po terapiji pa je vse to zopet zmogla. Ali pa še en mačji primer: pri septičnem artritisu karpalnega sklepa pri mačku antibiotiki po petih dneh niso naredili kaj prida, tri dni po terapiji s pijavkami pa je maček normalno stopil.

Hirudoterapija vnetih ugriznih ran.

 

Je za psa terapija stresna? Ali boli in ima stranske učinke?

Na začetku psa pijavke nekoliko motijo. Ko se zagrizejo skozi kožo, narahlo zbadajo in si jih hoče odstraniti, po nekaj minutah pa jih pes ne čuti več. Zanimivo je, da se med terapijo živali dokaj pomirijo. Najbolj stresno za nekatere pse je to, da morajo tiste pol ure biti pri miru. Stranski učinek, ki je pravzaprav sestavni del terapije, je nekajurna krvavitev, pri ljudeh so znane alergične reakcije na beljakovine iz pijavkine sline, vendar pri živalih niso opisane. Najbolj nevarno bi bilo predoziranje; pes bi lahko zaradi preveč pijavk izkrvavel, vendar se to ne dogaja.


»Imel sem primer starejše bernske planšarke s kroničnim artritisom kolenskega sklepa, ki ni mogla več po stopnicah ali po mostičku iz avta, po terapiji pa je vse to zopet zmogla.«


So ljudje odprti do tovrstnega načina zdravljenja svojih psov?

Ljudje so ta način zdravljenja dobro sprejeli, marsikdaj sem bil presenečen nad odprtostjo in radovednostjo lastnikov. Gre za metodo, ki je v našem okolju že skoraj zamrla, čeprav se ve, da je nekoč obstajala. Vizualno je zanimiva in atraktivna, ko pa lastniku razložim princip terapije in ko je viden rezultat, ga pa še toliko bolj pritegne. Velika večina jih terapijo sprejme, kar nekaj pa je še takšnih, ki ne verjamejo, da je lahko uspešna ali še boljša od drugih, klasičnih, že uveljavljenih terapij, predvsem na področju ortopedije.

Hirudoterapija artroze komolčnega sklepa

Vi ste tudi homeopat, vam osebno so naravne metode zdravljenja blizu. Kaj pa ostala veterinarska stroka pri nas – priznava hirudoterapijo?

Veterinarska zbornica je homeopatijo priznala takoj, ko smo posamezni veterinarji opravili izobraževanje in izpit po mednarodnih normah mednarodne veterinarske homeopatske zveze (IAVH). Sicer so bile težave, a neka metoda zdravljenja, ki je priznana skoraj v vseh drugih državah sveta, najde svojo uveljavitev tudi še med tako gorečimi nasprotniki. Menim, da bo podobno tudi s hirudoterapijo – ta je tudi bolj otipljiva, več se da fizično in kemično dokazati, na čemer šolska medicina večinoma temelji.

Urška Krivec