zdravje Archives

Vabilo za sodelovanje v raziskavi: Uporaba kanabidiola (CBD) pri zdravljenju psov z osteoartritisom

Na Kliniki za male živali Veterinarske fakultete v Ljubljani izvajajo raziskavo, s katero želijo oceniti terapevtsko učinkovitost kanabidiola (CBD) ter kombinacije CBD in karprofena pri zdravljenju osteoartritisa pri psih.

CBD je kanabinoid iz rastline Cannabis sativa. Njegov terapevtski potencial je bil dokazan pri zdravljenju epilepsije, kronične bolečine, vnetja, atopijskega dermatitisa, anksioznosti in slabosti pri onkoloških pacientih. Za razliko od drugih kanabinoidov nima izraženega psihoaktivnega delovanja. Uporaba kanabidiola (CBD) pri zdravljenju osteoartritisa sloni predvsem na njegovem protibolečinskem in protivnetnem delovanju.

Osteoartritis – najpogostejše obolenje sklepov pri psih

Gre za degenerativno obolenje, ki zajema površino sklepnega hrustanca in sosednja tkiva. Neenakomerna obraba sklepnega hrustanca privede do napredujočega slabšanja funkcionalnosti sklepa, zaradi česar se pojavi šepanje, slabša gibljivost, bolečina in manjša aktivnost živali. Za zdravljenje te bolezni se občasno ali trajno uporabljajo nesteroidna protivnetna zdravila, kot je karprofen. Pomanjkljivosti terapije s karprofenom sta nezadosten protibolečinski učinek pri nekaterih pacientih in pojav neželenih učinkov ob dolgotrajni uporabi.

V raziskavo se lahko vključijo psi, ki:

• imajo klinično potrjen osteoartritis ali zanj obstaja utemeljen sum (kažejo znake zmanjšane aktivnosti, šepanja ali bolečine v sklepih okončin),

• imajo več kot 18 kg,

• trenutno ne prejemajo drugih zdravil,

• nimajo znanih neželenih reakcij na CBD ali karprofen,

• nimajo potrjenih drugih kroničnih bolezni (jetrna, ledvična ali rakava obolenja, diabetes, alergije ipd.).

Potek raziskave

Ob prvem pregledu, ki zajema klinični ortopedski pregled, rentgensko slikanje in laboratorijske preiskave krvi, se na Kliniki za male živali odločijo, ali je pes primeren za vključitev v raziskavo. Pred začetkom terapije psa naključno dodelijo v eno od treh skupin. Glede na pripadajočo skupino nato začnejo z zdravljenjem bodisi z galenskim pripravkom CBD, karprofenom ali kombinacijo obeh. Zdravljenje traja štiri tedne.

Lastniki svojim psom doma dajejo izbrana zdravila, kontrolne preglede pa enkrat tedensko izvajajo na Kliniki za male živali. Pri kontrolnih pregledih ugotavljajo učinkovitost zdravljenja z vprašalniki, ki jih izpolnjujejo lastniki, s kliničnimi in ortopedskimi pregledi ter z meritvami fizične aktivnosti z uporabo pospeškometrov, ki tekom zdravljenja merijo fizično aktivnost psa.

Pričakovani rezultati

Po začetku zdravljenja osteoartritisa pričakujejo, da se psom izboljša kakovost življenja, kar se kaže kot večja fizična aktivnost, boljša fizična zmogljivost, manj izrazito šepanje in na splošno boljše počutje zaradi manjše bolečine obolelega sklepa.

Prijavite psa (z osteoartritisom) v raziskavo

Če pri svojem psu opažate znake, značilne za osteoartritis, vas asist. Tilen Vake, dr. vet. med. vabi, da s psom sodelujete v raziskavi. Sodelovanje lahko prijavite na e-naslov tilen.vake@vf.uni-lj.si in ob tem na kratko opišete zdravstvene težave vašega psa.

Pasja družba zmanjšuje možnosti za razvoj shizofrenije

Še ena razveseljiva novica za vse pasje skrbnike prihaja iz znanstvenih krogov. Najnovejša raziskava pravi, da koga pes spremlja skozi življenje, ima manj možnosti za razvoj shizofrenije v odrasli dobi.

V študiji so Robert Yolken in sodelavci (Sheppard Pratt Health System, Baltimore) raziskovali povezavo med pasjo ali mačjo družbo otroku v prvih 12 letih življenja in kasnejšo diagnozo shizofrenije ali bipolarne motnje.

Znanstveniki so presenečeno ugotovili, da imajo mnogo manj možnosti za razvoj shizofrenije v odrasli dobi tisti ljudje, katerim je že v otroštvu delal družbo pes. Povezave z bipolarno motnjo niso ugotovili, prav tako pa pozitivnih rezultatov ni dala primerjavo z družbo mačk (ne pri eni in ne pri drugi diagnozi).

V študijo so zajeli 1371 moških in žensk, starih med 18 in 65 let – med njimi je bilo 396 ljudi s shizofrenijo, 381 ljudi z bipolarno motnjo in 594 ‘kontrolnih’ sodelujočih.

Raziskava je pokazala, da imajo ljudje, ki jim je pes delal družbo pred 13.tim letom starosti za kar 24 % manj možnosti za razvoj shizofrenije. Najboljše rezultate pa je raziskava pokazala pri tistih ljudeh, ki so psom izpostavljeni že od otroštva oz. vsaj pred tretjim letom starosti.

vir: https://www.sciencedaily.com/

Artritis: najbolj pogosti dejavniki tveganja

Vnetje sklepov ali artritis je precej pogosto zdravstveno stanje. Nekateri psi so k temu bolj nagnjeni kot drugi. Tokrat o najpogostejših dejavnikih tveganja, ki lahko privedejo do artritisa.

Starost:

Ko živali ostarijo, se jim sklepni hrustanec postopoma obrablja. Čeprav so težave z gibljivostjo precej pogostejše pri starejših psih in mačkah, se lahko pojavijo tudi pri mlajših.

Pasma:

Nekatere pasme imajo prirojena ali dedna stanja, zaradi katerih so bolj nagnjene k razvoju težav z gibljivostjo kasneje v življenju. Tako so težave z gibljivostjo pri njih lahko pogostejše. Med te, bolj ogrožene pasme psov, sodijo labradorci, zlati prinašalci, nemški ovčarji in rotvajlci. Pri mačkah pa med bolj ogrožene pasme sodijo himalajke, perzijke in siamke.

Čezmerna telesna teža:

Čezmerna telesna teža predstavlja dodaten stres za sklepe in hrustanec, zaradi česar se možnost pojava težav s sklepi poveča. Vsekakor ta dejavnik tveganja ni zanemarljiv – velik delež vnetij sklepov gre prav na račun čezmerne telesne teže, zaradi katere se hrustanec hitreje obrablja, zaradi teže pa so sklepi tudi bolj izpostavljeni poškodbam.

Težave z gibljivostjo imajo resen vpliv na zdravje ljubljenca. Pri psih, ki imajo težave z gibljivostjo, bo prvi opazni znak, da ljubljenec težko vstaja, je tog in le z odporom hodi in teče.

Preprečevanje obolenja ledvic

Za zdrave ledvice in za zmanjšanje tveganja za obolenje ledvic lahko skrbniki s preventivnimi ukrepi storimo marsikaj.

Nekaj nasvetov:

Psu omogočimo redno uriniranje, odrasli živali najmanj trikrat na dan, mladiču pa ustrezno več.
Pes mora imeti vedno na voljo dovolj sveže, čiste vode.
Poskrbimo za čistočo pasjega ležišča, prevleke oz. odeje.
Po vrnitvi s sprehoda psu s čisto, vlažno krpo očistimo predel spolovila in okolico.
Psa pozorno opazujmo pri opravljanju male potrebe. Če opazimo kakršnekoli spremembe (pogosto uriniranje, sprememba barve urina, bolečina pri uriniranju …), se posvetujmo z veterinarjem.

Več o obolenju ledvic si lahko prebrete tukaj

Okužba s srčnimi glistami – na začetku največkrat ni simptomov

Toplejši meseci s seboj prinašajo tudi možnosti okužbe s srčnimi glistami – dilofilariozo. Največja težava te okužbe je, da zajedavec naredi veliko škode, še preden opazimo kakršne koli zunanje znake invazije srčnih glist. Na začetku namreč pes največkrat sploh ne kaže nobenih simptomov.

S srčnimi glistami se lahko okužijo psi, mački in dihurji, pri drugih živalskih vrstah se pojavljajo redkeje. Bolezen prenašajo komarji. Srčne gliste so prisotne na vsem območju Sredozemlja, kjer je dovolj toplo za razvoj mikrofilarij. V Sloveniji so prisotne predvsem na Obali in njeni bližnji okolici, razširjene so tudi ob Jadranu proti jugu. Prisotnost okuženih komarjev ni izključena niti v celinskem delu Slovenije, zato previdnost ni odveč.

Prvi znaki okužbe

Odrasle srčne gliste živijo v desni polovici srca in v bližnjih večjih žilah, ki potekajo med srcem in pljuči. V povprečju srčna glista v psu živi od pet do sedem let. Organizmu in vitalnim organom gostitelja povzroča okužba precejšnjo škodo, močno so prizadeta pljuča in srce. Srce se po obsegu poveča in ne deluje več normalno, sčasoma lahko pride tudi do sprememb v delovanju jeter in ledvic. Pri dilofilariozi je najbolj skrb vzbujajoče dejstvo, da je lahko pri živali povzročene že veliko škode, preden skrbnik opazi kakršne koli znake.

Prvi znaki bolezni se pojavijo, ko je pri psu otežen pretok krvi iz srca v pljuča. Največkrat se kažejo kot zmanjšan tek, hujšanje, brezvoljnost. Pes pogosto kašlja (lahko izkašljuje kri), postaja vse manj vzdržljiv in se izogiba gibanju. Znaki popuščanja desne polovice srca so poleg težav z dihanjem tudi zastajanje tekočine v trebuhu (pes dobi sodčkast videz) in utripanje vratnih ven. V primerih hude invazije srčnih glist lahko žival pogine zaradi odpovedi srca.

Preventiva – kako zaščititi psa?

»Bolje preventiva kot kurativa« tukaj še kako velja! Za preprečevanje srčnih glist obstaja kar nekaj precej učinkovitih zdravil v različnih oblikah – kot kožne kapljice, sirup, tablete, cepivo … Strokovnjaki svetujejo, da od aprila do oktobra zdravemu psu vsak mesec preventivno ponudimo zaščitno zdravilo. To še bolj velja za pse, ki živijo znotraj tveganih območjih, za vse ostale pa je najmanj, kar skrbnik lahko naredi, to, da mu tableto ponudi en mesec po prihodu iz tveganega območja. Glede same izbire svetujemo posvet z veterinarjem. Tablete in ostala zdravila (t. i. makrolidi) uničujejo mikrofilarije v krvi, še preden te dosežejo srce psa v dovolj razviti obliki.

Kožne kapljice pa delujejo repelentno, torej komarje odganjajo in tudi ubijajo. Preprečujejo pik komarja in prenos mikrofilarij v krvni obtok psa. Za kar največjo zaščito psa, nujno pa na ogroženih področjih, je smiselno kombinirati eno in drugo vrsto preventivnih sredstev.

Po Sloveniji razdelili 4000 testov za ugotavljanje okuženosti

Trenutno v Sloveniji poteka prav posebna akcija. V podjetju Vetpromet so veterinarskim ambulantam po vsej Sloveniji razdelili 4000 testov, s katerimi bodo ugotavljali okuženost s srčno glisto, tudi tisto v razvojni fazi. Gre za nezahteven poseg z odvzemom kapljice krvi za test na prisotnost odrasle srčne gliste in kapljice krvi za razmaz, s katerim se ugotavlja mikrofilarije. Akcija poteka skoraj v vseh veterinarskih ambulantah. Če vas zanima, se o možnostih testiranja pogovorite s svojim izbranim veterinarjem.

So mešanci res bolj zdravi?

Primerjava zdravja mešancev in pasemskih psov je pogosto ‘na tapeti’. Ena večjih raziskav, ki se je ukvarjala prav s tem področjem je vključila kar 90.000 psov.

Leta 2013 so takšno študijo opravili na kalifornijski veterinarski fakulteti. Med letoma 1995 in 2010 so opravili raziskavo, v katero je bilo vključenih 90.000 psov. Med temi so izbrali 27.000 psov, ki so imeli eno od 24.tih izbranih bolezni. Med temi so bile: displazija kolčnega in komolčnega sklepa, izpah pogačice, različne kožne bolezni, težave s srcem, različne oblike raka, dedne bolezni oči …

Pri štirinajstih boleznih ni bilo nobenih razlik med pasemskimi psi in mešanci. Pri desetih boleznih pa so ugotovili, da se pogosteje pojavljajo pri pasemskih psih. Med drugim pri displaziji komolčnega sklepa, boleznih ščitnice, alergičnem dermatitisu, sivi mreni in epilepsiji. Pri mešancih pa so ugotovili pogostejše težave zaradi pretrganja križne kolenske vezi.

9 pozitivnih učinkov psov na zdravje ljudi

Pasja družba je še kako dobra za zdravje, tako fizično kot psihično. 9 učinkov psov na zdravje ljudi:

1. Boljše zdravje srca

Psi resda popolnoma zapolnijo naše srce, poleg tega pa ga v resnici naredijo močnejšega. Študije kažejo, da pasja družba znižuje krvni tlak; uravnava holesterol; manjša raven trigliceridov in zmanjšuje možnost za srčni napad. Poleg tega pa imajo pasji skrbniki, ki so že srčni bolniki, boljše možnosti preživetja kot tisti, ki nimajo pasje družbe.

2. Bolj fit in aktivni

Vsaj dve uri in pol telesne aktivnosti na teden priporočajo strokovnjaki odraslim osebam in pasji skrbniki ta cilj dosežejo mnogo bolj pogosto kot ostali.

3. Pomoč pri izgubi teže

Dnevni sprehodi pomagajo izgubiti težo, saj nas pes prisili, da zapustimo udobje kavča, hkrati pa gre za prijetno in neprisiljeno vrsto rekreacije(sploh če nismo tip za kakšne dvoranske skupinske vadbe).

4. Boljše socialno življenje

Po raziskavah kar 40 % ljudi lažje vzpostavi stik v pasji družbi. Pes je najboljši medij za vzpostavitev komunikacije, kot tudi najverjetneje najbolj pogosta skupna tema pasjih skrbnikov.

5. Manj stresa

Samo nekaj minut, preživetih s psom, zmanjša tesnobo in krvni tlak ter poveča stopnjo seratonina in dopamina, ki imata pomembno vlogo za dobro počutje. Ljudje se s stresom soočajo mnogo bolj učinkovito, če imajo v bližini psa. Po raziskavah (pa tudi brez njih je to lahko ugotoviti) psi zmanjšujejo napetost v pisarni in tudi med zakonci.

6. Življenju dobi smisel in namen

Sploh po upokojitvi se veliko ljudi sooča s tem, da najdejo v življenju nov smisel, veselje, namen. Pes pa nekako prisili človeka, da še naprej počne stvari – da ga nahrani, da gre z njim na sprehod, četudi se skrbnik emocionalno ali fizično ne počuti dobro. Psi tako zelo pomagajo, da posameznik ni osamljen, da se ne izolira.

7. Manj depresije

Psi zmanjšujejo depresijo, zato tudi terapevtski psi velikokrat delujejo z depresivnimi posamezniki. Dokazano je tudi, da so pasji skrbniki manj nagnjeni k depresiji kot tisti, ki psa nimajo.

8. Preventiva pri alergijah

Če je včasih veljajo, da psi in mački negativno vplivajo na alergije pri otrocih, pa zadnje študije kažejo ravno obratno sliko. Prisotnost psa ali mačka v hiši kar do 33 % zmanjšuje možnost, da bo otrok trpel za alergijami, ki so povezane s hišnimi ljubljenčki.

9. Manj obiskov zdravnikov

Ljudje, stari nad 65 let, ki imajo doma psa, so za kar 30 % manj prisotni v zdravstvenih domovih kot tisti, ki psa nimajo. Razlog za to je najverjetneje vse zgoraj našteto.

Zasuk želodca – kako preprečiti in kako ukrepati

Zasuk želodca je zelo nevarno bolezensko stanje, veterinarji ga imamo za življenje ogrožajoč nujni primer. Zaradi zasuka želodca lahko namreč pes pogine že v nekaj urah.

Zasuk želodca je smrtno nevarno akutno stanje, ki se pogosteje pojavlja pri srednje velikih in velikih psih, povzroči pa jo prevelika količina zaužite hrane ali vode.

Pri zasuku želodca ne obstaja nobeno domače zdravilo, zato mora skrbnik psa nemudoma poiskati veterinarsko pomoč. Kljub zdravljenju lahko pogine od 25 do 33 odstotkov pacientov.

Pogosteje se pojavlja pri psih, ki dobijo le po en obrok briketirane hrane na dan in v primerih, ko je gibljivost želodca zmanjšana. Zasuk želodca lahko povzroči tudi valjanje po hrbtu ali gibanje psa navzdol (tudi hoja po stopnicah navzdol).

Potek v dveh stopnjah

Bolezensko stanje, ki ga imenujemo zasuk želodca, poteka v dveh stopnjah. Prva stopnja je tako imenovana dilatacija (razširitev) želodca, v naslednji stopnji pa se želodec lahko še zasuče okoli svoje osi.

V temu procesu sodeluje več različnih, pogosto tudi neznanih vzrokov, ki povzročijo, da se želodec začne polniti s plini. S plini napolnjen želodec močno pritiska na trebušno prepono in druge organe. Posledica tega je močno oteženo dihanje, poleg tega pa tako razširjen želodec pritiska tudi na trebušne žile, zaradi česar je moten dotok krvi iz trebušnih organov proti srcu. S plinom napolnjen, razširjen želodec se razmeroma zlahka zasuče okoli svoje osi, s čimer prepreči ali pa vsaj močno oteži kroženje krvi po žilah v želodčni steni. Zaradi tega začnejo celice v želodčni steni in želodčni sluznici odmirati, poleg tega je zaradi pritiska na trebušne žile moten ves trebušni krvni obtok, stanje živali se zato začne hitro slabšati.

Če ne ukrepamo, pes pogine zaradi odpovedi srca.

Klinični znaki

Klinični znaki pri zasuku želodca so velik nemir, bolečine, močno sopenje, neuspešni poskusi bruhanja (pri delnem zasuku lahko žival izbljuva le manjše količine vsebine želodca). Po približno eni uri opisanih znakov pride do akutnega poslabšanja stanja, opazimo lahko napihnjenost v prednjem delu trebuha, pes je v življenjski nevarnosti in pomembna je vsaka minuta. Torej – kar najhitreje k veterinarju. Žal pri zasuku želodca ni mogoče nuditi prve pomoči.

Najbolj učinkovito pa zasuk preprečimo tako, da približno dve uri po obroku psa telesno ne obremenjujemo. Zelo dobro je tudi, da dnevni obrok hrane razdelimo na dva ali tri dele.

Boštjan Vidic, dr. vet. med

Ljubezen naj ne gre skozi želodec

Če poskrbimo, da je telesna teža psa vselej približno enaka in primerna, mu na ta način lahko podaljšamo življenje kar za 2,5 leti.

Preveč psov je predebelih, po nekaterih raziskavah kar polovica! To je zaskrbljujoče, še bolj pa to, da se večina lastnikov tega sploh ne zaveda. Zato je prvi korak v ‘bitki’ za bolj zdravo težo psa priznanje, da pes je predebel.

Da bi ugotovili, ali je naš pes predebel, ga pretipajmo na področju hrbtenice in prsnega koša. Rebra se ne smejo videti, moramo pa jih čutiti. Splošno pravilo je, da če reber ne moremo otipati, je pes predebel.

Najpogostejši vzrok je nadvse enostaven: preveč hrane, premalo gibanja. In v večini primerov je glavni krivec skrbnik, nekateri to brez dlake označujejo za brezbrižnost.

Posebej podvrženi debelosti so labradorci, po raziskavah naj bi bila ta pasma temu gensko podvržena. Pri takšnih težavah pa krivda ni samo na strani skrbnika, saj psi nenehno prosijo za hrano in nenehno so lačni, skorajda nenasitni. Prav tako ne smemo skrbnika obtoževati za debelost psa, ko gre za zdravstvene težave.

Psi s prekomerno težo imajo več možnosti za številne bolezni, med njimi za diabetes tipa 2, osteoartritis, visok krvni tlak, ortopedske probleme, težave s kožo, bolezni srca, s ščitnico, s krči, bolezni ledvid, nekatere vrste raka. Psi s prekomerno težo imajo ponavadi premalo gibanja, to pa lahko vodi tudi do psihičnih težav.

Kaj torej storiti, ko si enkrat priznamo, da naš pes ni tako fit, ko bi si želeli? Gibanje naj postane vsakodnevna navada, seveda z ozirom na zmogljivost psa. Zmanjšajmo priboljške, ti naj ne bi predstavljali več kot 3 % dnevne prehrane. Glede posebnih diet pa se posvetujmo z veterinarjem. Vsekakor je potrebno vedeti, kolikšne so dnevne potrebe psa po hrani (da ga ne bi nenamerno stradali, in obrano) in tega se poskusimo držati.

Naj ljubezen do kosmatinca ne gre skozi želodec in naj priboljšek ne bo dokaz naše ljubezni.

Bioresonanca – uspešna pri alergijah

Bistvo bioresonance je okrepiti organizem toliko, da se zmore sam pozdraviti. Deluje s pomočjo frekvenčnih valov, ki jih proizvaja bioresonančni aparat. Vsa živa bitja oddajamo valovanje, ki ga je možno z bioresonančno napravo zaznati in uravnovesiti.

O tej terapiji smo se pogovarjali z veterinarko in bioresonančno terapevtko Mojco Cerovšek, ki na vprašanje, kdaj pomisliti, da bi psa peljali na bioresonanco, odgovarja: »Na prvem mestu so vsekakor alergije. Bioresonančno testiranje je namreč med najbolj zanesljivimi metodami za določanje alergenov. Poleg tega se pokaže tudi, kje so šibke točke kužka, da vemo, zakaj je do alergij sploh prišlo in kako jim pomagati, da ne bodo več alergični. Sicer pa ima bioresonanca zelo širok spekter delovanja in je koristna pri praktično vsakem obolenju.«

Sama terapija je za psa sproščujoča

Kdor je že izkusil bioresonančno terapijo, ve, da je treba pri miru ležati nekaj časa. Kako pa to prenesejo psi? »Tudi tisti kužki, ki se sicer bojijo veterinarja in so ob našem prvem srečanju bolj previdni, kasneje prav radi pridejo na terapije. Lastniki pogosto komentirajo, da jih preseneča, kako je kuža sproščen pri nas,« pravi sogovornica in komentira, da je to verjetno posledica tega, da se na terapijah večina psov povsem sprosti in zaspi in te pozitivne vibracije ostanejo v prostoru. Živali pa so za fine vibracije precej bolj občutljive kot ljudje.

Sogovornica kot malce bolj problematično izpostavi le prvo srečanje, ko je treba narediti bioresonančno testiranje, kar je včasih težava za bolj živahne kužke, ki bi raje raziskovali in se igrali.

Včasih pomaga že en sam obisk

Včasih je pri psu učinkovita že ena sama terapija, kar velja za tiste, ki jih ne spremlja zgodovina kroničnih obolenj in so hranjeni s pravo hrano. Po izkušnjah sogovornice pa je večji del njenih pacientov kroničnih in imajo za seboj že cel kup zdravljenj klasične veterine in prava umetnost je povrniti tak organizem nazaj v ravnovesje.

Učinki kdaj presenetijo tudi terapevta

»Če si priznam ali ne, je študij veterine tudi pri meni pustil določen pečat dvoma v vse, kar je neznanstveno, zato me učinki bioresonance pogosto presenetijo še bolj kot same lastnike kužkov,« pravi sogovornica in opiše nedavni primer psičke, ki je imela že več kot eno leto velik podkožni mozolj na hrbtu, ki se ob nobenem zdravljenju klasične veterine ni hotel odpreti. »Naredili smo samo eno terapijo in na mozolju se je naredila manjša odprtinica, iz katere je začel iztekati gnoj,« pove Mojca Cerovšek, katere velika želja in vizija je, da se združijo vrline klasične in komplementarne veterine in se na ta način nudi največ našim živalim.