5 zmot o vzgoji psov (2. del)

Še 5 primerov vzgoje, ki nikakor ne sodijo v koncept pozitivne motivacije, brez prisile.

1. Želi se le igrati

Ni vse igra, čeprav je na prvi pogled tako videti. Nadlegovanje (mobing) je znano tudi v pasjem svetu. Ali gre res za igro, lahko opazimo po telesnih znakih in načinu igranja. Če iz obraza in vedenja našega psa opazimo, da v igri uživa in da psa med igro menjavata vlogi tako, da nekaj časa preganja eden drugega in se nato zamenjata, je to znak, da je vse v redu. Če opisanih znakov ne opazimo, je bolje, da igro prekinemo. Upoštevati moramo tudi, da se morda naš štirinožec ne želi igrati z drugimi psi in mu je naša družba povsem dovolj.

2. Če je psa strah, to preprosto ignorirajmo

Tudi v strokovnih krogih je še do nedavnega veljalo prepričanje, da je strah pri psu najbolje ignorirati. Pomirjujoče besede naj bi njegov strah le še poglobile, saj bi z njimi njegovo vedenje potrjevali in utrjevali njegovo prepričanje, da se je zgodilo nekaj neprijetnega. To seveda ni res. Zato je prav, da se na njegov strah odzovemo, ne smemo pa ga pomilovati. Hladnokrvno mu moramo dopovedati, da je vse v redu. Tako bo pes dobil občutek varnosti, saj ima ob sebi psihično stabilnega partnerja, ki mu lahko zaupa. Prav je tudi, da z igro ali na kakšen drug prijeten način preusmerimo pozornost od tistega, kar ga je prestrašilo.

3. Kar se je naučil, ne bo nikoli pozabil

Bilo bi lepo, ampak v praksi žal ni tako. Tudi za pse velja, da vaja dela mojstra. Znanje, ki ga je naš pes pridobil na tečaju osnovnega šolanja, bomo ohranili le tako, da bomo vaje redno, se pravi vsak dan, utrjevali.

4. Pes, ki maha z repom, je vesel

Mahanje z repom ne pomeni vedno, da je pes veselo razpoložen oz. da je prijazen. Pomeni lahko tudi, da je pes vznemirjen. Zato je potrebno za resnično stanje pogledati še na druge telesne znake in mimiko. Če na primer maha z repom in ima pri tem dvignjen greben, to pomeni, da je na nekaj pozoren.

5. Moj pes zna, ampak noče

S tem se preprosto ne moremo sprijazniti. Gre pač za doslednost: če od psa nekaj zahtevamo, moramo poskrbeti, da bo to tudi opravil, pa čeprav ga v danem trenutku zanima nekaj povsem drugega. Ko bomo imeli občutek oz. bomo z veliko verjetnostjo predvidevali, da naš pes zahteve ne bo izpolnil (ni ”pri volji”, je od nas preveč oddaljen), je bolje, da se zahtevi odpovemo. Moramo pa seveda poskrbeti, da se bo pes v vsakem primeru odzval na povelje prepovedi (”Ne smeš!”) ali na naš klic. Odzivanje na ti dve povelji je namreč življenjsko pomembno.

5 zmot o vzgoji psov

Vzgoja psa se je skozi desetletja močno spremenila. Avtoritarno, vojaško strogost je zamenjala pozitivna motivacija brez prisile. A v glavi marsikaterega skrbnika so še vedno globoko vtisnjena stara načela. Skušajmo jih spremeniti!

1. Uredilo se bo samo po sebi

Prepričanje je lažno, pa še vedno preveč prisotno, sploh ko gre za srečanja z drugimi psi. Kakšen konflikt res rešijo psi sami. Toda, kaj pa če ga ne? Tu ne gre le za možnost poškodb, temveč tudi za psihični vpliv teh situacij na bolj občutljivega izmed psov. Poleg tega se vprašajmo: kako nam bo pes zaupal, če ga v ranljivih situacijah pustimo samega? Bolje bo, da pravila pri srečanjih postavljamo skrbniki.

2. Vedenje je značilno za pasmo, zato ga ne moremo spremeniti

Marsikdaj vedenje svojega psa opravičujemo z njegovo pasemsko pripadnostjo. ”To je pač šnavcer, ne morem ga odvaditi vlečenja na povodcu”, ali pa ”beagle ima zelo razvit lovski nagon in ga zato ne morem spustiti s povodca”, sta stavka, ki ju lahko pogosto slišimo. Ali je to res? Povsem normalno je, da se bo lovski pes hitreje odzval na premikajoče se dražljaje, kot kakšen pripadnik molosoidnih pasem. Ampak s pravilno vzgojo lahko dobro obvladamo vsakega psa in vsako pasemsko posebnost. Z redno vadbo, potrpežljivostjo in doslednostjo bomo zmagali.

3. Mladiček je zaščiten!

Skrbnik, ki misli, da odrasli psi ne napadajo mladičev, bodo verjetno kaj kmalu neprijetno presenečeni. Pasji mladiči pred takšnimi napadi nimajo kakšne ”naravne” zaščite. Res je, da imajo takšno zaščito v lastnem krdelu, kjer jim mati marsikaj dovoli, tuji psi pa do vsiljivih pasjih mladcev niso nič kaj posebno nežni in prijazni. Nekateri odrasli psi, ki imajo slabe izkušnje z mladiči, so do njih še posebej napadalni. Seveda pa mladiček potrebuje stik z odraslimi psi, le s skrbniki se prej pogovorite o odnosu njegovega psa.

4. Psi potrebujejo trdo roko

Kdor razmišlja tako, ni poznavalec vedenja psov. Še vedno se najdejo tudi skrbniki, ki ostrine in strogosti ne razlikujejo od doslednosti. Doslednost je pri vzgoji psov nujno potrebna, saj z njo psa učimo osnovnih pravil. Z nedvoumnimi pravili bomo olajšali življenje tako sebi, kot svojemu štirinožnemu prijatelju. Želena pravila pa bo psiček sprejel in se po njih ravnal, če jih bomo določali s potrpežljivostjo in ljubeznijo. Vodnik, ki mora vedno znova dokazovati, da je prvi v krdelu, v pasjem svetu ne uživa zaupanja.

5. Ima slabo vest?

Čeprav je videti, da ima pes slabo vest, ko smo ugotovili, da je uničil povsem nov čevelj, živimo v zmoti. V takšnih primerih namreč pes nima občutka, da je storil karkoli narobe in zato tudi nima slabe vesti. Pes pa zna iz našega razpoloženja prav dobro razbrati, da ga ne čaka nič dobrega, čeprav ne ve zakaj. Karati ali celo kaznovati psa po dejanju je povsem nesmiselno in neučinkovito. Ukrepamo lahko le, če dobimo psa pri dejanju.