Večinoma imajo otroci radi pse, za majhne otroke so psi nekakšne igračke. Zato je pomembno, da otroka, ki odrašča ob psu (pa tudi če ne) naučimo pravilnega odnosa do psa.
Sem in tja pretrese novica, da je kakšen pes popadel (največkrat domačega) otroka. Največ ugrizov povzročijo odraščajoči psi, stari od treh mesecev do enega leta, najpogostejše žrtve pa so domači otroci, stari okoli sedem let.
Če našemu psu še tako dobro zaupamo, je pomembno, da razumemo njegovo govorico. Z njo nam bo – še preden bo popadel – sporočil, če mu je v določeni situaciji, denimo v družbi otroka neprijetno. Če bi skrbniki razumeli pasjo govorico, bi psu velikokrat ponudili izhod, še preden pride do neljubega dogodka.
Zato v nadaljevanju nekaj primerov pasjega vedenja, ko je prav, da starši (ali skrbniki psa) prekinejo interakcijo med otrokom in psom:
- Pes je postal tog in ima predirljiv pogled, s katerim otroka fiksira;
- pes odmika glavo, ker se želi izogniti (trenutni) situaciji oz. preveč vsiljivemu otroku;
- pes si oblizuje ustne, ”požira”, umika pogled – gre za očitne znake, da se ne počuti prijetno;
- zelo nedvoumen opozorilni znak je renčanje, ki je zelo pomemben sestavni del pasjega komuniciranja; tega vedenja psu ne smemo prepovedovati, saj bi lahko v prihodnji podobni situaciji popadel brez opozorila.
Del prispevka avtorja Jožeta Vidica, dr. vet. med, objavljenega v reviji Moj pes