Kolumna: Pozor, pes prihaja! (spet)

foto: Igor Fabjan
»Tega mladiča res ne smem zamuditi! Takšne priložnosti ne bo več kmalu,« se je že ne vem v katero nad pasjim mladičem navdušila polnoletna hči.

Piše: Igor FABJAN

Stara več kot dovolj, da lahko samostojno skrbi zanj – a, kako je to v praksi, se zavedajo v domala vsaki družini.

»V nekaj dneh se moram odločiti. Vzrediteljici legla je nekdo v zadnjem hipu odpovedal nakup mladiča in jaz sem prva v čakalni vrsti. Pes pa je takšen, kot si ga želim: starši z odličnim rodovnikom, mladič pa ima vse predispozicije za dobrega tekmovalca v agilityju in pašnji. Seveda bom vse stroške plačala sama in doma nihče drug ne bo imel dela z novim psom«.

Nobeno prepričevanje ni pomagalo.

Odločitev za psičko tudi tokrat ni bila čisto soglasna. Tako kot pred osmimi leti, ko se nam je pridružila prva psička, škotska mejna ovčarka (border collie) Lia. Z ženo sva popustila po dolgih letih prigovarjanja takrat še osnovnošolke. V dobri veri, da jo bo minilo navdušenje za psa, smo domov pripeljali skakače, hrčke, mačke, zajca … Z vsakim posebej je bilo kar nekaj veselja, a tudi skrbi in dela, ki ga je hči prepogosto rada preložila na druge. Želja po psu pa ni popustila. Ko je sprehajala in vzgajala že kar nekaj vaških psov, in ko se je trdno odločila glede pasme, izbrala leglo in mladiča, je dobila privoljenje.

Po Lio je bilo treba iti v Belgijo. Hči si je zamislila svetlo rjavo ovčarko in takšne v Sloveniji ni našla. No, dolgo pot smo spremenili v prijeto potovanje z nekaj postanki v zanimivejših mestih. Vrnitev z majhno psičko je kljub vsem skrbem minila presenetljivo mirno. Lia se je izkazala kot potrpežljiva in nezahtevna popotnica, kakršna je še danes. Hči si je takrat želela psa z veliko energije. Takšnega, ki je primeren za pasje športe, a obenem nima lovskega nagona. Doma smo imeli namreč še druge živali, s katerimi je moral pes bivati v sožitju. Mejni ovčar naj bi bil pes, ki ob pravilni vzgoji gleda samo skrbnika in se ne zanima dosti za vse ostalo, kar se dogaja okoli.

»Z Lio sem imela srečo,« hči priznava še danes. Sicer je preverjala rodovnik, nagnjenost sorodnikov k različnim boleznim, vzreditelje … A pri končni izbiri sta nazadnje odločila barva in videz. Ker prihaja iz razstavne linije, je Lia morda malo manj konkurenčna v agilityju. A je vseeno zelo prizadevna, živahna in predvsem prijazna do (skoraj) vseh psov in ljudi.

Izbor nove psičke je potekal podobno. Pasma sploh ni bila vprašanje – mejna ovčarka vendar! A tokrat iz delovne linije, kar pomeni, da naj bi bila še primernejša za pasje športe. Hči jo je iskala že dobra tri leta, in ko je v Sloveniji spoznala njeno polsestro, se je odločila za leglo. Vzpostavila je tesne stike z vzrediteljico na Češkem in tokrat barva sploh ni bila pomembna. A temno rjavo-bela se slučajno ujema z njenimi željami. Tewi – ime jo je navdušilo v računalniški igri – je prvič videla pri starosti dveh tednov. Vzrediteljica ima namreč urejeno privlačno spletno stran in odprt profil na Facebooku. Tako je lahko proučila veliko psov iz prejšnjih legel in se o izkušnjah pogovorila tudi z (zadovoljnimi) lastniki.

Kakorkoli že, dolgo pot na Češko smo kljub slabim vremenskim razmeram prestali in vrnitev z novo družinsko članico – Tewi tudi. Prva noč v novem domu je bila nemirna – za vse. Cviljenje v njeni hiški – boksu se je začelo kmalu po sončnem vzhodu. In po tednu dni še ni bilo dosti bolje. Tewi preprosto zahteva vso pozornost, najraje 24 ur dnevno. Tudi lužice po stanovanju so za nekaj časa postale stalnica. Kljub pogostemu vodenju na prosto, se še vedno večkrat polula kjerkoli nanese. In tudi kak kupček naredi. Lia jo je sprejela dokaj rezervirano. Z renčanjem je pokazala, da ni vedno pri volji za ravsanje in igranje. A z vsakim dnem je videti, da se privaja na novo družbo in ji celo postaja všeč. Tako kot vsem ostalim v hiši …

Igor Fabjan