Pes je namreč prva domača žival, ki je ni udomačil človek, temveč se je človeku približala zaradi svojih koristi. Za preživetje lastne nastajajoče podvrste Canis lupus familiaris je pes žrtvoval svojo svobodo, kakor v družbi počnemo tudi ljudje. Človek je v času sobivanja s psom doživel nesluten družbeni, kulturni in materialni razcvet, saj se je od razmeroma nepomembnega stepskega nabiralca in lovca povzpel na vrh prehranjevalne verige in razvil v najbolj invazivno vrsto na Zemlji z Luno vred – Prešeren bi dejal: še naprej se pot mu kaže –, pes pa je v istem času tudi s človekovo pomočjo poskrbel za svoje stotere pojavne in značajske oblike, ki ga prilagajajo bivanju v različnih okoliščinah, vlogah, službah in usodah, ki mu jih namenjamo.
A knjiga ne govori o teh zanimivostih. Govori o vplivu psa na razvoj človeškega jezika, in sicer od pradavnine do danes, osredinja pa se na to, kako je pes zaznamoval slovenski jezik. Napisana je strokovno in poljudno ter za bralca prijazno.
Pes je družabno, krdelno bitje, zato ne živi rad sam. Tudi besede zanj imajo svoje družine: pes živi v družini skupaj s psico, psičkom in psičko v pesjaku. Ima več sinov, mdr. pridevnik pasji, krajevno ime Sarsko in glagol psovati, ki ima hčerko z imenom psovka. V kakšnih odnosih so nastale te besede in kako živijo, opisuje prvo poglavje. Drugo poglavje obravnava družbe besed, katerih član je pes, kak njegov otrok ali sopomenka. Take družbe so npr. morski pes, pasji dnevi, pasje bombice. Tu izvemo, kaj te družbe pomenijo, kako živijo in kako so nastale. Nekatere so prav zabavne: le zakaj rečemo, ko se nam z dokončanjem dela že zelo mudi, da nam kuzla v rit skače?
Na tak in podoben način so obravnavane še naslednje teme:
sporazumevanje med človekom in psom, pasja imena v zgodovini, v številkah in glede na pomensko motivacijo ter slovnične posebnosti slovenskih pasjih imen. Izpod tipkovnice Nine Ledinek si lahko preberemo besedilo o psu v splošnih razlagalnih slovarjih. Tone Smolej je napisal poglavje o psu v slovenski prozi, Marjetka Golež Kaučič pa o psu v naši folklori. Zapis ljudske pravljice o psoglavcih je povzet po Josipu Jurčiču.
Slovarski del knjige prinaša 12.815 imen naših psov, zapisanih na 17.505 načinov, s katerimi je bilo v Centralnem registru hišnih živali Uprave za varno hrano, veterinarstvo in varstvo rastlin Republike Slovenije novembra 2018 zavedenih 196.312 psov. Imena s 50 nosilci ali več (ali če je bil pes s tem imenom kdaj član avtorjeve družine) so tudi etimološko osvetljena.
V posamezna poglavja uvajajo kratki literarni zapisi o psih, ki jih je izbrala Alenka Snoj in ilustrirala Emilija Neshkoska Chretnik.
Da mu ne bo prevroče
