Ko so oktobra na spletu zaokrožile fotografije treh psov z bleščeče modro dlako, posnete v černobilski izključitveni coni, se je svet znova spomnil na kraj, kjer je narava že štiri desetletja priča posledicam jedrske katastrofe.
Slikam, ki jih je objavila organizacija Clean Futures Fund, je sledila poplava vprašanj, teorij in – neizogibno – dezinformacij. So psi žrtve nove radioaktivne nesreče? Gre za mutacije, ki so napoved prihodnosti?
Več o psih in živalih na območju Černobila na našem portalu TULE.
Domneve o modrih psih in senzaciji v Černobilu – so bile napačne
Kakor se pogosto zgodi v dobi družbenih omrežij, so domneve prehitele dejstva. Le nekaj dni po objavi fotografij je ekipa Dogs of Chernobyl, ki že vrsto let deluje na območju, sprožila terensko preiskavo. Njihova veterinarska direktorica, dr. Jennifer Betz, je s sodelavci preiskala območje, kjer so se psi zadrževali, in ugotovila nekaj precej bolj vsakdanjega: živali so se najverjetneje povaljale v ostankih barvila iz starih prenosnih stranišč. Modra snov, ki se uporablja za razkuževanje in je povsem nestrupena, je preprosto obarvala njihovo dlako.
Čeprav se je razlaga izkazala za precej manj dramatično, kot so “upali ” ovci na senzacije, je bila prav ta banalnost tisti element, ki je razkril širši problem – kako hitro lahko digitalni svet ustvari mit, ki se zdi bolj prepričljiv od znanosti. Fotografije so bile deležne milijonov ogledov, številni spletni uporabniki pa so vztrajali, da gre za posledico sevanja. Dr. Betz je kasneje poudarila, da so psi zdravi, brez znakov izpostavljenosti radioaktivnim snovem, in da je barvilo zgolj kozmetična motnja.
Projekt Psi Černobila
Že od leta 2017 program Dogs of Chernobyl izvaja obsežen projekt sterilizacije, cepljenja in spremljanja zdravja brezdomnih živali na območju. Po ocenah tam zdaj živi med 250 in 500 psov, potomcev hišnih ljubljenčkov, ki so jih prebivalci zapustili po nesreči leta 1986. Ti psi so postali simbol vztrajnosti življenja v okolju, kjer človek ne more več trajno prebivati. Raziskave, ki potekajo v sodelovanju z univerzami v ZDA in Ukrajini, preučujejo, ali se pri teh živalih pojavljajo genetske prilagoditve na okolje s povišanim sevanjem. Doslej ni bilo zaznanih mutacij, ki bi kazale na genetsko škodo, temveč presenetljivo stabilne zdravstvene parametre.
Zgodba modrih psov ni nova
Modra barva pa v Černobilu ni popolna novost. Že v preteklosti so bili opaženi primeri psov, ki so se obarvali ob stiku z raznimi industrijskimi kemikalijami v zapuščenih tovarnah. Poleg tega veterinarji v okviru sterilizacijskega programa uporabljajo barvne označevalce na glavi živali, da bi spremljali že tretirane pse, vendar pa gre v teh primerih le za par potez barvnega voska, ki se spere v nekaj dneh.
Zgodba modrih psov je torej postala več kot le spletna radovednost. Postala je primer, kako se v digitalni dobi resnica pogosto izgubi med senzacijo in strahom. A hkrati razkriva nekaj optimističnega: pomen znanstvene metode in preverjanja dejstev. V času, ko se novice merijo v sekundah, ostaja potrpežljivost na razlago strokovnjakov edina pot do zaupanja.
Danes ekipe Clean Futures Fund in Dogs of Chernobyl še naprej oskrbujejo živali, izvajajo sterilizacije in zbirajo podatke za genetske raziskave. Njihovo delo ne služi le zaščiti psov, temveč tudi razumevanju, kako narava preživi v okoljih, ki jih je človek trajno spremenil. Modri psi niso simbol mutacij, temveč radovednosti, tako njihove, kot tudi naše. Včasih se življenje preprosto obarva modro, in znanost je tu, da nam pomaga videti, zakaj.
