A kljub temu pogosto razumejo več, kot smo pripravljeni priznati. Včasih še preden sami sploh vemo, da nam je težko.
Opazijo drobne stvari, ki jih ljudje spregledamo. Počasnejše dihanje. Tišji korak. Nekaj v načinu, kako sedimo ali kako zremo v prazno. In potem pes preprosto pride. Ne vsiljivo, ne dramatično. Samo dovolj blizu, da nas doseže.
Včasih je to glava, nežno položena na koleno. Včasih se pes tiho usede ob noge, kot da prevzame stražo. Drugič se preprosto uleže tako, da se naš dotik in njegov dotakneta. Nič velikega. Nič zapletenega. Samo prisotnost, ki ogreje prostor bolj kot katera koli odeja.
Pes ne rešuje težav. Ne zna svetovati. Ne zna reči, da bo vse v redu. Ampak zna biti tu. In to je pogosto najbolj iskrena oblika tolažbe, kar jih obstaja.
In v tistem trenutku se nekaj v nas premakne. Dih postane globlji. Rame se sprostijo. Misli se umirijo.
Psi ne potrebujejo razlogov, da bi nam bili blizu. A imajo izjemen dar: vedno se znajdejo ob nas ravno takrat, ko jih najbolj potrebujemo.
To ni naključje. To je ljubezen v najpreprostejši obliki.
