“Zelo blizu očem, daleč stran od srca. A veste, kaj nas najbolj prizadene? Takrat, ko vidimo pozabljene pse…,” so zapisali v Zavodu Muri. Objavljamo njihov zapis v celoti.
Ko pridemo pred njegov pesjak ali prostor, tisti majhen kotiček dvorišča, ki mu ga namenijo njegovi ljudje in vidimo samo bedo.
Vidimo, kako nekoč uporabna oprema zanj visi pred vrati, ampak človek kaj hitro opazi zarjavele krtače in razpadajoč povodec…dolgo časa je že od tega, odkar si je kdo vzel ČAS zanj…zelo dolgo časa.
Pri srcu nas zaboli, ko vidimo, da pravzaprav večkrat na dan hodijo, se vozijo mimo njega, ampak ga v resnici sploh ne vidijo. Ne vidijo, da nekoč razigran, poln upanja in pričakovanj, pes propada. Ne vidijo, da z vsakim njegovim pogledom, ki opazuje korake svojih ljudi s spoznanjem, da spet ne bo šel na sprehod, umira tisti kanček upanja, v njihovo dobro srce.
Ne vidijo, da ga po vseh teh letih izmenjujoče se zmrzali, peklenske vročine in neusmiljenega vetra, bolijo stare zakrnele kosti. Ne vidijo, da čedalje težje požira tiste odpadke hrane iz kuhinje in cenene brikete, ker ga vsak grižljaj močno zaboli. Ne vidijo, da zaradi tega pogosto raje ostane lačen, kot sit. Samo zato, da ga ne bi bolelo.
Ne vidijo, da njegova dlaka, ki bi morala zrasti pozimi, sploh nima prostora za rast, saj je vsepovsod polno odpadne dlake v vozlih še od pomladi.
In tako minevajo ena za drugo, pomlad, poletje, jesen in zima…
Ljudem se vedno zdi, da čas prehitro beži, pri tem brezglavo drvijo v prihodnost… Medtem tisti dobri stari časi, za tega starega psa, ostajajo le še spomini.
A on še vedno živi v tem trenutku in zdaj. Čakajoč na tisti dan, neke lepe sončne sobote, ko mu bo morda zopet namenjenih tistih 5 minut tekanja po mehki trati in se bo spet lahko veselil vsakega novega vonja, ki ga njegov smrček ujame.
Vendar medtem počasi minevajo dnevi in tedni, ki se prevesijo v mesece in ti v leta…
Nekoč bo morda nekdo odprl oči, vse tja do srca, da bo tisti star obnemogel pes, končno lahko ZAŽIVEL.
Ob tem se nikar ne tolažimo, da morajo prej miniti generacije, da bo kaj bolje. To so sedanje generacije, mladih ljudi, tistih z mobiteli in internetom, geliranimi nohti in natreniranimi mišicami – a s popolno nesposobnostjo empatije.
