“Med grmovjem ob cesti se je stiskal droben, premočen pes. Bil je eden izmed tistih, ki so zimo doživljali drugače kot večina – ne kot romantično snežno kuliso, temveč kot bitko za preživetje dan za dnem,” pripovedujejo v mednarodni organizaciji za živali Four Paws srce parajočo zgodbo o tem, kaj zima pomeni za živali brez doma.
“Ko je v mraku dvignil pogled, je na drugi strani ceste zagledal prizor, ki se mu je zdel skoraj neresničen: domači pes, zavit v mehko odejo, je mirno spal pred ognjem v kaminu. Osvetljevalo ga je oranžno migotanje plamenov, ki so mu greli iztegnjene tačke. Nekdo ga je nežno poklical na večerjo in pes je stekel proti vratom – nasmejan, sproščen, doma.”
Busijina zgodba je dokaz, kaj se zgodi, ko žoval dobi priložnost
Na drugi strani ceste se je drobna postava še bolj stisnila vase, povedo. ” Lakota, ki jo je poznal že predolgo, je bila le še ena izmed neizogibnih zgodb njegovih dni. To noč je bilo jasno: še ena zima bo za brezdomne živali neusmiljena.Busijina zgodba.”
Med tistimi, ki so nekoč doživljali podobno stisko, je bila tudi Busia. Leta 2019 so jo našli na ulicah Lviva – shirano, prestrašeno in brez zaupanja v karkoli ali kogarkoli. A prostovoljci so v njenem plahem pogledu opazili drobno iskrico, ki je govorila, da ta pes ni izgubljen, če ji le nekdo pomaga.
Ekipa FOUR PAWS iz Ukraine je prepotovala 400 kilometrov, da bi jo prepeljala na varno. Okrevanje ni bilo ne hitro ne enostavno. Busia je napredovala postopoma, z majhnimi, skoraj neopaznimi koraki. A vsak majhen premik je bil dokaz, da se z vztrajnostjo in skrbjo lahko zacelijo tudi najgloblje rane ulice.
Kasneje so jo vključili v program terapevtskih živali. In tam, med ljudmi, ki so ji prvič dali občutek varnosti, je začela rasti. Postala je mirna, zanesljiva in nežna prisotnost. Danes Busia pomaga ranjenim vojakom v rehabilitaciji ter otrokom, razseljenim zaradi vojne, ki se prezgodaj spoprijemajo s strahom in negotovostjo.
Njena vodnica, Natalia Sorokina, pogosto pove:»Ko otroci zagledajo Busio, je kot da jim teža odpade z ramen. Njena toplina jim pomaga zadihati. To je več, kot si lahko predstavljamo.«
Busijina zgodba ni osamljen primer in je dokaz, kaj se zgodi, ko žival dobi priložnost, ki bi jo moral imeti vsak. Ne gre za velike preobrate ali herojske trenutke. Gre za osnovno: za preživetje, za varnost, za možnost, da nekoč tudi oni postanejo vir topline za nekoga drugega.
“Zima za živali brez doma ni le neprijetna, temveč smrtonosna. Zato je pomembno, da se odzovemo, kakor lahko: s podporo organizacijam, ki nudijo zdravljenje, hrano in zatočišče, ali preprosto z ozaveščanjem ljudi okoli sebe.
